torek, 5 julija, 2022
18.1 C
Kamnik
18.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
18.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
18.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
18.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
DomovPogovoriKatarina Kesič Dimic: Vzgoja je uravnovešen sistem ljubezni in discipline

Katarina Kesič Dimic: Vzgoja je uravnovešen sistem ljubezni in discipline

Pravi, da je kot mavrica, vsak dan se odene v drugo barvo. Katarina Kesič Dimic je specialna pedagoginja iz Kamnika, avtorica trinajstih knjig, mnogo ljudi pa spremlja včasih hudomušne, a zelo poučne zapise na njenem blogu katarinakesicdimic.com. Po dvournem, pravem ženskem klepetu ni lilo kot iz škafa, sem pa – vsaj sama – tisti dan odnesla s seboj košček mavrice.

V predstavitvi na blogu imate napisano, da ste kot mavrica – vsak dan imate izbrano drugo barvo, ker je življenje tako bolj zabavno. Kakšne barve ste danes?

Če dobro premislim, sem danes v rumeni ali celo oranžni barvi, ker je zunaj tak meglen in siv dan. Ko je sončno, pa sem lahko tudi zelena ali modra. Barve imam zelo rada.

Ko sem bila lani marca na vaši predstavitvi knjige Slon pleza na drevo, ste povedali zgodbo o rižu v povezavi z otroki in tem, kar jim govorimo. Ta zgodba se mi je usidrala v spomin, zato vas prosim, da jo poveste še našim bralcem.

V družini z dvema otrokoma so naredili eksperiment. Mamica je po običajnem postopku skuhala riž in ga dala v dve skodelici. En otrok je oboževal riž, drugi ga je skrajno sovražil, sploh ga ni maral jesti. Vsak od njiju je dal svojo skodelico na isto polico v kuhinji, vsak dan sta večkrat hodila mimo. Otrok, ki je imel riž rad, je ves čas govoril – njam, njam, njam, rižek, kako te imam rad, kar pojedel bi te; drugi pa je govoril – bljak, fuj, ogaben si. Po enem tednu je riž, ki ga je fantek hvalil, spodbujal in častil, fermentiral. Vemo, da so fermentirana živila za naša prebavila zelo koristna. Riž v drugi skodelici, ki ga je fantek žalil in mu govoril grde stvari, je postal plesniv. Plesnive hrane ne uživamo in je škodljiva za zdravje.

Torej, kar govorimo, otroci postanejo …

Tako nekako. Zato je izredno pomembno, da pazimo na svoje besede.

Kaj pa dejanja?

Zadnjič sem prebrala en zelo dober rek: »Ne vzgajajte otrok, oni bodo tako ali tako podobni vam. Vzgajajte sebe!« Seveda se lahko tudi zmotimo v svojih dejanjih, ampak ob takšni zmoti je zelo pomembno otrokom povedati, da nečesa nismo dobro naredili. Bi pa ob tem opozorila še na eno stvar. Zelo pomembno je, da kritiziramo vedenje, dejanja in ne osebnosti. Torej ne govorimo otrokom, da so leni, neumni, nesposobni, ampak komentiramo njihova dejanja, vedenje (na primer: »Naloga ni natančno prepisana.«). To se zelo pogosto dogaja in ravno zaradi tega riž postane plesniv. Otrokom smo avtoriteta in kot taka za njih neke vrste bogovi. Otroci nas spremljajo, mi vse vemo. Če mama ve, da je prav, da ne grem pri rdeči luči čez cesto, potem mama tudi ve, kdaj sem pameten in kdaj ne. Če mama večkrat ponavlja – ti si neumen, štorast, butast – bo otrok to oceno ponotranjil in se bo dejansko začel tako obnašati. To praksa zelo lepo dokazuje.

Katarina Kesič Dimic // Foto: Mateja J. Potočnik

Sicer pa ste avtorica trinajstih knjig, pišete o otrocih s posebnimi potrebami, kar je tudi vaše delovno področje. Je osnova za knjige, zgodbe v njih, realna, izhajate iz resničnih primerov?

Vse zgodbe so resnične na nek zakrit način. Vzamem jih iz realnosti in več njih sestavim skupaj. Nobena sicer ni točno taka, kot je zapisana, saj jih malo zabrišem. Kakšno stvar si seveda tudi izmislim, da zgodba lepše teče, ampak v osnovi so zgodbe resnične. Vse to se dogaja.

Pravite, da se zgodba sama napiše, se zgodi, da je ne napišete vi …

Res je. Če me kdo prosi, naj napišem članek na določeno temo, imam lahko veliko kratkotrajno krizo. Teme ne čutim, nimam je v sebi. Tako lahko včasih sedim pred računalnikom eno uro in ni nič. Potem pa grem na sprehod ali pa mine par dni in se kaj takšnega zgodi … in mi kar “ck” naredi – pridem domov, se usedem za računalnik in v pol ure vse naredim.

Katarina Kesič Dimic

Potem so se tudi knjige zgodile ali so bile vsaj prve bolj načrtovane?

Moja prva daljša knjiga (Skrivnost x 4) se je zgodila, napisala sem jo v enem tednu. Tako močno sem čutila to zgodbo, da sem se zjutraj zbujala, hitela za računalnik, kjer sem imela dvajset listov, neke vrste zemljevidov, kam bo ta zgodba šla, in sem si vse zapisovala in risala. Resnično nisem jutranji tip, ampak sem vstajala, ker mi zgodba ni dala spati. Že sredi noči, ko sem se predramila, sem si ideje pisala na listke, da ne bi česa pozabila do jutra. Neskončno sem uživala v pisanju zgodbe in presenečala samo sebe.

V osnovni šoli, kjer ste zaposleni kot specialna pedagoginja, veliko delate z otroki s specifičnimi učnimi težavami. O kakšnih težavah govorimo?

Načeloma delam z vsemi otroki, ki imajo posebne potrebe, ampak na redni osnovni šoli se najpogosteje pojavljajo učenci s specifičnimi učnimi težavami, kot so disleksija, dispraksija, diskalkulija, ADHD (primanjkljaj pozornosti in motnja hiperaktivnosti). Delam z otroki, ki imajo že na začetku šolanja težave z branjem, pisanjem, računanjem, orientacijo, fino motoriko in koordinacijo. Tudi z otroki, ki ne vedo, s katero roko bi pisali, kako naj držijo pisalo, ki pri pisanju preveč pritiskajo, ki imajo lahko tudi težave z govorom in jezikom ali pa z navajanjem na novo okolje. Nekatere težave ostanejo, zato delam tudi z mladostniki. Pri teh je najpomembnejše, da skupaj iščemo najbolj učinkovite metode za razumevanje snovi in lažje samostojno predelovanje vsebin doma. Da se naučijo primernih kompenzatornih strategij ob svojih težavah. Tudi preživetja znotraj šolskega sistema, ki je milo rečeno neprijazen do drugačnih načinov, pogledov in umov.

Je teh težav sedaj več kot v preteklosti ali smo zgolj bolj pozorni, vemo več?

Trenutno se npr. zelo govori o ADHD kot novi motnji. Že leta 1845 je nemški zdravnik, pionir pedopsihiatrije, dr. Hoffmann opisal primer otroka, ki ni mogel sedeti pri miru in je imel težave s pozornostjo. V istem stoletju mu je sledilo kar nekaj avtorjev. Takrat nedvomno še ni bilo povzročilnih dejavnikov, ki so značilni za naš čas. Že nekaj let se javnost o določenih motnjah zelo ozavešča, zato so postali ljudje bolj pozorni na njih. Nekaterih včasih ne bi niti opazili, zdaj pa jih poimenujemo in to včasih kar prehitro in preveč laično. Če je imel v bližnji preteklosti otrok težave z branjem, je z neko muko zvozil, zdaj pa se na te težave hitreje opozarja. Ne vem, če je to dobro ali slabo, saj so potem lahko nekateri starši tudi pretirano obremenjeni, spet drugi pa to tudi izkoristijo. Pridejo zaradi disleksije in ko preverimo branje, ugotovimo, da je v redu. Po kratkem pogovoru se izkaže, da je izvor težav čisto drugje – v vzgoji, dnevni rutini in redu, družinskih obredih, organiziranosti družine ipd.

Verjamem, da je tudi sodobni čas dobršen vzrok; torej starševstvo je drugačno, kot je bilo, prav tako partnerstvo. Na drugi strani nam potrošništvo ves čas sporoča, da nismo v redu, če nimamo vsega. Poudarila bi tudi prehrano otrok. Današnji otroci pojedo ogromno izdelkov, ki vsebujejo enormne količine belega sladkorja, rafinirane bele moke, barvil, aditivov in ostalih škodljivih snovi, prenizek je tudi vnos kvalitetnih maščob. Dejstvo je tudi, da naši otroci veliko premalo pijejo, če pa že pijejo, ne pijejo vode. In ta je zelo pomembna za vztrajnost in pozornost pri učenju.

Katarina Kesič Dimic // Foto: osebni arhiv

Veliko otrok hodi tudi pozno spat …

Ja, res je, tudi to je sodobna težava. Včasih so nam rekli, če ne bomo spali, ne bomo rastli. In to je golo dejstvo, saj se le v čisti temi ob točno določenih urah tvorijo v otroškem telesu snovi, pomembne za razvoj. Omenila bi še vpliv pretirane medikalizacije sodobnih otrok. V našem otroštvu ni bilo pogosto, da smo dobili antibiotik, nekako smo se prebili skozi bolezen in s tem trenirali svoj imunski sistem. Danes pa se antibiotiki pogosto predpisujejo, otrokom pa se ob pogostem uživanju poruši črevesna flora. Tudi to je lahko vzrok za določene težave pri učenju, čeprav na prvo žogo ne zveni logično. V povezavi s tem se zadnje čase zelo veliko raziskuje na področju motenj avtističnega spektra. V zadnjih nekaj letih šele resnično razumem pregovor, ki sem ga slišala že kot mala deklica: “Zdrava crijeva, zdrava glava”. Ta srbski pregovor, ki sem ga v enem delu svojega življenja razumela, da s prebavnimi težavami ne moreš dobro razmišljati, sedaj vidim v novi luči. Zdrava črevesna flora je ključ do zdravega mentalnega zdravja, v kar sodi tudi učenje in težave povezane z njim. Otroci s šibko črevesno floro imajo tako lahko posledično tudi težave z učenjem.

Dandanes so pogostejši porodi s carskim rezom in manj dojenja. Ob carskem rezu otrok avtomatsko dobi manj dobrih in koristnih bakterij od mame, saj ne potuje skozi porodni kanal. Z dojenjem otrok krepi imunski sistem, da ne omenjam čustvenega in intelektualnega napredka zaradi občutka varnosti in telesne simbiotične povezanosti. Če otrok ni bil dojen, bo hitreje izpostavljen infekcijam in tako hitreje medikaliziran. To je začaran krog. Več kot nekoč je tudi nosečnosti po umetni oploditvi in s tem povezanih zapletov. Zaradi napredka medicine preživi tudi večina zelo zgodaj rojenih otrok. Le-ti pogosteje kasnijo v razvojnih mejnikih za vrstniki, kar se odraža tudi pri osvajanju določenih šolskih veščin.

To je duh našega časa. Vse se vrača. Menimo, da smo prevarali mati naravo, ampak posledice se sedaj kažejo na naših otrocih.

Pomembno je, da ob obravnavi otroka razmišljamo in raziskujemo resnično celostno.

Kljub vsej ozaveščenosti pa se je količina ur, namenjena otrokom s specifičnimi učnimi težavami, zmanjšala?

O tem sem kar veliko pisala na svojem blogu januarja 2015. Zmanjšala se je količina ur, ki jih dobi otrok z odločbo (izda Komisija za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami). Ob mojih delovnih začetkih je bilo maksimalno število ur na otroka pet pedagoških ur tedensko. Zdaj so to zavili v lep papir, tako da otrok uradno lahko dobi pet ur, vendar so štiri pedagoške, namenjene njemu, ena pa je svetovalna storitev. V slednji je zajeto vse: pogovori s starši, pogovori s sošolci zaradi senzibilizacije, sodelovanje z zunanjimi ustanovami, timski sestanki, urejanje birokracije za otroka, prilagajanje in izdelava materialov, ki jih narediš sam. Vse to smo delali že prej brez te ure, tako da so tu vzeli otrokom. Otrok na papirju še vedno dobi npr. tri ure, vendar sta dve pedagoški, tretja pa svetovalna. Tisti, ki dela z otrokom, ima plačani dve uri. Na ta način so zmanjšali finančno obremenjenost.

Katarina Kesič Dimic // Foto: osebni arhiv

Kakšne so posledice v praksi?

Kako se realizira svetovalna ura, je presoja tistega, ki z otrokom dela. Seveda jo pogosto izkoristimo za neposredno delo z otrokom, tudi kot odmik iz razreda, če otroka motijo močni dražljaji. Vendar če gledava skupno količino ur, je seveda v enem tednu velika razlika, ali sta to dve uri ali tri. Že tri ure so pri večini teh otrok premalo. Če bi jim res hoteli slediti, bi morala biti ena ura na dan. Pa še to je včasih premalo! Sploh na začetku. Tu bi opozorila tudi na veliko napako v sistemu. Po mojem mnenju bi morali otroke diagnosticirati, prepoznavati in tudi rehabilitirati čim prej, že v vrtcu. Ob prvih znakih težav v razvoju, to se zelo hitro opazi, bi moral vstopiti strokovnjak, ki bi opolnomočil vzgojiteljice in takoj obravnaval otroka. Pri nas pa te postopke zelo dolgo vlečemo, starše se pošilja od vrat do vrat. V vrtcu je teh ur zelo malo, poleg tega pa v Sloveniji ni nekega splošnega pregleda, kaj se dogaja, čakalne vrste pa so nečloveške za hitro razvijajoče se bitje. V prvem triletju osnovne šole bi sledila nadgradnja – pravilno držanje svinčnika, pravilna drža telesa, trening drobne motorike, gibalni vzorci … vse te male napakice, ki jih otroci delajo in jih marsikdo obdrži do konca življenja.

Glede na pomanjkanje ustrezne diagnostike v vrtčevskem obdobju, kako v šoli obravnavate vse otroke s težavami?

Otroke, ki dobijo odločbo o usmeritvi, pregleda Komisija za usmerjanje; sestavljajo jo trije do štirje člani, odvisno od otrokovih težav. Običajno specialni pedagog, pediater, psiholog, logoped, lahko tudi nevrolog ali pedopsihiater. S temi učenci potem izvajamo ure dodatne strokovne pomoči. Na podlagi Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami so ti učenci upravičeni tudi do določenih prilagoditev pri pouku in pri ocenjevanju znanja.

Velika težava, na katero želim še posebej opozoriti, pa so otroci, ki še nimajo odločb, imajo pa evidentne težave. Šole imajo poleg dopolnilnega pouka na voljo tudi ure individualne in skupinske pomoči. To pomeni, da ministrstvo določi skupno količino ur na šolo, to je pol pedagoške ure tedensko na oddelek. Če je na šoli dvajset oddelkov, to pomeni deset ur tedensko. Ure se razdelijo tako za nadarjene učence, kot tudi za učence z učnimi težavami. Seveda bi bilo zelo učinkovito, da bi del teh ur izvajali specialni pedagogi, ki bi korigirali začetne nerodnosti, od drže pisal do okornosti, izvajali grafomotorične treninge, aktivno pridobivali besednjak z otrokom, opravljali vaje za usmerjanje pozornosti, razvijali že omenjene kompenzacijske strategije, pomagali pri umeščenosti v razred in še mnogo je tega. Bili tudi v oporo učitelju, kar je sodobna praksa v skandinavskih šolah. Vsekakor pa v naših šolah to še zdaleč ni pravilo in se prakse v posameznih šolah tu zelo razlikujejo. Vodstvo šole namreč samo presodi, kako bo te ure razporedilo.

Zakaj je zgodnja diagnostika tako pomembna?

Pomembno je, da z odkrivanjem težav začnemo zelo zgodaj. Od igranja na začetku šolskega leta v 1. razredu do januarja, ko se začnejo črke, se zgodi velik preskok in potem gre naprej vse zelo hitro … če otrok takrat ne dobi ustrezne pomoči, bo slabe navade vzdrževal in ga bodo ovirale ter upočasnjevale, zato bo manj uspešen. Zaradi težav, ki se nalagajo in nalagajo, kasneje izbruhnejo vedenjski odkloni, saj otrok tega ne zmore več. Če ima učenec recimo disleksijo, ki ni bila niti prepoznana niti ustrezno strokovno spremljana – uči se doma, učinka ni, saj se ne zna pravilno učiti (ali pa njegovo učenje vključuje celo družino in na tone porabljenega časa), na koncu sklene, da je brez veze in odneha.

Pri fantih so pogosta posledica nasilniško vedenje, upor proti avtoriteti, igranje vloge klovna v razredu, odpor do šole. Pri dekletih težave prepoznamo kasneje. Šolski prostor je pretirano feminiziran in dečki so zelo pogosto označeni kot težavni. Na to dejstvo sem že večkrat opozarjala. Ženske imamo svoj sistem, stvari si pogosto zamislimo lepo umirjeno, vse lepo pobarvano, vsi mirno sedimo; dečki pa potrebujejo veliko več gibanja, obožujejo praktične dejavnosti. Učitelji hitreje opazijo nekoga, ki se npr. ves čas pozibava na stolu, moti pouk, govori, je impulziven in hoče biti vedno prvi v vrsti. Tako zaznamo motnjo, včasih celo prehitro. Deklice pa so večinoma uvidevne, delovne, trudijo se imeti lepe zvezke, prepišejo od sošolke, ni očitnejših odklonov, ampak prej ko slej se tistim s težavami lonec napolni in začne teči čez. Tako se pogosto zaprejo vase, ne povedo za težave ali pa jih niti ne zmorejo ubesediti, opažamo pa lahko žalost, brezvoljnost, motnje hranjenja, samopoškodovanje, prezgodnje spolne izkušnje.

»Ljudi ne merimo po napakah. Pri ljudeh moramo vedno iskati le tisto, v čemer so dobri.« Citat je iz vaše knjige. V realnosti pa je ravno obratno, kajne? Predsodki, strah naredijo svoje …

Slovenci zelo radi opozarjamo na slabe stvari, tako kot Američani pretiravajo s pohvalami. Iz svojega otroštva se spomnim, da smo bili kot generacija zelo redko pohvaljeni. Obstajalo je pravilo – če boš pohvalil, se bo pokvarilo. In še sedaj, ko se pogovarjam bodisi z učitelji bodisi starši, radi rečejo – »ravno sem ga pohvalil, pa je takoj nekaj ušpičil«. Odgovorim: »Ali si pričakoval, da se bo to zgodilo?« Sami s svojimi pričakovanji in posploševanji pogosto ustvarimo realnost. Všeč mi je Pygmalion efekt. Narejen je bil eksperiment: enega izmed najslabših in najbolj neuspešnih razredov na šoli so novemu učitelju predstavili kot najboljši razred, elito. Ker jih je gledal s tega zornega kota, so se neverjetno izboljšali.

V slovenskem šolskem sistemu so nekateri predmeti pretirano hierarhično spodbujani. Če odstopaš pri teh predmetih, imaš stalne težave. Čeprav si boš služil kruh z veščino, ki je v osnovni šoli sploh ni v predmetniku. Radi opazimo primanjkljaje, množice dobrega pa ravno zaradi tega ne zmoremo ugledati. Zaradi enega drevesa lahko spregledamo lepoto gozda.

Poleg pisanja knjig ste tudi plodovita blogerka, mnogi vas redno spremljajo. V svojih zapisih ste iskreni, neposredni, uporabljate primere iz vaše družine. Kako se počutite, ko se tako izpostavite? Vam je kdaj neugodno, ker z javnostjo delite svoje družinske trenutke?

Ne. Vedno razmislim, kaj bom napisala in koliko informacij o svoji družini bom vključila. Zdi se mi prav, da uporabim tiste informacije, ki so v korist staršev. Če govorim o vzgoji, če staršem predstavljam neko avtoriteto, se mi zdi pošteno, da povem uporabne primere iz svojega življenja. Tudi sama verjamem tistim, ki imajo izkušnje, ki so sami nekaj doživeli in izkusili. Ti nam lahko dajo največ, ne iz knjig, ampak iz realnega življenja.

Starši si radi predstavljamo, da osebe z vašo izobrazbo pa psihologi ipd. nimajo težav z vzgojo, saj v vsakem trenutku vedo, kaj narediti. Pa je res tako?

(smeh) Nikakor. Nedvomno delam napake. In to tudi priznam. Še nikoli nisem nikomur rekla, da vzgajam idealno ali da je pri nas vse super. Vsak otrok je univerzalen, zato moram tudi sama vsakodnevno prilagajati svoje metode in se sproti učiti. Imam pa morda to prednost, da se hitreje zavedam storjene napake, jo ozavestim in jo skušam v naslednjem primeru, situaciji, spremeniti. Otrokom se za storjeno napako vedno opravičim. Tudi v šoli. Tako jih učim, da ni nič narobe, če se zmotiš. Vsi se motimo. Huje je, če ne veš, da si se zmotil (ali nočeš priznati), ker tega potem ne moreš popraviti. Iz vsake napake se moramo nekaj naučiti.

So pa seveda tudi slabosti. Od prvega dne lastne nosečnosti namreč veš, kaj vse gre lahko narobe.

Starši smo tisti, ki otroku povemo, kaj je prijetno in kaj prav – tudi to je vaša misel. Veliko sodobnih staršev bi samo prijetno in postanejo sužnji svojih otrok; kaj je prav, se je izgubilo. Kam gremo? V kaj vzgajamo svoje otroke?

Če gledam trenutne generacije, priznam, da me skrbi. Starši želijo biti prijatelji s svojimi otroki. Občutek imajo, da jih otroci ne bodo imeli več radi, če jim bodo nekaj prepovedali. In kar ne upajo zastaviti te ljubezni. Po drugi strani pa je dosledna vzgoja zelo naporna. Če otroku obljubiš posledice, jih boš moral tudi izvesti; če jih boš hotel izvesti, moraš biti prisoten in si vzeti čas. V vzgojo bi nujno morali vrniti tudi poglavje, kaj je prav. Med našim odraščanjem je bila vzgoja eno samo discipliniranje, po razmahu permisivne vzgoje pa je ogromno ljubezni. Ena sama ljubezen povsod, bog ne daj, da bo otroka strah, nikoli ne sme jokati, ne sme biti žalosten ali razočaran … Vzgoja pa mora biti uravnovešen sistem obojega – ljubezni in discipline. Le z obema uravnoteženima komponentama dosežemo kvalitetno vzgojo.

Kaj je z nami starši? Se nam ne da, nimamo časa, nimamo volje, iščemo bližnjice, ki pa jih ni, se ne znamo odločiti (čeprav tudi če ne narediš nič, je to odločitev), udariti po mizi, kje tiči razlog za našo (ne)vzgojo?

To je duh našega časa. Vse je fino, vsi se imamo fajn. Nekaj pa smo prinesli tudi s sabo iz otroštva. Veliko staršev, ki so bili pretirano disciplinirani, se je odločilo, da sami ne bodo nikoli tako vzgajali. Zato vzgajajo ravno nasprotno in izgubi se ravnotežje – sedaj nudijo samo ljubezen. Permisivna vzgoja npr. narekuje, da pred otroka ne smemo postavljati ovir. Ampak vemo, da bo otrok z več ovirami, seveda konstruktivnimi, odrastel v bolj sposobnega, kompetentnega, samozavestnega odraslega. Zna namreč reševati težave in ob prvi oviri ne bo zapadel v depresijo ali zlorabo škodljivih substanc, saj je opremljen za preživetje.

Katarina Kesič Dimic // Foto: Mateja J. Potočnik

Ali lahko izpostavite eno zadevo, pojav, obnašanje, ki ga opažate pri starših in je zelo pogosto, ampak popolnoma napačno?

Zelo pogosto se v trgovskih centrih otroci mečejo ob tla, cvilijo, tulijo, mamice vlečejo za nogo ali torbico in … mamica kupi. Potem pa vsa skurjena doda – »veš, ampak samo še danes«.

Kaj naj stori mamica v trgovskem centru?

Mamica naj reče: »Veš kaj, moj dragi Tonček, jaz te imam neskončno rada, ampak tega ne bova kupila, ker tega ne potrebuješ. Si pa lahko želiš in če si želiš dovolj močno, boš mogoče prihranil denar in si kupil.« Mama se predvsem ne sme počutiti slabo, če otroku ne bo kupila želenega. Ni pa prav, da bi v izogib neprijetnim scenam otroke nehali voziti v trgovine. S tem bi izpustili priložnost za kvalitetno izkušnjo. Otrok mora biti soočen z dejstvom, da je našel nekaj blazno všečnega, da je ta stvar super fajn, a mora potem reči – ne, tega ne potrebujem. Mora se naučiti, kako se odrečeš želji. To se mora nujno zgoditi in starši morajo navajati otroke na tovrstne življenjske preizkušnje.

Na vaši spletni strani je zapisano: »Otroke imam rada. Verjamem vanje in jih spoštujem.« Če o prvih dveh komponentah pri večini staršev ne dvomimo, da sta prisotni, za tretjo tega ne moremo trditi. Kam se je izgubilo spoštovanje otrok kot samostojnih oseb? Ali lahko otrok spoštuje drugo osebo, če sam ni spoštovan v primarni družini?

Mislim, da starši preveč stvari naredijo namesto otroka. To je en odklon, saj ne verjamejo v njegove sposobnosti in ves čas delajo namesto njega. Ta otrok je prezaščiten, živi v vatki, saj ga ne spoštujejo v njegovi samostojnosti. Nikoli nima priložnosti za preizkus lastnih spretnosti. Na drugi strani imamo razvajene otroke, tudi pri teh starši delajo namesto njih. A ne zaradi zaščite, ampak enostavno zato, ker ne zahtevajo in vztrajajo, da mora otrok nekaj narediti sam.

Ko otrok dobi občutek, da lahko nekaj opravi sam, je to zanj neprecenljivo. Še posebej priporočam, da ga potem tudi pohvalimo, da smo očitno navdušeni, očarani, veseli. Starš mora dati otroku občutek, da mu zaupa, s tem ga spoštuje, verjame v njegove sposobnosti in vanj. Kako si bo otrok zaupal, če vedno potrebuje pomočnika?

Mateja Štrajhar

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
light rain
18.1 ° C
18.8 °
16.4 °
92 %
2.6kmh
75 %
tor
27 °
sre
27 °
čet
26 °
pet
23 °
sob
25 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano