Jože Vunšek: Vsako vlogo sem vzel kot svojo

Prihajate iz Kranja, Prešernovega mesta, vse življenje ste igrali v Prešernovem gledališču, rodili ste se na kulturni praznik, Prešernov dan – ste kdaj pomislili na vse te povezave z velikim slovenskim pesnikom, poleg tega da sta oba kulturnika, umetnika?

Res je, to prepletanje je zanimivo. V resnici gre seveda za naključja, ne vem niti od kod moja igralska žilica. Nekaj je zagotovo talenta, sicer se pa spomnim, da me je od nekdaj vleklo v gledališče. Tako sem že pri šestih letih nastopil v Prešernovem gledališču, igral sem zajčka v Rdeči kapici, Metka Štok, še danes živeča jazz pevka, jo je igrala. To je bil moj gledališki debi. Drugače sem velikokrat na svoj rojstni dan drugim recititral in hkrati užival. V gledališču  v Kranju smo po navadi takrat vedno odprli teden slovenske drame s svojo premiero ravno na Prešernov dan. Danes je teden slovenske drame prestavljen za en mesec in je vse nekoliko drugače.

Pred časom sem izvedel in kar nisem mogel verjeti, da niste profesionalni igralec, temveč (le) ljubiteljski. Ko vas vidimo na odru, v filmu ali na televiziji, dobimo občutek velike prezence, karizme, energije in igre, ki jo po navadi zasledimo pri profesionalnih, velikih igralcih. Kako to?

Nekaj tega talenta sem govotovo prinesel s seboj na ta svet, vse ostalo je potem prišlo z udejstvovanjem, izkušnjami. Sicer se po svetu veliko išče talente, ne pa nujno šolanih igralcev z akademijo. Akademija je po mojem mišljenju teorija, izbrusi tvoj talent, ki ga prineseš s seboj. Sam ga nisem brusil na akademiji, temveč z aktivnim delom na odrskih deskah. Imel sem priložnost za odhod na akademijo že leta 1972, ko je Mile Korun pri nas v Kranju režiral Hlapce. Tam me je opazil, postal sem mu všeč in mi je rekel, da lahko jutri pridem na akademijo in začnem brez sprejemnih izpitov. To mi je sicer polaskalo, vendar igralstva, gledališča nisem nikoli jemal koz delovno obvezo, temveč kot stvar navdiha, počutja, trenutkov. Če gledam iz sebe, bi težko sprejel, da bi bil vsak dan razpoložen za takšno razdajanje. Vzel sem to za hobi, sicer zelo resen in zelo aktiven. Kot kaže se je to toliko izbrusilo, da me zelo radi angažirajo, nekoliko se jim pozna pri denarju, ker je igralec brez akademije nekoliko cenejši, kljub temu pa daš od sebe korektno kakovost. Dokaz za to je, da so me povabili k zadnjim trem večjim slovenskim televizijskim projektom.

Glavni razlog za neodločitev za profesionalne vode je torej velika ljubezen do gledališča … da si niste dopustili, da bi to postal poklic?

Ja, tako nekako. Leta 1986 se je Prešernovo gledališče profesionaliziralo, tedanjo igralsko skupino je uprava razpustila. Nekaj iz tiste zasedbe so nas povabili, da bi nas zaposlili, pa se nisem odločil za to. Kolega Tine Oman se je odločil, da ostane, pa sva bila do tedaj igralska kolega, skupaj zaposlena v Savi in se šla skupaj amaterizem. Sam pa nisem hotel. Malo sem bil užaljen, ker je uprava po svoje sprejela tako skrajne ukrepe zaradi lastnih interesov. Postavili so nas pred dejstvo, če želite igrati lahko v mladinskem abonmaju, sicer pa ne. To se je kasneje še lep čas poznalo pri samih predstavah, igrala sta dva, morda trije domači igralci, pa nekaj gostujočih, saj ni bilo denarja za celoten ansambel itn.

Veliko vas zasledimo v sodobnih slovenskih filmih, televizijskih nadaljevankah, žajfnicah, kot so Strasti, Pod eno streho, Žlahtna štorija, pa sem bil vseeno presenečen, ko sem vas zagledal kot mladega igralca v Heretiku, filmu o Primožu Trubarju s Poldetom Bibičem in ostalimi igralskimi velikani. To je bilo leto 1985 … Kako se spominjate snemanja, imeli ste vlogo nekega vazala?

Ja, to so spomini. Imel sem zanimivo vlogo med modreci okrog Primoža Trubarja. Bil sem presenečen, ko so me poklicali za lepo vlogo, za katero sem se med drugim moral naučiti jahati, zato sem hodil v jahalno šolo v Lipico. Je pa ta projekt že daleč nazaj. Na takšnih snemanjih sem se spoznaval s takratnimi profesionalnimi igralci iz vse Slovenije. Dela je bilo takrat veliko, veliko je bilo takšnih snemanj raznih filmov, še posebej partizanskih. Marsikdaj so se ravno ti igralci čudili, kako da nisem profesionalen igralec, kako lahko vse skupaj usklajujem s službo. In še dandanes, če se kje srečamo, me lepo pozdravijo: »O, Bula živjo!« Mene so namreč prijatelji v igralskih krogih in moji bližnji klicali Bula – kdor me tako pokliče, vem, da je iz tistih časov 1948, okrog Informbiroja. (smeh) Kolega Tine Oman je bil Foma in so naju velikokrat mešali z nadimki …

Kakšni pa so občutki ob sodelovanju s takratnimi velikimi igralci, kot so bili Polde Bibič, Ivo Ban, Jurij Souček, Stevo Žigon, Janez Albreht?

Že to, da sem bil lahko z njimi, je bila zame velika čast. Kaj šele, da smo skupaj igrali! Lahko sem veliko opazoval in se učil od njih, lahko sem od njih povzel, kar je meni koristilo pri igri. Eden je imel krasen govor, drug neverjetno mimiko in tako sem precej dobil od takšnih ljudi.

Kdo najbolj izstopa? Kdo od slovenskih igralk oz. igralcev, režiserjev je naredil največji vtis na vas?

Zame je bil vsak režiser nekaj posebnega, to je vodja nekega projekta, zamisli si neko idejo, način … ne vem, Mile Korun je gotovo velika eminenca. Takratni projekt v Prešernovem gledališču je bil zanj prvi z amaterskimi igralci. Mi pa smo s tem dobili vrhunskega režiserja, maskerja, kostumografa, koreografa. Z nami so postopali, kot da smo profesionalci, čeprav to nismo bili. Med igralci pa gotovo Polde Bibič, Milena Zupančič, Boris Cavazza, Ivo Ban. To so igralci, ki jih lahko gledaš in gledaš ne glede na staranje.

Znani ste po karakternih vlogah, vplivnih likih. Ali so vam ljubše pozitivne ali negativne vloge?

Dobro vprašanje. Sem tip za negativne vloge. To je neverjetno, res. Kakor znam biti prijeten za družabno mizo, a ko me zagrabi negativna stvar, sem negativec v nulo. Zdi se mi, da negativna vloga bolj izstopa, je bolj opazna, človeku na vsak način vzbudi neka čustva in dejansko sem karakter za negativne vloge in sem jih tudi ogormno igral. Ali pa izredno resne, odgovorne vloge, sem tip za vloge v uniformah, igral sem vse vojske: staro jugoslovanske, nemške, partizanske, vedno vojake z visokim činom. Tudi sam se raje lotim takšnih vlog. Že sam po sebi nisem tip za komične vloge, se jih seveda lotim, a da bi sam pokal vice, npr. stand up, za to pa nisem. Za takšne vloge moraš imeti že pravi obrazni nastavek, kot npr. Čkalja (legendarni srbski komični igralec Miodrag Petrović – Čkalja, op.p.), ki je imel blazno željo igrati resne vloge, a je vedno takšno smešnico naredil iz sebe, da so se mu vsi smejali in je bil zelo razočaran.

Kaj pa gledališka igra, projekt, ki se ga najraje spominjate?

Joj, zame so vsi projetki zlati. Za mano je 70 vlog, premier, od tega v glavnem velikih, ker sem bil vedno nosilec. Da pa bi katera izstopala, pa težko, meni je bila vsaka vloga najdražja vloga, ker sem jo vzel kot svojo in sem jo tako tudi naredil. Morda iz mladosti Matiček se ženi, bil sem Matiček. Ali pa Ukana Toneta Svetine, tam sem igral Primoža. To je bila kljub mladosti zelo resna vloga, že takrat smo gostovali v Domžalah, to je bilo leta 1972, dramatizacijo je naredil Janez Povše in vsa Slovenija je bila naša. Imeli smo preko sto ponovitev, takrat so mame jokale, ko se je Primož spovedoval na enem stebru. Recitalen prizor.

Vsa ta leta ste bili ob bogati igralski karieri ves čas zaposleni v podjetju Sava Kranj. Kako ste usklajevali oboje? So vam šli v podjetju kaj na roke?

Moram reči, da so imeli včasih veliko več posluha kot danes, čeprav marsikdo danes reče, kako včasih ni bilo nič vredno. Meni so šli v služba v Savi izredno na roke. Na leto sem dobil deset dni dodatnega dopusta, ki sem jih lahko pokoristil za svoja umetniška udejstvovanja. Videli so, da resno delam, da ne izkoriščam. Tudi izreden plačan dopust za kakšna gostovanja sem dobil, ne nazadnje so bili na to tudi ponosni, ker sem bil marsikje opažen in so videli, da gre vse v pravo smer. Takšne ugodnosti niso bile ravno za vsakega amaterja, ki se je malo ukvarjal s kulturo, ampak s Fomo sva bila  v tem močna. Sva pa tudi vračala, pripravljala vse proslave za večje praznike, 29. november, 1. maj itn. V firmi se še danes spomnijo vsega tega. Drugače je bilo pa vse zelo naporno usklajevati, velikokrat sem šel direktno v službo, stvari so se čudno zavlekle … potem smo v službi malo kinkali, potem je Foma poklical, greva midva raje domov …

V Savo sem prišel kot orodjar iz Iskre, se šolal naprej in prišel v razvojni del tehničnega oddelka, kjer sem se naučil osnov gumarstva. Hotel sem v komercialo, a ni bilo prostega mesta. Naslednji dan me je poklical kadrovnik in vprašal, če me zanima ekonomska propaganda? »Zdele nucajo enega propagandista, takšnega kot si ti,« moj retorični nastop in vse ostalo je pomagalo. Pridem do direktorice in mi je dala nalogo: jutri greš v Beograd in se boš zmenil za to in to (smeh). Potem sem bil pa skoraj 15 let na tem mestu, sejmi po Evropi, še posebej po bivši Jugi. Šlo je za propagando znamke Sava. Kasneje se je stvar začela počasi obračati, vodstvo se je zamenjalo, Slovenija se je osamosvojila in potrebno je bilo odpreti slovenski trg in pridobiti slovenske vulkanizerje, da se bodo obračali na Savo. Poklical me je generalni direktor: »Vunšek zdej pa tako, ti danes zaključuješ kariero, prestopil boš v domačo prodajo, kjer bo tvoja posebna naloga osvajanje slovenskega trga, avto imaš, enkrat na mesec prinesi meni poročilo, kaj si naredil in pridobi ljudi nazaj.« Takrat sem štiri leta potoval po Sloveniji od vasi do vasi, od mesta do mesta, obiskal vse, ki so se vsaj malo ukvarjali z gumarstvom in marsikoga pridobil tudi za pogodbo, da je začel z nami delati. Potem sem organiziral servisno mrežo, usposabljal ljudi s terena, skratka dinamika dela je bila visoka. Vse dokler ni prišel Goodyear, ki je kupil tovarno avtoplaščev, potegnil nekaj kadrov in mene zraven. Vojna na Balkanu se je končala, meje so se odprle: »Zdaj pa Vunšek na jug, da boš vse zeleno naredil!« Najprej Hrvaška, Bosna, preko lokalnih kupcev sem prišel do končnih kupcev, dokler ni Sava zablestela. To je trajalo nekaj let, potem sem pa zadnjih deset let postal komercialist za Sava brand za Hrvaško, Bosno in Makedonijo. Kar zahtevno usklajevanje vsega …

Poleg Letnega gledališča na Studencu ali vas trenutno lahko vidimo še na kakšnih drugih odrskih deskah?

Ne, Studenec mi je povsem dovolj. Vabili so me sicer tudi v Šentjakobsko gledališče, kjer sem nekaj let po Prešernovem gledališču igral, pa tudi na Jesenicah v Tonetu Čufarju, kolikor sem lahko.

Drugih projektov trenutno ni. Štorijo smo končali, drugih snemanj ni. Studenec mi zelo ustreza, ker je to poletni projekt, jaz pa takrat nikoli ne grem na dopust, ker ne maram gneče in vročine. Kar je mojih potreb, povedati kaj z odra, imam to čisto dovolj, tako da drugje ne iščem.

Se je vaša družina kaj nalezla igralstva?

Moram reči, da bolj malo. Mogoče najmlajša Daša, a ne konkretno igralsko, to ni tisto. Ona se bolj giblje po medijih, dela projekte bolj komercialne narave, radi jo imajo v oglaševalskih in televizijskih spotih. Ker je luštna punca, veliko snema, kaj drugega pa ne.

Kranjčan od vrha do glave, zdaj pa že nekaj let v Preserjah pri Radomljah. Kakšni občutki, kakšne so razlike, kako doživljate to mengeško kamniško polje?

Povsod je lepo. Prvotno mi je bilo v Kranju najlepše, a moram reči, da sem tu našel zelo dobre znance, prijatelje, da mi ni dolgčas. Da ne omenjam Lojzeta in druge gledališke družbe. Tudi nekaj Kranjčanov je tukaj, s katerimi se družimo, rečemo si kranjska naveza. Všeč mi je, čeprav se počutiš pritepenec. Tam, kjer odraščaš, so drugačni občutki. V Kranju smo bili mladi, bili smo carji, polni adrenalina, a tiste generacije, časov ni več. Po Kranju se sprehodim, pa ne srečam nobenega znanega več.

V Domžalah ste se pred časom spogledovali tudi z lokalno politiko, kako je s tem? Zdaj ste še v svetu Kulturnega doma Franca Bernika …

To je bila posledica predvolilne kampanije za Petra Verbiča, spoznala naju je takratna služba. On je dirkal, bil je hud moto dirkač, jaz sem pa vodil propagando v naši službi. Avtomobilske in motoristične dirke so bile najboljši način za promoviranje blagovne znamke. S konkurenco Tiger in Trial smo se borili z organizatorji, kdo bo generalni pokrovitelj, da bi lahko promovirali našo blagovno znamko. Včasih ni bila težava denar, temveč priti zraven. Še posebej na jugu so dajali občutek, da je to samo njihov teren in da tu nihče ne sme priti zraven! Ampak Vunšek je to zrihtal, nič “bat”. Sava je bila povsod, če ne drugače, pa na kakšen zvit način (smeh).

S Petrom sva se tako na dirkah nekje spoznala. Ko sem bil že v penzionu, sva se v domžalskih koncih srečala, takrat me je povabil k sodelovanju pri njegovi kampaniji pri lokalnih volitvah. Tako sem padel noter in sodeloval pri dveh mandatih, med drugim kot član sveta Kulturnega doma Franca Bernika, kjer sem član še danes.

Februarja boste zaokrožili okroglo obletnico, kaj posebnega pripravljate, kaj vam pravzaprav pomeni takšen življenjski mejnik?

Najpomembnejša stvar je operacija kolena, ki jo imam v teh dneh. Upam, da bom do jubileja že okreval, da bi lahko še kdaj kakšno žogico udaril, ker rad igram tenis. Tenis naj bi bil sicer pri tej poškodbi strogo prepovedan, a sem nekje prebral, da dvojice pa lahko igram. (smeh). Po eni strani je človek vesel, po drugi pa žalosten. Vesel, ker si dosegel že 70 let; žalosten, ker to ni 40 ali pa 50 let, ampak 70. Zato pa gledamo malo na zdravje, si podaljšujemo življenje, kolikor lahko, ker je tako lepo na svetu, da bolj ne more biti. Samo če znaš živeti, uživati in od njega vzeti, nikakor se zapirati vase in se pokrivati čez glavo. Pojdi, odpri se, stopi v svet, uživaj ga, ker potem ga ne boš nikoli več. Zato pa tudi rad potujem …

Sicer ste znani kot duhovit, luciden, direkten, pa tudi iznajdljiv človek. Pravzaprav imate v sebi tudi nekaj pustolovstva, znana so vaša večtedenska raziskovanja Evrope z avtomobilom.

Sploh zdaj, ko sem v penziji, ko je čas, sem, najprej sam, z Lipo, Univerzo za tretje življenjsko obdobje, že veliko prepotoval, tudi čez ocean. Potem se pa še s partnerko, najraje en teden po igrah na Studencu, usedeva v avto, pa kamorkoli po Evropi, kolikor se še da z avtom. Vse prej preko bookinga rezervirava, naša je organizacijsko zelo sposobna in vse pripravi, se uskladiva in akcija. Prepotovala sva že vse Sredozemlje, pa Bolgarijo, Madžarsko, nekdanja Jugoslavijo sploh, Španijo, Albanijo … Takrat ni več gneče, predvsem raziskujeva zgodovino mest, držav, letos sva bila na severozahodu Madžarske, nam zelo malo poznane, pa izredno lepe in bogate dežele.

Povejte, prosim, še edinstven primer druženja kolegov s služenja vojaškega roka.

Ja, to pa obvezno. Organiziral sem, ker sem tak tip, po tridesetih letih služenja srečanje Bilečancev, 33. klase, Slovencev. In smo bili tako navdušeni, da smo se dobivali na pet let, sedaj pa na dve leti, pridružili so se nam še takratni hrvaški kolegi in se pri organizaciji menjavamo in redno dobivamo. Zdaj smo že pravi veterani, ampak uživamo, se zelo radi dobivamo.

Matej Primožič