Medijski multipraktik, kamniški Bosanec ali bolje rečeno bosanski Kamničan, eden najpriljubljenejših slovenskih glasov in obrazov – tako med mladimi kot starejšimi – je zelo prijeten, predvsem pa zgovoren sogovornik.
Kako sta zadovoljna s prodajo vajine knjige skoraj eno leto od izida?
Leonida: Lahko rečem, da jeknjiga v Sloveniji uspešnica, 1000 prodanih izvodov, kaj boljšega si sploh ne bi mogla želeti. Čeprav sva že ob izdaji pričakovala, da bo prodajadobra, saj take knjige v Sloveniji ni: slovenska avtorja, knjiga iz našega okolja, naši primeri iz vsakdanjega življenja. Ne gre za še en prevod, knjiga je zelo avtentična in nam je pisana na kožo. Glede na odziv mislim, da sva napisalatočno tisto, kar ljudje potrebujejo. Združila sva najsodobnejše znanje, lastne izkušnje in namige za konkretna ravnanja.
Knjiga se prevaja tudi v angleščino – kako to da sta se odločila za ta korak? Angleški trg je najbrž kar izziv, sploh glede na količino tovrstne ponudbe.
Leonida: Ja, to je dodaten izziv za naju, ja pa tako, da imava podporo strokovnjakov in podjetnikov. Na izid sva se dobro pripravila, tudi prevod bova izdala v samozaložbi, šla jo bova predstavljat v tujino, z enako vero in energijo, da bo uspela tudi v tujini.
Glavna tema knjige je vzgoja najstnikov. ˝Celotna knjiga govori o stiku, povezanosti in sodelovanju,˝ pravita v predstavitvi knjige. Izhajata iz resničnih primerov, kajne?
Albert: Ljudje, ki so bili na najinih delavnicah »Uspešna komunikacija z najstniki«,so si vedno zapisovali v glavnem Leine domiselne, zabavne in preproste praktične rešitve. Prosili so, naj jih zapiševa. Knjiga opisuje, nakakšen način se odzivati, da ostanemo povezani. Gre za konkretne zgodbe, primere iz vsakdanjega življenja, tiste, ki so tudi naju najbolj presenetili, tiste,pri katerih se počutiš, da nisi opremljen, ali tiste kar tako, ko te otrok vedno znova dobi na levi nogi.Te zgodbe sva zbrala in dodala odgovor– kako ravnati. To je glavna razlika, druge knjige govorijo o tem, kaj je treba, midva pa poveva kako. To niso recepti, knjiga je narejena,tako da pomaga staršem priti v proces zavedanja,kašna je njihova vloga, in kako sestaviti to,čemur rečemo odziv.Še prej pa se je treba zavedati, kako pomembno je, na kakšen način se starši odzovemo otroku, da podpremo vse tiste potrebe, ki so razvojno pomembne za prehod v samostojno in odgovorno odraslost. Lahko rečem, da gre za neke vrste umetnost, kjer se morajo starši prilagoditi, ujeti, uglasiti in to niso preproste stvari.
V knjigi beremo, da težava ni v posamezniku, ampak v odnosu, predvsem bi se tukaj v ogledalo morali pogledati starši, kajne?
Albert: Tega nisem upal pričakovati, ampak starši pravijo, da med branjem začenjajo spreminjati pogled na sebe, da se jim dogajajo procesi notranjih osebnih sprememb. To je prvi korak k uglasitvi s svojimi otroki.
Najbrž se to dogaja tudi zato, ker izhajata iz lastnih primerov, izkušenj; knjiga je iskrena in to bralci začutijo, čutijo, da negre za soljenje pameti.
Albert: Ja,to zelo poudarjajo, nimajo občutka, da bi jim solila pamet, ali pa da bi poudarjala eno rešitev kot najboljšo, edino pravilno. Knjiga vsebuje namige in zgodbe, vsaka zgodba ima zaplet ter rešitev in to spodbuja k ustvarjalnemu razmišljanju. V vsaki zgodbi so prikazane različne veščine, s katerimi lahko bralci na svoj način oblikujejo svojo izbiro vzgojnih odzivov. Vsak izbira tisto, kar mu je blizu in najlažje izvedljivo.
Potem je kot kuharica, ima recepte, samo vsak lahko po svoje uporablja sestavine.
Leonida: (Smeh)Ko sva zaključevala to knjigo, je Albert rekel, da bova naredila še indeks. Bila sem res izmučena, delala sva indeks, jaz sem se pa pritoževala in spraševala – Albert, povej mi, katera knjiga ima indeks, kuharice in pa najina. (smeh) Ampak sedaj starši ta indeks zelo pohvalijo.To pomeni, da knjige ni treba brati od začetka do konca, ker ima 416 strani, lahko preberete samo tisto, kar rabite, in to lahko najdete v indeksu. Knjigo se lahko bere večplastno. V njej najdete več kot 200 resničnih zgodb, strokovni del in namige. Nekdo lahko bere samo zgodbe, če ne mara ali ne razume strokovnega dela; drug lahko bere samo strokovni del, nekdo samo namige.
Je bil v vajini karieri kdaj kakšen primer v zvezi z najstniki, ki je bil za vaju nerešljiv?
Leonida: Vsak primer je sprva tak,pretežek, ko nas je sram in rečemo, da tega nikoli ne bomo nikomur povedali, ko se starši počutimo, da smo neprimerno vzgajali otroke in sedimo cele noči v postelji in se sprašujemo, kaj smo narobe naredili. Čisto vsak primer je lahko tak in v bistvu ni težjih ali lažjih zgodb. Te zgodbe so težke ali lahke toliko, kolikor smo mi starši prišli opremljeni iz lastnih izkušenj odraščanja. Pri nama se je videlo, da sem določene stvari lažje urejala jaz, druge pa Albert in sva si pri tem zelo veliko pomagala. Seveda je bilo tudi med nama veliko konfliktov, mislim, da je bilo to obdobje, ko jih je bilo največ v partnerstvu. Ampak sva se zelo hitro naučila, da če midva nisva povezana, se bodo otroci razsuli …bilo je obdobje, ko so bili vsi štirje najini otroci najstniki in je bilo na trenutke res noro.
Od kod prihajajo reakcije staršev?
Leonida: Starše bi rada oprala krivde, da se ne sekirajo – jaz sem kriv(a) za vse reakcije.
Albert: To, kar je spontano v nas, je tisto, kar smo se naučili ob našem odraščanju, to so odzivi naših staršev.Iz teh vzorcevsmo se učili, izdelali smo si prepričanja skozi to našo izkušnjo. Te izkušnje imajo v nas seveda različne zapise, nekatere posnamemo in jih nadaljujemo, pri drugih delamo ravno nasprotno, tretji pa so naše nove pogruntavščine. Vse to so sestavine našega spontanega odziva. Npr.očetje, ki niso imeli stika s svojim očetom in se z njim niso pogovarjali oz. se nanj naslonili, nimajovzorca očetovske bližine, in imajo ponavadi zelo velike težave s svojimi najstniškimi sinovi – v tem obdobju je treba navezati stik, treba se je pogovarjati, treba se je za otroka zanimati. Zgodba odtujitve se lahko zelo hitro ponovi, če tega nimamo v zavedanju. Torej, lastna izkušnja neodzivnih staršev je zapisana kot spontani vzorec, ki ga prenašamo na otroke. Ljudje znajo pojasniti, da se to dogaja, ker so krivi otroci: ker je tak in tak, današnji otroci so razvajeni in leni, ne poslušajo, ne spoštujejo starejših, so apatični … vedno se najdejo neki razlogi pri otrocih. Midva starše ozaveščava, da so oni nosilci odnosa, zato ne morejo otrokom naložiti te odgovornosti. Če imam sam vzorec, da ne gradim stika, moram sam nekaj narediti, če želim spremembo. Tukaj se začne težji del … kako to narediti. In zgodbe v knjigi govorijo zlasti o tem.
Hkrati z boljšanjem samih sebe zgradimo odnos z otrokom?
Leonida: Ja, rekla bi, da se spoznavamo, to se mi zdi zelo primerna beseda. Meni so otroci zelo veliko pomagali, da sem spoznala sama sebe. Poleg tega sem šla preko stavka – jaz ne bom nikoli takšna kot moja mama ali takšen kot moj oče – če se najstniku prepustimo, mu dovolimo, da nas kaj nauči, da je naše ogledalo, lahko ta vzorec premagamo. Ampak mi smo tisti, ki to bomo naredili ali pa ne.
Lahko starši naredimo kaj še pred nastopom najstništva?
Leonida: Če pogledam najino starševsko zgodbo, se mi zdi, da sva midva že prej veliko delala, ampak najstniki so odprli čisto novo področje, zato mislim, da teh procesov ne moremo preprečiti. Kar lahko naredimo prej, je, da okrepimo moč svoje besede, da tisto, kar rečemo, ima vrednost, da se to tudi uresniči, da uveljavimo, kaj so meje, pravila. V bistvu že prej okrepimo odnos na zavedanju otroka, da nem je mar zanj in na to se otroci odzivajo. To je zelo pomembno. Vse veščine in potrebe se razvijajo že prej in mi seveda postavimo temelje,na katerih stojimo, ko je otrok najstnik. Lahko rečem, da je nama to uspelo, bili smo zelo povezani, ampak to ne pomeni, da najini otroci, ko so bili najstniki, niso pritisnili na najine šibke točke. Temu se ne da izogniti. Starši se lahko opremijo, tako da se zavedajo svojih vzorcev in si ne zatiskajo oči. Prvi del v knjigi je namenjen prav temu. Pomaga, da imamo prijatelje, ljudi, s katerimi lahko te izkušnje delimo, ki imajo podobno zgodbo, da nismo tako izgubljeni v tem času. To so zelo pomembne stvari. V Kamniku imamo Okrepčevalnico, kjer že 6 let počnemo točno to, in jo financira kamniška občina, res pohvalno, edina občina v Sloveniji. Pogovarjamo se o partnerskih odnosih, življenju v družini, enkrat na mesec imamo tematske večere. Prihaja nas približno 30 vsak mesec, srečujemo se v bivšem Stolu.
Kje starši pogosto delamo napako?
Če rečem – meni je mar zate, ne glede na to, kaj dosežeš, dajem poudarek povezanosti. Verjamem, da je to jedro kvalitete naših medsebojnih odnosov, torej, da znamo ceniti, da imamo drug drugega. To nam daje temeljni smisel in v tem je motivacija, da kaj dosežemo. Najstniki in vsi drugi delamo stvari, kadar vidimo smisel. Smisel pa je velikokrat zaradi odnosov in ne zaradi vsebine. To velja tudi za šolsko delo. Ljudje, ki ne najdejo smisla v odnosih, ne čutijo, da pripadajo, so brezvoljni in neustvarjalni, si ne postavljajo ciljev na dolgi rok in jim ne sledijo.
Kako vidva gledata na današnje starše? Imamo premalo časa oz. si ga ne vzamemo, preveč se ukvarjamo z videzom, premalo z vsebino…
Leonida: Čas in vsebina nista pomembna, starši preprosto niso zavestno prisotni. Zato ne rabite 5 ur časa ali ves popoldan, že ko otroka pridete iskat v vrtec, naredite očesni stik in ga res poslušajte, kaj vam pripoveduje. Izklopimo elektronske virtualne prijatelje in bodimo na voljo drug drugemu tukaj in zdaj.
Vknjigah o vzgoji lahko najdemo veliko nasvetov, primerov, kako ravnati v neki situaciji oz. kako ravnati bolje. Kaj pa vidva, kot avtorja, se držita svojih nasvetov? Ali se tudi vidva zalotita, da prevladajo naučeni vzorci?
Leonida: Ravno tako kot vsi drugi starši se trudiva biti zavestna starša, ravno tako imava dobre in slabe dneve, doma se skregamo, zbijamo z vrati, pošiljamo se kam.Je pa res, da tega počnemo veliko manj, in res je, da znamo zaplete hitreje popraviti. Vsi nosimo to knjigo v sebi in vsi se tega zavedamo.
Sta tudi partnerska terapevta. Kakšne so slovenske partnerske zgodbe? Kako bi opisali tipična slovenska zakonca?
Albert: Povprečna ali pa najpogostejša družina ima zelo velike težave s tem, da sprejema oz. dovoljuje različnosti. Ljudje se zapletajo v boj, kdo bo imel prav, kdo bo drugega prepričal, da ima prav, namesto da bi si dali dovoljenje, da smo različni, in bi v teh različnostih našli dodano vrednost.
Kdaj je v partnerski vezi nujen obisk terapevta? Ali upanje za dobro partnersko vezo vedno obstaja ali je kdaj bolje, da preprosto odnehamo?
Leonida: Ni treba, da je nekaj narobe ali nujno.To je stil življenja. Pari k nama prihajajo zaradi različnih vzrokov – ker se želijo učiti, ker se želijo razvijati, ker se želijo nehati prepirati in tudi zaradi hudih stisk, kot so ponavljajoča nestrinjanja, izbruhi nasilja, prevara.
Albert: Tam, kjer je čustvena vez, kjer ni izklopa iz odnosa, tam je vedno upanje. Sedaj znamo priti do teh plasti in do sprememb, ki so trajne.
Se težave, s katerii se srečujeta na terenu, spreminjajo? Npr. se danes ukvarjamo z drugimi stvarmi, kot smo se pred desetimi leti?
Leonida: Kar mene žalosti, je, da so danes tudi odnosi instant. Ločitve so pač zelo hitra rešitev. Če se ločimo in gremo brez spremembe v novo vezo, je velika verjetnost, da se bo zgodba zapleta ponovila. Ne zavedamo se, da z ločitvijo s seboj odnesemo svoj delež odgovornosti – ta delež je 50% in ga ne poznamo. Zato so taka srečanja, terapije ali pa svetovanja dobra, zdrava, koristna.
Vi, Leonida, ste končali srednjo veterinarsko šolo – kako ste od živali prešli k ljudem, odnosom?
Leonida: Meni je to izziv. Tudi odnosi z živalmi. Pred kratkim smo dobili novega mačka, doma že imamo mačka in psa. Izziv mi predstavlja, kako navaditi kosmata bitja živeti skupaj. Povsod beremo, da mačka in pes ne gresta skupaj. No, in zdaj naša mačka in pes že spita skupaj. In se imata zelo rada. Tako da tu ne vidim kakšnih velik razlik med živalmi in ljudmi. To se tudi velikokrat hecam: mački in psi, ki nimajo besed, se veliko hitreje sporazumejo. Če bi mi imeli manj besed, bi se bolje razumeli. Besede so ovira, jaz nekaj rečem, Albert si razloži po svoje in je konec sveta. Ter obratno.
Albert, vi ste tudi glasbenik: obvladate harmoniko, orglice, kitaro, imate srednjo glasbeno šolo, peli ste pri Liri in v klapi Mali grad.
Albert: To je en del mojega jaza, ki trenutno nima možnosti, da bi prišel na svoj račun. Zato potrpežljivo čaka. To je del mojega veselja. Glasba ima harmonijo; harmonično, ubrano zlitje različnih glasov mi daje občutek povezanosti. Ne samo z bližnjim, z ljudmi, ampak povezanosti s celotnim kozmosom. To so občutki, ki so zelo zdravilni.
Mateja Štrajhar
