Najprej vse najboljše, 13. avgusta ste imeli rojstni dan. Imate radi rojstne dneve?

Hvala. Imam in nimam. Sem človek, ki mu ustreza določena mera pozornosti, vendar je tudi te lahko hitro preveč. Najraje praznujem v družinskem krogu, velikih zabav ne maram. Imam pa rad darila.

Kaj ste si zaželeli ob pihanju svečk?

Tega seveda ne bom izdal, saj želim, da se želja uresniči.

Pisatelj, pesnik, založnik – trije poklici v enem. Kateri vam je ljubši?

Ste jih dali kar v pravilen vrstni red. Najraje pišem. Založništvo je posel. Jaz pa nisem rojen poslovnež.

Letos je izšel angleški prevod vaše knjige 720 utripov srca (720 Heartbeats), ki se prodaja na Amazonu. Zakaj ste se odločili za nastop na tujem trgu? Kakšna je zaenkrat vaša izkušnja s prodajo na Amazonu?

Dolgo časa, pravzaprav od moje prve knjige, sem imel željo, da bi izdal prevod in se predstavil bralcem širom sveta. Potem je ta želja oslabela in osredotočil sem se na domače bralce. Rekel sem si, da mi mora najprej uspeti v Sloveniji, potem pa bom šel ven. Ko mi je do določene mere uspelo, ko sem ustvaril – po slovenskih merilih – tri uspešnice, je bil pravi čas za lansiranje knjige na Amazon, ki je največji prodajalec knjig na svetu. Pričakoval sem, da bo težko, da bo to tek na dolge proge.

Kakšni so odzivi? Ste zadovoljni?

Sem zadovoljen. Odzivi bralcev na angleško izdajo knjige so zelo dobri. Kar ni presenečenje, saj jih je navdušila že originalna, slovenska različica. Veselim se prav vsake prodaje na Amazonu, tako kot se veselim vsake prodaje pri nas ali izposoje v knjižnicah. Je pa res, da se, če se zgodi preboj na tujem trgu, to odrazi v bistveno večji meri. Na ta preboj čakam in iskreno verjamem, da se bo zgodil.

Sicer je 720 utripov srca vaša šesta knjiga. Letos naj bi luč sveta ugledala še sedma, Zgodba o Davidu Locku, Iluzija resničnosti, ki je nadaljevanje Zgodbe o Davidu Locku, Začetek konca, iz leta 2010. Kdaj bo izšla?

Drugi del Zgodbe o Davidu Locku je napisan, zdaj delam zadnje popravke. Predvidevam, da bo izšel oktobra. Bralci že predolgo čakajo nanj, sam pa bi se tudi rad lotil naslednje knjige.

Ali je lažje biti pisatelj, če imaš svojo založbo – kot vi, ki imate založbo Manični poet? Ali težje, zaradi samokritičnosti?

Lažje je biti pisatelj, če imaš za seboj založbo, za katero veš, da bo tvojo knjigo izdala. Samokritičen sem že v fazi pisanja, tako kot vsak pisatelj. Moja založba je dolgo izdajala le moje knjige, kar je tehnično pomenilo, da še vedno izdajam v samozaložbi. To se je spremenilo leta 2016, ko smo izdali roman Kako se znebiti trupla, Boruta Marolta, in nato še Kolumniatrijo Tereze Vuk. Takrat se je marsikaj spremenilo, ljudje so na mojo založbo začeli gledati drugače.

Založbo ste ustanovili leta 2010 kot odziv na obstoječe založbe, ki so takrat obvladovale slovenski literarni trg in ga hkrati omejevale s tem, da niso dale priložnosti mladim, neuveljavljenim avtorjem. Kako uspešni ste bili v teh osmih letih? Ali ste na pravi poti?

Založba je dejansko nastala kot odziv na mojo izkušnjo z založbami, ko sem jim poslal prvi del Zgodbe o Davidu Locku. Razen Goge se ni javil nihče. Ni bilo niti zavrnitve, nič. Pa sem si rekel, če ne morem dobiti založbe, bom ustanovil svojo in pomagal avtorjem, kot sem sam. To je sicer zelo plemenito poslanstvo, a v realnosti težko izvedljivo. Naša sredstva so zelo omejena, saj delamo skoraj izključno z denarjem, ki ga dobimo od prodanih knjig. Na leto tako lahko izdamo tri, štiri knjige. Poleg tega je knjigo neznanega avtorja težko prodati, mi pa se moramo pokriti, da lahko izdajamo nove naslove.

Ali je v zadnjih letih na založbo večji naval s teksti, ko je postalo zelo moderno, da napišeš knjigo? Baje se to celo priporoča na marketinških predavanjih …

Ja, dejansko na založbo dobimo precej tekstov. Kaj priporočajo na marketinških predavanjih, ne vem, opažam pa, da veliko ljudi piše. To mi je všeč. Je pa res, da se, tako kot pri vsaki sposobnosti, zelo razlikujemo. Nekateri enostavno niso nadarjeni za pisanje, to je treba povedati. S tem ni nič narobe, talenti so pač različni. Se pa da nekaj narediti s treningom. Več pišeš, bolje pišeš. Sicer Stephen King pravi, da slab pisatelj nikoli ne more postati povprečen in dober nikoli odličen. Lahko pa povprečen pisatelj postane dober, a z veliko vaje.

Kako nastajajo vaše knjige? Imate vse v glavi in zgodbo samo izlijete na papir ali knjiga nastaja spontano?

Včasih začnem pisati iz nič, začnem s prvim stavkom in pustim, da me zgodba odpelje. Včasih imam v glavi okvirno zgodbo in potem gradim okoli nje. Do zdaj pa nikoli nisem imel izdelanih likov, podrobno razdelane zgodbe, zapiskov, razpršenih odlomkov, ki bi jih potem sestavljal skupaj. Mislim, da nisem tak tip pisatelja. Je pa res, da nisem še nikoli poskusil.

Še posebej me to zanima za zadnjo knjigo, 720 utripov srca, ki je kriminalni roman. Kako ste ga pisali? Od kje ideja?

720 utripov srca ni kriminalni roman. Prej bi rekel, da je eksistencialni roman. Ne maram se ukalupljati v žanre, čeprav bi potem verjetno lažje našel ciljno publiko. Pri tem romanu sem imel okvirno zgodbo, vedel sem, da se bo ta vrtela okoli skrivnostnega dnevnika, ki ga najde glavni junak Rok. Ker je kriminalist in rešuje primer, nekateri zmotno mislijo, da gre za kriminalni roman. Ljubitelji kriminalk so potem verjetno razočarani. Ali pa ne, saj knjiga nudi bistveno več od klasičnega odkrivanja storilca. Skratka, ko sem imel objekt, okoli katerega se vrti zgodba, sem začel graditi zgodbo. Morda se sliši čudno, a po navadi, ko končam eno poglavje, ne vem, kaj se bo zgodilo v naslednjem. Po koncu poglavja si vzamem premor in pustim, da me zgodba znova potegne vase. Včasih presenetim samega sebe, ko preberem, kaj sem napisal.

Za katero knjigo, če sploh katero, vam je žal, da je niste napisali vi?

Moja najljubša knjiga je Konec otroštva (Childhood’s End) Arthurja C. Clarka. Glede na to, da me zadnje čase vleče v znanstveno fantastiko, bom presrečen, če bom kdaj napisal podobno dobro knjigo.

Vaša velika želja je, da bi lahko živeli zgolj od pisanja. Kako blizu uresničitvi želje ste?

Kot sem rekel, veliko je odvisno od preboja. Na globalnem trgu se lahko zgodi marsikaj. Dovolj je, da knjiga pride v roke določenemu človeku in naenkrat prodajaš po sto ali več izvodov dnevno. Če pogledam trenutne številke, sem daleč od tega, da bom kmalu živel od pisanja. Če pogledam potencial, sem blizu, oddaljen zgolj nekaj korakov. Bistveno je, da verjamem vase in v svoje sposobnosti. To je osnova. Če v nedogled ponavljaš, da od pisanja ne moreš živeti, potem nikoli ne boš.

Zelo odkrito govorite o svoji bolezni, bipolarni motnji, s katero živite že skoraj desetletje. O njej ste pisali tudi v knjigi Manični poet. Kakšna bolezen je to in kakšni so simptomi pri vas?

Preprosto povedano gre za bolezen, v kateri se izmenjujeta dve fazi razpoloženja, manična in depresivna. Seveda to ne pomeni, da je bipolarec ves čas bodisi maničen bodisi depresiven. Veliko je vmesnega, nekateri bi rekli normalnega razpoloženja. Tudi pri meni ni nič drugače.

Kdaj se je bolezen pojavila in kako vam je bilo na začetku?

Težko rečem, kdaj se mi je prvič pojavila, prvo resno epizodo pa sem imel leta 2006. Diagnozo so mi postavili kako leto in pol kasneje, čeprav sem si jo sam postavil že prej, v neki kolumni. Seveda ni prijetno, ko greš prvič v psihiatrično bolnišnico. Pravzaprav ni prijetno niti, ko greš tretjič ali šestič.

Najprej vse najboljše, 13. avgusta ste imeli rojstni dan. Imate radi rojstne dneve?

Hvala. Imam in nimam. Sem človek, ki mu ustreza določena mera pozornosti, vendar je tudi te lahko hitro preveč. Najraje praznujem v družinskem krogu, velikih zabav ne maram. Imam pa rad darila.

Kaj ste si zaželeli ob pihanju svečk?

Tega seveda ne bom izdal, saj želim, da se želja uresniči.

Pisatelj, pesnik, založnik – trije poklici v enem. Kateri vam je ljubši?

Ste jih dali kar v pravilen vrstni red. Najraje pišem. Založništvo je posel. Jaz pa nisem rojen poslovnež.

Letos je izšel angleški prevod vaše knjige 720 utripov srca (720 Heartbeats), ki se prodaja na Amazonu. Zakaj ste se odločili za nastop na tujem trgu? Kakšna je zaenkrat vaša izkušnja s prodajo na Amazonu?

Dolgo časa, pravzaprav od moje prve knjige, sem imel željo, da bi izdal prevod in se predstavil bralcem širom sveta. Potem je ta želja oslabela in osredotočil sem se na domače bralce. Rekel sem si, da mi mora najprej uspeti v Sloveniji, potem pa bom šel ven. Ko mi je do določene mere uspelo, ko sem ustvaril – po slovenskih merilih – tri uspešnice, je bil pravi čas za lansiranje knjige na Amazon, ki je največji prodajalec knjig na svetu. Pričakoval sem, da bo težko, da bo to tek na dolge proge.

Kakšni so odzivi? Ste zadovoljni?

Sem zadovoljen. Odzivi bralcev na angleško izdajo knjige so zelo dobri. Kar ni presenečenje, saj jih je navdušila že originalna, slovenska različica. Veselim se prav vsake prodaje na Amazonu, tako kot se veselim vsake prodaje pri nas ali izposoje v knjižnicah. Je pa res, da se, če se zgodi preboj na tujem trgu, to odrazi v bistveno večji meri. Na ta preboj čakam in iskreno verjamem, da se bo zgodil.

Sicer je 720 utripov srca vaša šesta knjiga. Letos naj bi luč sveta ugledala še sedma, Zgodba o Davidu Locku, Iluzija resničnosti, ki je nadaljevanje Zgodbe o Davidu Locku, Začetek konca, iz leta 2010. Kdaj bo izšla?

Drugi del Zgodbe o Davidu Locku je napisan, zdaj delam zadnje popravke. Predvidevam, da bo izšel oktobra. Bralci že predolgo čakajo nanj, sam pa bi se tudi rad lotil naslednje knjige.

Ali je lažje biti pisatelj, če imaš svojo založbo – kot vi, ki imate založbo Manični poet? Ali težje, zaradi samokritičnosti?

Lažje je biti pisatelj, če imaš za seboj založbo, za katero veš, da bo tvojo knjigo izdala. Samokritičen sem že v fazi pisanja, tako kot vsak pisatelj. Moja založba je dolgo izdajala le moje knjige, kar je tehnično pomenilo, da še vedno izdajam v samozaložbi. To se je spremenilo leta 2016, ko smo izdali roman Kako se znebiti trupla, Boruta Marolta, in nato še Kolumniatrijo Tereze Vuk. Takrat se je marsikaj spremenilo, ljudje so na mojo založbo začeli gledati drugače.

Založbo ste ustanovili leta 2010 kot odziv na obstoječe založbe, ki so takrat obvladovale slovenski literarni trg in ga hkrati omejevale s tem, da niso dale priložnosti mladim, neuveljavljenim avtorjem. Kako uspešni ste bili v teh osmih letih? Ali ste na pravi poti?

Založba je dejansko nastala kot odziv na mojo izkušnjo z založbami, ko sem jim poslal prvi del Zgodbe o Davidu Locku. Razen Goge se ni javil nihče. Ni bilo niti zavrnitve, nič. Pa sem si rekel, če ne morem dobiti založbe, bom ustanovil svojo in pomagal avtorjem, kot sem sam. To je sicer zelo plemenito poslanstvo, a v realnosti težko izvedljivo. Naša sredstva so zelo omejena, saj delamo skoraj izključno z denarjem, ki ga dobimo od prodanih knjig. Na leto tako lahko izdamo tri, štiri knjige. Poleg tega je knjigo neznanega avtorja težko prodati, mi pa se moramo pokriti, da lahko izdajamo nove naslove.

Ali je v zadnjih letih na založbo večji naval s teksti, ko je postalo zelo moderno, da napišeš knjigo? Baje se to celo priporoča na marketinških predavanjih …

Ja, dejansko na založbo dobimo precej tekstov. Kaj priporočajo na marketinških predavanjih, ne vem, opažam pa, da veliko ljudi piše. To mi je všeč. Je pa res, da se, tako kot pri vsaki sposobnosti, zelo razlikujemo. Nekateri enostavno niso nadarjeni za pisanje, to je treba povedati. S tem ni nič narobe, talenti so pač različni. Se pa da nekaj narediti s treningom. Več pišeš, bolje pišeš. Sicer Stephen King pravi, da slab pisatelj nikoli ne more postati povprečen in dober nikoli odličen. Lahko pa povprečen pisatelj postane dober, a z veliko vaje.

Kako nastajajo vaše knjige? Imate vse v glavi in zgodbo samo izlijete na papir ali knjiga nastaja spontano?

Včasih začnem pisati iz nič, začnem s prvim stavkom in pustim, da me zgodba odpelje. Včasih imam v glavi okvirno zgodbo in potem gradim okoli nje. Do zdaj pa nikoli nisem imel izdelanih likov, podrobno razdelane zgodbe, zapiskov, razpršenih odlomkov, ki bi jih potem sestavljal skupaj. Mislim, da nisem tak tip pisatelja. Je pa res, da nisem še nikoli poskusil.

Še posebej me to zanima za zadnjo knjigo, 720 utripov srca, ki je kriminalni roman. Kako ste ga pisali? Od kje ideja?

720 utripov srca ni kriminalni roman. Prej bi rekel, da je eksistencialni roman. Ne maram se ukalupljati v žanre, čeprav bi potem verjetno lažje našel ciljno publiko. Pri tem romanu sem imel okvirno zgodbo, vedel sem, da se bo ta vrtela okoli skrivnostnega dnevnika, ki ga najde glavni junak Rok. Ker je kriminalist in rešuje primer, nekateri zmotno mislijo, da gre za kriminalni roman. Ljubitelji kriminalk so potem verjetno razočarani. Ali pa ne, saj knjiga nudi bistveno več od klasičnega odkrivanja storilca. Skratka, ko sem imel objekt, okoli katerega se vrti zgodba, sem začel graditi zgodbo. Morda se sliši čudno, a po navadi, ko končam eno poglavje, ne vem, kaj se bo zgodilo v naslednjem. Po koncu poglavja si vzamem premor in pustim, da me zgodba znova potegne vase. Včasih presenetim samega sebe, ko preberem, kaj sem napisal.

Za katero knjigo, če sploh katero, vam je žal, da je niste napisali vi?

Moja najljubša knjiga je Konec otroštva (Childhood’s End) Arthurja C. Clarka. Glede na to, da me zadnje čase vleče v znanstveno fantastiko, bom presrečen, če bom kdaj napisal podobno dobro knjigo.

Vaša velika želja je, da bi lahko živeli zgolj od pisanja. Kako blizu uresničitvi želje ste?

Kot sem rekel, veliko je odvisno od preboja. Na globalnem trgu se lahko zgodi marsikaj. Dovolj je, da knjiga pride v roke določenemu človeku in naenkrat prodajaš po sto ali več izvodov dnevno. Če pogledam trenutne številke, sem daleč od tega, da bom kmalu živel od pisanja. Če pogledam potencial, sem blizu, oddaljen zgolj nekaj korakov. Bistveno je, da verjamem vase in v svoje sposobnosti. To je osnova. Če v nedogled ponavljaš, da od pisanja ne moreš živeti, potem nikoli ne boš.

Zelo odkrito govorite o svoji bolezni, bipolarni motnji, s katero živite že skoraj desetletje. O njej ste pisali tudi v knjigi Manični poet. Kakšna bolezen je to in kakšni so simptomi pri vas?

Preprosto povedano gre za bolezen, v kateri se izmenjujeta dve fazi razpoloženja, manična in depresivna. Seveda to ne pomeni, da je bipolarec ves čas bodisi maničen bodisi depresiven. Veliko je vmesnega, nekateri bi rekli normalnega razpoloženja. Tudi pri meni ni nič drugače.

Kdaj se je bolezen pojavila in kako vam je bilo na začetku?

Težko rečem, kdaj se mi je prvič pojavila, prvo resno epizodo pa sem imel leta 2006. Diagnozo so mi postavili kako leto in pol kasneje, čeprav sem si jo sam postavil že prej, v neki kolumni. Seveda ni prijetno, ko greš prvič v psihiatrično bolnišnico. Pravzaprav ni prijetno niti, ko greš tretjič ali šestič.