sobota, 26 novembra, 2022
-0.1 C
Kamnik
-0.1 C
Kamnik
sobota, 26 novembra, 2022
-0.1 C
Kamnik
sobota, 26 novembra, 2022
-0.1 C
Kamnik
sobota, 26 novembra, 2022
-0.1 C
Kamnik
sobota, 26 novembra, 2022
DomovPogovoriJanez Per: Sem človek korenin

Janez Per: Sem človek korenin

Mengšan, ki ga le malokdo ne pozna, še danes član Mengeške godbe in Alpskega kvinteta, politik, prvi župan Občine Mengeš. Izredno prijazen in dobrovoljen človek, ki mu energije zlepa ne zmanjka.

Začnimo na začetku. Kako se je začela vaša glasbena pot?

Že oče je igral v vaškem tamburaškem orkestru. Meni pa je bila kot otroku godba izredno všeč. Vedno, ko so godbeniki igrali budnice ali korakali po Mengšu, sem tekal za njimi. V mojih otroških letih, ko so na veselicah za ples igrale godbe, ansamblov v današnjem pomenu besede tedaj še ni bilo. Rad sem sedel med godbenike, ki so smeje poudarjali, da bom tudi jaz nekoč v njihovih vrstah. Bilo mi je deset, morda enajst let, ko sem se vključil v domačo godbo. Trobenta je bila moj najljubši instrument, ampak kaj, tudi drugi so jih hoteli imeti in sem ostal brez instrumenta. Pa so mi dali v roke bariton! Sicer z žico zvezan, ampak bil je! In to je štelo. Začel sem se ga učiti, poslušati in že sem bil član godbe. Tisti, ki smo bili dovolj resni, smo bili sprejeti v glasbeno šolo. Najprej sem jo obiskoval v Mengšu, pozneje v Ljubljani.

Torej je vloga bas linije v zasedbah prišla bolj po naključju?

Lahko bi se tako reklo. Navduševala me je narodno-zabavna glasba, tedaj so bili popularni Avseniki, Boris Frank, Boris Kovačič, Zadovoljni Kranjci, Veseli planšarji idr. Zavzeto sem se posvetil svojemu instrumentu in se dokončno odločil zanj po priporočilu starega glasbenega mačka Pavla Kosca, rojaka in soseda. Bil je član Veselih planšarjev, velik entuziast v glasbenem svetu. V glasbeni šoli je izmed učencev sestavil zasedbo in smo lahko popestrili različne proslave s svojim igranjem. Bil je prvi, ki mi je napisal note za basiranje v domači narodno-zabavni glasbi. Pozneje sem z natančnim poslušanjem tudi sam ugotovil, kako teče melodija in nanjo priredil basiranje. Tedaj smo že imeli radio in poslušanje Četrtkovega večera je bil pravi obred.

Janez Per // Foto: osebni arhiv Janeza Pera

Ste član legendarnega Alpskega kvinteta. Kako se spominjate začetkov, so bili to zlati časi narodno-zabavne glasbe?

Do vojaščine sem igral pri različnih tovrstnih ansamblih. Takrat ni bilo baritonistov, basistov, igral sem že tudi kontrabas in pozavno, zato sem bil zaželen in povpraševanje je bilo veliko. Po odsluženju vojaščine so me prijatelji težko čakali in po dobrem tednu sem bil že v Švici z Dobrimi znanci. Takrat je bil tam angažiran Alpski kvintet, ki je bil ustanovljen 1966. leta. Ker sta bila v omenjenem ansamblu dva člana, ki ju je čakala vojaščina, smo se dogovorili, da bi ju začasno nadomestil. Tako sem leta 1970 prišel k Alpskemu kvintetu in ostal do danes.

Potem ste dlje “poročeni” z Alpskim kvintetom kot z ženo?

(smeh) Drži. Občasno sem ženi omenil, da sem prvih dvajset let najinega zakona večkrat prespal s klarinetistom Vinkom Sitarjem kot z njo.

Nastopali ste z Otom Pestnerjem, Jankom Ropretom, omenimo še Simono Vodopivec. Kdo od pevcev (ali instrumentalistov) je na vas naredil največji vtis?

S pevci je bilo tako: začeli smo z Ivanko Kraševec in naš prvi skupni nastop je bil na avstrijskem Štajerskem. Angažiral nas je avstrijski menedžer, ki nas je popeljal na številne turneje ter na televizijske in radijske postaje v zahodni Evropi. Svetoval nam je pevko – tudi za sliko, ne le za vokal. Tako je postala Ivanka Kraševec polnovredni član Alpskega kvinteta. Imeli smo veliko koncertov, ponudbe so se začele odpirati, zato so nam svetovali še pevca. Prvi je bil Janko Ropret. Z Ivanko sta se sicer odlično ujela, a žal ni zdržal našega tempa, saj smo imeli letno preko dvesto nastopov. Nekaj časa so z nami sodelovali Branka Kraner, Edvin Fliser in Vinko Šimek, dokler se nam ni pridružil Oto Pestner. Pred petnajstimi leti so se starejši člani upokojili, tedaj sem bil še najmlajši v ansamblu, zdaj sem pa drugi po starosti (smeh). Zadnje leto imamo ponovno tercet v sestavi Oto Pestner, Miha Možina in Anita Zore. Poznavalci našega ansambla trdijo, da je bila zlata zasedba v osemdesetih, tedaj smo bili najbolj pri močeh. Ustvarili smo nov način igranja, t.i. alpski stil ali alpski “sound”, ki je zelo prepoznaven. Napisali veliko hitov, npr. Dobro jutro, Janezov bariton, Kranjsko dekle, Polka s pozavno… Menim, da so vsi, tako instrumentalisti kot vokalisti pustil v ansamblu svoj najboljši del.

Imate kakšno zanimivo zgodbo s poti?

Verjemite, v teh petih desetletjih se je nabralo zgodb za obsežno knjigo. Prijetnih, lepih, na drugi strani manj lepih in bi jih najraje pozabil. Ampak vse je zapisano v spominu, za ilustracijo podajam samo eno: v mrzlem januarskem jutru smo s kombijem v sneženju utirali pot z avstrijske smeri na Ljubelj. Avto naložen do vrha z instrumenti in ozvočenjem, potniki po napornem koncertu utrujeni, komaj smo čakali toplega doma. Naposled: Ljubelj, meja, zlovoljen carinik z južnjaškim naglasom. Pregleda osebne dokumente, zatem se zapiči v spisek glasbene opreme, čeprav je potrjen s carinskim žigom. Malo smo oklevali, pa se zadere: »Ajde, sve napolje!« in odkoraka v toplo carinarnico. Kaj smo hoteli? Vse smo zložili ven, v sneg, v vlago in mraz. In nas je pustil čakati do onemoglosti. Ko se mu je zdelo, da smo dovolj premraženi, je arogantno stopil na plano: »Šta je ovo?« Z nogo dregne v kovček z baritonom. » A šta je ovo?« sune s komolcem v potovalko. »Gdje je pojačalo? Ajde, trpaj!« Molče smo spet vse zložili nazaj v kombi in se v hudi zimi prevesili na drugo, “sončno” stran Ljubelja! Tovrstnih zgodb je nešteto. Nikoli nisi vedel, kaj bomo po uspešnem koncertu doživeli na meji! Carinik je bil pač bog svojega posla!

Ogromno ste gostovali po Nemčiji, Avstriji, Švici, tudi v njihovih televizijskih oddajah. Kako vam je bilo potovati po teh deželah kot mlademu fantu? Pri nas je bil takrat še socializem. Vas je zamikalo ostati tam?

Več kot dovolj priložnosti je bilo, da bi ostal v tujini. Ampak nedvomno bi me starejšega zlomilo domotožje, vedno me je vleklo domov. Resda je bila glasba na prvem mestu, razveseljevali smo občinstvo, uspeli smo, a nisem razmišljal, da bi ostal tam.

Ste bili zvezde v pravem pomenu besede, so vas ustavljali na cesti?

Ja, to moram priznati. Najbolj nas poznajo v Avstriji. Tam skoraj ne moreš v trgovino, ne da bi te kdo ustavil in ogovoril. Zvezde, pravite…no, to je malo pretirano, rad ostanem skromen. Res pa je, da sem prepoznaven po svoji hudomušni pojavi, komuniciram z ljudmi in rad se smejim. Ljudje si take zapomnijo!

Kako aktiven je Alpski kvintet danes?

Letos praznujemo 50-letnico ansambla. Pripravljamo novo zgoščenko z novimi skladbami. Obletnico bomo obeležili z osrednjim koncertom, kje, bomo pravočasno obvestili ljubitelje. Dva osrednja koncerta bosta v Avstriji, na avstrijskem Štajerskem in Koroškem, eden bo v Nemčiji. 14. maja bomo priredili 30. Alpski večer v Bohinju, to je tudi lepa obletnica.

Torej letos praznujete tudi 30. obletnico prireditve Alpski večer?

Ko smo praznovali 20-letnico Alpskega kvinteta v Gorjah pri Bledu, kjer je bil doma pokojni kitarist Jože Antonič, smo povabili številne ansamble iz tujine. Domačini so to sprejeli z navdušenjem, zbralo se je več tisoč ljudi. Tedaj so nam blejski turistični delavci predlagali skupno sodelovanje na Bledu. Tako so nastali Alpski večeri in vsako leto se zbere nekaj tisoč ljudi, koncerte snema tudi televizija. V zadnjem času so ti večeri posvečeni kvintetom s klavirsko harmoniko, saj ta glasba izhaja z Gorenjske.

Še danes ste glasbeno zelo aktivni, igrate v Mengeški godbi, pa tudi v veteranski sekciji le-te; v slednji ste dobro leto tudi dirigent, kajne?

Ja, do nedavnega je bil dirigent kolega Vinko Sitar. Zaradi njegovega poslabšanega zdravja smo iskali drugega. Sam sem sicer precej obremenjen, ker pa nismo nikogar našli, sem sam prijel za delo, ker bi mi bilo žal, da bi se veteranska sekcija razšla. Saj veste, dvakrat, trikrat ni vaje, pa je hitro vsega konec. Smo že v letih. Lani smo obeležili 15-letnico, pripraviti smo morali program. Slavnostni koncert smo imeli ob občinskem prazniku Občine Mengeš. Praznovali smo tudi na Mihaelovem sejmu, kamor smo povabili ostale veteranske godbe. Ideja je naša in po našem vzoru jih deluje danes že sedem, združeni smo v Aktiv veteranskih godb Slovenije.

Janez Per

Ste zelo aktivni. Od kje energija… je to ljubezen do glasbe, do dogajanja, družbe ali česa tretjega?

Sem družaben človek in izjemno rad komuniciram. V veteranski godbi obujamo spomine na mlada leta, ko smo po vajah peli in igrali dekletom podoknice. Po vajah se radi družimo, praznujemo rojstne dneve – človek pač nikoli ne ve, kdaj je zadnji (smeh). Imamo se prijetno. Obenem sem še vedno član Mengeške godbe, saj se počutim v dobri kondiciji. Energije imam še veliko.

Bili ste tudi poslanec stranke SLS v parlamentu, takrat je bil predsednik vlade Janez Drnovšek, med ministri so bili Rop, Rupel, Keber, Bavčar, Potočnik, Gantar, med poslanci pa Hvalica, Anderlič, Dobrajčeva, Jelinčič, Peče, Kacin, Lavrinc, Partljič, Peterle, Thaler, oba Podobnika, Potrč, Ribičič, Rupar … sama znana imena. Kako gledate na te čase?

To je bil čas velikih pričakovanj. Takrat se še ni govorilo o tajkunstvu. Privatizacija se je začela pozneje, ampak poudarjali so, da je potrebno dati menedžerjem dobre plače, do tedaj je bilo vse limitirano. Nihče ni pomislil, da bodo iz teh naših opevanih menedžerjev nastali tajkuni. To me zelo moti. V SLS smo razmišljali s pravo kmečko logiko, bili smo proti razprodaji slovenskega premoženja, podjetja bi morala ostati v slovenskih rokah. Žal ljudje tega niso razumeli, nasedali so medijem in novi obrazi niso prinesli ničesar dobrega.

Je bila, ko ste bili politik, politika drugačna, boljša, bolj poštena?

Nedvomno. No, tudi takrat je bilo marsikaj med poslanci, bil sem priča, ko je Kacin s časopisom obračunal s Hvalico. Sam sem se z vsemi dobro razumel, ker nisem konfliktna oseba. V tistem času mi je z Maksom Lavrincem uspelo spraviti mengeško obvoznico v državni proračun.

Imate kakšen nasvet za sedanje politike?

Morali bi imeti zavest, da delajo za ljudi, ne za svoj žep ali svoje dobro. Morali bi biti nacionalno zavedni in moralno nesporni. Žal pa je danes kriza morale. Biti Slovenec je prioriteta. Imamo pridne ljudi, veliko lepih stvari – naravo, kulturo, v Mengšu predvsem glasbo, ki je evropska, pa se tega ne zavedamo. Ali pa se nočemo.

Bili ste prvi župan novo nastale občine Mengeš, aktivni pri njeni ustanovitvi. Zakaj so se Mengšani odločili iti na svoje?

Bil sem lokalpatriot. Srečeval sem se z župani v Nemčiji, Avstriji in drugod. Veliko sem se pogovarjal o lokalni samoupravi. Npr. ena od avstrijskih občin šteje le 500 prebivalcev in jo vodita samo dva profesionalna uradnika – župan in blagajnik. Občina je urejena, ljudje so animirani, da marsikaj naredijo prostovoljno. V času, ko se je po osamosvojitvi spreminjala lokalna samouprava, sem bil predsednik Krajevne skupnosti Mengeš. Z vsemi močmi sem si prizadeval za ustanovitev samostojne občine Mengeš, ker sem bil prepričan, da bo kot samostojna enota uspešnejša od priveska nekega centra, ko čakaš na drobtinice z njegove mize. Tako Občina razpolaga s svojim denarjem, proračunom, udejanja svojo vizijo razvoja in kot dober gospodar skrbi za urejenost kraja in potrebe občanov. Z ustanovitvijo občine je bil Mengšu vrnjen ugled, ki ga je z ukinitvijo le-te 1956. leta in po prisilni priključitvi centru izgubil. Seveda sem imel ob vseh prizadevanjih tudi nasprotnike. En mandat sem bil v parlamentu in doma nisem bil več izvoljen. Žal se tudi tu potrjuje Boscarolova misel leta: Slovenci odpuščamo vse, samo uspeha ne!

Še vedno poročate pare, ste matičar. Kaj vas veseli v tej vlogi?

Rad imam uvod v neko zgodbo, ki jo začenjata dva mlada, zaljubljena. Mislim na dobro, srečno zgodbo. Veselim se prizadevanj mladih, ki si želijo ustvariti skupen dom in družino. Zato to še vedno počnem z veseljem.

»Kmet sem iz prepričanja in ljubezni do domače zemlje!« ste dejali. Še vedno kmetujete?

Imamo kmetijo v središču Mengša. Dejansko sem človek kmečkih korenin. Stojim na trdnih tleh. Vse izhaja iz narave, iz zemlje. Svojčas smo imeli tudi kovačijo. Dela smo vajeni in nič nam ni težko. Poznam zgodovino naših kmečkih ljudi, kaj se je dogajalo po kmetijah, kako so živeli. Svojo kmetijo sem že prepustil sinu, čeprav tudi sam še rad sedem na traktor.

Praktično vsi člani družine, tudi »priženjeni«, so glasbeniki. Lahko rečemo, da je vaša družina sinonim za Mengeš kot glasbeno mesto?

Naša družina trenutno prispeva godbi enajst članov. To ni naša zadnja beseda, saj je še nekaj vnukov v glasbeni šoli. Saj veste, kdor poje, slabo ne misli.

Se boste kdaj upokojili…in če ja, kaj boste počeli takrat oz. kaj želite početi?

Uradno sem že upokojen. Si pa želim početi še marsikaj. V Istri imam manjšo hišo z vinogradom, kjer pridelujem malvazijo za svoje potrebe. To počnem s tako ljubeznijo kot igram. Rad grem tudi v gozd, na polje. Rad berem… Kaj je dolgčas, res ne vem!

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
fog
-0.1 ° C
2.5 °
-0.1 °
100 %
1.5kmh
100 %
sob
8 °
ned
7 °
pon
5 °
tor
5 °
sre
5 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano