ponedeljek, 28 aprila, 2025
19.5 C
Kamnik
19.5 C
Kamnik
ponedeljek, 28 aprila, 2025
19.5 C
Kamnik
ponedeljek, 28 aprila, 2025
19.5 C
Kamnik
ponedeljek, 28 aprila, 2025
DomovPogovoriJaka Tomc: Ne maram se ukalupljati v žanre

Jaka Tomc: Ne maram se ukalupljati v žanre

»Sem majhna črka v obsežnem romanu človeštva, ki si želi, da bi postala stavek. Sem kompleksen človek, a se zavedam, da je lahko življenje preprosto. Imam velik ego, a nisem egoist. Rad imam rože,« o sebi na svojem blogu zapiše Jaka Tomc. Pisatelj in pesnik, ki ni niti črka niti stavek, ampak v romanu človeštva kar poglavje. Predvsem zaradi svoje iskrenosti.

Najprej vse najboljše, 13. avgusta ste imeli rojstni dan. Imate radi rojstne dneve?

Hvala. Imam in nimam. Sem človek, ki mu ustreza določena mera pozornosti, vendar je tudi te lahko hitro preveč. Najraje praznujem v družinskem krogu, velikih zabav ne maram. Imam pa rad darila.

Kaj ste si zaželeli ob pihanju svečk?

Tega seveda ne bom izdal, saj želim, da se želja uresniči.

Foto: Mankica Kranjec

Pisatelj, pesnik, založnik – trije poklici v enem. Kateri vam je ljubši?

Ste jih dali kar v pravilen vrstni red. Najraje pišem. Založništvo je posel. Jaz pa nisem rojen poslovnež.

Letos je izšel angleški prevod vaše knjige 720 utripov srca (720 Heartbeats), ki se prodaja na Amazonu. Zakaj ste se odločili za nastop na tujem trgu? Kakšna je zaenkrat vaša izkušnja s prodajo na Amazonu?

Dolgo časa, pravzaprav od moje prve knjige, sem imel željo, da bi izdal prevod in se predstavil bralcem širom sveta. Potem je ta želja oslabela in osredotočil sem se na domače bralce. Rekel sem si, da mi mora najprej uspeti v Sloveniji, potem pa bom šel ven. Ko mi je do določene mere uspelo, ko sem ustvaril – po slovenskih merilih – tri uspešnice, je bil pravi čas za lansiranje knjige na Amazon, ki je največji prodajalec knjig na svetu. Pričakoval sem, da bo težko, da bo to tek na dolge proge.

Na Amazonu je okoli sedem milijonov elektronskih knjig in ta številka se dnevno poveča za okoli tri tisoč naslovov. Predstavljajte si, da prodajate knjige na sejmu, poleg vas pa je še tri tisoč stojnic z novimi knjigami. Poleg tega vas nihče ne pozna. To je Amazon.

Kakšni so odzivi? Ste zadovoljni?

Sem zadovoljen. Odzivi bralcev na angleško izdajo knjige so zelo dobri. Kar ni presenečenje, saj jih je navdušila že originalna, slovenska različica. Veselim se prav vsake prodaje na Amazonu, tako kot se veselim vsake prodaje pri nas ali izposoje v knjižnicah. Je pa res, da se, če se zgodi preboj na tujem trgu, to odrazi v bistveno večji meri. Na ta preboj čakam in iskreno verjamem, da se bo zgodil.

Foto: Mankica Kranjec

Sicer je 720 utripov srca vaša šesta knjiga. Letos naj bi luč sveta ugledala še sedma, Zgodba o Davidu Locku, Iluzija resničnosti, ki je nadaljevanje Zgodbe o Davidu Locku, Začetek konca, iz leta 2010. Kdaj bo izšla?

Drugi del Zgodbe o Davidu Locku je napisan, zdaj delam zadnje popravke. Predvidevam, da bo izšel oktobra. Bralci že predolgo čakajo nanj, sam pa bi se tudi rad lotil naslednje knjige.

Ali je lažje biti pisatelj, če imaš svojo založbo – kot vi, ki imate založbo Manični poet? Ali težje, zaradi samokritičnosti?

Lažje je biti pisatelj, če imaš za seboj založbo, za katero veš, da bo tvojo knjigo izdala. Samokritičen sem že v fazi pisanja, tako kot vsak pisatelj. Moja založba je dolgo izdajala le moje knjige, kar je tehnično pomenilo, da še vedno izdajam v samozaložbi. To se je spremenilo leta 2016, ko smo izdali roman Kako se znebiti trupla, Boruta Marolta, in nato še Kolumniatrijo Tereze Vuk. Takrat se je marsikaj spremenilo, ljudje so na mojo založbo začeli gledati drugače.

Foto: Mankica Kranjec

Založbo ste ustanovili leta 2010 kot odziv na obstoječe založbe, ki so takrat obvladovale slovenski literarni trg in ga hkrati omejevale s tem, da niso dale priložnosti mladim, neuveljavljenim avtorjem. Kako uspešni ste bili v teh osmih letih? Ali ste na pravi poti?

Založba je dejansko nastala kot odziv na mojo izkušnjo z založbami, ko sem jim poslal prvi del Zgodbe o Davidu Locku. Razen Goge se ni javil nihče. Ni bilo niti zavrnitve, nič. Pa sem si rekel, če ne morem dobiti založbe, bom ustanovil svojo in pomagal avtorjem, kot sem sam. To je sicer zelo plemenito poslanstvo, a v realnosti težko izvedljivo. Naša sredstva so zelo omejena, saj delamo skoraj izključno z denarjem, ki ga dobimo od prodanih knjig. Na leto tako lahko izdamo tri, štiri knjige. Poleg tega je knjigo neznanega avtorja težko prodati, mi pa se moramo pokriti, da lahko izdajamo nove naslove.

A ko potegnem črto pod osemletno življenje založbe, lahko rečem, da sem zadovoljen. Naša založba vsako leto veča prepoznavnost in tudi velike založbe vedo, da obstajamo. Najbolj vesel pa sem, da dobivamo nove bralce, ki prepoznavajo, da pri nas izdajamo kakovostne knjige.

Ali je v zadnjih letih na založbo večji naval s teksti, ko je postalo zelo moderno, da napišeš knjigo? Baje se to celo priporoča na marketinških predavanjih …

Ja, dejansko na založbo dobimo precej tekstov. Kaj priporočajo na marketinških predavanjih, ne vem, opažam pa, da veliko ljudi piše. To mi je všeč. Je pa res, da se, tako kot pri vsaki sposobnosti, zelo razlikujemo. Nekateri enostavno niso nadarjeni za pisanje, to je treba povedati. S tem ni nič narobe, talenti so pač različni. Se pa da nekaj narediti s treningom. Več pišeš, bolje pišeš. Sicer Stephen King pravi, da slab pisatelj nikoli ne more postati povprečen in dober nikoli odličen. Lahko pa povprečen pisatelj postane dober, a z veliko vaje.

Foto: Mankica Kranjec

Kako nastajajo vaše knjige? Imate vse v glavi in zgodbo samo izlijete na papir ali knjiga nastaja spontano?

Včasih začnem pisati iz nič, začnem s prvim stavkom in pustim, da me zgodba odpelje. Včasih imam v glavi okvirno zgodbo in potem gradim okoli nje. Do zdaj pa nikoli nisem imel izdelanih likov, podrobno razdelane zgodbe, zapiskov, razpršenih odlomkov, ki bi jih potem sestavljal skupaj. Mislim, da nisem tak tip pisatelja. Je pa res, da nisem še nikoli poskusil.

Še posebej me to zanima za zadnjo knjigo, 720 utripov srca, ki je kriminalni roman. Kako ste ga pisali? Od kje ideja?

720 utripov srca ni kriminalni roman. Prej bi rekel, da je eksistencialni roman. Ne maram se ukalupljati v žanre, čeprav bi potem verjetno lažje našel ciljno publiko. Pri tem romanu sem imel okvirno zgodbo, vedel sem, da se bo ta vrtela okoli skrivnostnega dnevnika, ki ga najde glavni junak Rok. Ker je kriminalist in rešuje primer, nekateri zmotno mislijo, da gre za kriminalni roman. Ljubitelji kriminalk so potem verjetno razočarani. Ali pa ne, saj knjiga nudi bistveno več od klasičnega odkrivanja storilca. Skratka, ko sem imel objekt, okoli katerega se vrti zgodba, sem začel graditi zgodbo. Morda se sliši čudno, a po navadi, ko končam eno poglavje, ne vem, kaj se bo zgodilo v naslednjem. Po koncu poglavja si vzamem premor in pustim, da me zgodba znova potegne vase. Včasih presenetim samega sebe, ko preberem, kaj sem napisal.

Za katero knjigo, če sploh katero, vam je žal, da je niste napisali vi?

Moja najljubša knjiga je Konec otroštva (Childhood’s End) Arthurja C. Clarka. Glede na to, da me zadnje čase vleče v znanstveno fantastiko, bom presrečen, če bom kdaj napisal podobno dobro knjigo.

Foto: Mankica Kranjec

Vaša velika želja je, da bi lahko živeli zgolj od pisanja. Kako blizu uresničitvi želje ste?

Kot sem rekel, veliko je odvisno od preboja. Na globalnem trgu se lahko zgodi marsikaj. Dovolj je, da knjiga pride v roke določenemu človeku in naenkrat prodajaš po sto ali več izvodov dnevno. Če pogledam trenutne številke, sem daleč od tega, da bom kmalu živel od pisanja. Če pogledam potencial, sem blizu, oddaljen zgolj nekaj korakov. Bistveno je, da verjamem vase in v svoje sposobnosti. To je osnova. Če v nedogled ponavljaš, da od pisanja ne moreš živeti, potem nikoli ne boš.

Zelo odkrito govorite o svoji bolezni, bipolarni motnji, s katero živite že skoraj desetletje. O njej ste pisali tudi v knjigi Manični poet. Kakšna bolezen je to in kakšni so simptomi pri vas?

Preprosto povedano gre za bolezen, v kateri se izmenjujeta dve fazi razpoloženja, manična in depresivna. Seveda to ne pomeni, da je bipolarec ves čas bodisi maničen bodisi depresiven. Veliko je vmesnega, nekateri bi rekli normalnega razpoloženja. Tudi pri meni ni nič drugače.

Kdaj se je bolezen pojavila in kako vam je bilo na začetku?

Težko rečem, kdaj se mi je prvič pojavila, prvo resno epizodo pa sem imel leta 2006. Diagnozo so mi postavili kako leto in pol kasneje, čeprav sem si jo sam postavil že prej, v neki kolumni. Seveda ni prijetno, ko greš prvič v psihiatrično bolnišnico. Pravzaprav ni prijetno niti, ko greš tretjič ali šestič.

Foto: Mankica Kranjec

Kako se spopadate z njo v vsakdanjem življenju?

Najbolj pomembno pri psihičnih boleznih je, da imaš stabilno okolje in urejeno življenje. Pri meni vedno ni bilo tako in zato so se pojavljale epizode. To ne pomeni, da se v urejenem življenju ne morejo pojaviti, je pa možnost veliko manjša. Sicer pa se zadnja leta ne spopadam z boleznijo, ampak z njo sobivam.

Ali čutite oz. veste, da prihaja nova epizoda? Kako?

Ja, vem. Po toliko epizodah, kot sem jih doživel, točno vem, kdaj se pripravlja nova, in lahko ukrepam. Enostavno čutim, da je nekaj izven okvirjev tako imenovane normalnosti, čutim odsotnost energije ali njen presežek. Težko je to opisati z besedami.

Kako se kaže manična epizoda?

Manija se v osnovi čuti kot naval energije. Laiku jo je tako najlažje razložiti. Zame je bila manija, dokler je bila obvladljiva, nekaj lepega.

Kot sem napisal v knjigi Manični poet – vidiš, slišiš in čutiš več.

Barve so bolj žive, misli so jasnejše, si samozavesten, zdi se ti, da te nič ne more vreči iz tira. Imaš ogromno idej in razumeš ustroj sveta in življenja. Dokler traja ta faza, je čudovito. Problem je, ker lahko hitro nastopi prava manija. Takrat se ti podoba sveta izkrivi, domišljija se pomeša z resničnostjo. V tej fazi je težko normalno funkcionirati v družbi.

In kako depresija?

Depresija je nasprotje manije. Če je manija presežek vsega, je depresija odsotnost. Mnogi zmotno mislijo, da si v depresiji žalosten. V resnici si popolnoma otopel. Ne veselijo te več stvari, ki si jih prej rad počel, nisi si všeč, težko najdeš voljo za osnovna opravila. Najraje sploh ne bi vstal iz postelje. Seveda so depresije različne. Sam sem doživel blage pa tudi zelo zelo hude.

Ali ste bili kdaj na robu? Da bi obupali? Naredili konec?

Ja. Ko si v depresiji, imaš občutek, da se ne bo nikoli končala. Dejansko lahko traja nekaj mesecev, tudi leto ali več. To je zelo hudo. Izčrpa te. Sam sicer nikoli nisem poskusil narediti samomora, sem si pa večkrat želel, da se zjutraj ne bi zbudil.

Ali zaradi bolezni lažje oz. težje pišete? Ali se faza bolezni, v kateri ste v trenutku, ko pišete, pozna na slogu pisanja? Ali na sami zgodbi?

Definitivno sem zaradi bipolarne motnje dobil vpogled vase, ki ga drugače ne bi. Spoznal sem dele svojega uma, ki so sicer nedostopni. Pisal sem že maničen, pisal sem depresiven in gotovo se to pozna na slogu pisanja.

Tudi, če bi knjigo pisal pijan, bi se to poznalo. Ne rečem, da imam prednost pred ostalimi pisatelji, ker sem bipolarec, sem pa boljši pisatelj, kot bi bil, če bi bil “normalen”. Morda v tem primeru sploh ne bi bil pisatelj.

foto

Ali je pisanje mogoče neke vrste terapija, ker od vas zahteva, da se osredotočite? Knjigo Dandy Dildo ste namreč napisali v obdobju najhujše depresije, kot ste nekje dejali.

Zame je. Svoja čustva in misli mečem na ekran ali na papir in se s tem čistim. Ko končam pesem ali poglavje romana ali kratko zgodbo, sem po navadi popolnoma prazen. Absolutno mi pisanje pomaga, da obvladujem svoje stanje. Dandy Dildo pa je zanimiva zgodba. Knjigo sem začel pisati v bolnišnici, ko sem bil popolnoma na dnu. Nisem mogel govoriti pa sem začel pisati. Z vsakim stavkom, z vsakim poglavjem sem dobival več življenjske energije.

Pri depresiji je zelo pomembno, da si najdeš neko rutino, ki se je veseliš. Pisanje je bila moja rutina in takrat me je dvignila z dna.

Mladost ste preživeli v Domžalah, sedaj živite v Ljubljani. Koliko ste še povezani z Domžalami?

V Domžalah še vedno živita moja starša, ki ju občasno obiščem. Domžale bodo vedno imele posebno mesto v mojem srcu, saj sem tam preživel dobri dve desetletji. Vesel sem, ko slišim, da so Domžale spet zaživele.

Kakšni otroški oz. mladostniški spomini vas vežejo na Domžale?

Bilo je lepo. Imel sem družbo, s katero smo cele dneve preživeli zunaj, na igriščih. To so bili lepi časi.

Brala sem, da ste začeli brati pri treh letih, in sicer osmrtnice? Lahko napišete več?

Obstajata dve različici tega dogodka. Po prvi sem, kot ste dejali, začel brati osmrtnice. Sedel naj bi v naročju starega očeta in ga opazoval, ko je bral časopis. Očitno je videl, da me zanima, kaj piše, in me je naučil brati. Po drugi različici sem bil pri babici po mamini strani in sem želel brati Ciciban. Črke sem že poznal, zato mi jih je mama povezala v zloge in me pustila v dnevni sobi. Naenkrat se je iz nje zaslišalo glasno branje. Še vedno ne vem, katera zgodba je prava, niti ni pomembno.

Mateja Štrajhar

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
few clouds
19.5 ° C
20.2 °
18.8 °
52 %
3.1kmh
20 %
pon
20 °
tor
21 °
sre
21 °
čet
22 °
pet
24 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano

DomovPogovoriJaka Tomc: Ne maram se ukalupljati v žanre

Jaka Tomc: Ne maram se ukalupljati v žanre

»Sem majhna črka v obsežnem romanu človeštva, ki si želi, da bi postala stavek. Sem kompleksen človek, a se zavedam, da je lahko življenje preprosto. Imam velik ego, a nisem egoist. Rad imam rože,« o sebi na svojem blogu zapiše Jaka Tomc. Pisatelj in pesnik, ki ni niti črka niti stavek, ampak v romanu človeštva kar poglavje. Predvsem zaradi svoje iskrenosti.

Najprej vse najboljše, 13. avgusta ste imeli rojstni dan. Imate radi rojstne dneve?

Hvala. Imam in nimam. Sem človek, ki mu ustreza določena mera pozornosti, vendar je tudi te lahko hitro preveč. Najraje praznujem v družinskem krogu, velikih zabav ne maram. Imam pa rad darila.

Kaj ste si zaželeli ob pihanju svečk?

Tega seveda ne bom izdal, saj želim, da se želja uresniči.

Foto: Mankica Kranjec

Pisatelj, pesnik, založnik – trije poklici v enem. Kateri vam je ljubši?

Ste jih dali kar v pravilen vrstni red. Najraje pišem. Založništvo je posel. Jaz pa nisem rojen poslovnež.

Letos je izšel angleški prevod vaše knjige 720 utripov srca (720 Heartbeats), ki se prodaja na Amazonu. Zakaj ste se odločili za nastop na tujem trgu? Kakšna je zaenkrat vaša izkušnja s prodajo na Amazonu?

Dolgo časa, pravzaprav od moje prve knjige, sem imel željo, da bi izdal prevod in se predstavil bralcem širom sveta. Potem je ta želja oslabela in osredotočil sem se na domače bralce. Rekel sem si, da mi mora najprej uspeti v Sloveniji, potem pa bom šel ven. Ko mi je do določene mere uspelo, ko sem ustvaril – po slovenskih merilih – tri uspešnice, je bil pravi čas za lansiranje knjige na Amazon, ki je največji prodajalec knjig na svetu. Pričakoval sem, da bo težko, da bo to tek na dolge proge.

Na Amazonu je okoli sedem milijonov elektronskih knjig in ta številka se dnevno poveča za okoli tri tisoč naslovov. Predstavljajte si, da prodajate knjige na sejmu, poleg vas pa je še tri tisoč stojnic z novimi knjigami. Poleg tega vas nihče ne pozna. To je Amazon.

Kakšni so odzivi? Ste zadovoljni?

Sem zadovoljen. Odzivi bralcev na angleško izdajo knjige so zelo dobri. Kar ni presenečenje, saj jih je navdušila že originalna, slovenska različica. Veselim se prav vsake prodaje na Amazonu, tako kot se veselim vsake prodaje pri nas ali izposoje v knjižnicah. Je pa res, da se, če se zgodi preboj na tujem trgu, to odrazi v bistveno večji meri. Na ta preboj čakam in iskreno verjamem, da se bo zgodil.

Foto: Mankica Kranjec

Sicer je 720 utripov srca vaša šesta knjiga. Letos naj bi luč sveta ugledala še sedma, Zgodba o Davidu Locku, Iluzija resničnosti, ki je nadaljevanje Zgodbe o Davidu Locku, Začetek konca, iz leta 2010. Kdaj bo izšla?

Drugi del Zgodbe o Davidu Locku je napisan, zdaj delam zadnje popravke. Predvidevam, da bo izšel oktobra. Bralci že predolgo čakajo nanj, sam pa bi se tudi rad lotil naslednje knjige.

Ali je lažje biti pisatelj, če imaš svojo založbo – kot vi, ki imate založbo Manični poet? Ali težje, zaradi samokritičnosti?

Lažje je biti pisatelj, če imaš za seboj založbo, za katero veš, da bo tvojo knjigo izdala. Samokritičen sem že v fazi pisanja, tako kot vsak pisatelj. Moja založba je dolgo izdajala le moje knjige, kar je tehnično pomenilo, da še vedno izdajam v samozaložbi. To se je spremenilo leta 2016, ko smo izdali roman Kako se znebiti trupla, Boruta Marolta, in nato še Kolumniatrijo Tereze Vuk. Takrat se je marsikaj spremenilo, ljudje so na mojo založbo začeli gledati drugače.

Foto: Mankica Kranjec

Založbo ste ustanovili leta 2010 kot odziv na obstoječe založbe, ki so takrat obvladovale slovenski literarni trg in ga hkrati omejevale s tem, da niso dale priložnosti mladim, neuveljavljenim avtorjem. Kako uspešni ste bili v teh osmih letih? Ali ste na pravi poti?

Založba je dejansko nastala kot odziv na mojo izkušnjo z založbami, ko sem jim poslal prvi del Zgodbe o Davidu Locku. Razen Goge se ni javil nihče. Ni bilo niti zavrnitve, nič. Pa sem si rekel, če ne morem dobiti založbe, bom ustanovil svojo in pomagal avtorjem, kot sem sam. To je sicer zelo plemenito poslanstvo, a v realnosti težko izvedljivo. Naša sredstva so zelo omejena, saj delamo skoraj izključno z denarjem, ki ga dobimo od prodanih knjig. Na leto tako lahko izdamo tri, štiri knjige. Poleg tega je knjigo neznanega avtorja težko prodati, mi pa se moramo pokriti, da lahko izdajamo nove naslove.

A ko potegnem črto pod osemletno življenje založbe, lahko rečem, da sem zadovoljen. Naša založba vsako leto veča prepoznavnost in tudi velike založbe vedo, da obstajamo. Najbolj vesel pa sem, da dobivamo nove bralce, ki prepoznavajo, da pri nas izdajamo kakovostne knjige.

Ali je v zadnjih letih na založbo večji naval s teksti, ko je postalo zelo moderno, da napišeš knjigo? Baje se to celo priporoča na marketinških predavanjih …

Ja, dejansko na založbo dobimo precej tekstov. Kaj priporočajo na marketinških predavanjih, ne vem, opažam pa, da veliko ljudi piše. To mi je všeč. Je pa res, da se, tako kot pri vsaki sposobnosti, zelo razlikujemo. Nekateri enostavno niso nadarjeni za pisanje, to je treba povedati. S tem ni nič narobe, talenti so pač različni. Se pa da nekaj narediti s treningom. Več pišeš, bolje pišeš. Sicer Stephen King pravi, da slab pisatelj nikoli ne more postati povprečen in dober nikoli odličen. Lahko pa povprečen pisatelj postane dober, a z veliko vaje.

Foto: Mankica Kranjec

Kako nastajajo vaše knjige? Imate vse v glavi in zgodbo samo izlijete na papir ali knjiga nastaja spontano?

Včasih začnem pisati iz nič, začnem s prvim stavkom in pustim, da me zgodba odpelje. Včasih imam v glavi okvirno zgodbo in potem gradim okoli nje. Do zdaj pa nikoli nisem imel izdelanih likov, podrobno razdelane zgodbe, zapiskov, razpršenih odlomkov, ki bi jih potem sestavljal skupaj. Mislim, da nisem tak tip pisatelja. Je pa res, da nisem še nikoli poskusil.

Še posebej me to zanima za zadnjo knjigo, 720 utripov srca, ki je kriminalni roman. Kako ste ga pisali? Od kje ideja?

720 utripov srca ni kriminalni roman. Prej bi rekel, da je eksistencialni roman. Ne maram se ukalupljati v žanre, čeprav bi potem verjetno lažje našel ciljno publiko. Pri tem romanu sem imel okvirno zgodbo, vedel sem, da se bo ta vrtela okoli skrivnostnega dnevnika, ki ga najde glavni junak Rok. Ker je kriminalist in rešuje primer, nekateri zmotno mislijo, da gre za kriminalni roman. Ljubitelji kriminalk so potem verjetno razočarani. Ali pa ne, saj knjiga nudi bistveno več od klasičnega odkrivanja storilca. Skratka, ko sem imel objekt, okoli katerega se vrti zgodba, sem začel graditi zgodbo. Morda se sliši čudno, a po navadi, ko končam eno poglavje, ne vem, kaj se bo zgodilo v naslednjem. Po koncu poglavja si vzamem premor in pustim, da me zgodba znova potegne vase. Včasih presenetim samega sebe, ko preberem, kaj sem napisal.

Za katero knjigo, če sploh katero, vam je žal, da je niste napisali vi?

Moja najljubša knjiga je Konec otroštva (Childhood’s End) Arthurja C. Clarka. Glede na to, da me zadnje čase vleče v znanstveno fantastiko, bom presrečen, če bom kdaj napisal podobno dobro knjigo.

Foto: Mankica Kranjec

Vaša velika želja je, da bi lahko živeli zgolj od pisanja. Kako blizu uresničitvi želje ste?

Kot sem rekel, veliko je odvisno od preboja. Na globalnem trgu se lahko zgodi marsikaj. Dovolj je, da knjiga pride v roke določenemu človeku in naenkrat prodajaš po sto ali več izvodov dnevno. Če pogledam trenutne številke, sem daleč od tega, da bom kmalu živel od pisanja. Če pogledam potencial, sem blizu, oddaljen zgolj nekaj korakov. Bistveno je, da verjamem vase in v svoje sposobnosti. To je osnova. Če v nedogled ponavljaš, da od pisanja ne moreš živeti, potem nikoli ne boš.

Zelo odkrito govorite o svoji bolezni, bipolarni motnji, s katero živite že skoraj desetletje. O njej ste pisali tudi v knjigi Manični poet. Kakšna bolezen je to in kakšni so simptomi pri vas?

Preprosto povedano gre za bolezen, v kateri se izmenjujeta dve fazi razpoloženja, manična in depresivna. Seveda to ne pomeni, da je bipolarec ves čas bodisi maničen bodisi depresiven. Veliko je vmesnega, nekateri bi rekli normalnega razpoloženja. Tudi pri meni ni nič drugače.

Kdaj se je bolezen pojavila in kako vam je bilo na začetku?

Težko rečem, kdaj se mi je prvič pojavila, prvo resno epizodo pa sem imel leta 2006. Diagnozo so mi postavili kako leto in pol kasneje, čeprav sem si jo sam postavil že prej, v neki kolumni. Seveda ni prijetno, ko greš prvič v psihiatrično bolnišnico. Pravzaprav ni prijetno niti, ko greš tretjič ali šestič.

Foto: Mankica Kranjec

Kako se spopadate z njo v vsakdanjem življenju?

Najbolj pomembno pri psihičnih boleznih je, da imaš stabilno okolje in urejeno življenje. Pri meni vedno ni bilo tako in zato so se pojavljale epizode. To ne pomeni, da se v urejenem življenju ne morejo pojaviti, je pa možnost veliko manjša. Sicer pa se zadnja leta ne spopadam z boleznijo, ampak z njo sobivam.

Ali čutite oz. veste, da prihaja nova epizoda? Kako?

Ja, vem. Po toliko epizodah, kot sem jih doživel, točno vem, kdaj se pripravlja nova, in lahko ukrepam. Enostavno čutim, da je nekaj izven okvirjev tako imenovane normalnosti, čutim odsotnost energije ali njen presežek. Težko je to opisati z besedami.

Kako se kaže manična epizoda?

Manija se v osnovi čuti kot naval energije. Laiku jo je tako najlažje razložiti. Zame je bila manija, dokler je bila obvladljiva, nekaj lepega.

Kot sem napisal v knjigi Manični poet – vidiš, slišiš in čutiš več.

Barve so bolj žive, misli so jasnejše, si samozavesten, zdi se ti, da te nič ne more vreči iz tira. Imaš ogromno idej in razumeš ustroj sveta in življenja. Dokler traja ta faza, je čudovito. Problem je, ker lahko hitro nastopi prava manija. Takrat se ti podoba sveta izkrivi, domišljija se pomeša z resničnostjo. V tej fazi je težko normalno funkcionirati v družbi.

In kako depresija?

Depresija je nasprotje manije. Če je manija presežek vsega, je depresija odsotnost. Mnogi zmotno mislijo, da si v depresiji žalosten. V resnici si popolnoma otopel. Ne veselijo te več stvari, ki si jih prej rad počel, nisi si všeč, težko najdeš voljo za osnovna opravila. Najraje sploh ne bi vstal iz postelje. Seveda so depresije različne. Sam sem doživel blage pa tudi zelo zelo hude.

Ali ste bili kdaj na robu? Da bi obupali? Naredili konec?

Ja. Ko si v depresiji, imaš občutek, da se ne bo nikoli končala. Dejansko lahko traja nekaj mesecev, tudi leto ali več. To je zelo hudo. Izčrpa te. Sam sicer nikoli nisem poskusil narediti samomora, sem si pa večkrat želel, da se zjutraj ne bi zbudil.

Ali zaradi bolezni lažje oz. težje pišete? Ali se faza bolezni, v kateri ste v trenutku, ko pišete, pozna na slogu pisanja? Ali na sami zgodbi?

Definitivno sem zaradi bipolarne motnje dobil vpogled vase, ki ga drugače ne bi. Spoznal sem dele svojega uma, ki so sicer nedostopni. Pisal sem že maničen, pisal sem depresiven in gotovo se to pozna na slogu pisanja.

Tudi, če bi knjigo pisal pijan, bi se to poznalo. Ne rečem, da imam prednost pred ostalimi pisatelji, ker sem bipolarec, sem pa boljši pisatelj, kot bi bil, če bi bil “normalen”. Morda v tem primeru sploh ne bi bil pisatelj.

foto

Ali je pisanje mogoče neke vrste terapija, ker od vas zahteva, da se osredotočite? Knjigo Dandy Dildo ste namreč napisali v obdobju najhujše depresije, kot ste nekje dejali.

Zame je. Svoja čustva in misli mečem na ekran ali na papir in se s tem čistim. Ko končam pesem ali poglavje romana ali kratko zgodbo, sem po navadi popolnoma prazen. Absolutno mi pisanje pomaga, da obvladujem svoje stanje. Dandy Dildo pa je zanimiva zgodba. Knjigo sem začel pisati v bolnišnici, ko sem bil popolnoma na dnu. Nisem mogel govoriti pa sem začel pisati. Z vsakim stavkom, z vsakim poglavjem sem dobival več življenjske energije.

Pri depresiji je zelo pomembno, da si najdeš neko rutino, ki se je veseliš. Pisanje je bila moja rutina in takrat me je dvignila z dna.

Mladost ste preživeli v Domžalah, sedaj živite v Ljubljani. Koliko ste še povezani z Domžalami?

V Domžalah še vedno živita moja starša, ki ju občasno obiščem. Domžale bodo vedno imele posebno mesto v mojem srcu, saj sem tam preživel dobri dve desetletji. Vesel sem, ko slišim, da so Domžale spet zaživele.

Kakšni otroški oz. mladostniški spomini vas vežejo na Domžale?

Bilo je lepo. Imel sem družbo, s katero smo cele dneve preživeli zunaj, na igriščih. To so bili lepi časi.

Brala sem, da ste začeli brati pri treh letih, in sicer osmrtnice? Lahko napišete več?

Obstajata dve različici tega dogodka. Po prvi sem, kot ste dejali, začel brati osmrtnice. Sedel naj bi v naročju starega očeta in ga opazoval, ko je bral časopis. Očitno je videl, da me zanima, kaj piše, in me je naučil brati. Po drugi različici sem bil pri babici po mamini strani in sem želel brati Ciciban. Črke sem že poznal, zato mi jih je mama povezala v zloge in me pustila v dnevni sobi. Naenkrat se je iz nje zaslišalo glasno branje. Še vedno ne vem, katera zgodba je prava, niti ni pomembno.

Mateja Štrajhar

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
few clouds
19.5 ° C
20.2 °
18.8 °
52 %
3.1kmh
20 %
pon
20 °
tor
21 °
sre
21 °
čet
22 °
pet
24 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano