Prijazna, topla in srčna. Takšna je Janja Pušl, plesna učiteljica, sodnica, predavateljica in ustanoviteljica ter solastnica Plesne šole Bolero. Zanjo ples že dolgo ni le poučevanje korakov, ampak ga spoštuje kot rešitelja in zdravilca. In ravno to je mnogim tudi ona, ki že toliko let nesebično razdaja svoja spoznanja in izkušnje, v zadnjem času predvsem z željo pomagati ljudem do zdravja in se boriti proti demenci.
Fino je začeti na začetku. Kako se je torej začela vaša plesna pot? Kdo vas je navdušil?
Od nekdaj sem rada plesala. Po mamini strani izhajam iz zelo vesele družine, hodili smo plesat, se družili. Očitno je to nekje v meni. Po očetovi strani pa je bila (žal prezgodaj pokojna) moja teta Ksenja Hribar, ki je bila balerina in ustanoviteljica Plesnega teatra Ljubljana ter režiserka številnih gledaliških predstav. Torej imam ples v krvi. Vedno sem pred ogledalom migala sem in tja. Enostavno me je vleklo v ples. Nekoč sem videla, da bo v ljudskem domu v Šentvidu ples. Mislim, da sem bila stara štirinajst let. Doma sem se izgovorila, da grem s prijateljico na čaj, in se z avtobusom odpeljala iz Ljubljane do Šentvida. Ko sem vsa izgubljena stala pred dvorano, me je opazil nek fant in me vprašal, če bi šla plesat. Odvrnila sem, da bi rada šla pogledat, ampak ne znam niti enega koraka. Vseeno sem poskusila. Še danes vidim zelo uničene rjave plesne čevlje, v katerih sem plesala ves večer in mi jih je priskrbel moj naključni plesalec. (smeh) To je bil za mene usoden večer. Plesalec Mito je prepoznal moj talent, tako da sva šla potem v nekdanjo Kazino na plesno avdicijo. Kot najmlajša plesalka sem bila sprejeta v tekmovalno skupino standardnih in latinskoameriških plesov in potem sem začela tekmovati. Neverjetno je, da sem se v Ljudskem domu v Šentvidu prvič zares srečala s plesom in nato smo imeli v teh istih prostorih kar 20 let plesno šolo Bolero. Ni naključij, je pot, ki te ob pravem času pripelje na pravo mesto.
To so bili časi, ko ples še ni bil tako razširjen, kot je danes, ko je plesna šola v vsakem kraju. Ali vas je družina podpirala? Ste na svoji poti naleteli na nasprotovanja, ovire?
V tistih časih se otrok ni učilo plesati, ni bilo otroških plesnih programov. Tekmovalci skupine, v katero sem bila sprejeta, so bili od mene starejši tudi do deset let. Iskreno povedano, prav velike podpore doma nisem imela. Pred skoraj 40 leti se je o tekmovalnem plesu vedelo zelo malo. Živela sem v preprosti družini z mamo, očimom in polbratom, zidala se je hiša in finance je bilo potrebno skrbno razporejati. Mnogo treningov sem preplesala pod pretvezo, da grem k babici in dedku v Ljubljano, kjer pa sem dobila resnično veliko ljubezni, podpore, in mama Cica, kot semo ji rekli, mi je šivala tudi plesne obleke in obleke za trening. Ampak sčasoma so dejstvo, da plešem, sprejeli in so bili veseli. Kljub temu ostaja žalosten priokus, saj so me starši le malokrat prišli pogledat na tekmovanja. Imela pa sem veliko željo, ki me je vlekla naprej. S plesalcem iz Mengša sva plesala dve leti, potem pa sem že zamenjala za starejšega plesalca. To je bila usoda, kajti novi plesalec je bil Zoran Kljun, ki je bil potem tudi trinajst let moj mož in oče Nike Kljun. Po ločitvi sva se dogovorila, da ostajava v poslovnem razmerju in tako še danes uspešno vodiva že 30 let družinsko plesno šolo. V njej je od vsega začetka tudi moj brat Aleš in verjeli ali ne tudi moj drugi mož Danijel, s katerim imava odraslega sina Dana. Čeprav sva že nekaj let tudi midva s sinom sama v skupnem gospodinjstvu, sem mnenja, da je škoda časa za prepire in ker v podjetju vsak deluje na svojem področju dobro, je potrebno biti strpen.
Omenili ste, da ste tekmovali v standardnih in latinskoameriških plesih, in sicer z možem Zoranom Kljunom. Veliko plesnih parov je partnerjev tudi zasebno. Čemu pripisujete to dejstvo?
Združita se sorodni duši. Če želiš biti tekmovalec, se odločiš za posebno življenje! Malokdo ga lahko razume, saj si vsak dan vpet v treninge, potovanja na tekmovanja in kdo bi te bolje razumel kot partner? Pogovori o plesu, mnogo situacij in stil življenja se zelo razlikuje od povprečnih standardnih parov! (smeh) Verjetno je krivo prav to.
Poleg tega se na odru pozna, če se dva dobro poznata in se ujameta. Pozna se energija med partnerjema. Tako se veliko lepše in bolje pleše. Če pa plesna partnerja nista par, morata biti zelo profesionalna in vrhunska plesalca, da lahko ples odigrata, Plesalci moramo torej biti tudi igralci.
Kateri so vajini večji tekmovalni uspehi?
Najin najlepši in tudi zaključni rezultat je bilo drugo mesto v takratni Jugoslaviji. Postala sva vice državna prvaka v desetih plesih, torej v petih standardnih in petih latinskoameriških plesih, in s tem tudi zaključila kariero.
Ali je bila v tistih časih konkurenca večja kot danes?
Ja, konkurenca je bila pred leti zelo, zelo močna. To je bil zelo razširjen tekmovalni ples. Potem je pred približno dvajsetimi leti prišel hiphop, za katerega so nekateri mislili, da bo zgolj modna muha, pa vendar je tudi v plesnih šolah postal ples mladih in je še danes ples, ki se razvija in je trenden. Hkrati se je zaradi hiphopa razdrl celotni sistem, ki smo ga do takrat imeli v plesnih šolah. Trenutno ta zvrst ni najbolj priljubljena, mladi imajo svoj hiphop, tudi jazz, ples je kombinacija različnih stilov, pa vendar upam, da se bo trend po standardnih in latinskoameriških plesih spet povrnil, saj je to klasika in konstanta. Ali pa bo nastala modifikacija teh pesov? (smeh) Kdo ve? Ko spremljam svojo hčer Niko Kljun, kakšne nadgradnje hiphopa dela, kako se v ZDA neprestano nadgrajuje ta ples, kako ga ona kot vzornica mladim, od katere se pravzaprav pričakuje nekaj drugačnega, kombinira z znanjem jazza, moderna, lastinskoameriških plesov, salse … Ples se vsak dan razvija in ima izjemne kombinacije in razsežnosti.
Kot ste omenili, ste skupaj z Zoranom Kljunom ustanovili Plesno šolo Bolero, ki jo vodite še danes, prihodnje leto praznujete 30-letnico. To je bila ena od prvih zasebnih plesnih šol v Sloveniji. Kako je bilo orati ledino na tem področju?
Leta 1989 sva z Zoranom Kljunom odprla plesno šolo, ki pa se je takrat imenovala še Super Li, kajti naš pokrovitelj je bil gospod Lisjak, lastnik diskoteke Super Li. Po dveh letih sem Zoranu predlagala, da naredimo lastno plesno znamko in poiščemo novo ime za plesno šolo. Takrat so se odpirale d.o.o. Jaz sem imela službo v bolnici, na Mikrobiološkem inštitutu in dermatološki kliniki sem delala v laboratoriju, Zoran pa bi moral prevzeti direktorsko mesto v podjetju IMP. Oba sva se odločila prekiniti najini službi in odpreti d.o.o. oziroma plesno šolo. To je bilo zelo smelo dejanje, kajti takrat ples ni bil poklic.
Ali so bili začetki težki?
Pri nas je šlo vedno vse spontano in korak po koraku. Bolero je pravzaprav družinska plesna šola. Vsi smo se hkrati učili in ves čas napredovali. Pri nas v Boleru nikoli ni bilo in ni besede ne zmoremo, ne bomo, nočemo! Vsak dan smo optimistično šli vedno naprej in ves čas z ljubeznijo do plesa, novih programov, projektov, kar nas je v tridesetih letih privedlo do danes največje plesne šole v Sloveniji. Pot ni bila in še danes ni samo z rožami posuta! Vendar ljubezen do dela, občutek, da daješ ljudem in mladini mesto, ki jih odvrne od ceste, ki jim nudi smisel, ki jim daje navdih in organiziranost za življenje, kjer ni važna barva, rasa, usmerjenost … in starejšim obiskovalcem plesne šole druženje, umirjenost, zdravje, samozavest … mnogo pozitivnih aspektov ima ples!
S sistematskim trdim delom tekmuje v Boleru blizu 300 tekmovalcev, poučujemo standarne in latinskoameriške plese, jazz, step, hiphop. To je izjemno in naj poudarim, da so koreografi in pedagogi redno zaposleni v Boleru in to je tudi posledično ključ do uspeha. Vsem nam je mar delo v podjetju, zavedamo se odgovornosti in odnosa do ljudi, ki so naše stranke, in se trudimo s kreativnostjo, ki je nujna!
Imamo izjemne strokovnjake, pri nas dela in koreografira dvakratni svetovni prvak ST in LA plesov Miha Vodičar, ki trenira podmladek in tudi starejše.Potem je znana Nika Kljun, ki je danes koreografinja svetovnega slovesa, ki že osem let živi v Ameriki, pa je kljub temu neprestano povezana z Bolerom, vsaj dvakrat letno pri nas izvaja plesne delavnice in izobraževanje kadra. Njeni naslednici v Boleru trenerki Barbee Šuštaršič in Ana Vodičar, sta imena, katerih koreografije in pedagoško delo prinaša mnogo nazivov Državnih in EP ter SP prvakov. Imamo prepoznavnega koreografa Matevža Česna, ki pleše v mnogihprojektih, njegove koreografije plesalcev že nekaj let sodijo v sam vrh na svetovnih prvenstvih in so nas pred mesecem dni pripeljale tudi do slavnostnega sprejema župana Zorana Jankoviča. Živa Laterner, ki vodi podmladek in je vodja jazz sekcije, Jan Ravnik, bil je tudi plesalec leta, ki se je lani odločil za odhod v ZDA, je pa izjemen trener naših domačink, Domžalčank Lane Smolnikar in Klare Senica, ki nizata že več let neverjetne uspehe in mnogo najvišjih nazivov v svetovnem merilu! Z veseljem smo jima ponudili poučevanje otrok in mladine v naši plesni šoli Društva Bolero Domžale, katere programe izvajamo v lepo urejeni plesni dvorani Srednje šole Domžale, s katero sodelujemo zelo lepo.
Naša odlika je vztrajnost in povezanost! Ne ustavimo se, če uspeh ne pride takoj. Zavedamo se, da je pogoj za uspeh tekmovalcev tudi dobro usmerjena in začrtana plesna šola za rekreativce.
Kako je danes voditi plesno šolo, ko je konkurenca skoraj na vsakem koraku?
Bolero deluje kot podjetje, čeprav sem sama najprej umetnica. Vsi pravijo, da sem srce in duša našega podjetja. Ampak to podjetje je treba voditi, kar ni enostavno, hkrati pa tudi precej naporno. Dopoldan se ukvarjam s podjetjem, popoldan poučujem. Dandanes je res veliko plesnih šol, a sama na to gledam pozitivno – v teh desetletjih smo ustvarili ogromno dobrega kadra. Ne samo Bolero, ampak vse večje šole, vključno s Plesno zvezo Slovenije in Fakulteto za šport, kjer poteka šolanje za nov kader, ter Združenje plesnih vaditeljev, učiteljev in trenerjev Slovenije. Rojeva se veliko novega kadra, med katerimi so tudi potencialni podjetniki, ki želijo več, zato je tudi več plesnih šol. Po drugi strani pa ima to dejstvo tudi negativne posledice. Zadnjih pet let se je pojavil trend hitro v različnih plesnih šolah pobrati najboljše tekmovalce, jih spraviti v svojo plesno šolo in narediti svetovne prvake. In se tolči po prsih ob uspehih. Vendar to ne bo uspešno na dolgi rok, kajti zmanjka znanje in vedenje, kaj je potrebno, da iz otroka narediš vrhunskega tekmovalca. Tudi tu ni konec. Med najboljšimi vrhunskimi tekmovalci je treba prepoznati potenciale za koreografe ali plesne pedagoge, jih interno izobraziti, vsaj tako je pri nas v Boleru, šele potem se počasi izluščijo trenerji. Zato je zelo pomembno, da obiskuješ dobro plesno šolo, ker plesna šola je baza za tekmovalce.
foto
Kakšen je odnos Slovencev do tekmovalnega plesa nasploh? Po eni strani je ples zelo razširjen, a razen redkih posameznikov se ne prebije v ospredje kot nekateri drugi šport …
To je tista najbolj žalostna stran vseh slovenskih plesalcev, vseh slovenskih plesnih delavcev in strokovnjakov, da nikakor ne moremo priti v štric ostalim športnikom. Nismo niti športniki niti umetniki, smo nekje vmes. Na pobudo prof. dr. Mete Zagorc, plesne ikone, ki je ogromno naredila za ples in njegovo vrednost, so na Fakulteti za šport izvedli primerjalne tehnike z ostalimi športi, na primer valček so primerjali s tekom, quick step s plavanjem in ugotovili, da gre v športnem smislu za enakovredne discipline. Pa kljub temu nekako ne najdemo svojega prostora med športniki. Pa kljub temu nekako ne najdemo ustreznega prostora med ostalimi športniki. Dejstvo je, da se s tekmovalnim plesom v Sloveniji ukvarja preko 3 tisoč športnikov v več kot 15 različnih plesnih zvrsteh, poleg tega smo Slovenci plesna velesila gledano po številu osvojenih odličij na uradnih evropskih in svetovnih prvenstvih. Posledično naj bi plesalcem pripadal tudi večji kos finančne pogače iz javnih sredstev, kar pa seveda ostalim športom ni po godu. Kakorkoli že je, pa je nedvomno razlog za neustrezno umeščenost plesa v slovenski prostor tudi na strani medijev, ki pomembnih plesnih dosežkov ne objavljajo. Ne vem, čakamo na lepše in boljše čase.
Tako se morate znajti in sami preživeti na trgu …
Plesalci se samofinanciramo. Pri nas v Boleru nikoli nismo imeli kakšnega velikega finančnega sponzorja, ravno tako ne naši plesalci in vrhunski tekmovalci. Moraš preživeti s svojimi idejami, svojim delom in uspehi ali neuspehi ter biti vztrajen, zato je zelo pomembno, da imaš dobroekipo sodelavcev. Oba z Zoranom sva ponosna in hvaležna, da sva v teh tridesetih letih izoblikovala izjemen kader, ljudi, ki si zaupamo, ljudi, ki določene stvari že delajo namesto naju. Pomembno je, da poskrbiš za razvoj mladih koreografov in pedagogov, moraš jim dati možnost, da delajo še kaj drugega, ne samo v tvoji plesni šoli. Ljudje so radovedni, morajo se izobraževati in tako je prav. Delodajalec jih mora pri tem podpreti, seveda pa morajo biti stvari v podjetju narejene, kot je treba, držati se je treba dogovorov. Bolero je edina plesna šola, ki redno zaposluje, in dokler so rezultati in v podjetju vse funkcionira ter si zaupamo in besede držijo, potem je vse v redu.To je pogoj za dobro delo.
Ali oddaje, kot je Zvezde plešejo, pripomorejo ne samo k popularnosti plesa, ampak tudi k uvidu, da je v plesu mnogo več, kot zazna nepoučeno oko?
Ko ljudje gledate ples in se vam zdi, da je vse lahkotno in odlično, je to najbolj natančno odplesan ples. Zvezde plešejo je projekt, ki smo ga vsi plesalci gotovo veseli, saj ljudje vidijo, koliko truda je treba vložiti, kar nazorno pokažejo zvezde, ki se učijo plesati. Hkrati je oddaja zanimiva, atraktivna in opažam, da ljudje še z večjim veseljem plešejo, zato absolutno podpiram take projekte.
Kateri vidik delovanja plesne šole (učenje plesa, organizacija …) pa vam je najljubši in katerega bi najraje preskočili?
Če bi me to vprašali pred desetimi leti, bi rekla, da sploh ne maram vodenja podjetja. Želela sem samo plesati in ustvarjati različne programe. Danes čutim malo drugače. Z Zoranom sva bila in še vedno sva kompatibilen tim. Danessem močno vpetav celotno sliko podjetja. Po duši sem umetnica, ustvarjam nove programe za vse generacije, vodim prireditve, dajem vsebinske doprinose prireditvam, plesom, skrbim za medije. Ko vidim, da je stvar utečena, me ideje popeljejo naprej. Tako je v Boleru vedno kaj novega in unikatnega. (smeh) Vendar je treba poudariti, da sem ponosna na sodelavce, katerih kreativnost in vizija se vedno prepleta z mojimi idejami in skupaj smo najmočnejši! Rada jih imam in cenim vsakega izmed njih. So moje življenje.
Kateri so ti programi?
Pred petnajstimi leti sem prva v Sloveniji naredila programe za starejše oz. osebe tretjega življenjskega obdobja. Takrat so bili v podjetju sodelavci kar zelo začudeni nad to idejo. Toda v naši deželi je delež starejših ljudi velik in še večji bo z leti. Za njih je treba narediti več! Poleg tega rada opazujem ljudi in vedno me je bolel rahlo podcenjevalni odnos mlajših, češ, saj so že stari … tisti, ki imajo 50, 60, 70 let! Vendar ni tako! S plesom ti ljudje zacvetijo. Ljudje plešejo do 80. leta. Starost pri plesu ni ovira. Danes imam po 35 letih pedagoškega dela zelo veliko izkušenj, vse več zdravnikov podpira ples kot obliko rekreacije in samozdravljenja in to je tudi moja pot, ki me vleče naprej k raziskovanju!
Razvili pa ste tudi poseben program za ženske od 45. leta dalje?
Ogromno gospa je tarnalo, da nimajo plesalcev. Veliko je vdov, pa tudi starejši samski moški se težje odločijo za ples. Zato sem ustvarila program, namenjen samo damam od 45. leta dalje. Izvajam ga že šest let, sedaj ga imamo tudi v Domžalah in je zelo lepo sprejet. Učimo se standardne, latinskoameriške in moderne plese, delamo vaje za razgibavanje, raztezanje, moč, skratka vse, kar ženske potrebujemo v teh letih. Vmes sem se izobraževala tudi na področju energije in pozitivnih afirmacij, tako da sem vključila še to komponento, tako mimogrede preko plesa, glasbe, dihanja. Počasi se razvija lep nov program, ni še popolnoma dodelan, ampak v roku dveh let ga bom končala.
Svoje programe veliko povezujete tudi z zdravjem in proti demenci?
Ples na splošno je zelo dober proti vsem depresivnim stanjem, stresu. Življenje je kruto, živimo hitro in nimamo časa eden za drugega. Veliko študij je narejenih, kako ples deluje na zdravje, količino sladkorja v krvi, količino holesterola, da ne govorim o dobrem počutju, ki nam ga povzroča količina serotinina, ki nam daje občutek ugodja, in manjša bolečine. S tem področjem se intenzivno ukvarjam zadnjih pet let. Raziskujem, kako ples vpliva na zdravje in proti demenci. Prof. dr. Pirtošek, nevrolog, v boju proti demenci zelo podpira ples. Tudi drugi zdravniki, ki se ukvarjajo z demenco, so pritrdili, da so moja mnenja, ki izhajajo iz dolgoletnih izkušenj, pravilna. Zato se bom v prihodnosti popolnoma posvetila programu S plesom do zdravja in proti demenci. Ljudem želim povedati, da ples ni dober zgolj za druženje in psihofizično rekreiranje, ampak dejansko vpliva na zdravje. Na ta način še nihče v Sloveniji ne dela, nihče tudi še ni pisal o tem. Sama pišem še ne, imam pa plesno pogovorna predavanja in delavnice na to temo po podjetjih. Povabijo me lahko preko info@bolero.si.
Ali kdaj spontano zaplešete tudi izven svoje plesne šole oziroma svojega profesionalnega udejstvovanja, tako za zabavo?
Ne. (smeh) Zasebno ne grem nikoli namensko na ples. Če te ples obkroža vsak dan, izgubi nekaj čara. Zelo rada pa opazujem veselje ljudi ob plesu! Sem temperamentna, veliko delam in se predajam ljudem. Zelo rada sem z ljudmi in jim dajem, to mi je v veselje, saj mi ljudje ogromno dajo nazaj. Včasih nisem vedela, da se ljudje tako lepo počutijo ob meni. Njihove pohvale me vedno znova pobožajo! Ker vse, kar delam, delam iskreno. Zadnjih deset let pa sem imela tudi sama v svojem življenju veliko bremen, ki sem jih morala premostiti, se postaviti na noge in pri tem mi je vedno pomagal ples. Zato danes vse, kar govorim, predavam in učim, delam iz lastnih izkušenj. To je tisto bogastvo, ki ti ga ne more dati nobena šola in so mi ga prinesla leta. Zato potrebujem drugo ravnovesje, rada grem v naravo, delam z zemljo, posadim rožice, obrezujem trto, sadna drevesa. Rada tudi potujem, najraje seveda v ZDA k moji hčerki v družbi sina ali sama. Zadnjih par let imam srečo, da lahko v majhni hišici na Dolenjskem najdem svoj mir.
Trinajst let živite v Domžalah. Kako se počutite tukaj?
Splet življenjskih okoliščin je nanesel, da sem danes Domžalčanka. Domžale so mi zelo všeč. Veste zakaj? Ker najdem oazo miru. Imamo Bistrico, krasno urejeno za sprehode in kolesarjenje, telovadbo na zraku. Lahko greš na naše griče in hribe, ob jezera. Čudovito je. Vse je blizu in jaz se počutim Domžalčanko. Tudi nekateri moji sorodniki prihajajo iz teh krajev, Kamnika, Mengša, tako da mi je ta konec nekako domač.
Letos oktobra ste v Domžalah odprli tudi Plesno šolo Bolero. Kako je po prvih nekaj mesecih?
Veliko Domžalčanov me je spraševalo, kdaj bom tu odprla plesno šolo. Zato sem se čutila dolžno, da to tudi naredim. Poučujem odrasli družabni ples v parih in ženske nad 45 let. Ta dva tečaja sta odlična, zelo obiskana. Mnogokratna svetovna prvakinja v modernih plesih Lana Smolnikar poučuje moderne plese otroke od 7. leta dalje, pa tudi študentke in dijakinje. Tu je še manj vpisa, ampak bomo vztrajali in delali naprej. Verjamem, da bodo tudi starši prepoznali, da je naše delo redno, natančno ter sistematično in bomo počasi tudi tukaj dobili mlade tekmovalce.
Leto spomladi ste dobili tudi športno priznanje Občine Domžale …
Joj. Bila sem tako vesela. Težko se sama pohvalim. Jaz delam. Ko sem dobila obvestilo, da bom dobila nagrado, sem bila zelo počaščena. Iskreno povedano, tudi nekaj solz sem potočila in sem si rekla – glej, pa se vseeno vidi, da toliko let delam na področju plesa. Lepo je, če je to prepoznano. To je potrditev za nazaj in zagon za naprej. Še veliko bom ustvarjala na svojem področju in upam, da bom veliko dobrih, drugačnih in lepih stvari naredila tudi za Domžalčane.
Tudi vaša hči Nika Kljun je priznana plesna pedagoginja. Zdaj že osem let živi v Los Angelesu. Kako se počutite kot mati, ko je vaša hči tako daleč stran?
To me velikokrat vprašajo. Kako? Ali ste žalostni? Vam je dolgčas? Pa v bistvu še danes točno ne vem, kakšna je resnica. Nika je s štirimi leti začela plesati, z osmimi tekmovati, z desetimi je šla že prvič v London na treninge. Že v najstniških letih je po vsem svetu obiskovala plesne delavnice, zato sva bili velikokrat stran druga od druge. Sicer sem takrat še veliko hodila z njo, jo spremljala, bodrila in ji stala ob strani, da je videla, da jo absolutno podpiramo v plesu. Ravno te odsotnosti so mi najbrž pomagale, da sem lažje preživela ta odhod v Ameriko pred osmimi leti, ki je bil res dokončen. Na začetku sploh nisem dojela, da je to res dokončno, ker se je Nika še trikrat, štirikrat na leto vrnila. Po dveh letih bivanja v ZDA pa smo se odločili, da je njena življenjska zgodba njen poklic, ki je v Ameriki, zgodba očeta in mene pa naša življenjska zgodba v Sloveniji.
Kako je brez hčerke? Seveda jo pogrešam, ker je ona moja duša, izredno sva povezani, sva veliki prijateljici, med nama ni nobene skrivnosti in imeti takega otroka je blagoslov. Pogrešam jo v podjetju, ker je neusihljiv vir novosti. Se pa veliko pogovarjava preko družbenih omrežij, velikokrat da kakšno idejo, včasih nas okara ali pohvali, daje nam smernice. Pogrešam jo tudi zato, ker z mojim sinom Danom iz drugega zakona ne moreta biti tako povezana, kot bi si jaz želela. Tudi Dan je odrastel skoraj kot edinec, pa čeprav sestro vsaj enkrat na leto obišče. Sicer pa glejte, Nika je tak izjemen talent, je ženska, ki je delovna, perfekcionizem jo vodi naprej, ambiciozna je in ona je potrebovala tak močen in velik izziv. V Ameriki je zadovoljna, naduspešna … da imaš v Ameriki tak sloves kot koreograf, to je nekaj izjemnega. Zato sem srečna, da je tam. Če je njena zemlja, ki ji daje kruh, postala Amerika, naj tako tudi bo. Če je srečna ona, sem srečna jaz.
Pravite, da vam daje ideje. Ali se tudi ona kdaj obrne na vas po idejo, če nima navdiha?
Tisočkrat je dokazala, da se je vsega, kar je bilo potrebno, naučila in tudi nadgradila. Vedno manj je njenih vprašanj in vedno več mojih! (smeh) Ljudje, s katerimi dela, jo obožujejo, saj je profesionalka, navajena discipline in trdega dela. Če pa se temu doda še občutek za ljudi, je to pot, ki pelje v pravo smer! Poučuje, koreografira po vsem svetu, po vseh celinah, samo še v Avstraliji ni bila. Za leto dni vnaprej je zasedena, dela ogromne projekte.Neprestano. Je neustavljiva! Pri projektu Viva la Nika v San Diegu je kot glavni koreograf izbirala koreografe za delavnice. Ta pripadnost učencev, ki so tja prišli samo zaradi nje, to je evforija kot pri pevcih, čakajo v vrsti za podpise, objeme, jo gledajo kot angela, jokajo ob njej, kupujejo majice, ni da ni … to je nepredstavljivo. Ustvarila je koreografijo za himno na zaključni slovesnosti svetovnega nogometnega prvenstva v Rusiji. Delati za FIFO z Willom Smithom, Nickyjem Jamom in Ero Istrefi! Za to ceremonijo, ki jo gleda na milijone ljudi, izberejo Niko Kljun. To je neverjetno. Naša mala Slovenka s 155 centimetri, ki je na zunaj krhko dekletce, ampak v sebi močna in prodorna ženska s srcem in dušo. In vedno prizemljena in skromna.
Kaj pa sin Dan? Kaj počne on? Ali je tudi v plesnih vodah?
Končal je računalniško šolo v Domžalah. A ta poklic ni zanj, ker je odprt, nasmejan, komunikativen fant. V vseh obdobjih ga spremlja glasba, igra klasično in bas kitaro ter poje. Rad se spogleduje z delom, ki je temperamenten in povezan s komunikacijo z ljudmi. Uvaja se počasi v delo podjetja. Fakulteta za turizem bo prava zanj in v to smer bo tudi šel. Sicer pa veliko pomaga tudi meni, saj zna rekreativno vse plese, tako da mi občasno asistira v plesni šoli. Vleče ga pot k s sestri, zanima ga svet. Naj odpre krila.
Mateja Štrajhar // Foto: osebni arhiv
