torek, 5 julija, 2022
18.1 C
Kamnik
18.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
18.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
18.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
18.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
DomovPogovoriLojze Stražar: Smo ena velika družina

Lojze Stražar: Smo ena velika družina

Le streljaj s ceste, ki vodi proti Moravčam, je skrito Poletno gledališče Studenec, v katerem že več desetletij pod okriljem Kulturnega društva Miran Jarc Škocjan živi kultura – ljubiteljska, čeprav je že zdavnaj prerasla meje te oznake. Za to je zaslužen en človek – srce, duša in motor – Lojze Stražar, ki svojo ustvarjalno in organizacijsko energijo že skoraj vse življenje vlaga v to gledališče z razgledom, kjer je svojo edino vlogo v celovečerni predstavi odigral celo predsednik vlade Marjan Šarec.

70. obletnico letos beleži Kulturno društvo Miran Jarc Škocjan, katerega predsednik ste. Kako boste v društvu obeležili ta častitljiv jubilej?

Pred kratkim smo se odločili, da bomo jubilejni koncert ob 70-letnici združili z 20-letnico festivala na Studencu, ki bo prihodnje leto, in sicer bomo oboje skupaj obeležili s koncertom 29. maja 2020 v poletnem gledališču na Studencu. Uporabili bomo video, tako da bomo delček naših boljših oziroma bolj zanimivih predstav predvajali na velikem platnu, najbrž bo tudi kakšen pogovor z igralci, hkrati pa bodo s svojo pesmijo ali pa s pesmijo iz naših predstav nastopili znani pevci, ki nastopajo v naših predstavah. Ta koncert bo tudi otvoritveni koncert v novo jubilejno sezono. Torej prihodnje leto na Studencu in ne v krtinski cerkvi kot ponavadi.

Kako se je začela pot društva pred 70 leti?

Ko se je začelo, to je bilo leta 1949, sem bil star pet let. Škocjan, Prevala, Krtina, Zalog, Brezje, to so majhne vasice, v katerih se po vojni ni nič dogajalo. Brata Stane in Tone sta zbrala mlade ljudi in odločili so se, da nekaj naredijo, kajti v vseh okoliških krajih, od Domžal do Lukovice in Mengša, so takrat že igrali v raznih predstavah. V Domžalah na primer so v tistem času v godbenem domu igrali operete, od Miklove Zale do Kralja na Betajnovi … same močne predstave, tako da se še danes čudim, kako je to lahko potekalo v majhnem prostoru godbenega doma. Torej, brata sta nabrala ljudi, kdor je želel, se je lahko priključil, in skupaj so odigrali prvo predstavo, ki je potekala kar pod toplarjem. Zadelali so ga s senom, da je bila tema, prižgali tri luči, reflektorjev takrat seveda še niso mogli dobiti. Gledalci so dejali, da je bilo čarobno. Mislim, da so to igro pod kozolcem ponovili še štirikrat in to se je zažgalo v srcih ljudi, tako da so začeli spraševati, kaj pa naprej, katera bo naslednja predstava. To se do danes ni spremenilo. Ljudje sprašujejo, kaj bo naslednje leto, in to je tisti strup, ki te vleče naprej in zavezuje, da je nekaj treba narediti.

Gledališka sekcija je sprva delovala pod okriljem gasilskega društva, društvo je bilo ustanovljeno kasneje, kajne?

Vsi bratje smo bili gasilci, tako da je bilo nekako logično, da smo začeli pod okriljem gasilskega društva Studenec. Ampak v španoviji nikoli ne gre dobro, treba je biti samostojen. Sam sem bil takrat star 15 let, ko smo se začeli pogovarjati o samostojni poti. Tako bi se lažje kam prijavili ali pa vsaj pojavili pri takratni Zvezi kulturnih organizacij. Zato se je pojavila ideja o samostojnem društvu, le vedeli nismo, po kom naj ga poimenujemo. Gospod Miran Jarc je z ženo živel v Krtini, hodil po teh krajih in celo nekaj pisal o njih. Brat France je gospo Jarc, ki je bila še živa, medtem ko je mož že umrl, vprašal, če se lahko imenujemo po njem. Najprej ni dovolila, potem pa je obrazložil, da ne želimo nič slabega, da bomo o njem govorili le dobro in delali stvari, ki mu bodo v čast. Tako je privolila, mi pa smo društvo poimenovali Kulturno društvo Miran Jarc. Je pa zanimivost nekje drugje. Takrat bi v ime morali dati Studenec in ne Škocjan, vendar so se naši člani bali, da bi občinstvo mislilo, da gre za Studenec pri Ljubljani, kjer je bila bolnišnica za duševne bolezni (danes Psihiatrična klinika Ljubljana). Zato smo v ime dali kraj Škocjan. Hkrati pa je res tudi, da smo bili bratje Stražar, ki smo bili gonilna sila društva, doma v Škocjanu in naša želja je bila, da bi nekoč v Škocjanu, tam poleg cerkve je bil primeren svet, postavili dvorano. Zato smo dejali, naj bo Škocjan, da bo tudi takrat, ko bo tam stala dvorana, lahko ostalo enako. Pa ni bilo čisto tako. (smeh)

Kaj bi bilo v Studencu, če ne bi bilo Stražarjev?

Bila bi luštna vas, po mojem nič kaj prosvetljenska. Saj tudi sedaj ne vem, če je … hecam se … je, kajti ni hiše v Studencu, da ne bi kdo sodeloval pri društvu. In ni hiše v Škocjanu, Brezju, Zavrhu in povsod drugje.

Od same ustanovitve samostojnega društva pa ste predsednik prav vi. Ko ste začeli s predsednikovanjem, ste bili stari 18 let? Kako se spominjate svojih začetkov?

V mladih letih sem počel vse sorte. S konjem sem dirkal na gasilskih veselicah, dirkal sem tudi z mopedi … pa tudi fajn padel. (smeh) S kolesom sem vozil polževe dirke in tudi velikokrat zmagal. Tudi skakal sem s smučmi. Člani so to vedeli, zato so se odločili za mene. Skupaj z Ido Peterko, poročeno Janežič, ki je bila tudi moj letnik, sva bila delovni tandem. Tako smo registrirali društvo in ker je vse potekalo brez težav, niso člani društva nikoli želeli slišati karkoli o kakršnikoli zamenjavi. Še danes je tako. Če teče, ne bomo menjali. V svojem življenju sem že dvajsetkrat ali pa celo tridesetkrat resno rekel, da imam dovolj predsednikovanja, in podal pobudo, da se zmenimo, kdo bi lahko bil moj naslednik. Pa ga ni. V vseh teh letih je društvo zelo zraslo, tako da je to tudi velika odgovornost, ki je nihče ne upa prevzeti. Pa ne samo odgovornost, tukaj je prosti čas, ki ga moraš vložiti v društvo, pa znanje in odločitve. Danes, ko končujemo sezono, že razmišljam, kaj in kako naprej.

Kako dobivate ideje za naslednje leto?

To imam v sebi, razmišljam, kaj bi še naredil, kaj bi bilo dobro narediti, čeprav so moji načrti čedalje manjši (smeh) in čedalje manj jih je, saj jih pri svojih letih ne bom mogel več veliko uresničiti. Potem pa te ponese. Včasih gre, včasih ne.

Le nekoliko let po ustanovitvi društva je luč sveta ugledalo tudi vaše prvo delo, dramatizacija in režija Cankarjeve črtice Mati? Kako se je spominjate?

Ja, res je, prva, ki sem jo režiral, je bila leta 1963 Mati, naredil sem jo za proslavo v Krtini. Ampak prva celovečerna predstava, ki sem jo režiral, je bila leta 1966 francoska farsa Kadar se ženski jezik ne suče. Za to predstavo smo naredili tudi plakate, ki sem jih nosil okoli, kadar sem imel čas. Doma smo imeli kmetijo, dela je bilo veliko in bogvaruj, da bi popoldan rekel, da grem plakate nosit. To se ni zgodilo. (smeh) Proti večeru pa sem lahko šel, nesel sem jih proti Prevojam in tako sem naletel na dekle, ki se je vračalo iz šole, pa sem jo povprašal, če bi hotela en plakat v Dupale obesit. In je dejala, da lahko. Vprašal sem jo, kam hodi v šolo. In tako naprej … To dekle je postalo moja zakonska žena, s katero sva poročena že več kot 47 let.

Ste imeli z režijo kaj izkušenj?

Naredil sem dva tečaja. Že prva predstava, ki sem jo režiral, je bila uspešna. Potem, ko narediš eno, začneš z drugo, tretjo itn. Potem te pa kar posrka, ljudje oziroma odzivi občinstva te potegnejo. Moja žena ima dobro razlago: »Kakšna ženska reče – joj, kako je bilo lepo – ti pa spet novo igro.«(smeh)

Koliko predstav ste režirali?

Celovečernih je preko 50. Nikoli nisem štel, resnično. Mogoče celo 60. Nekateri pišejo, da celo 120, ampak v to so vštete druge stvari, manjše, kot je Glasba treh dežel, kjer sem bil odrski režiser. Poleg tega sem delal raznorazne stvari tudi drugje, od božičnih zgodb do rokovnjačev.

Veliko ponudb sem dobil, da bi šel kam drugam režirat, vendar nisem hotel oditi. Zdelo se mi je škoda. Če gre človek drugam, s seboj vzame znanje, hkrati pa energijo vlaga drugam, meni pa se zdi fino, da delamo doma in smo tim. Največ je vredno to, da smo kot ena velika družina. Vedno smo se dobro zastopili, nismo se kregali in to je pot do uspeha.

Mi gledalci vidimo igro, gledamo nastopajoče, nedvomno pa se za odrom spleta še tisoče zasebnih, prijateljskih in družinskih zgodb, mogoče celo ljubezenskih?

Haloooo. (smeh) Ne malo. Mislim, da je celo več kot 20 parov, ki so se spoznali pri nas, poročenih. Poglejte, tudi sam sem preko društva spoznal svojo ženo Marjano.

Tako lahko rečemo, da imate tudi vi dve družini? Gledališko oziroma društveno in tisto pravo?

Seveda. Brez moje prave družine, ki me neverjetno podpira, ne bi bilo nič. Vsi so zraven, vsi pomagajo, kadar je treba. In vsi mi pravijo, naj malo manj delam. Tega pa ne slišim. (smeh) Čeprav bo sčasoma treba upoštevati tudi to. Brez moje prave družine vsega tega nedvomno ne bi bilo. Pa žene Marjane, ki me podpira tako in drugače. Nikoli nisem imel nobenih težav zaradi svojega udejstvovanja. Nikoli.

Pa je bilo kdaj težko usklajevati vse te obveznosti – s službenimi obveznostmi, družinskimi obveznostmi itd.?

Seveda. Težko je bilo usklajevati. Hodil sem v službo, ki je bila težka, ampak svoje delo sem opravljal z veseljem, ker smo se dobro razumeli in bili uspešni. Če sem se hotel ukvarjati s kulturo, sem moral še kaj popoldan delati. Zato sem oblagal umeten kamen. Ogromno sem tega naredil. Ker sem delal tudi popoldan, z ženo nisva težko živela. Potem pa je bilo prostovoljno delo v društvu, ogromno telefonov, usklajevanj, vaj. Včasih res ni bilo enostavno.

Vam je katera od predstav, ki ste jih režirali, še posebej ljuba?

Težko bi izpostavil samo eno. Poglejte, tri otroke imam, dve hčeri in enega sina, pa bogvaruj, da me vprašate, katerega imam raje. Vse. (smeh) In ravno tako vse štiri vnuke.

Velik zalogaj mi je predstavljal prehod iz predstave v opereto. Nisem izobražen glasbenik, imam pa posluh, tako da mi je prva opereta kar dala misliti. To je bila Planinska roža, s katero sem bil na koncu izredno zadovoljen. Dr. Cuderman je bil dirigent, igral je Simfonični orkester Domžale-Kamnik, pevci so bili solisti ljubljanske opere – Marko Kobal, Marjan Trček, Andreja Zakonjškova. Veliko sem se naučil in ta opereta mi je še danes pri srcu, saj je po koncu predstave sin Radovana Gobca, Mitja, dejal (in tudi napisal), da tako dobro izvedene očetove operete še ni videl. Nikjer.

Od začetkov pod kozolcem je Poletno gledališče Studenec danes po velikosti tretje največje pokrito poletno gledališče v Sloveniji za ljubljanskimi Križankami in portoroškim Avditorijem ter je sinonim za velike dogodke. Ko se ozrete na prehojeno pot, na kaj pomislite?

Če bi kdo takrat, ko so prve igre igrali pod kozolcem, rekel, da bo poleg tega kozolca tako pokrito gledališče s toliko sedeži, bi bil prerok. Ampak saj nismo razmišljali, kaj vse bomo naredili. Zgolj to, da kar ostane denarja, ga vložimo v gledališče. Naša glavna naloga je, da poskrbimo, da se imajo ljudje dobro. Ne mi. Mi bomo že. Da ljudje lepo sedijo, da ima vsak svoj sedež, da je urejeno in pospravljeno ter poskrbljeno za parkiranje … k temu smo ves čas stremeli. Če bi bilo obratno, bi delali le kakšno sezono, potem bi bilo konec. Naše razmišljanje, usmerjeno na gledalce in njihovo dobro počutje, se je izkazalo za pravilno.

Ne vem, katerega leta je že bilo, ko sem v Studenec na gostovanje povabil opero iz Maribora z igro Gorenjski slavček. To je bilo smelo, res korajžno, da sem si to upal. Ali pa sem bil naiven. Na dan predstave je bilo napovedano slabo vreme. Spraševali so me, če naj avtobusi in tovornjaki krenejo iz gledališča v Mariboru. Rekel sem: »Gremo, saj bo!« Malo sem tvegal. Ko so prišli k nam, dežja sicer ni bilo, ampak je bilo pa tako vreme, da ni bilo za predstavo, ki smo jo premaknili na naslednji dan. In takrat sem si želel: »Kaj vse bi dal, da bi imeli streho.« Da ne bi bilo tveganja. Takrat se je pojavila ta močna želja, da bi naredili streho. Naslednja opera je bila Nabucco ljubljanske opere naslednje leto, še vedno smo bili brez strehe, pripeljali so kulise, začelo je deževati in smo letali vsepovsod, da smo pokrili in zaščitili kulise. Ni težava, da ni predstave; problem so kulise, kostumi … Imeli smo srečo. Na Občini Domžale so se strinjali, da nam dajo nekaj denarja za streho, vendar ne vsega zneska. Takrat je bil Markovičev sistem – če si imel denar, si ga v dveh, treh mesecih dobil skoraj še enkrat toliko. Take obresti so bile. Zato smo si sposodili denar, ga dali na banko in ga dobili še enkrat več. Potem tudi občina niti slučajno ni mogla reči ne, dali so drugi del in smo začeli delati streho, ki je porok, da danes naše društvo še živi v taki obliki.

Množično gledališče je tisto, ki zaznamuje vaše delo. Na studenški oder vsako leto postavite veliko domačo predstavo, v katerih sodeluje več kot 100 igralcev in pevcev, največ jih je bilo na odru celo 130, v zaodrju pa 30 članov tehnične ekipe … Kako kot režiser in organizator usklajujete vse te nastopajoče?

Ljudje smo različni. Saj ne vem. Vem, da je včasih treba biti malo tečen, ampak vedno vem, do kam lahko grem. Pomembna je mera. Če se zamerim glavnemu igralcu, bodo še trije z njim potegnili in bo konec. Če pa greš do prave mere in z občutkom, potem pa gre. Z ljudmi je treba delati – ne v rokavicah – treba jim je povedati, vendar ne nesramno. Na lep način. Pa tudi sam nisem nikoli bil tak, da bi vpil, čeprav raznorazni režiserji počnejo vse sorte, ampak tega se nisem nalezel.

Je pa včasih pri nas težava, da se vse dogaja poleti, ko imajo nastopajoči veliko svojih obveznosti, zaključki šol so, pa dopusti … Poletje je groza. Ljudje manjkajo na vajah. Brez ljudi ni dobre vaje. Sedaj imamo od 50 do 55 vaj, predstavo bi lahko naredili s polovico manj in bi bilo lažje ter bolje za vse. Vendar ne gre. Je pa res, da smo na koncu zadovoljni in veseli, da sploh spravimo skupaj tak projekt.

Poletni festival je z domačo predstavo zelo priljubljen tako pri domačih gledalcih kot širše. Zakaj taka priljubljenost?

Naše gledališče temelji na prijaznosti do obiskovalcev. Zadnjič so fantje, ki skrbijo za urejeno parkiranje avtomobilov, nekomu, ki je pozabil zapreti steklo, pokrili avto, ko je začelo deževati. Najbolj pomembna je prijaznost vseh, ki so udeleženi – če grem na prireditev in je nekdo tečen ter neprijazen, potem je najbrž zadnjič, da grem na to prireditev. Če ste do mene kot gledalca tečni, potem si me očitno ne želite. Pri nas pa je ravno obratno. Vsaj tako nas pohvalijo. In to je užitek. Poleg tega imamo v našem gledališču ambient, kot ga ni nikjer drugje. Na desno je pogled na planine, spodaj je lepa škocjanska cerkev, predstave so ponavadi ravno ob sončnem zahodu in je neverjetno.

Tudi vi sami ste že pred časom praznovali 75-letnico … kakšni so vaši osebni načrti v zvezi z društvom?

To je vprašanje, na katerega ne znam odgovoriti. Povezano je s tem, kar sem omenil prej – da si nihče ne upa prevzeti odgovornosti na svoja pleča. Predsednik mora imeti ogromno znanja, tako pravnega kot organizacijskega in vsega ostalega. Jaz sem režiser, organizator, lahko rečemo tudi poznavalec kulture, nisem pa pravnik. Zato je odgovornost velika, vsaka predstava je riziko, lahko se nekdo poškoduje ali kaj podobnega. Jaz zaupam, da bo vse v redu, in v sebi ne nosim teh strahov. Trenutno ne vidim nikogar takega, ki bi me lahko nasledil.

Menim, da bi bila ogromna škoda, če se gledališka tradicija v Studencu ne bi nadaljevala. Niti ne mislim, da se ne bo. Nekaj časa bomo nadaljevali tako kot sedaj, potem pa se lahko zgodi, da bo to stvar Občine Domžale, ki se bo morala odločiti, kaj storiti z našim gledališčem. Mogoče ga predati v upravljanje Kulturnemu domu Franca Bernika? Ali pa kako drugače. Upravljanje takega gledališča namreč ni mačji kašelj in zahteva vsaj tri ljudi, ki skrbijo zanj kot za lasten dom.

Mateja Štrajhar, Matej Primožič // Foto: Uroš Zagožen

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
light rain
18.1 ° C
18.8 °
16.4 °
92 %
2.6kmh
75 %
tor
27 °
sre
27 °
čet
26 °
pet
23 °
sob
25 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano