Le streljaj s ceste, ki vodi proti Moravčam, je skrito Poletno gledališče Studenec, v katerem že več desetletij pod okriljem Kulturnega društva Miran Jarc Škocjan živi kultura – ljubiteljska, čeprav je že zdavnaj prerasla meje te oznake. Za to je zaslužen en človek – srce, duša in motor – Lojze Stražar, ki svojo ustvarjalno in organizacijsko energijo že skoraj vse življenje vlaga v to gledališče z razgledom, kjer je svojo edino vlogo v celovečerni predstavi odigral celo predsednik vlade Marjan Šarec.
70. obletnico letos beleži Kulturno društvo Miran Jarc Škocjan, katerega predsednik ste. Kako boste v društvu obeležili ta častitljiv jubilej?
Pred kratkim smo se odločili, da bomo jubilejni koncert ob 70-letnici združili z 20-letnico festivala na Studencu, ki bo prihodnje leto, in sicer bomo oboje skupaj obeležili s koncertom 29. maja 2020 v poletnem gledališču na Studencu. Uporabili bomo video, tako da bomo delček naših boljših oziroma bolj zanimivih predstav predvajali na velikem platnu, najbrž bo tudi kakšen pogovor z igralci, hkrati pa bodo s svojo pesmijo ali pa s pesmijo iz naših predstav nastopili znani pevci, ki nastopajo v naših predstavah. Ta koncert bo tudi otvoritveni koncert v novo jubilejno sezono. Torej prihodnje leto na Studencu in ne v krtinski cerkvi kot ponavadi.
Kako se je začela pot društva pred 70 leti?
Ko se je začelo, to je bilo leta 1949, sem bil star pet let. Škocjan, Prevala, Krtina, Zalog, Brezje, to so majhne vasice, v katerih se po vojni ni nič dogajalo. Brata Stane in Tone sta zbrala mlade ljudi in odločili so se, da nekaj naredijo, kajti v vseh okoliških krajih, od Domžal do Lukovice in Mengša, so takrat že igrali v raznih predstavah. V Domžalah na primer so v tistem času v godbenem domu igrali operete, od Miklove Zale do Kralja na Betajnovi … same močne predstave, tako da se še danes čudim, kako je to lahko potekalo v majhnem prostoru godbenega doma. Torej, brata sta nabrala ljudi, kdor je želel, se je lahko priključil, in skupaj so odigrali prvo predstavo, ki je potekala kar pod toplarjem. Zadelali so ga s senom, da je bila tema, prižgali tri luči, reflektorjev takrat seveda še niso mogli dobiti. Gledalci so dejali, da je bilo čarobno. Mislim, da so to igro pod kozolcem ponovili še štirikrat in to se je zažgalo v srcih ljudi, tako da so začeli spraševati, kaj pa naprej, katera bo naslednja predstava. To se do danes ni spremenilo. Ljudje sprašujejo, kaj bo naslednje leto, in to je tisti strup, ki te vleče naprej in zavezuje, da je nekaj treba narediti.
Gledališka sekcija je sprva delovala pod okriljem gasilskega društva, društvo je bilo ustanovljeno kasneje, kajne?
Vsi bratje smo bili gasilci, tako da je bilo nekako logično, da smo začeli pod okriljem gasilskega društva Studenec. Ampak v španoviji nikoli ne gre dobro, treba je biti samostojen. Sam sem bil takrat star 15 let, ko smo se začeli pogovarjati o samostojni poti. Tako bi se lažje kam prijavili ali pa vsaj pojavili pri takratni Zvezi kulturnih organizacij. Zato se je pojavila ideja o samostojnem društvu, le vedeli nismo, po kom naj ga poimenujemo. Gospod Miran Jarc je z ženo živel v Krtini, hodil po teh krajih in celo nekaj pisal o njih. Brat France je gospo Jarc, ki je bila še živa, medtem ko je mož že umrl, vprašal, če se lahko imenujemo po njem. Najprej ni dovolila, potem pa je obrazložil, da ne želimo nič slabega, da bomo o njem govorili le dobro in delali stvari, ki mu bodo v čast. Tako je privolila, mi pa smo društvo poimenovali Kulturno društvo Miran Jarc. Je pa zanimivost nekje drugje. Takrat bi v ime morali dati Studenec in ne Škocjan, vendar so se naši člani bali, da bi občinstvo mislilo, da gre za Studenec pri Ljubljani, kjer je bila bolnišnica za duševne bolezni (danes Psihiatrična klinika Ljubljana). Zato smo v ime dali kraj Škocjan. Hkrati pa je res tudi, da smo bili bratje Stražar, ki smo bili gonilna sila društva, doma v Škocjanu in naša želja je bila, da bi nekoč v Škocjanu, tam poleg cerkve je bil primeren svet, postavili dvorano. Zato smo dejali, naj bo Škocjan, da bo tudi takrat, ko bo tam stala dvorana, lahko ostalo enako. Pa ni bilo čisto tako. (smeh)
Kaj bi bilo v Studencu, če ne bi bilo Stražarjev?
Bila bi luštna vas, po mojem nič kaj prosvetljenska. Saj tudi sedaj ne vem, če je … hecam se … je, kajti ni hiše v Studencu, da ne bi kdo sodeloval pri društvu. In ni hiše v Škocjanu, Brezju, Zavrhu in povsod drugje.
Od same ustanovitve samostojnega društva pa ste predsednik prav vi. Ko ste začeli s predsednikovanjem, ste bili stari 18 let? Kako se spominjate svojih začetkov?
V mladih letih sem počel vse sorte. S konjem sem dirkal na gasilskih veselicah, dirkal sem tudi z mopedi … pa tudi fajn padel. (smeh) S kolesom sem vozil polževe dirke in tudi velikokrat zmagal. Tudi skakal sem s smučmi. Člani so to vedeli, zato so se odločili za mene. Skupaj z Ido Peterko, poročeno Janežič, ki je bila tudi moj letnik, sva bila delovni tandem. Tako smo registrirali društvo in ker je vse potekalo brez težav, niso člani društva nikoli želeli slišati karkoli o kakršnikoli zamenjavi. Še danes je tako. Če teče, ne bomo menjali. V svojem življenju sem že dvajsetkrat ali pa celo tridesetkrat resno rekel, da imam dovolj predsednikovanja, in podal pobudo, da se zmenimo, kdo bi lahko bil moj naslednik. Pa ga ni. V vseh teh letih je društvo zelo zraslo, tako da je to tudi velika odgovornost, ki je nihče ne upa prevzeti. Pa ne samo odgovornost, tukaj je prosti čas, ki ga moraš vložiti v društvo, pa znanje in odločitve. Danes, ko končujemo sezono, že razmišljam, kaj in kako naprej.
Kako dobivate ideje za naslednje leto?
To imam v sebi, razmišljam, kaj bi še naredil, kaj bi bilo dobro narediti, čeprav so moji načrti čedalje manjši (smeh) in čedalje manj jih je, saj jih pri