sreda, 6 julija, 2022
29.1 C
Kamnik
29.1 C
Kamnik
sreda, 6 julija, 2022
29.1 C
Kamnik
sreda, 6 julija, 2022
29.1 C
Kamnik
sreda, 6 julija, 2022
29.1 C
Kamnik
sreda, 6 julija, 2022
DomovPogovoriJure Andročec: Tek nas povezuje in premika meje v glavah

Jure Andročec: Tek nas povezuje in premika meje v glavah

24-letni Domžalčan Jure Andročec je 6. novembra pretekel newyorški maraton. Za ta podvig se je odločil le eno leto pred tem, vmes pa premikal meje v svoji in tudi drugih glavah. Jure pravi, da je v življenju vedno tako, da te osem od desetih ljudi drži nazaj in ti svetuje, da hodi po varni poti. Sam pa se je odločil, da si bo postavljal cilje, ki so zanj v tistem trenutku (še) nedosegljivi. Varna pot zanj ni prava pot. Najin pogovor je potekal v dveh delih – in tako je tudi zapisan – štiri dni pred maratonom in le nekaj ur po koncu maratona.

V nedeljo, 6. novembra, se boš udeležil maratona v New Yorku. Kakšni so občutki tik pred odhodom v Ameriko?

Odlični. Pred enim letom sem si zastavil cilj, ki ga v tistem trenutku nisem bil spodoben uresničiti. In to je bilo točno pred enim letom, ko sem bil v cilju newyorškega maratona. Sicer sem tekel že prej, začel sem pred sedmimi leti, ko sem pretekel svoj prvi ljubljanski polmaraton. Lani pa sem se odločil, da se vrnem v tekaške vode, saj so me določene slabe navade v življenju pripeljale na pot, po kateri nisem želel več hoditi. S punco sva šla na izlet v New York. Po naključju sva se znašla v cilju maratona. Šele takrat sem se zavedel, za kako veliko prireditev gre – tu je okrog dva milijona gledalcev, zapre se celo mesto, promet se ustavi, to je res enotedenski praznik. Takrat sem obljubil sam sebi in tudi punci, da bom pretekel newyorški maraton. To je bil začetek, potem sem se prijavil in tako dalje.

Omenil si slabe navade – katere?

Niso spet tako slabe, no, ampak glede na moj današnji stil življenja, so bile precej slabše. Preveč sem jedel, preveč sem se izpostavljal stresu, teh stvari nisem znal kontrolirati. Ves čas sem iskal napake nekje drugje, v zunanjem svetu, na koncu pa ugotovil, da ne morem spremeniti sveta, ampak sebe. In ko začneš spreminjati sebe, začneš živeti bolje. Vidiš pluse tam, kjer so bili minusi.

Jure Andročec // Foto: osebni arhiv

Na maratonu boš pretekel 42 kilometrov, kajne?

Tako je. 42,2 kilometra, to je maraton. Druge discipline ni na ta dan. Za razliko od ljubljanskega newyorški organizira samo maraton. In v tednu pred tem se dogajajo različne aktivnosti. To je to. 55 tisoč ljudi teče maraton.

Kako si se pripravljal na maraton?

Na začetku precej boso. (smeh) Začel sem s tekom po poti za Kamniško Bistrico. Začel sem iz ničle in pretekel pet, šest kilometrov. Precej hitro sem ugotovil, da je zelo pomembna prehrana. Brez energije ne moreš teči, tako kot avto ne teče brez bencina. Potem sem začel veliko raziskovati o tej temi, bral sem članke, začel sem se družiti s tekači. Dobil sem namreč dober nasvet: če hočeš delati določeno stvar, se začni družiti z ljudmi, ki to počnejo. Ne sprašuj ljudi, ki tega ne počnejo, ker ti bodo svetovali popolnoma drugače. Vključil sem precej boljšo prehrano s poudarkom na ogljikovih hidratih, kot so testenine, moka itd. Izločil sem slabe navade, to je preveč slaščic in sladkorja na splošno. Tako sem začel, potem sem na spletu našel dva programa. Določiš si cilj maratona in potem v programu preveriš zahtevane priprave. Moj cilj za newyorški maraton je pod štiri ure. Izvedel sem, da je to za enoletne priprave precej nemogoče, a sem se kljub temu odločil poskusiti.

Začel si s petimi kilometri, kako si nadaljeval?

Začel sem boso – kot sem že omenil – in sem tekel najdlje, kot sem zmogel. To je bilo v tistem trenutku od pet do šest kilometrov. Ko sem primerjal svoje čase s tistimi, ki sem jih od sebe pričakoval, sem videl, da sem res zanič in da moram še veliko graditi. Začel sem prilagajati svoj življenjski stil, in sicer z rednimi treningi od petkrat do šestkrat na teden ter redno in uravnoteženo prehrano. Pomemebno je, da obroka pred treningom ne spuščamo – to je največji kriminal, ki ga lahko naredimo, saj se nam lahko poruši celoten sistem. Pa ne smemo se hirati. Ne smemo ne jesti goriva. Večina ljudi začne s tekom zaradi hujšanja, ampak se le malo zavedajo, da s tem svojemu telesu naredijo ogromen stres in dosežejo popolnoma nasproten efekt. In zgodi se ravno to, česar se najbolj bojijo – kilogrami se vrnejo!

Jure Andročec // Foto: osebni arhiv

Kako se je prilagajalo tvoje telo, kako je odreagiralo po treningih?

Začel sem se precej bolje počutiti. Zjutraj sem lažje vstajal, bolečina v mišicah se je končala po dveh tednih. Videl sem, da je moje telo v zgornjem delu precej šibko. Zato sem začel tudi z drugimi vajami. Samo tek ni dovolj, pomembna je vadba celotnega telesa.

Tek je treba kombinirati z vajami za moč, kajne?

Tako je. V svoj trening imam vključeni dve vadbi za moč. Tečem od 40 do 60 kilometrov na teden. Poleg tega imam še dva lažja treninga, tj. približno deset kilometrov ali manj, v katera je vključen tudi trening za moč. To pomeni krepitev jedra – trebušnih in hrbtnih mišic ter zgornjega ramenskega obroča, ki je tudi najbolj aktiven, saj med tekom toliko kot delajo noge, toliko delajo tudi roke, samo manjšo obremenitev prenašajo.

Pa si že pretekel 42 kilometrov ali ne?

Ne. To bo prvič. Med pripravami, med katerimi sem si vzel čas samo za trening in šel za en teden na morje, sem pretekel in prehodil 44 kilometrov v enem dnevu. Hotel sem preseči to razdaljo, da vidim, kakšen je občutek v nogah. Maratona ni treba preteči že prej, je pa treba noge navaditi na kilometre.

Jure Andročec // Foto: osebni arhiv

Kaj pa maratonski zid? Si ga že doživel?

Sem. Pretekel sem svoj najdaljši trening, to je 32 kilometrov. Maratonski zid je obdobje, v katerem tekač pokuri vse gorivo, ki ga ima, torej glikogenske zaloge v mišicah. Med tekom v določenem trenutku teh zalog zmanjka. To se zgodi okoli 30. kilometra, meni se je zgodilo pri 27. Imel sem srečo, da je bila ob meni punca ter da sem imel s seboj energijske gele, ki so polni glukoze in zelo pomagajo. Brez tega in požirka vode zidu ne premagaš. Moraš se ustaviti in prehoditi sto, dvesto metrov, popiti gel, popiti vodo, resetirati svoj um in iti naprej.

Kaj natančno pa se ti zgodi takrat v glavi, v telesu?

Zgodi se “black out”. Iz sekunde, ko si imel željo preteči želeno razdaljo, se pojavi sekunda, ko je ne moreš več. In se ustaviš – tako v glavi kot telesno. Če si pripravljen, da se bo to zgodilo, boš to prebrodil, če pa nisi, boš pa odnehal. In to se zgodi pri večini, ki prekinejo z maratonom.

Imaš štiri dni pred maratonom še kakšne dvome glede pripravljenosti – fizične ali psihične?

Ne, nimam. To je cilj, ki ga bom izpolnil, se pravi, pretekel bom newyorški maraton. Pomagam si z mentalnim treningom, pred približno mesecem dni sem se več začel ukvarjati s svojo glavo kot s telesom. Moje telo že teče, ukazuje mu glava, zato je mentalni trening zelo pomemben. Poskušam biti čim bolj sproščen. Poudariti moram, da mi je tek veliko prinesel tudi na psihološki ravni, ki je kar 80-odstotno boljša kot leto poprej. Gre za obvladovanje svojega uma. V življenju imamo namreč dve možnosti – odreagirati na življenje ali pa ga živeti. Naučiš se ga živeti, saj imaš za vsako informacijo, ki jo slišiš, milisekundo, ko se v podzavesti lahko odločiš, ali boš to sprejel ali zavrnil. Jaz sem se naučil zavračati oz. iti mimo negativizma. To mi zelo pomaga.

Jure Andročec // Foto: osebni arhiv

Tako te ne zmotijo nepomembne informacije …

Ja, vredno je omeniti, da sem se v tem letu največkrat skregal sam s sabo. Vsa ta prerekanja s samim seboj med tekom je v bistvu pogovor s svojo podzavestjo, ki ni navajena na tek. In s krepitvijo telesa krepiš svojo podzavest.

Kaj pa teza iz knjige Rojeni za tek – da smo ljudje rojeni za tek, zavirajo nas možgani?

Res je. Tako smo naučeni. Rodimo se z odprto glavo. Otrok, ki se rodi v Sloveniji, čeprav starša nikoli nista živela v Sloveniji, zna slovensko, ker smo ga tako naučili. Če to prenesemo na tek – včasih so ljudje tekli od 20 do 30 kilometrov na dan. Temu je bilo prilagojeno tudi telo. In tudi naše je. Vsi ti žulji so zaradi nošenja obutve. Mi smo rojeni za tek, samo sprijazniti se moramo s tem. In to ni lahko. Naletel sem na veliko mnenj – to mi govorijo ljudje, ki niso še nič pretekli – da je tek nezdrav, da ne vpliva dobro na telo, da bom pri štiridesetih imel uničene sklepe. Ampak ko pogledaš ozadje teh ljudi, ne vedo, kaj govorijo, saj niso nikoli niti poskusili. Sposoben je teči vsak človek, a po svojih zmožnostih. Težji, kot je človek, počasneje mora začeti, saj mora najprej okrepiti sklepe, vezi in mišice.

V tej knjigi so opisane tudi polemike glede opreme – kakšna oprema, kakšni podplati, kdaj menjati superge. Kakšno je tvoje mnenje v zvezi s tem?

Tek je najcenejši šport. Vse, kar rabiš, je nasmešek na obrazu, ki je zastonj, potem pa še športna oblačila, funkcijsko majico, ki odvaja znoj, hlače in tekaške superge, ki so najbolj pomembne. Cenovno imamo superge razdeljene na tiste do petdeset evrov, do sto evrov in nad stotimi evri. Če se hočeš zares ukvarjati s tekom, je blaženje pri tistih iz zadnje skupine res pomembno. Govorim o razdaljah deset kilometrov in več. Za vse rekreativne tekače pa so dobri tudi najcenejši supergi. Po mojih opažanjih bi pri petstotih kilometrih priporočal menjavo superg. Takrat se zdi, da so čevlji še v redu, ampak ko natakneš nove, isti model, šele vidiš, kako so stare zanič.

Jure Andročec // Foto: osebni arhiv

Kaj bo glavni motiv na newyorškem maratonu – rezultat, že sama udeležba in sodelovanje na največjem svetovnem maratonu ali kaj tretjega?

Skupek vsega tega. V življenju si postavljam cilje, ki jih ne morem doseči. To je za mene motivacija in to me je v življenju pripeljalo do marsičesa. In eden izmed takih ciljev je tudi tek na newyorškem maratonu. Seveda je pomemben razlog tudi, da si del največjega tekaškega dogodka na svetu. Pretečeš razdaljo, ki jo lahko preteče le 1% zemljanov. Če maraton pretečeš pod štirimi urami, je rezultat objavljen v časopisu The New York Times. To je spomin, ki bi ga rad odnesel domov. Poleg tega sem se odločil, da pretečem vseh šest največjih maratonov – newyorški je največji, potem pa so še maratoni v Tokiu, Londonu, Chicagu, Bostonu in Berlinu.

Gre še kdo s tabo v New York?

Imam zelo dobro podporo najbližjih, to so punca, mama in sestra. Združili bomo prijetno s koristnim. Že lani sta si tako sestra kot mama želeli iti na potovanje v New York. Ko sem jima povedal svojo idejo o udeležbi, sem sprožil veliko navdušenje v družini. Odločili smo se, da gremo vsi skupaj in bom imel res veliko podporo.

Nezanemarljiva ni niti finančna plat udeležbe na maratonu v New Yorku. Kako ti bo uspelo zagotoviti potrebna denarna sredstva? Ti kdo pomaga, imaš kakšnega sponzorja?

Zaenkrat gre za moj finančni vložek. Cilj za prihodnost je pridobiti sponzorja, in sicer – če že ne drugega – vsaj za opremo, ki pri rednem rekreativnem tekaču predstavlja kar velik strošek. Finančno gledano pa bi bila velika razbremenitev že letalska karta. Po maratonu bom začel z iskanjem oz. bodo mogoče ponudbe prišle že same od sebe.

Jure Andročec // Foto: osebni arhiv

Si se letos udeležil ljubljanskega maratona?

Nisem se prijavil, saj je en teden premalo za regeneracijo od maratona. Je pa moj zelo dober prijatelj tekel v Ljubljani, sam pa sem se odločil, da ga pričakam v cilju. Ko sem na Prešernovem trgu čakal, da me bodo varnostniki spustili na drugo stran proge, sem prijatelja zagledal v daljavi in sem si rekel – grem z njim do konca! Prerinil sem se mimo varnostnikov in zadnji kilometer pretekel skupaj z njim. Potem so me policisti odstranili s proge, tako da sem šel približno sto metrov pred ciljem zopet med gledalce. Prijatelj pa je rekel, da je bil to najboljši del.

Tisti trenutek, ko si izvedel, da si med 50 tisočimi izžrebanci, ki se lahko udeležijo newyorškega maratona, je najbrž nepopisen. Kdaj si izvedel in kako? Kakšni so bili občutki?

Nepopisni občutki so, ja. Ob prijavi na newyorški maraton daš številko kreditne kartice, s katere trgajo prijavnino, če si izžreban. Poleg tega navedeš tudi elektronski naslov in telefonsko številko. Žrebanje je bilo 8. marca. Že zjutraj sem se zbudil z nekim pričakovanjem. Punca me je ves čas spraševala, če sem dobil sms. Ker ga nisem, me je že začela tolažiti, da bom šel pa naslednje leto. Potem pa je nenadoma začelo piskati – prejel sem obvestilo, da je bil znesek odbit, istočasno pa še elektronsko pošto in sms. Ko sem to videl, sem dobil solzne oči. To se redko zgodi, ampak takrat sem jih pa res dobil. To je bila potrditev, da moram vztrajati pri začeti poti.

Tvoja punca Klavdija nam je napisala: »Zdi se mi, da nekdo, ki se mu je uresničila življenjska želja in ki odhaja “čez lužo” kot predstavnik tako majhne države, lahko dokaže mnogim, kaj je možno doseči, če se tako odločiš in si to tudi močno želiš. Torej je udeležba na maratonu tvoja življenjska želja?

Točno tako.

Jure Andročec // Foto: osebni arhiv

Od kje ta želja, odločnost, glede na to da si star šele 24 let?

V življenju imaš dve opciji – ali slediš čredi ali izstopiš … veliko ljudi se boji izstopiti. Sam pa sem kmalu spoznal, da vedno izstopam. In to sem vzel kot prednost. Lani sem si rekel – če lahko vsak teče na ljubljanskem maratonu, zakaj si ne bi sam postavil višjega cilja. Že pred časom sem začel z odkrivanjem samega sebe in ugotovil sem, da si moramo ljudje postavljati cilje, ki niso mogoči. Če si danes postaviš cilj, do katerega veš, kako boš prišel, potem pač ni dovolj visok. To me je začelo krepiti – pri moji karieri, pri odraščanju, pri vseh stvareh. Poudaril bi še to – ključna je goreča želja za dosego določene stvari in sprejemanje vseh idej, ki pridejo s tem. Ker v življenju je vedno tako – od desetih ljudi, ki jih poznaš, te jih bo osem držalo nazaj in reklo – ne hodi, ni varno.

Imaš plan B, če na maratonu ne bo šlo po tvojih željah?

Pri uresničevanju svojih ciljev ne smeš nikoli imeti plana B. V trenutku, ko ga imaš, ga boš tudi izpolnil, saj si navajen hoditi po lažji in znani poti.

Newyorški maraton je za tabo. Kakšni so prvi občutki?

Občutki po maratonu so neverjetni! Noge malo pečejo, v želodcu je velika luknja. (smeh) Za mano je 42,2 kilometra ali 26,2 milje najlepšega mesta, do katerega od današnjega dne čutim veliko spoštovanje.

Kakšno je bilo vzdušje?

Vzdušje je bilo noro. Že pred samim maratonom smo se tekači po mestu pozdravljali in si delili zgodbe. Med samim maratonon pa so Američani presegli vsa moja pričakovanja in res dokazali, da so narod, ki mu ni težko spodbujati ali navijati za vse tekače, čeprav jih ne poznajo. Na ulicah so ljudje igrali inštrumente, peli, kričali imena tekačev in držali napise s spodbudnimi besedami ter citati. Najbolj me je presenetilo, da so pravilno izgovarjali moje ime Jure (napis, ki sem ga imel na majici). Mislim, da tolikokrat v enem dnevu še nihče ni izrekel mojega imena. (smeh)

Kaj te je najbolj presenetilo?

Najbolj me je presenetila sama organizacija maratona. Vse je potekalo hitro in zelo tekoče. Pred tekom smo na sejmu pobrali startne številke in se seznanili s strategijo tekme, tam so nudili tudi masaže ter vse storitve in izdelke, povezane s tekom. Na dan maratona sem se sprehodil par ulic nižje od hotela, kjer smo spali, in se vkrcal na avtobus, ki nas je peljal v startno vas. Tam smo imeli na voljo bagle (sladek kruh), vodo, energijske gele, sadje, kavo, čaj, krofe in 1700 stranišč. (smeh) Delili so tudi kape, da nas ni zeblo. Vsi tekači so bili zelo odprti in tako smo v čakanju na start sklepali nova prijateljstva. Vmes smo slišali tudi vse pesmi, ki opevajo New York. Potem pa pok! In smo začeli.

Jure Andročec // Foto: osebni arhiv

Je maraton upravičil tvoja pričakovanja?

Maraton je izpolnil vsa moja pričakovanja. Mogoče časovno nisem končal, kot sem si želel, ampak sem dobil veliko spoštovanje do maratona. Naučil sem se, da dokler dobesedno ne odtečeš takšne razdalje, ne smeš računati na rekordne čase. Vsak, ki je kadarkoli končal tako dolg tek, si zasluži spoštovanje. Sem pa vesel, saj so letos dvignili časovno mejo in sem tako kljub času nad štiri ure vseeno zapisan v časopisu The New York Times.

Je bilo težje ali lažje, kot si pričakoval?

Bilo je težje, kot sem pričakoval. Do 21. kilometra sem držal dober tempo, potem pa me je zagrabil krč v preponi, ki ni popustil. Tempo sem moral prilagoditi situaciji, spet sem se kregal sam s seboj. (smeh) Na maratonu je zelo veliko vzponov, zadnji je dva kilometra pred ciljem in ta ti popije vse zaloge energijske pijače, ki si jo popil tisti dan.

Si imel med tekom krizo?

Kriza je prišla okrog 30. kilometra, ko nisem le videl maratonskega zidu, ampak sem se kar zaletel vanj. (smeh) Moj želodec ne prebavlja energijskih gelov, zato sem si težko povrnil potrošeno energijo. Sem pa nekako pospravil opeke zidu in rinil naprej.

Se je na sami poti, med bivanjem ali pa med samim tekom zgodila kakšna zanimiva prigoda?

Med samim potovanjem se je zgodilo veliko pozitivnih prigod. Najbolj me navdušuje to, da smo po maratonu vsi tekači po mestu hodili z medaljami in čestitali drug drugemu. Vsak, ki me je videl z medaljo, mi je dal roko, nekateri so me objemali, drugi izrekli besedo respect – spoštovanje.

Hvaležen sem, da sem bil lahko del tega velikega dogodka, ki me je dvignil na višjo psihično raven. Kot sem že omenil, je moja želja preteči vseh šest maratonov velikanov in deliti izkušnje s svetom. Tek nas povezuje in premika meje v glavah, če kdo še ne teče, je danes odličen dan za začetek.

Mateja Štrajhar

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
broken clouds
29.1 ° C
29.8 °
27.5 °
35 %
1kmh
75 %
sre
29 °
čet
25 °
pet
24 °
sob
26 °
ned
25 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano