Janez Medvešek je Dragomljan, ki sam zase pravi, da bi rad vsaj enkrat v življenju vedel, kaj je dolgčas. Upokojeni slikar je imel 70 samostojnih slikarskih razstav doma in v tujini, veliko skupinskih in dve fotografski. Vse življenje išče lepoto v vsakem trenutku in jo preko slik, fotografij, zapisov ali pesmi posreduje drugim. Že več kot 45 let je skupaj s svojo ženo Eli strastni popotnik po Sloveniji in tako zakladnica zgodb o naši domovini.

V Menačenkovi domačiji smo si lahko v prejšnjih mesecih ogledali vašo fotografsko razstavo z naslovom Tu sem doma. A najprej ste bili slikar. Nam poveste več o svoji življenjski zgodbi?

Rojen sem v Trbovljah. Ko so se začele nesreče v rudniku, smo se preselili v hribe nad Dolskim. Nato pa v Dragomelj, kjer zdaj živim že več kot 45 let. Ko sem bil majhen, sem sanjal, da bom slikar. A doma nismo imeli denarja, zato sem postal sobopleskar. Zraven sem se šolal pri slikarju prof. Savi Sovretu, kjer sem prišel do osnovnega znanja. Po barve in pastelne papirje sem hodil v Nemčijo. Kot sobopleskar sem pregorel, imel sem tudi dosti izkoriščanja, zato sem se odločil, da odprem svojo obrt, in sicer slikanje. Bil sem v prvi v občini Domžale s to obrtjo. S svojimi barvami in platni sem hodil po terenu in 14 let slikal vse od mrtvega psa do hiš. Delal sem to, kar me veseli, in bil srečen. Nauk te zgodbe je, da ko delaš nekaj, kar te veseli, to ni več posel.

Danes ste predvsem fotograf in popotnik, kako vas je zaneslo v te vode ?

S prvim zaslužkom sem si kupil rusko kamero v veleblagovnici v Domžalah, slike so mi takrat razvijali v Italiji in Nemčiji. Te prve fotografije, narejene na Kodakovih filmih, imam še nekje v arhivu, a folija, na kateri so posnetki, je že razpokana. Prve fotografije so imele tudi slabo resolucijo. Včasih sem naredil 3 posnetke na dan, danes jih 1200.

Tako so se mi začele nabirati ogromne količine fotografij z različnimi motivi, od pokrajin, cvetja do mestnih jeder in malih vasi, od Dalmacije do Dolomitov. Največ sem imel fotografij Slovenije, zato sem se odločil, da jih uporabim. Najprej sem oblikoval novoletne voščilnice, ki sem jih želel tiskati v tiskarni Fotolik v Celju. Ko so videli moje fotografije, so mi predlagali tiskanje koledarjev z mojimi slikami in fotografijami. Do zdaj so različni naročniki izdali že več kot 120 koledarjev z motivi pokrajin, pastelov, gorskega cvetja, vod in še česa. En koledar se tiska celo v Argentini. Za izdelavo koledarjev imam fotografirano celotno Slovenijo, od Pinc do Otočca in od Kolpe do Jezerskega. Vsaka pokrajina mora imeti sliko, drugače so ljudje užaljeni.

S svojo ženo in avtom ste prepotovali že skoraj vso Slovenijo. Koliko let že potujete in kako so videti vaša potovanja?

Po Sloveniji z ženo intenzivno hodiva že 45 let. Atlas Slovenije je moja najbolj uporabljena knjiga, komaj še najdem kakšno točko, kjer še nisva bila. Ko najdem točko za naslednji izlet, najprej raziščem, kaj je treba obiskati v okolici. Ko pridem domov, naredim fotozgodbo, in nato mi ljudje odgovarjajo, zakaj se nisva ogledala še tega in tega. Tako dobim idejo za nov izlet.

Vsak kraj je drugačen v različnih letni časih. Na potovanjih si vzameva čas. Večinoma hodiva po samotnih poteh, kjer ni ljudi. Srečava jih le na parkirišču, noben hrib ni tako majhen, da se ne bi dalo izogniti ljudem. Včasih jih srečam, ko na sončno dopoldne hitijo z vrha in jih vprašam, kaj bodo delali doma.

Na svojih izletih iščem sonce. Enkrat sva šla na izlet do Rogle, a je bila pri Celju taka megla, da sva obrnila in se peljala do sonca na Gorenjsko. A najlepše fotografije niso posnete v sončni svetlobi. Ene najlepših so slike megle nad planino Osredek. Najbolj trpim, ko se poleti ne morem ustaviti na avtocesti za sliko nevihtnega oblaka. Včasih z ženo ne greva na vrh, ampak uživava v soncu na kakšnem slemenu.  

Velikokrat na svojih potepanjih najdeva domača gostišča. Nekoč sva se peljala proti Vojskemu, zagledava tablo gostišče Beli Kamen, in sva se odločila, da greva pogledat, saj se nama je zdelo, da mora biti gostilna na takem kraju nekaj posebnega. In res sva dobila odlično ocvirkovca in smukavec, kar so narezani osmukani listi zelja. Čar je v poskušanju lokalnih jedi in v pogovoru z domačini, še posebej, če govorijo v domačem narečju, česar jih je pogosto sram.

Kakšne spremembe ste opazili v pokrajini v zadnjih 45 letih?

Poglejva samo kozolce. Včasih so bili simbol nečesa bogatega, danes zgubljajo ta pomen. Sem pa opazil, da jih obnavljajo na cesti od Jesenic do Rateč. Pozidali smo polja, na najboljših njivah smo zgradili nakupovalne centre. Če bomo vse pozidali, od česa bomo potem živeli? Nekoč sva naletela na Indijanko, ki v živi v Slovenskih goricah. Ona pozna vse skrivnosti vrta, nabrala mi jih rastline, ki jih mi kosimo. Ljudje ne vidijo več bogastva narave. V trgovini poznajo izdelke, v naravi pa ne. Ko nabirava brusnice, so se ljudje čudili. Na planini na Jelovici nama je pastir pokazal, kako se poje bodeča neža. To so znanja, ki se izgubljajo. Imam veliko arhivskih posnetkov Slovenije, hiš, ki so jih podrli. In nato ljudje pridejo k meni in si zaželijo sliko stare domačije. Ne zavedajo se, kakšno bogastvo je s slamo krita hiša.

Torej ste poznani po vsem svetu. Ali so vas prejemniki vaših fotozgodb kdaj obiskali v živo?

Na dan dobim tudi 150 elektronskih pošt z vsega sveta. Nekoč je prišel na obisk par iz Izraela. Nista verjela, da je v Sloveniji tako lepo kot na poslanih fotografijah. A po obisku sta mi pisala, da lažem, da je tu v resnici še lepše. K meni na obisk je prišel Kanadčan, ki je imel na seznamu obveznih dejavnosti napisano, da me mora obiskati. Vprašal me je tudi za nasvet za dobro domačo slovensko gostilno v bližini. Poslal sem ga v Kamniško Bistrico.

Kam si zapisujete spomine s potovanj?

Izdal sem že nekaj knjig in pesniških zbirk. Napisal sem tudi knjigo: Potepi po Sloveniji – Vodnik za starejše in gibalno ovirane. Ta vodnik sem napisal, da gibalno ovirani vedo, kam lahko gredo z avtom in vozičkom. Pišem tudi za revijo Prijatelj, ki je katoliški list bolnikov, invalidov in njihovih prijateljev. Sodelujem s časopisom Slovenian American Times, kjer objavljam ideje za potep po neznanih slovenskih krajih. Oni povedo, kakšne fotografije želijo, jaz ustrežem. Drugače pa fotografije in misli objavljam v obliki fotozgodb, ki jih pošiljam na 2300 elektronskih naslovov. Opremim jih tudi z glasbo, za uporabo katere imam dovoljenje.

Ljudje me vabijo, da naj ustvarim fotozgodbo pri njih doma. A če bi sprejel eno tako povabilo, potem se ne bi nikoli nehalo. Naredil sem posebni fotozgodbi ob 30. rojstnem dnevu Slovenije, delal sem ju 14 dni, moral sem urediti 2500 fotografij, naredil sem izbor 120.

Janez Medvešek je Dragomljan, ki sam zase pravi, da bi rad vsaj enkrat v življenju vedel, kaj je dolgčas. Upokojeni slikar je imel 70 samostojnih slikarskih razstav doma in v tujini, veliko skupinskih in dve fotografski. Vse življenje išče lepoto v vsakem trenutku in jo preko slik, fotografij, zapisov ali pesmi posreduje drugim. Že več kot 45 let je skupaj s svojo ženo Eli strastni popotnik po Sloveniji in tako zakladnica zgodb o naši domovini.

V Menačenkovi domačiji smo si lahko v prejšnjih mesecih ogledali vašo fotografsko razstavo z naslovom Tu sem doma. A najprej ste bili slikar. Nam poveste več o svoji življenjski zgodbi?

Rojen sem v Trbovljah. Ko so se začele nesreče v rudniku, smo se preselili v hribe nad Dolskim. Nato pa v Dragomelj, kjer zdaj živim že več kot 45 let. Ko sem bil majhen, sem sanjal, da bom slikar. A doma nismo imeli denarja, zato sem postal sobopleskar. Zraven sem se šolal pri slikarju prof. Savi Sovretu, kjer sem prišel do osnovnega znanja. Po barve in pastelne papirje sem hodil v Nemčijo. Kot sobopleskar sem pregorel, imel sem tudi dosti izkoriščanja, zato sem se odločil, da odprem svojo obrt, in sicer slikanje. Bil sem v prvi v občini Domžale s to obrtjo. S svojimi barvami in platni sem hodil po terenu in 14 let slikal vse od mrtvega psa do hiš. Delal sem to, kar me veseli, in bil srečen. Nauk te zgodbe je, da ko delaš nekaj, kar te veseli, to ni več posel.

Danes ste predvsem fotograf in popotnik, kako vas je zaneslo v te vode ?

S prvim zaslužkom sem si kupil rusko kamero v veleblagovnici v Domžalah, slike so mi takrat razvijali v Italiji in Nemčiji. Te prve fotografije, narejene na Kodakovih filmih, imam še nekje v arhivu, a folija, na kateri so posnetki, je že razpokana. Prve fotografije so imele tudi slabo resolucijo. Včasih sem naredil 3 posnetke na dan, danes jih 1200.

Tako so se mi začele nabirati ogromne količine fotografij z različnimi motivi, od pokrajin, cvetja do mestnih jeder in malih vasi, od Dalmacije do Dolomitov. Največ sem imel fotografij Slovenije, zato sem se odločil, da jih uporabim. Najprej sem oblikoval novoletne voščilnice, ki sem jih želel tiskati v tiskarni Fotolik v Celju. Ko so videli moje fotografije, so mi predlagali tiskanje koledarjev z mojimi slikami in fotografijami. Do zdaj so različni naročniki izdali že več kot 120 koledarjev z motivi pokrajin, pastelov, gorskega cvetja, vod in še česa. En koledar se tiska celo v Argentini. Za izdelavo koledarjev imam fotografirano celotno Slovenijo, od Pinc do Otočca in od Kolpe do Jezerskega. Vsaka pokrajina mora imeti sliko, drugače so ljudje užaljeni.

S svojo ženo in avtom ste prepotovali že skoraj vso Slovenijo. Koliko let že potujete in kako so videti vaša potovanja?

Po Sloveniji z ženo intenzivno hodiva že 45 let. Atlas Slovenije je moja najbolj uporabljena knjiga, komaj še najdem kakšno točko, kjer še nisva bila. Ko najdem točko za naslednji izlet, najprej raziščem, kaj je treba obiskati v okolici. Ko pridem domov, naredim fotozgodbo, in nato mi ljudje odgovarjajo, zakaj se nisva ogledala še tega in tega. Tako dobim idejo za nov izlet.

Vsak kraj je drugačen v različnih letni časih. Na potovanjih si vzameva čas. Večinoma hodiva po samotnih poteh, kjer ni ljudi. Srečava jih le na parkirišču, noben hrib ni tako majhen, da se ne bi dalo izogniti ljudem. Včasih jih srečam, ko na sončno dopoldne hitijo z vrha in jih vprašam, kaj bodo delali doma.

Na svojih izletih iščem sonce. Enkrat sva šla na izlet do Rogle, a je bila pri Celju taka megla, da sva obrnila in se peljala do sonca na Gorenjsko. A najlepše fotografije niso posnete v sončni svetlobi. Ene najlepših so slike megle nad planino Osredek. Najbolj trpim, ko se poleti ne morem ustaviti na avtocesti za sliko nevihtnega oblaka. Včasih z ženo ne greva na vrh, ampak uživava v soncu na kakšnem slemenu.  

Velikokrat na svojih potepanjih najdeva domača gostišča. Nekoč sva se peljala proti Vojskemu, zagledava tablo gostišče Beli Kamen, in sva se odločila, da greva pogledat, saj se nama je zdelo, da mora biti gostilna na takem kraju nekaj posebnega. In res sva dobila odlično ocvirkovca in smukavec, kar so narezani osmukani listi zelja. Čar je v poskušanju lokalnih jedi in v pogovoru z domačini, še posebej, če govorijo v domačem narečju, česar jih je pogosto sram.

Kakšne spremembe ste opazili v pokrajini v zadnjih 45 letih?

Poglejva samo kozolce. Včasih so bili simbol nečesa bogatega, danes zgubljajo ta pomen. Sem pa opazil, da jih obnavljajo na cesti od Jesenic do Rateč. Pozidali smo polja, na najboljših njivah smo zgradili nakupovalne centre. Če bomo vse pozidali, od česa bomo potem živeli? Nekoč sva naletela na Indijanko, ki v živi v Slovenskih goricah. Ona pozna vse skrivnosti vrta, nabrala mi jih rastline, ki jih mi kosimo. Ljudje ne vidijo več bogastva narave. V trgovini poznajo izdelke, v naravi pa ne. Ko nabirava brusnice, so se ljudje čudili. Na planini na Jelovici nama je pastir pokazal, kako se poje bodeča neža. To so znanja, ki se izgubljajo. Imam veliko arhivskih posnetkov Slovenije, hiš, ki so jih podrli. In nato ljudje pridejo k meni in si zaželijo sliko stare domačije. Ne zavedajo se, kakšno bogastvo je s slamo krita hiša.

Torej ste poznani po vsem svetu. Ali so vas prejemniki vaših fotozgodb kdaj obiskali v živo?

Na dan dobim tudi 150 elektronskih pošt z vsega sveta. Nekoč je prišel na obisk par iz Izraela. Nista verjela, da je v Sloveniji tako lepo kot na poslanih fotografijah. A po obisku sta mi pisala, da lažem, da je tu v resnici še lepše. K meni na obisk je prišel Kanadčan, ki je imel na seznamu obveznih dejavnosti napisano, da me mora obiskati. Vprašal me je tudi za nasvet za dobro domačo slovensko gostilno v bližini. Poslal sem ga v Kamniško Bistrico.

Kam si zapisujete spomine s potovanj?

Izdal sem že nekaj knjig in pesniških zbirk. Napisal sem tudi knjigo: Potepi po Sloveniji – Vodnik za starejše in gibalno ovirane. Ta vodnik sem napisal, da gibalno ovirani vedo, kam lahko gredo z avtom in vozičkom. Pišem tudi za revijo Prijatelj, ki je katoliški list bolnikov, invalidov in njihovih prijateljev. Sodelujem s časopisom Slovenian American Times, kjer objavljam ideje za potep po neznanih slovenskih krajih. Oni povedo, kakšne fotografije želijo, jaz ustrežem. Drugače pa fotografije in misli objavljam v obliki fotozgodb, ki jih pošiljam na 2300 elektronskih naslovov. Opremim jih tudi z glasbo, za uporabo katere imam dovoljenje.

Ljudje me vabijo, da naj ustvarim fotozgodbo pri njih doma. A če bi sprejel eno tako povabilo, potem se ne bi nikoli nehalo. Naredil sem posebni fotozgodbi ob 30. rojstnem dnevu Slovenije, delal sem ju 14 dni, moral sem urediti 2500 fotografij, naredil sem izbor 120.