Domžale z okolico so zrasle na slamnikarstvu. To je danes postalo tradicija, ki jo ob pomoči Občine Domžale ohranjajo in širijo v Slamnikarskem muzeju, hkrati pa je slamnikarstvo tudi eden od temeljnih domžalskih prepoznavnih znakov. Gonilna sila ohranjanja znanja o šivanju slamnikov je Joži Košak. Čeprav pravi, da je v tistih letih, ko se bo počasi morala upočasniti, je njena energija mladostna in nalezljiva. Zadnja leta jo širi tudi med tečajnicami, ki jih uči šivanja slamnikov v Slamnikarskem muzeju.
Ste ena zadnjih slamnikaric, ki še vztrajate v tej starodavni obrti in ohranjate tradicijo šivanja slamnikov. Kako pa se je vaša pot šivanja slamnikov sploh začela?
Doma sem iz Preloga pri Ihanu. Ata je delal na Viru, mama pa je bila doma, saj nas je bilo šest otrok. Mama je pozimi pletla kite, da je imela kakšen dinar za sebe. Ata je sicer zaslužil, ampak obnavljali smo hišo in ves čas nekaj delali, pa veliko otrok nas je bilo, tako da ni bilo denarja. S pletenjem pa je zaslužila malenkost zase. To ni bilo veliko denarja, ampak bil je pa njen. Mlade punce smo ji doma pomagale. Zvečer ni bilo kaj dosti za početi in se je vsa družina zbrala ter pletla.
Pa so tudi druge družine v Ihanu pletle kite?
V Ihanu se je veliko pletlo. Po domovih je hodil nek kitar in odkupoval kite. Veliko smo jih naredile za sosedo Benardko, ki je sicer delala v tovarni Univerzale, ampak tudi veliko na roke doma šivala, od stenskih tepihov do setov ipd. Ostale kite smo vozili v Univerzale.
Na prigovarjanje sosede Bernardke sem po končani osnovni šoli, stara sem bila štirinajst let, začela delati v tovarni Univerzale. Na začetku smo mlada dekleta, ki smo prišla, delala vse sorte, ravnala slamo ipd. Nato so nas razporedili po delavnicah. Jaz sem se šla učit šivanja slamnikov.
Vse življenje ste delali v tovarni Univerzale. Kako se spominjate teh časov?
Tri dekleta smo začela skupaj. Učila nas je Marija Cedilnik z Rodice, Cedilnikova mama smo ji rekli, ki je bila tik pred upokojitvijo. Potem smo začele s šivanjem. Rade smo delale slamnike. Lepo je delati s slamo, ko se naučiš. Podobno je delu z glino. Oblikuješ, se igraš, začara te.
V začetku je bilo veliko naročil, tako da smo delale ves čas. Potem pa je počasi prišla kriza in včasih smo morale delati tudi v drugo delavnico. Nobena ni šla rada od slame. Tista, ki je morala za kak mesec drugam, je bila kar malo užaljena. Vse smo rade šivale slamnike.
Koliko pa vas je delalo s slamo?
Ko sem začela, nas je bilo petnajst, dvajset, potem počasi manj. Ko sem šla na čakanje, smo delale samo še tri, štiri. Nato je šla tovarna Univerzale v stečaj in je bilo konec. Sama sem imela srečo, da sem šla na čakanje še pravi čas, da sem dobila odpravnino, ker kasneje se je dogajalo marsikaj – niso plačevali delavcev, zaposleni niso dobili odpravnine, tako da je bilo za dekleta, ki so ostala, zelo hudo.
Kako je potekalo delo v tovarni?
Delale smo od šestih do dveh. Ob prihodu smo dobile nalog, kjer je bilo navedeno, koliko določenih modelov slamnikov moramo narediti. Vsak model slamnika je imel svoje ime, potem pa so bili še različne vrste – ženski, moški, otroški – in različne velikosti. Artiklov je bilo ogromno, prav tako različnih kit, od barvastih do plastičnih, kajti slame, ki smo jo pletli mi, v kasnejših časih ni bilo več, vse smo uvažali iz Kitajske. Na začetku je šlo s šivanjem bolj počasi, ko pa si enkrat spoznal novi model, potem je šlo. Punce smo bile pridne. Hotele smo malo več zaslužiti in smo delale, delale, delale, tako da smo same sebi normo dvignile. In ko nisi več mogel narediti norme, je plača padla. Namesto nagrajene, smo bile tepene. (smeh)
Sicer pa je bilo delo težko in umazano. Slama se drobi, ogromno je prahu, nabere se plesen. Ko ob šivanju slama teče čez roke, nastanejo odrgnine in rane. Kite so mokre in težke – ko jih s prsti tlačiš v model, ni enostavno. Še danes imam bolečine v prstih od tega dela. Pa vendar je to delo nekaj posebnega. Lepo je delati s slamo.
Kaj je pomembno pri šivanju slamnika?
Treba je poznati material. Vsak slamnik ne more biti narejen iz vsakega materiala. V Univerzalu so delale modne kreatorke, ki so ustvarjale nove modele. Delavke smo poznale material in smo kreatorkam pogosto svetovale, da se iz določene kite ne bo moglo zašiti določenega slamnika. A kreatorke so vztrajale; mi smo zašile, potem pa se je vse trgalo, kaznovane pa smo bile me, ker nismo dosegale norme, saj smo morale popravljati strgane artikle. Tako je bilo med nami in kreatorkami kar veliko iskric. Čeprav smo s svojimi nasveti dobro hotele, saj smo iz prakse vedele, kako se določen material obnaša. Pa kljub vsemu smo se imele lepo in smo rade hodile na delo.
Kako nastane slamnik?
Prejšnji dan je bilo treba navlažiti kite. Naslednji dan zjutraj, ko sem prišla v službo, sem tri, štiri kite zlikala. Potem se je začelo šivanje. Začneš na vrhu glave, večkrat pomeriš, da je slamnik prav širok – glava ne sme biti premajhna in ne sme se narediti guba. Po šivanju se je slamnik prešal – če ni bil dobro zašit, je hitro počil. Ko je glava polna, sledi šivanje krajca. Vse je sešito iz enega kosa, razen pri slamnikih s šiltom, kjer se je šilt naredil posebej, potem pa smo ga prišili.
Koliko časa traja, da naredite en slamnik?
Odvisno od modela. Čisto normalen slamnik s široko kito naredim v približno 10 minutah. Seveda, če je vse pripravljeno in kita ni strgana, potem je to hitro. Zato obiskovalcem Slamnikarskega muzeja lahko pokažem izdelavo slamnika od začetka do konca. Ti slamniki, ki jih naredim v muzeju, tudi ostanejo tam. Ostalo, kar se prodaja v njihovi muzejski trgovini, pa naredim doma. In tudi tiste, ki mi jih naročijo za občinsko promocijo ali pa razna domžalska društva, ki nosijo slamnik.
Koliko slamnikov naredite iz ene kite?
Odvisno od modela in velikosti ter širine kite. Pri večji številki je večja glava pa tudi krajec, zato se porabi več materiala. Težko rečem na pamet, na primer iz ene kite naredim približno tri žirardije.
Kakšen je domžalski slamnik?
Domžalski slamnik je raven, ima ravno glavo in raven krajec. Če ga človek zna nositi, je domžalski slamnik po mojem mnenju skoraj najlepši slamnik. Treba ga je nositi ravno in nekaterim zelo pristoji. Opažam, da so dandanes slamniki zopet priljubljeni.
Kakšna pa je razlika med slamnikom, ki ga naredite vi, in uvoženimi, ki jih za par evrov dobimo v trgovini?
Slamniki v trgovini so iz prijetnega, lahkega, mehkega, zračnega materiala, ki pa ni kakovosten in zelo hitro poči. Naš slamnik je težji, vendar zelo kakovosten; je bolj robat in malo bode, saj je iz slame. Pa vendar se tudi ta slama prilagodi in ko se ga navadiš, ga lahko nosiš brez težav.
Katera je prava slama za slamnik?
Prava je pšenična slama. Slama ima tri kolenčka, če gledamo rast od zemlje navzgor – v prvem kolenčku je slama debela, potem je malo tanjša, na koncu pa je zelo tenka. Najlepša kita je iz te vrhnje slame. Tudi slamnik je lepši, če je kita tenka. Imeli smo na primer tudi zelo ozke slame, 3 milimetre – ker je bila tako ozka kita, je bil to zelo fin slamnik pa tudi zelo drag. Kasneje smo začeli uvažati kitajsko slamo, ki je zelo podobna naši, in tudi kakovost je precej dobra.
Zakaj je težko dobiti pravo slamo za slamnik?
Pšenice ni. Sedaj jo sejejo, tako za vzorec, da lahko prikazujemo, kako se je včasih delalo. Pšenica mora biti malo višja, mora imeti vsaj dva kolenčka. Tudi Milka Breznik, s katero sodelujeva s Slamnikarskim muzejem – ona plete, jaz šivam – sama ureja slamo. Pomembno je, da to znanje ne gre v pozabo, da pokažemo otrokom, šolarjem, kako se je včasih delalo.
Na kakšen način pa potem dobite kite za slamnike?
Slamnikarski muzej ima še nekaj kit. Veliko jim jih je prodal Matjaž Brojan, imeli smo srečo, da jih je imel shranjene doma. Tudi sama jih imam še nekaj, najbrž bi se jih našlo še v kakšnem domu v naši okolici. Treba bo najti rešitev oziroma kupiti nove kite, ker tega, kar imamo, bo zmanjkalo. Lahko bi naročili kontejner, tako bi bilo tudi malce ceneje. Dekleta, ki sem jih učila šivanja slamnikov in se znajdejo z računalnikom, so naročila nekaj kit preko spleta, vendar je ob malem naročilu to predrago.
Kot ste omenili, ste svoje znanje zadnji dve leti prenašali na mlajše generacije, imeli ste tečaje šivanja slamnikov v Slamnikarskem muzeju. Kako je bilo?
Dekleta so bila navdušena, zelo so spretna in sposobna. Upam, da se bo kakšna od njih začela resneje ukvarjati s šivanjem slame. Nekatere so si že kupile svoje mašinice, tako da že delajo in vadijo same, pa vendar bo potreben še kakšen tečaj. Letos jeseni bomo zopet imeli nadaljevalni tečaj. Največja težava, če nimaš svoje mašinice, je, da vmes prenehaš z delom in pozabiš naučeno. Tiste, ki so kupile svoje mašinice, lahko vadijo, poskusijo, nadaljujejo. Druga težava so same mašinice, ki so stare in je za njih nemogoče dobiti dele. Mašinice, ki jih imamo v muzeju, so sestavljene iz starih, ampak s temi ne moreš ne vem kakšnih količin šivati. Hitro se kvarijo, lomijo, zato je dele najbolje imeti na zalogi. Sedaj malo krpamo, kje najdemo še kakšno staro mašinco, vzamemo dele in jih damo na našo mašinico. Ampak to je krpanje in to ni to. Če hočeš delati več, moraš imeti dobro mašinico, če ne, je težko. Še jaz, ki sem vajena tega dela, imam težave s temi mašinicami v muzeju. Šest jih imamo, vsaka je malo drugačna, že prijem je drugačen, ker ni tako nastavljena, kot bi morala biti. Še jaz imam težave, za dekleta, ki se učijo, pa je zelo težko.
S čim so imele tečajnice največ težav pri šivanju?
Kite so strgane, sploh pri teh, ki so stare, najdemo vse sorte – nekaj je zažganega, nekaj plesnivega, to je treba porezati in speti. To jim je delalo težave. Pa tudi začetek je težek – ali je slamnik skupaj potegnilo ali pa je šel preveč na široko. Treba je namreč vedeti, koliko zategniti kito – ali jo moraš spuščati ali zategovati. Vse to je v roki, vendar na začetku tega občutka še ni. Saj sem se tudi jaz morala naučiti, tudi jaz nisem imela občutka. (smeh) Če ima človek veselje, se vse nauči.
Ali bo letos tudi začetni tečaj ali ne?
Zanimanje je sicer veliko, ampak zaenkrat smo se odločili, da bo le nadaljevalni. Ta dekleta, ki so že opravila prva dva tečaja, želimo toliko usposobiti, da bi bila popolnoma samostojna. Dve, tri punce so že same poprijele za delo, tako da sem zelo ponosna, da se tudi same še naprej učijo.
Vesela sem, da tečaje podpira Občina Domžale in tako želi ohranjati slamnikarsko dediščino. Vesela sem bila tudi, da so me povabili k sodelovanju, saj bi rada videla, da se to znanje ohrani. Ko je tovarna Univerzale propadla, me je bolelo. Pa nisem bila edina. Vse smo rade delale, šivale, vse življenje sem delala tam. Dandanes je drugače, službe se menjajo, takrat pa ni bilo tako. V Univerzalu smo bili vse življenje, od mladih nog do upokojitve, skupaj smo odraščali in rasli ter tam pustili pol življenja.
Delate slamnike, pogrinjke, cekarje. Kaj od tega najraje?
Vse rada delam. S slamo se lahko igraš kot z glino. Od zvončkov do košaric, pogrinjkov za mizo, marsikaj delam. Tudi cekarje za narodne noše. Vendar vse to delam pozimi. Ko se začne pomlad in sonce, me vleče samo ven v naravo.
Kaj pa še radi delate poleg tega?
Čisto vse. Ni mi dolgčas. Hodim v naravo in vedno kaj domov prinesem, da potem iz tega ustvarjam. Nabiram rastline za domače čaje, urejam vrt, skrbim za rože. Rada hodim v čebelnjak, ki ga imava z možem v Ihanu. Delo se vedno najde. Počasi se bom morala upočasniti, letos sem imela sedemdeset let in ne zmorem več toliko.
Mateja Štrajhar
