nedelja, 3 julija, 2022
31.6 C
Kamnik
31.6 C
Kamnik
nedelja, 3 julija, 2022
31.6 C
Kamnik
nedelja, 3 julija, 2022
31.6 C
Kamnik
nedelja, 3 julija, 2022
31.6 C
Kamnik
nedelja, 3 julija, 2022
DomovPogovoriKatarina Pustinek Rakar: Umetnost daje življenju širino

Katarina Pustinek Rakar: Umetnost daje življenju širino

Mirna, tiha in zelo prijazna skladateljica, ki pa v sebi skriva glasbeno-kreativni ocean, ki je kdaj tudi razburkan. Ravnokar je dopolnila štirideset let. Njena podoba jih kaže dvajset let manj, njen skladateljski opus in z njim povezani uspehi pa dajejo vtis, kot da jih skriva vsaj še dvajset. Družinsko hišo v Šmarci tudi zaradi moža – glasbenika bogatijo še trije zakladi, ki jih je ravno tako zasvojila glasba.

Kdo vam je položil glasbo v srce?

Moji prvi spomini na glasbo so spremljanje očeta na koncerte, poslušanje vaj moškega okteta, igranje brata na klavir. Moj najstarejši spomin je, ko me je mama previjala, brat pa je zraven vadil. Stara sem bila verjetno manj kot leto. Ko je brat igral, je na pokrovu klavirja postlal in mene položil v dekico. Potem so zgodaj ugotovili, da imam posluh in smisel za glasbo ter me že v vrtcu vpisali v glasbeno šolo, kar ni bila običajna praksa. Iz šole so poslali neko deklico, ki me je prišla iskat v vrtec in me peljala v glasbeno šolo.

Poleg kompozicije ste študirali še solopetje in oboo. Pevsko ste se precej udejstvovali, kako je z oboo, ste se kdaj resneje ukvarjali z njo? Ali je ob vsem ostalem glasbenem delovanju zapostavljena?

Oboe sem se lotila, ko sem v srednji glasbeni šoli razmišljala, kaj bi študirala. Zanimala me je orkestralna glasba in dirigiranje. Takrat sem resno razmišljala o dirigentski karieri, o skladateljski sploh ne. Imela sem željo, da bi se približala orkestralni literaturi in igrala v okrestru, ne le pela. V enem letu sem se toliko naučila, da sem se vpisala v srednjo šolo, že od začetka pa je bil moj profesor Božo Rogelja, ki je alfa in omega oboistov v Sloveniji. Takoj sva se začutila in potem me je peljal čez srednjo šolo, poleg tega sem igrala v veliko orkestrih. Oboistov je veliko manj kot drugih instrumentalistov, med orkestri in dirigenti pa se hitro razve in tako so me vabili vsepovsod. Oboa je bila že moja tretja smer, ki sem jo poleg teoretske smeri in solopetja študirala. Potem sem se vpisala še na kompozicijo, zato se je bilo treba odločiti, čemu posvetiti energijo in čas. Pri oboi je pa tako, da ne gre za inštrument, pri katerem bi si lahko privoščila, da bi jo igrala le občasno, kondicijsko to ne znese. Ali jo igraš ali pa ne.

Ste predstavnica novega vala slovenskih skladateljev vokalne glasbe. Se skladatelji med seboj tudi povezujete, družite, izmenjujete izkušnje, poglede?

Seveda. Slovenija je majhna, večinoma se vsi poznamo med sabo. Res pa je, da so med nami razlike, saj ima skoraj vsak svoj slog. A trdim, da kljub temu, da smo majhni in je vsak od nas tako različen, lahko bistveno prispeva k bogatitivi slovenske skladateljske literature, če pač počne, kar je njemu blizu, tisto, v čemer je iskren ali osebno izpoveden.

Letošnje in lansko leto sta zelo zaznamovala vašo kariero tudi v mednarodnem pogledu. Nam lahko pojasnite, kako je prišlo do tega?

Skladbe, ki sem jih poslala na mednarodni razpis, so bile že moje “stare skladbe” in poslane na razpise bolj kot ne po naključju. Sicer sem imela tudi že do tega preloma veliko ustvarjenih del, tako da se zavedam, da uspehi ne pridejo sami po sebi in le zaradi ene skladbe. Vsako leto mi prinese nekaj novega, posebnega, tako da se to potem vse skupaj postopoma lepo gradi.

Zdi se mi, da so marsikatere stvari, ki jih naredim dovolj kakovostne, a v našem prostoru ne dobijo veljave. Zato sem pomislila, da bi bilo smiselno pogledat tudi izven naših Julijskih Alp, da vidimo, kaj pravi tujina. To pa je slovenska žalostna zgodba, da te morajo potrditi najprej zunaj, da te potem doma opazijo. Zdelo se mi je namreč, da sem že prej delala dobro, kakšne konkretne potrditve pa ni bilo.

Kaj vam pomenijo tovrstna priznanja, nagrade? Je med njimi katera, ki vam je še posebej ljuba?

Prva je bila zmaga ženskega zbora Carmen manet na prvi zborovski evroviziji z izvedbo moje skladbe Adrca (Eurovision Choir of the Year) v Rigi, Latvija. Kar nisem mogla verjeti, to je bilo veliko presenečenje. Istega leta sem dobila naročilo za Švedski radijski zbor, česar sem bila izredno počaščena, vesela. To sem vzela kot potrditev, saj je šlo za naročilo, pri katerem niso vedeli vnaprej, kaj bom pravzaprav ustvarila, torej nekaj, kar se zgodi zaradi tebe po predhodnem zaupanju. Na Švedsko sem si v preteklosti že sama želela, še preden je veliko slovenskih glasbenikov odšlo tja na študij. Zborovosko petje in solfeggio je tam na drugi ravni kot pri nas.

Ista skladba je bila izbrana na natečaju British Academy of Songwriters Composers & Authors in jo je septembra 2018 izvedel BBC zbor v cerkvi St Paul’s Knightsbridge v Londonu. Torej gre za zelo eminentna zbora, vesela sem bila obeh izvedb, zelo zanimivo je bilo tudi prisostvovati vajam in koncertu. Seveda imamo v Sloveniji vrhunske sestave, a je bilo drugačno zvočnost, tehniko petja in podajanje glasbe zanimivo primerjati.

Za kakšno skladbo je pravzaprav šlo?

Naročilu je botrovala takratna gostujoča dirigentka Martina Batič in pri izbiri tematike in besedila so mi pustili proste roke. Koncert je bil v času adventa, za praznik luči. Izbrala sem besedilo Alme M. Karlin v nemščini, saj se mi je zdelo, da bo Švedom lažje, kot če bi bilo v slovenščini. Razmišljala sem, da jim bo celo bližje kot angleščina, a se je izkazalo, da imajo z nemščino težave. Karlinova je delovala tudi na Švedskem, tako da je bila tudi tu povezava, gre za zelo univerzalno besedilo:

KO DUŠE POKLIČEM

(Izbor)

Besedilo v nemščini: Alma M. Karlin

(prosto prevedla: Katarina Pustinek Rakar)

Preko širjav morja,

skozi ožine sotesk,

preko skal, gričev in gora,

puščav, obal in zalivov,

kličem duše ljudi,

ki so dozorele na sedmih poteh;

kličem jih k delu in blagoslovu.

»Sklenite roke

k sveti dolžnosti,

bliža se preobrat,

preobrat k svetlobi!…«

Naj se iz oblakov izlije poplava maščevanja,

na tiste, katerih roke so skrunjene s krvjo

in uniči v vrtinčastem vetru vse,

kar je bilo ustvarjeno samo za razdor!

Da se bodo lahko prosto razvijale

vse rastline in kamnine,

ptice in vse, kar leti.

Vse, kar na Zemlji živi,

vse, kar na Zemlji kraljuje,

vse, kar se po Zemlji premika,

vse, v čemer se še dobrota poraja!

Naj nas VEČNI ovije v svoj žareč sij

in nas zaščiti!

 

Ta skladba bo v Sloveniji izvedena prvič prav na koncertu v Slovenski filharmoniji.

Gotovo je naključje, da vaše največje nagrade in uspehi sovpadajo z vašim letošnjim osebnim jubilejem?

O zgoščenki sva se pogovarjali in tudi že posneli dve skladbi že z Martino Batič, ko je bila še umetniška vodja Zbora slovenske filharmonije. Ko je vodenje zbora prevzel Gregor Klančič, sem mu predlagala, da bi bilo smiselno ob izdaji zgoščenke izvesti še koncert, pa smo zaradi zasedenosti terminov prišli na letošnje leto, ko je še več razlogov za praznovanje.

Nesporno je, da se pri skladateljstvu zelo radi nanašate na slovensko ljudsko glasbeno izročilo. Znano je, da vam je oče veliko pel, manj znane napeve iščete tudi pri tastu, ki prihaja iz Tuhinjske doline. Kje še iščete?

Ljudska pesem mi je sicer zelo ljuba, z možem tudi najine otroke vzgajava v duhu izročila, slovenskega večglasnega ljudskega petja in harmonske posebnosti. Kar se kompozicij z ljudsko tematiko tiče, so mi v zadnjem času ljudske pesmi bolj v breme.

Namreč, ko sem se morda na začetku še iskala kot skladateljica, še nisem imela toliko svojega izraza oz. še nisem bila toliko samozavestna glede svoje izraznosti in takrat iščeš pomoč v teh melodijah. Takrat sem to rada počela, zdaj pa imam rajši, da sem prosta v obliki, melodiji, izražanju.

Dan po našem intervjuju bo koncert Zbora Slovenske filharmonije ob izidu zgoščenke Poj!, ki ga je zbor tudi posnel. Ali ste bili prisotni ob snemanju skladb?

Ves čas sem bila skupaj s snemalno ekipo in s producentom Borisom Renerjem.

Zborovodja je Sebastjan Vrhovnik, ki prav tako prihaja iz Kamnika, v zboru pa vaš mož, prav tako profesionalni glasbenik (pevec in organist). Kako je sodelovati s Sebastjanom, s katerim se zelo dobro poznate, kakšen pa je občutek, ko mož izvaja vaša dela?

S Sebastjanom se poznava že iz Srednje glasbene šole, se zelo spoštujeva. Malo me je presenetil z uspešno dirigentsko kariero. Je pa eden prvih, ki mi je že od samega začetka zelo zaupal in dal naročila za skladbe. Ko sva imela novinarsko konferenco ob izdaji zgoščenke, jo prvič vzela v roke, je bil tudi sam presenečen, kolikim prvim naročilom je botroval prav on. Izbira, da prav njega povabimo, da prevzame projekt dirigiranja na snemanju in koncertu, je bila zelo premišljena in v njegovem primeru smiselna. Kar se skladateljskega in izvajalskega pogleda tiče, me on zagotovo najbolje pozna. Čutiva se in spoštujeva, zelo mi je všeč, kako dela z vokalom, še najbolj pa mi je všeč, kako dela z ljudmi na splošno, s pevci, ustvarjalci. Gotovo tudi zaradi tega prihaja do vrhunskih rezultatov, ker je dober človek.

Mož je večinoma že vpet v moj ustvarjalni proces, če ne drugače, mora takrat on prevzeti vajeti gospodinjstva v roke. Včasih mu skladbo predstavim, ko je narejena, večkrat pa šele potem, ko je sam vključen v proces izvajanja, sliši in spozna skladbe do obisti. Mislim, da je kar zadovoljen z zgoščenko, projektom in skladbami in da je ponosen name. Se še pogovarja z mano … (smeh)

Kakšen način ustvarjanja novih skladb vam je ljubši; da dobite naročilo in čim več izhodišč ali da je vse bolj prepuščeno vašemu navdihu in naključnim inspiracijam?

Naročil je toliko, da je več prvega, sicer pa vseh naročil ne morem sprejeti. Lažje mi je, če imam smernice. Bolj, kot poznam naročnika, lažje je ustvarjati, še posebej, če osebno poznaš ali dirigenta ali pevce. Ni vse za vsakogar. Npr. ko sem pisala za Carmen manet, sem že predvidela, kakšen bo scenarij in dogajanje poleg petja, takšna oblika skladbe zagotovo ne bi bila primerna na primer za Slovenski oktet. Super mi je pisati za Zbor slovenske filharmonije, saj vse pevce osebno poznam, vem, kaj zveni. Pri naročilu samem je tudi smiselno, da mi povejo, za kakšno priložnost gre, kakšna je tematika, včasih mi že predlagajo besedilo … Ko imam proste roke, pa je popolnoma drugo ustvarjanje in drugačen užitek. Običajno izberem kako besedilo, ki je skladno z mojim počutjem v smislu nečesa, kar mora iti ven iz mene, kar me žuli in sem potem tudi doma bolj prijazna. (smeh)

Se je kdaj zgodilo, da se s katerim od naročnikov niste ujeli?

Z nekaterimi naročniki sem si bližje kot z drugimi, pa je potem tudi sodelovanje boljše in bolj odmevno. Kot na primer s Sebastjanom. Sicer pa zelo rada vidim, da sem prisotna na vajah, še posebej, če zbora ne poznam dobro. Bili so primeri, ko se je predstava zborovodje izkazala za zelo drugačno, kot sem sama predvidela, in sem bila vesela, da nisem prišla direktno na koncert. Npr. pri Sebastjanu lahko zatrdim, da v 95 odstotkih naredi tako, kot sem si zamislila, pa se prej nič ne pogovarjava. Torej čuti isto podajanje glasbe kot jaz. Za švedsko naročilo pa sva se z Martino Batič večkrat slišali po telefonu in pogovarjali o skladbi, zboru, pevcih, tako da je bila potem izvedba zelo blizu tistega, kar sem si predstavljala.

Povezava med vami in izvajalci, v primeru vokalnih skupin so to umetniški vodje, zborovodje, je izredno pomembna. Koliko napotkov podate ob končanem delu zborovodji, ali pustite, da glede na partituro sami dodajo svoj košček interpretacije?

Ravno zato sem rada pri procesu vaj, ker včasih vidim, da je smiselno, da se kaj spremeni. Pri vajah Zbora slovenske filharmonije sem bila veliko prisotna in sem na Sebastjanov predlog tudi kakšno stvar spremenila, izboljšala. Sem odprta za takšne odzive. Včasih tudi sama v praksi vidim oz. slišim, da bi bilo drugače boljše.

Pa se je pripetilo tudi, da je bila izvedba boljša, kot ste si zamislili vi?

Se, to se je zgodilo v primeru zborovodkinje Helen Fojkar Zupančič in Dekliškega zbora sv. Stanislava. Prvič sem slišala skladbo na koncertu. Ni bil čisto tako, kot sem si želela, a je Helena naredila dodano vrednost skladbi, tako da sem jokala od začetka do konca skladbe. Ugotovila sem, da sem pevkam v bistvu zelo otežila zadevo, saj so iz zelo težke partiture naredile zelo lepo izvedbo. Sem se jim opravičila, kasneje skladbo še enkrat vzela v roke, jo naredila bolj pregledno in lažjo ter jim jo vrnila. Težava je tudi, da skladbe večinoma naročajo dobri in profesionalni zbori, in kot take so pretežke za običajen – ljubiteljski zbor. In ko me kateri od njih poprosijo za partiture, jih vnaprej opozorim: skladbe so dostopne, a energija, ki jo boste vložili, ne bo poplačala končnega rezultata.

Vaš skladateljski opus obsega več kot 100 del. Za laika oz. glasbenega neuka je skladateljstvo precej neznana dejavnost. Kako pravzaprav poteka skladanje glasbe – kako začnete, kje iščete navdihe, koliko časa traja od začetka do končne skladbe … pač vse od A do ž, kar se zgodi, da nastane skladba.

Proces je zelo različen. Lahko se začne z naročilom in predlogom, na katerega se opreš.

Včasih se primerjam z arhitektom, ki mora postaviti stanovanjsko hišo, saj ve s čim operira, s kakšnim materialom. Pri meni je podobno.

Ko dobim naročilo, vem, da če imam npr. ljubiteljski zbor, potem linije ne smejo biti prezapletene. Če imam naročilo za Švedski radijski zbor, ok, potem sem neomejena, imam deset prstov na klaviaturi, dajmo! V tem smislu zbiram materiale in načine za komponiranje. Kar se same arhitekture tiče, je pa zelo različno. Sem začela na začetku, pa sem se zataknila, in ni šlo. Sem že naredila skladbo v enem dnevu ali pa sem dobila naročilo za mašo za Cerkvenega glasbenika in sem napisala celo mašo v štirih dneh, torej en stavek na dan. Včasih se tako splete. Dobila sem naročilo za Ravensbrück in ljudske pesmice, ki naj bi jih vključila. Pa sem si mislila, kaj naj z ljudskimi pesmicami, ki so že same po sebi lepe, lahko jih postavimo v vrsto … Potem sem napisala svojo melodijo na besedilo Vere Albreht, v ciklu skladb čisto zadnjo, šele potem sem začela sestavljati ostalo in čisto na koncu ustvarila še srednji del in izpopolnila celoto. Pravila ni. Zgodi se, da vključim tudi že kak znan napev, kar me je včasih obremenjevalo, zdaj pa nič več. Na koncertu v filharmoniji bo izvajana skladba Posmrtna idila, v kateri se zasliši Chopinov Pogrebni marš. Znane so zgodbice o Mozartu, ki je v svojem kratkem življenju napisal ogromno del, a je pobiral melodije od vsepovsod: od sestre, ljudskih napevov, uličnih glasbenikov, pa je to vendarle še vedno Mozart.

Kakšna so občutja, ko prvič slišite novo delo v živo? Ste večkrat presenečeni nad prenosom iz papirnatih not do odpetih not, ali je vaša predstava ob pisanju že zelo glasovno obarvana, kot je potem tudi v resnici?

Večinoma imam zelo dobro predstavo in je tako, kot si zamislim. Predvsem zato, ker vokal zelo dobro poznam, prav tako mi je harmonska slika precej jasna, tako da večinoma zveni tako, kot napišem. Najbolj pomembno mi je, da izvajalci začutijo tisto, kar sem jim jaz želela sporočit s svojo skladbo. Če oni začutijo in potem prenesejo naprej do publike, potem si rečeš – to je to. Vseeno tudi, če je kakšna nota mimo, nisem tako zoprna, samo, da izvajalci in izvedba prepričajo.

Pri procesu ustvarjanja ne moremo govoriti o avtomatiziranem delu, ampak je vse skupaj podvrženo trenutnemu navdihu. A ko rok priganja, se je potrebno primorati k procesu …

To je težavno, saj se zgodi, da ko imam idejo in sem sredi dela, si želim nadaljevati, pa moram iti v službo ali opraviti drugo obveznost. Naslednji dan, ko želim nadaljevati, se moram spet spraviti v to ustvarjalno cono. Včasih je fino, da se prekine proces, ker si na mrtvi točki, pa se nikamor ne premakne, drugič pa bentim nad pomanjkanjem časa in miru. Ko pa se mudi z oddajo naročila, je vseeno ali je noč ali dan, doma so kupi perila večji, prah se nabira …

Ko se ozrete nazaj na svoje prve skladbe, ali bi kaj spremenili?

Prvi koraki so bili v srednješolskih dneh. Takrat sem vodila mešani zbor v Savinjski dolini, Andraž nad Polzelo, kjer je pevska tradicija zelo močna. Kar je nastalo takrat, je bilo bolj iz potrebe. Bilo je zelo skromno, nič od tega, kar je danes. V mojih študijskih časih se namreč ni toliko spodbujalo k samostojnemu ustvarjanju kot danes, tako da je pri meni trajalo dlje časa, da sem si upala in se nehala obremenjevati z vsebino in kakovostjo. V nekem trenutku se s tem nehaš obremenjevati, sama pa sem tudi dovolj trmasta, da mi je danes vseeno, ali so moje skladbe nekomu všeč ali ne. Ko si mlajši, je to seveda bolj pomembno. Jaz pišem, kar mi je všeč, in se potem pod to tudi z veseljem podpišem. Ko me dijaki in študenti prosijo za pomoč in mi prinesejo skladbo, jim rečem: »Jaz bi tako, ti se pa sam odloči.« Sama sem imela tudi drugačne izkušnje pri študiju. Od začetka skladateljevanja pa želim imeti skladbe take, kot sem si jih sama zamislila. Če sem sama podpisana, potem želim, da je to moje delo in ne od nekoga drugega, tudi če je zanič. Tudi iz slabih izdelkov se namreč učimo.

Ste se kdaj spogledovali in ustvarjali popularno glasbo?

Tudi to sem počela. Brat je komercialni glasbenik in sem mu že pomagala, sicer bolj iz ozadja, pa vendarle. Tudi v tej zvrsti imamo lahko zelo domišljene in kakovostne skladbe. Precej let nazaj sem pela tudi na Festivalu polke in valčka. (smeh)

Oba z možem sta verjetno veliko dobila že v zibelki, nekaj glasbenega občutka in talenta pa preko vsakdanjika in staršev, predvsem obeh očetov. Dandanes je razvidno, da enako prenašata na svoje tri otroke, ki že zgodaj kažejo razkošen talent. Kako pomembna je vajina podpora, po drugi strani pa, koliko je ravno prav, da se otroci ne nasitijo pritiska, pričakovanj družine in okolice?

To se ves čas sprašujeva, že odkar so otroci na svetu. Ponavadi je res tako, da ko se vrnem iz službe in stopim čez prag, že spodaj igra en inštrument, pa zgoraj klavir in še violina. Večina staršev bi si verjetno želela takšne slike, jaz pa po celotnem dnevu … Trudiva se, da sva čim manj obremenjena s tem. Ves čas govoriva, da je to najina pot, ki sva si jo midva izbrala. Otroci naj si izberejo, kar si želijo. Spodbujava jih, da gledajo okrog, da se ukvarjajo s športom, se lovijo po ulici, berejo, imajo tudi druge interese, čeprav sva jih seveda vpisala v glasbeno šolanje. Dala sva jim možnost, ne toliko da se bodo z glasbo ukvarjali, ampak da so v stiku z umetnostjo, ki daje širši pogled na življenje. Očitno je, da gre najstarejša po najini poti, morda bolj po moji, teoretski poti, obvlada klavir, nekaj že komponira, kaj bo pa življenje prineslo, bomo pa še videli. Srednji sin igra flavto, lani je sicer tekmoval, zdaj pa je dal to malo na stran. Trenutno je bolj pomemben nogomet, je geograf, bere, piše, kar je super. Najmlajša igra violino in ji gre zelo dobro … bomo videli. Vsi pa radi pojejo, pravijo, da spoštujejo in so ponosni na najino delo, ker je vzajemno, saj tudi midva spoštujeva njihove interese in različne osebnosti.

Katarina Pustinek Rakar je leta 2018 prejela nagrado fundacije Adkins Chiti Ženske v glasbi. Leta 2017 je ženski zbor Carmen manet z izvedbo njene skladbe Adrca prejel prvo nagrado na prvi zborovski evroviziji (Eurovision Choir of the Year) v Rigi, Latvija. Decembra istega leta je bila izvedena noviteta na besedilo Alme M. Karlin Das Rufen der Seelen v izvedbi Švedskega radijskega zbora v Stokholmu. Omenjena skladba je bila izbrana na natečaju British Academy of Songwriters Composers & Authors in jo je septembra 2018 izvedel BBC zbor v cerkvi St Paul’s Knightsbridge v Londonu. Septembra istega leta je bila na spominski slovesnosti v nekdanjem ženskem koncentracijskem taborišču Ravensbrück v Nemčiji prva izvedba dela Meni se zdi, da prihaja pomlad, cikel pesmi za ženski kvartet, citre in harmoniko (izvajalke: Vokalna skupina Gallina, Franja Kočnik – citre in Neža Torkar – harmonika), posvečena slovenskemu pevskemu zboru “Ravensbriške srake”, ki je med 2. svetovno vojno deloval v taborišču. 

Mateja Štrajhar // Foto: Janez Kotar

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
few clouds
31.6 ° C
32.4 °
30.9 °
40 %
4.6kmh
20 %
ned
29 °
pon
32 °
tor
19 °
sre
28 °
čet
24 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano