24-letni Domžalčan Jure Andročec je 6. novembra pretekel newyorški maraton. Za ta podvig se je odločil le eno leto pred tem, vmes pa premikal meje v svoji in tudi drugih glavah. Jure pravi, da je v življenju vedno tako, da te osem od desetih ljudi drži nazaj in ti svetuje, da hodi po varni poti. Sam pa se je odločil, da si bo postavljal cilje, ki so zanj v tistem trenutku (še) nedosegljivi. Varna pot zanj ni prava pot. Najin pogovor je potekal v dveh delih – in tako je tudi zapisan – štiri dni pred maratonom in le nekaj ur po koncu maratona.
V nedeljo, 6. novembra, se boš udeležil maratona v New Yorku. Kakšni so občutki tik pred odhodom v Ameriko?
Odlični. Pred enim letom sem si zastavil cilj, ki ga v tistem trenutku nisem bil spodoben uresničiti. In to je bilo točno pred enim letom, ko sem bil v cilju newyorškega maratona. Sicer sem tekel že prej, začel sem pred sedmimi leti, ko sem pretekel svoj prvi ljubljanski polmaraton. Lani pa sem se odločil, da se vrnem v tekaške vode, saj so me določene slabe navade v življenju pripeljale na pot, po kateri nisem želel več hoditi. S punco sva šla na izlet v New York. Po naključju sva se znašla v cilju maratona. Šele takrat sem se zavedel, za kako veliko prireditev gre – tu je okrog dva milijona gledalcev, zapre se celo mesto, promet se ustavi, to je res enotedenski praznik. Takrat sem obljubil sam sebi in tudi punci, da bom pretekel newyorški maraton. To je bil začetek, potem sem se prijavil in tako dalje.
Omenil si slabe navade – katere?
Niso spet tako slabe, no, ampak glede na moj današnji stil življenja, so bile precej slabše. Preveč sem jedel, preveč sem se izpostavljal stresu, teh stvari nisem znal kontrolirati. Ves čas sem iskal napake nekje drugje, v zunanjem svetu, na koncu pa ugotovil, da ne morem spremeniti sveta, ampak sebe. In ko začneš spreminjati sebe, začneš živeti bolje. Vidiš pluse tam, kjer so bili minusi.
Na maratonu boš pretekel 42 kilometrov, kajne?
Tako je. 42,2 kilometra, to je maraton. Druge discipline ni na ta dan. Za razliko od ljubljanskega newyorški organizira samo maraton. In v tednu pred tem se dogajajo različne aktivnosti. To je to. 55 tisoč ljudi teče maraton.
Kako si se pripravljal na maraton?
Na začetku precej boso. (smeh) Začel sem s tekom po poti za Kamniško Bistrico. Začel sem iz ničle in pretekel pet, šest kilometrov. Precej hitro sem ugotovil, da je zelo pomembna prehrana. Brez energije ne moreš teči, tako kot avto ne teče brez bencina. Potem sem začel veliko raziskovati o tej temi, bral sem članke, začel sem se družiti s tekači. Dobil sem namreč dober nasvet: če hočeš delati določeno stvar, se začni družiti z ljudmi, ki to počnejo. Ne sprašuj ljudi, ki tega ne počnejo, ker ti bodo svetovali popolnoma drugače. Vključil sem precej boljšo prehrano s poudarkom na ogljikovih hidratih, kot so testenine, moka itd. Izločil sem slabe navade, to je preveč slaščic in sladkorja na splošno. Tako sem začel, potem sem na spletu našel dva programa. Določiš si cilj maratona in potem v programu preveriš zahtevane priprave. Moj cilj za newyorški maraton je pod štiri ure. Izvedel sem, da je to za enoletne priprave precej nemogoče, a sem se kljub temu odločil poskusiti.
Začel si s petimi kilometri, kako si nadaljeval?
Začel sem boso – kot sem že omenil – in sem tekel najdlje, kot sem zmogel. To je bilo v tistem trenutku od pet do šest kilometrov. Ko sem primerjal svoje čase s tistimi, ki sem jih od sebe pričakoval, sem videl, da sem res zanič in da moram še veliko graditi. Začel sem prilagajati svoj življenjski stil, in sicer z rednimi treningi od petkrat do šestkrat na teden ter redno in uravnoteženo prehrano. Pomemebno je, da obroka pred treningom ne spuščamo – to je največji kriminal, ki ga lahko naredimo, saj se nam lahko poruši celoten sistem. Pa ne smemo se hirati. Ne smemo ne jesti goriva. Večina ljudi začne s tekom zaradi hujšanja, ampak se le malo zavedajo, da s tem svojemu telesu naredijo ogromen stres in dosežejo popolnoma nasproten efekt. In zgodi se ravno to, česar se najbolj bojijo – kilogrami se vrnejo!