ponedeljek, 17 junija, 2024
22.1 C
Kamnik
22.1 C
Kamnik
ponedeljek, 17 junija, 2024
22.1 C
Kamnik
ponedeljek, 17 junija, 2024
22.1 C
Kamnik
ponedeljek, 17 junija, 2024
DomovPogovoriIvan Sivec: Branje je čarobno

Ivan Sivec: Branje je čarobno

Malokateri Slovenec se lahko predstavi s toliko presežniki kot Mengšan Ivan Sivec. Najbolj plodovit slovenski pisatelj je napisal 175 knjig in več kot 3000 besedil za skladbe narodno-zabavnih ansamblov, že skoraj dve desetletji pa je tudi med najbolj branimi avtorji. »Veliko vezi se stke med ljudmi. Ena najlepših – s knjigo. Branje je čarobna stvar. Preden vzamem knjigo v roke, začutim v sebi nek čuden popotniški nemir,« pravi Sivec, ki bo delal, dokler mu bo zdravje služilo, saj mu idej za nove zgodbe ne zmanjkuje. Ravno nasprotno! Še preveč jih je, zato ima le eno željo: da bi jih lahko čim več zapisal in tako še obogatil zakladnico slovenstva.


V nedeljo, 26. marca, bo v Športni dvorani Domžale koncert Srečno, mlada Slovenija ob 50-letnici vašega avtorskega ustvarjanja. Poleg glasbenih nastopov številnih narodno-zabavnih ansamblov bo koncert pospremila tudi posebna izdaja vaše avtorske biografije Srečno, mlada Slovenija; Glasbeni portret pisatelja, pesnika in etnologa. Kaj še lahko pričakujejo obiskovalci koncerta?

Dve uri in pol zabave ter dobre volje. Verjetno bom tudi kaj novega povedal o sebi. Imam veliko zgodb in obiskovalci koncerta bodo nedvomno izvedeli kakšno novo anekdoto o nastanku določenih skladb. Seveda pa v ospredju ne bodo le besedila skladb, temveč tudi knjige. Vsaka taka prireditev je po mojem mnenju tudi promocija branja.

Ta koncert bo tudi uradno obeležil zaključek vašega ustvarjanja besedil za domače ansamble? Zakaj ste se odločili za zaključek?

Predvsem zaradi pisanja literature, ki me bolj privlači. Besedila za pesmi so hipni navdihi. Brez ideje seveda ne moreš nič narediti. Ko grem na Sv. Primož, skoraj vedno dobim kakšno novo idejo. (smeh) S knjigo pa je ogromno dela, tako da med pisanjem le-te ne delam drugih stvari. Zato tudi ne bom več ustvarjal besedil za skladbe, čeprav – zarečenega kruha se največ poje – morda napišem še tri na leto.

Fenomen slovenske narodnozabavne glasbe pa ste tudi strokovno obdelali.

Sodeloval sem z veliko znanimi ansambli. Imel sem srečo, da sem poleg pisanja besedil za skladbe za mnogo njih napisal tudi monografije, denimo za Avsenike, Slaka, Miheliča, Dovžana, Alpski kvintet. To so bile prve tovrstne knjige, saj se pred tem v Sloveniji biografije niso pisale. Hkrati pa sem v magistrskem delu z naslovom Fenomen ansambla bratov Avsenik tudi znanstveno obdelal razvoj narodno-zabavne glasbe, ki do tistega časa v Evropi še ni bila obdelana na tak način. Primerjal sem ljudsko ustvarjalnost s popularno glasbo, ki je pri nas zelo priljubljena, hkrati pa je to tudi edina zvrst glasbe, ki smo jo Slovenci z velikim uspehom izvozili v tujino in tako v glasbenem smislu naredili velik premik.

Poleg več kot 3000 avtorskih besedil za ansamble domače glasbe, ste ustvarili še ogromno ostalih literarnih besedil. Ste najbolj plodovit slovenski pisatelj. Od kje črpate navdih?

To je človeku dano. Vsak zna nekaj. Nekdo zna izdelati uporabno omaro, drugi skuje lepe železne križe, jaz – recimo, da znam pisati. Nikoli nimam težav z idejami. Pravzaprav imam težave, ker je idej vedno preveč. (smeh) Imam tri fascikle, polne idej, za katere vem, da jih ne bom mogel uresničiti, saj sem že prestar. Ideje prihajajo od zgoraj, spodaj in s strani … ne vem, kdo jih pošilja. (smeh)

Pred časom sem se pogovarjal s svetovno znanim psihiatrom dr. Jožetom Magdičem iz Prekmurja, ki je želel videti, kaj se dogaja s takim človekom, kot sem jaz. Razložil mi je, da imamo vsi ljudje mlade in stare možgane. V slednjih se marsikaj nabere, tu je shranjenih za več stoletij zgodb, in jaz imam to zmožnost, da vse nabrano prevajam v besede in s pomočjo stavkov to posredujem naprej. Tako sem pisal o Karantaniji, Celjskih grofih, Emoni … ker me to preprosto privlači in očitno razlog leži v mojih starih možganih.

Glavni razlog za njegov obisk je bila pravzaprav knjiga, ki sem jo napisal o Jakobu Aljažu. Spraševal me je, kako sem se lahko tako vživel; dejal je, da je zgodba tako dobro napisana, kot bi jo v resnici pripovedoval Aljaž sam. Pa sem knjigo res pisal v prvi osebi, saj je bil Jakob Aljaž ravno tako trmast tip človeka kot jaz. (smeh) Vse je speljal do konca. Tudi za mene nikoli ni umika. Ko se nečesa lotim, to tudi končam.

Boste fascikle z idejami predali mladim?

Ponavadi mladih to ne zanima, čeprav imam srečo, da imata tako hči Vesna kot sin Iztok rada knjige, tako da se vedno posvetujem tudi z njima. Vesna ima dober občutek za naslove, Iztok pa blazno domišljijo, tako da mi pred začetkom pisanja včasih pomaga še s svojim domišljijskim svetom. Pred leti mi je pri tem pomagal brat Ciril, ki je zdaj, žal, pokojni, zdaj pa sin, kar je še boljše, saj je mlajši. Mladi ljudje imajo seveda drugačen pogled na svet kot jaz, ampak če to uskladimo, se rodi dobra zgodba. Nekoč sem nekje prebral misel, ki mi je bila zelo všeč – nekdo je dejal, da se je največ naučil od sina. To je zelo resnična misel in pomeni, da se ne postaraš, če se učiš od mladih. S tem širiš svoj svet.

Napisali ste kar 175 knjig, stari ste 73 let, kar pomeni, da ste v povprečju napisali 2,4 knjige v vsakem letu svojega življenja. Ob tem je treba seveda povedati, da ste knjige pisali ob službovanju kot urednik in novinar na RTV Slovenija. Ali je od prve knjige leta 1971 minilo kakšno leto, ko niste pisali?

Pa kot dojenček niti nisem pisal, torej je povprečje še veliko višje. (smeh) Mislim, da je bilo res tako leto vmes, ko sicer sem pisal, a knjiga ni izšla. Dejstvo je, da sem se pisanja bolj resno lotil, šele ko sem se upokojil. Čeprav sem bil vedno norec na delo, deloholik, še danes sem. Ampak v tem ne vidim problema. Kregajo naj raje lenuhe! Torej, prosil sem, če grem lahko predčasno v pokoj, da sem lahko začel s pisanjem zgodovinskih knjig. Pri slednjih je namreč tako, da jih pisatelj, ki je zaposlen, težko napiše. To je tudi razlog, da pri nas ni veliko zgodovinskih knjig, saj, denimo, meni priprava za pisanje take knjige vzame pet- do desetkrat več časa od običajne. Obiskati moram muzeje, prebrati strokovno literaturo, se pogovoriti s številnimi strokovnjaki, da lahko sestavim zgodbo, ki na ta način počasi raste. Zgodba je seveda domišljijska, a dogaja se v okviru realnih dogodkov in časa, ki je obstajal takrat. Za to delo je torej treba imeti neskončno veliko časa. Znanja je povsod ogromno – v muzejih, arhivih, pri strokovnjakih – ampak ne pride ven. Sam pa znam poiskati vire in raziskati temo, o kateri bom pisal, na poljuden način. Potem je seveda treba vse skupaj še strniti in zapisati v zanimivo zgodbo.

Zakaj se vam zdi pomembno, da Slovenci slišijo vse te zgodbe?

Vse to vedenje o temah, o katerih govorijo moje knjige, ostaja v zelo ozkih krogih, v muzejih, inštitutih, in ne pride na popularen način med ljudi. To je narobe, saj to znanje daje narodu samozavest in tudi slovenska bi bila zaradi tega večja. Vedno trdim, da smo popolnoma enakovredni vsem velikim narodom, imamo zelo bogato zgodovino, verjetno še bogatejšo od ostalih, saj smo vedno živeli na prepihu, stičišču različnih kultur … in vse to lahko ljudje spoznajo z branjem knjig.

Kot omenjate, vaše zgodovinske knjige zahtevajo terensko delo, raziskovanje arhivskega gradiva, iskanje virov … Koliko časa vam vse to vzame pred začetkom samega pisanja?

Več mesecev. Poleg raziskovanja in branja literature vedno vse tudi dokumentiram s fotografijami. Ker so me v preteklosti pogosto spraševali, če je vse, o čemer pišem, resnično, iz katere literature sem izhajal ipd., sem se odločil, da bom v knjige dodal vire in uporabljeno literaturo. Zaradi tega je moja profesorica na fakulteti Helga Glušič-Krisper moje knjige označila kot novi realizem s primesmi dokumentov, saj gre za novo smer: zgodbo podkrepim z dokumenti (literatura, fotografija, spremna beseda, zgodovinske oznake). Roman je sam po sebi seveda fikcija, privid, domišljijska zgodba, ampak dogaja se v okviru realnega. V tujini so tovrstni romani običajni, Slovenci pa smo malo številčen narod in preprosto ni ljudi, ki bi se ukvarjali s tem. Jaz sem si naložil to breme. Glede na to, da sem zdrav, nimam problema s tem. Nekaj moram delati, ne morem kar v zrak gledati! (smeh)

Potem vam je to breme v veselje?

Seveda. Če najdem zgodbo, ki me pritegne, jo preprosto moram preučiti in zapisati, sicer bi bil nervozen. Moram jo povedati in dati iz sebe. Vam bom povedal na primeru moje slikanice Prešernova prva ljubezen. V njej pišem o resnični, a malo poznani zgodbi, kako je Prešeren hodil na Goričico pri Domžalah, kjer je poleg cerkve na hribu včasih stal grad, k svojemu stricu. Tam je spoznal Marijo Kljun, gospodično, ki je bila doma iz nemško govorečega Gradca. Zaljubila sta se, se sprehajala po Mengeškem polju, in jaz sem si prav predstavljal, da sta se pod mojim kabinetom Prešeren in Marija Kljun obračala. Ko je Prešeren doktoriral, mu je Marija, ki je prihajala iz premožne družine, v pismu napisala, naj pride v Gradec, da so mu oče priskrbeli službo in bodo iz njega naredili gospoda. Po tem je Prešeren takoj prekinil vse stike z njo, saj se je zavedal, da bi z odhodom v Gradec utonil v nemškem svetu in ne bi mogel narediti nič za Slovence. Bil je svobodni duh, vedel je, da za gospoda ni treba imeti debelega trebuha, temveč si gospod lahko v sebi. Jaz sem to zgodbo moral zapisati, sicer bi bil nervozen.

Ali se je kdaj zgodilo, da ste pisali tudi več knjig hkrati?

Ponavadi zbiram gradivo za več knjig hkrati, enako je s fotografijami. Material se nabira v mojih fasciklih. Ko začnem s pisanjem, se usmerim v eno zgodbo.

Koliko ur dnevno namenite pisanju?

Imam zelo strog urnik. Vstajam ob petih zjutraj, v delovnem kabinetu sem najkasneje do šeste in začnem z delom. Če sem v fazi zbiranja gradiva, potem že dopoldan skočim na Sv. Primož, z delom nadaljujem popoldan; če pišem, pride Sv. Primož na vrsto kasneje, pa vseeno je popoldne namenjeno nadaljnji pripravi za delo. Ko pišem, je tako iz dneva v dan.

Vaša prva knjiga je Pesem njenih zvonov iz leta 1971?

To je moščanska, zelo žalostna zgodba. Kot dijak sem za Slovensko akademijo znanosti in umetnosti (za dr. Nika Kureta) popisoval gorenjske običaje. Hodil sem od hiše do hiše, izvedel vse o starih običajih, zato sem to področje dobro poznal. Hkrati je bil tudi moj oče dober pripovedovalec in mi je povedal zgodbo z naše domačije. Moj stric je padel z lipe in se smrtno ponesrečil. Njegova zaročenka je takrat izgubila um in tavala okrog kot božji otrok. Spomnim se tega. To je bila naša družinska zgodba in moja prva povest, ki je bila med ljudmi zelo lepo sprejeta.

Ali imate med svojimi knjigami najljubšo?

Nimam. Ponosen sem na Celjske grofe, to je pet knjig in neskončno študija. Ko sem prvič prišel v Celje in videl tisto skladovnico vseh strokovnih knjig, sem rekel, to pa ne bo šlo, a hkrati mi je predstavljalo izziv … ali sem sposoben ali nisem. Dajmo, ugriznimo v to! Dober občutek je, ko nekaj na novo odkrijem in predam ljudem, ki tega ne poznajo. Pri nas sem večkrat naletel na neodobravanje, da se tako ne dela. Seveda se ne, saj nihče nima toliko časa za preučevanje in raziskovanje, v tujini pa je ta zvrst zelo pogosta in priljubljena.

Ali vam kdaj tudi zavrnejo dostop do dokumentov, ki jih potrebujete za knjigo, ali imajo ustanove posluh za vaše delo?

Veste, kako je … če Sivec vstopi čez vrata in ga vržete skozi okno, se bo vrnil pri drugih vratih. (smeh) To velja za vsa področja življenja. Vedno se nekateri ljudje odprti, drugi pa ne. Pri tem se mi je vedno zdel pomemben pravi pristop. Če do ljudi lepo pristopiš, te bodo sprejeli. A treba je biti vztrajen in ne obupati.

Kakšen bralec pa ste vi? Kaj radi berete?

Seveda rad berem. Če le lahko, predvsem veliko slovenske literature. Preberem tudi marsikaj drugega, in pri tem vem, da kakšne določene knjige sam ne bi mogel napisati. Zdaj sem ravno prebral knjigo Življenje v sivi coni. Super! Knjiga daje vpogled v obdobje epidemije. Nekateri so zatrjevali, da koronavirusa ni, pa vseeno je umrlo toliko ljudi, zdravniki so si prizadevali in treba jih je spoštovati, zato se mi ne zdi prav, da se iz tega dela politiko.

Če sva že pri zdravnikih, naj povem, da so meni ogromno pomagali. Pred leti so mi diagnosticirali raka na ledvici, imel sem operacijo, tako da sedaj živim le z eno ledvico. Krasne sestre, prijazen zdravnik … Rešil mi je življenje. Od takrat vsako leto zberem družino in gremo na kosilo, lani sem imel štiri svečke na torti. Toliko časa sem spet na tem svetu, ker tisto leto bi lahko tudi odšel. Pa nisem! Tudi zato, ker sem strikten in redno hodim na preglede. To vsakomur polagam na srce. Veste, koliko mojih kolegov, ne samo pisateljev, ampak tudi glasbenikov, je umrlo samo zaradi zanikrnosti. Če bi šli na pregled, bi zdravniki odkrili bolezen in morda rešili življenje. Ljudje pa kar čakajo in gredo prepozno k zdravniku. Ko je enkrat prepozno, ni poti nazaj.

Zanimivo je, da je ob moji diagnozi raka v časopisih veliko pisalo o tem. Potem sem po operaciji srečeval ljudi, ki so me spraševali, če sem še živ. (smeh) Negativna informacija hitro zaokroži med ljudmi, pozitivni izid pa ni več tako zanimiv.

Prej sva omenjala Prešerna, dejali ste, da je bil svobodni duh, vi ste pa nemirni duh. Prav tak vzdevek (Nemirni duh) so vam podelili aljaški Indijanci Siwashi, kar lepo povzema vašo osebnost. Kako je prišlo do tega?

Poleg slovenskih klasikov, Jurčiča, Tavčarja, Kersnika, Finžgarja, obožujem tudi Julesa Verna in Jacka Londona, ki je bil velik pustolovec. Trije možakarji smo se odpravili po njegovih poteh na Aljaski. Žena Sonja je bila tako širokogrudna, da mi je dovolila. Nor sem na Aljasko. Všeč mi je prvobitno aljaško ljudstvo, ki še živi z zemljo, prvinsko, z običaji. Ko smo potovali po reki Jukon, smo naleteli na pleme Siwashi, kar je nenavadno podobno mojemu priimku – Sivec. Oni so me poimenovali nemirni duh, ker nimam obstanka, tako kot oni, ki so divjaki.

V tistih krajih pa ste odkrili tudi slovenskega zlatokopa, kajne?

Jack London je bil zlatokop, tako da smo obiskali tudi središče ene od zlatih mrzlic, mesto Dawson na Aljaski. To je bilo mesto s štirimi kočami. Ko so tam odkrili zlato, so postavili 10 tisoč koč. Zdaj jih je ostalo še približno sto. Prebivalci so sicer odšli, a turisti ves čas obiskujejo te kraje. Tako ob ogledu koč v mestu do nas pristopi starejša gospa. Vprašam jo, če je bil London tukaj, in mi odvrne, da je bil ter da mu bodo postavili muzej. Potem sem jo vprašal, če je bil na tem območju tudi kakšen zlatokop iz Evrope. Prinese časopis, v katerem so bili predstavljeni uspešni zlatokopi, in na prvi strani piše, da je bil najbogatejši zlatokop tistega časa Anton Stadler iz Litije pri Ljubljani. »Jack, hvala. To si mi ti poslal – hvala ti,« sem se zahvalil svojemu ljubemu pisatelju. Kasneje sem raziskal Stadlerjevo življenje in tudi napisal knjigo o tem. A če ne bi v mladosti bral Londonovih knjig, če mi žena Sonja ne bi dovolila na potovanje na Aljasko, če ne bi čisto slučajno naletel na tisto žensko, ki je prinesla časopis, tega človeka ne bi odkril in njegova zgodba bi bila pozabljena.

Ivan Sivec
Z ženo Sonjo v avstrijskih hribih. // Foto: osebni arhiv Ivana Sivca

Za knjigo o alpinistu Valentinu Staniču Blagoslov gora ste se povzpeli na večino vrhov, povezanih z njim. Dosegli ste tudi vrh Grossglocknerja (Veliki Klek), ki mu je Stanič kot prvi izmeril višino. Zakaj se vam to zdi potrebno?

Tako ali tako imam rad hribe, a na vse te vrhove sem se povzpel, da dobim občutek o človeku … da vidim, kje je plezal, hodil. Poleg tega rad malo preverim, če je vse res, kajti že se je zgodilo, da kakšen njegov opis ni popolnoma držal. Ampak ravno zaradi tega mi je simpatičen, saj je v svoje podvige znal vplesti domišljijo.

Poleg gora imate radi tudi potovanja; zadnja leta se odpravljate po poteh pravljičnih junakov in na ta potovanja jemljete tudi obe družini svojih otrok.

Ja, rad bi jim pokazal del tega sveta, saj so oni še večji pustolovci kot jaz. Očitno imamo vsi v družini v sebi ta nemirni duh. Odpravili smo se po poteh Pike Nogavičke na Švedskem, bili smo pri Božičku na Finskem, nazadnje smo bili v Švici, kjer smo obiskali Heidi. Zelo me zanima življenje pisateljev, kako so živeli, kako pisali. Ko se približam krajem, kjer so pisatelji živeli in delali, spoznavam nove stvari. Tako mi je bila všeč misel Astrid Lindgren, da mora človek v sebi ohraniti otroka.

Potem ste otrok po duši?

Če ohranjaš otroka v sebi, lažje živiš. Si malce naiven, bolj odprt in nepokvarjen, zato ti je lepše v življenju, saj bolj uživaš v trenutku. Seveda vedno pridejo tudi ovire, a jih preskočiš ali pa dobiš novo izkušnjo, v nobenem primeru pa ovira ne pomeni konec sveta. Še preden sem prebral Lindgrenino misel, sem čutil tega otroka v sebi, ampak da ga je treba ohranjati, na to nisem pomislil.

Ivan Sivec
Na Aljaski z družino. // Foto: osebni arhiv Ivana Sivca

Rojeni ste v Mostah pri Komendi, živite v Mengšu. Veliko vaših del ima velik pomen tudi za modronovične kraje. Če jih naštejeva le nekaj: Krvava grajska svatba, In večno bodo cvetele lipe (Peter Pavel Glavar), Usodni pečat, Naš Mengeš, Modra vrtnica, Brezdomec (Janez Trdina) itd. Se morda pripravlja še kakšna taka?

Seveda bo še kakšna knjiga, povezana z našimi kraji. Ivan Tavčar je zadnjo knjigo napisal pri 72 letih in pol, jaz pa še vedno delam. Še več kot prej, kar je nenavadno. Ampak dokler bom zdrav, bom predajal zgodbe Slovencem.

Imajo občine po vašem mnenju dovolj posluha za tovrstno ustvarjanje?

V Mengšu sem zadnje čase imel malo podpore. Ustvariti knjigo ni poceni, zato bi bilo dobro, da bi občine odkupile kakšno knjigo, ki govori o naših krajih. Lahko jo uporabijo kot darilo. Iz vse Slovenije me kličejo, če bi napisal knjigo iz njihovega kraja, v domači občini pa nimajo posluha. Kaže, da bo z novim mengeškim županom Ropotarjem bolje … Za primerjavo, v občini Kostel so mi podelili naziv častnega občana, ker sem napisal eno knjigo, in sicer Ljubezen ob Kolpi, a vseh 175 knjig sem napisal doma, v Mengšu.

Kakšen je po vašem položaj knjige, slovenske knjige?

Jaz sem optimist. Veliko ljudi bere. Ne mine dan, da ne bi dobil pisma ali elektronske pošte bralca, ki je prebral mojo knjigo. Zdi sem mi, da tudi slovenska knjiga zadnje čase prihaja v ospredje, čeprav smo v preteklosti zelo hlastali po zahodnih vzorih.

Nekdanji predsednik Pahor vam je leta 2019 podelil odlikovanje red za zasluge, in sicer za izjemno obsežen, raznolik in odmeven avtorski opus, ki neguje narodno zavest.

To odlikovanje me je lepo pobožalo. Vesel sem, da je bilo moje delo opaženo na državni ravni.

Brez razumevanja žene Sonje pa vse vaše ustvarjanje najbrž ne bi bilo mogoče?

Ko sva se spoznala, bilo je na koncertu Kamniktitov v Kamniku, se je usedla poleg mene, češ da sem zelo zgovoren. In zdaj jo že vse življenje zabavam z zgodbami. Takšnimi in drugačnimi.

Kot sem dejal že prej, brez nje nič od tega ne bi bilo mogoče. Ima veliko razumevanja za moje ustvarjanje, hkrati ji tudi knjige veliko pomenijo. Včasih je prav ona tista, ki naredi končno korekturo knjige, z menoj pa tudi obiskuje vse kraje, o katerih pišem. Poleg tega sva tudi člana planinske družbe Kumarce; moja žena skrbi za organizacijo izletov, jaz pa vodim kulturno sekcijo. Dobivamo se mesečno in se skupaj odpravimo v hribe, pohode vodi naš neutrudni Andrej, potem pa še kaj dobrega pojemo in zaplešemo ob spremljavi harmonikarja Marjana. Krasno se ujamemo in vedno se imamo lepo.

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
few clouds
22.1 ° C
24.6 °
19.9 °
64 %
1kmh
20 %
pon
26 °
tor
28 °
sre
30 °
čet
29 °
pet
32 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano

DomovPogovoriIvan Sivec: Branje je čarobno

Ivan Sivec: Branje je čarobno

Malokateri Slovenec se lahko predstavi s toliko presežniki kot Mengšan Ivan Sivec. Najbolj plodovit slovenski pisatelj je napisal 175 knjig in več kot 3000 besedil za skladbe narodno-zabavnih ansamblov, že skoraj dve desetletji pa je tudi med najbolj branimi avtorji. »Veliko vezi se stke med ljudmi. Ena najlepših – s knjigo. Branje je čarobna stvar. Preden vzamem knjigo v roke, začutim v sebi nek čuden popotniški nemir,« pravi Sivec, ki bo delal, dokler mu bo zdravje služilo, saj mu idej za nove zgodbe ne zmanjkuje. Ravno nasprotno! Še preveč jih je, zato ima le eno željo: da bi jih lahko čim več zapisal in tako še obogatil zakladnico slovenstva.


V nedeljo, 26. marca, bo v Športni dvorani Domžale koncert Srečno, mlada Slovenija ob 50-letnici vašega avtorskega ustvarjanja. Poleg glasbenih nastopov številnih narodno-zabavnih ansamblov bo koncert pospremila tudi posebna izdaja vaše avtorske biografije Srečno, mlada Slovenija; Glasbeni portret pisatelja, pesnika in etnologa. Kaj še lahko pričakujejo obiskovalci koncerta?

Dve uri in pol zabave ter dobre volje. Verjetno bom tudi kaj novega povedal o sebi. Imam veliko zgodb in obiskovalci koncerta bodo nedvomno izvedeli kakšno novo anekdoto o nastanku določenih skladb. Seveda pa v ospredju ne bodo le besedila skladb, temveč tudi knjige. Vsaka taka prireditev je po mojem mnenju tudi promocija branja.

Ta koncert bo tudi uradno obeležil zaključek vašega ustvarjanja besedil za domače ansamble? Zakaj ste se odločili za zaključek?

Predvsem zaradi pisanja literature, ki me bolj privlači. Besedila za pesmi so hipni navdihi. Brez ideje seveda ne moreš nič narediti. Ko grem na Sv. Primož, skoraj vedno dobim kakšno novo idejo. (smeh) S knjigo pa je ogromno dela, tako da med pisanjem le-te ne delam drugih stvari. Zato tudi ne bom več ustvarjal besedil za skladbe, čeprav – zarečenega kruha se največ poje – morda napišem še tri na leto.

Fenomen slovenske narodnozabavne glasbe pa ste tudi strokovno obdelali.

Sodeloval sem z veliko znanimi ansambli. Imel sem srečo, da sem poleg pisanja besedil za skladbe za mnogo njih napisal tudi monografije, denimo za Avsenike, Slaka, Miheliča, Dovžana, Alpski kvintet. To so bile prve tovrstne knjige, saj se pred tem v Sloveniji biografije niso pisale. Hkrati pa sem v magistrskem delu z naslovom Fenomen ansambla bratov Avsenik tudi znanstveno obdelal razvoj narodno-zabavne glasbe, ki do tistega časa v Evropi še ni bila obdelana na tak način. Primerjal sem ljudsko ustvarjalnost s popularno glasbo, ki je pri nas zelo priljubljena, hkrati pa je to tudi edina zvrst glasbe, ki smo jo Slovenci z velikim uspehom izvozili v tujino in tako v glasbenem smislu naredili velik premik.

Poleg več kot 3000 avtorskih besedil za ansamble domače glasbe, ste ustvarili še ogromno ostalih literarnih besedil. Ste najbolj plodovit slovenski pisatelj. Od kje črpate navdih?

To je človeku dano. Vsak zna nekaj. Nekdo zna izdelati uporabno omaro, drugi skuje lepe železne križe, jaz – recimo, da znam pisati. Nikoli nimam težav z idejami. Pravzaprav imam težave, ker je idej vedno preveč. (smeh) Imam tri fascikle, polne idej, za katere vem, da jih ne bom mogel uresničiti, saj sem že prestar. Ideje prihajajo od zgoraj, spodaj in s strani … ne vem, kdo jih pošilja. (smeh)

Pred časom sem se pogovarjal s svetovno znanim psihiatrom dr. Jožetom Magdičem iz Prekmurja, ki je želel videti, kaj se dogaja s takim človekom, kot sem jaz. Razložil mi je, da imamo vsi ljudje mlade in stare možgane. V slednjih se marsikaj nabere, tu je shranjenih za več stoletij zgodb, in jaz imam to zmožnost, da vse nabrano prevajam v besede in s pomočjo stavkov to posredujem naprej. Tako sem pisal o Karantaniji, Celjskih grofih, Emoni … ker me to preprosto privlači in očitno razlog leži v mojih starih možganih.

Glavni razlog za njegov obisk je bila pravzaprav knjiga, ki sem jo napisal o Jakobu Aljažu. Spraševal me je, kako sem se lahko tako vživel; dejal je, da je zgodba tako dobro napisana, kot bi jo v resnici pripovedoval Aljaž sam. Pa sem knjigo res pisal v prvi osebi, saj je bil Jakob Aljaž ravno tako trmast tip človeka kot jaz. (smeh) Vse je speljal do konca. Tudi za mene nikoli ni umika. Ko se nečesa lotim, to tudi končam.

Boste fascikle z idejami predali mladim?

Ponavadi mladih to ne zanima, čeprav imam srečo, da imata tako hči Vesna kot sin Iztok rada knjige, tako da se vedno posvetujem tudi z njima. Vesna ima dober občutek za naslove, Iztok pa blazno domišljijo, tako da mi pred začetkom pisanja včasih pomaga še s svojim domišljijskim svetom. Pred leti mi je pri tem pomagal brat Ciril, ki je zdaj, žal, pokojni, zdaj pa sin, kar je še boljše, saj je mlajši. Mladi ljudje imajo seveda drugačen pogled na svet kot jaz, ampak če to uskladimo, se rodi dobra zgodba. Nekoč sem nekje prebral misel, ki mi je bila zelo všeč – nekdo je dejal, da se je največ naučil od sina. To je zelo resnična misel in pomeni, da se ne postaraš, če se učiš od mladih. S tem širiš svoj svet.

Napisali ste kar 175 knjig, stari ste 73 let, kar pomeni, da ste v povprečju napisali 2,4 knjige v vsakem letu svojega življenja. Ob tem je treba seveda povedati, da ste knjige pisali ob službovanju kot urednik in novinar na RTV Slovenija. Ali je od prve knjige leta 1971 minilo kakšno leto, ko niste pisali?

Pa kot dojenček niti nisem pisal, torej je povprečje še veliko višje. (smeh) Mislim, da je bilo res tako leto vmes, ko sicer sem pisal, a knjiga ni izšla. Dejstvo je, da sem se pisanja bolj resno lotil, šele ko sem se upokojil. Čeprav sem bil vedno norec na delo, deloholik, še danes sem. Ampak v tem ne vidim problema. Kregajo naj raje lenuhe! Torej, prosil sem, če grem lahko predčasno v pokoj, da sem lahko začel s pisanjem zgodovinskih knjig. Pri slednjih je namreč tako, da jih pisatelj, ki je zaposlen, težko napiše. To je tudi razlog, da pri nas ni veliko zgodovinskih knjig, saj, denimo, meni priprava za pisanje take knjige vzame pet- do desetkrat več časa od običajne. Obiskati moram muzeje, prebrati strokovno literaturo, se pogovoriti s številnimi strokovnjaki, da lahko sestavim zgodbo, ki na ta način počasi raste. Zgodba je seveda domišljijska, a dogaja se v okviru realnih dogodkov in časa, ki je obstajal takrat. Za to delo je torej treba imeti neskončno veliko časa. Znanja je povsod ogromno – v muzejih, arhivih, pri strokovnjakih – ampak ne pride ven. Sam pa znam poiskati vire in raziskati temo, o kateri bom pisal, na poljuden način. Potem je seveda treba vse skupaj še strniti in zapisati v zanimivo zgodbo.

Zakaj se vam zdi pomembno, da Slovenci slišijo vse te zgodbe?

Vse to vedenje o temah, o katerih govorijo moje knjige, ostaja v zelo ozkih krogih, v muzejih, inštitutih, in ne pride na popularen način med ljudi. To je narobe, saj to znanje daje narodu samozavest in tudi slovenska bi bila zaradi tega večja. Vedno trdim, da smo popolnoma enakovredni vsem velikim narodom, imamo zelo bogato zgodovino, verjetno še bogatejšo od ostalih, saj smo vedno živeli na prepihu, stičišču različnih kultur … in vse to lahko ljudje spoznajo z branjem knjig.

Kot omenjate, vaše zgodovinske knjige zahtevajo terensko delo, raziskovanje arhivskega gradiva, iskanje virov … Koliko časa vam vse to vzame pred začetkom samega pisanja?

Več mesecev. Poleg raziskovanja in branja literature vedno vse tudi dokumentiram s fotografijami. Ker so me v preteklosti pogosto spraševali, če je vse, o čemer pišem, resnično, iz katere literature sem izhajal ipd., sem se odločil, da bom v knjige dodal vire in uporabljeno literaturo. Zaradi tega je moja profesorica na fakulteti Helga Glušič-Krisper moje knjige označila kot novi realizem s primesmi dokumentov, saj gre za novo smer: zgodbo podkrepim z dokumenti (literatura, fotografija, spremna beseda, zgodovinske oznake). Roman je sam po sebi seveda fikcija, privid, domišljijska zgodba, ampak dogaja se v okviru realnega. V tujini so tovrstni romani običajni, Slovenci pa smo malo številčen narod in preprosto ni ljudi, ki bi se ukvarjali s tem. Jaz sem si naložil to breme. Glede na to, da sem zdrav, nimam problema s tem. Nekaj moram delati, ne morem kar v zrak gledati! (smeh)

Potem vam je to breme v veselje?

Seveda. Če najdem zgodbo, ki me pritegne, jo preprosto moram preučiti in zapisati, sicer bi bil nervozen. Moram jo povedati in dati iz sebe. Vam bom povedal na primeru moje slikanice Prešernova prva ljubezen. V njej pišem o resnični, a malo poznani zgodbi, kako je Prešeren hodil na Goričico pri Domžalah, kjer je poleg cerkve na hribu včasih stal grad, k svojemu stricu. Tam je spoznal Marijo Kljun, gospodično, ki je bila doma iz nemško govorečega Gradca. Zaljubila sta se, se sprehajala po Mengeškem polju, in jaz sem si prav predstavljal, da sta se pod mojim kabinetom Prešeren in Marija Kljun obračala. Ko je Prešeren doktoriral, mu je Marija, ki je prihajala iz premožne družine, v pismu napisala, naj pride v Gradec, da so mu oče priskrbeli službo in bodo iz njega naredili gospoda. Po tem je Prešeren takoj prekinil vse stike z njo, saj se je zavedal, da bi z odhodom v Gradec utonil v nemškem svetu in ne bi mogel narediti nič za Slovence. Bil je svobodni duh, vedel je, da za gospoda ni treba imeti debelega trebuha, temveč si gospod lahko v sebi. Jaz sem to zgodbo moral zapisati, sicer bi bil nervozen.

Ali se je kdaj zgodilo, da ste pisali tudi več knjig hkrati?

Ponavadi zbiram gradivo za več knjig hkrati, enako je s fotografijami. Material se nabira v mojih fasciklih. Ko začnem s pisanjem, se usmerim v eno zgodbo.

Koliko ur dnevno namenite pisanju?

Imam zelo strog urnik. Vstajam ob petih zjutraj, v delovnem kabinetu sem najkasneje do šeste in začnem z delom. Če sem v fazi zbiranja gradiva, potem že dopoldan skočim na Sv. Primož, z delom nadaljujem popoldan; če pišem, pride Sv. Primož na vrsto kasneje, pa vseeno je popoldne namenjeno nadaljnji pripravi za delo. Ko pišem, je tako iz dneva v dan.

Vaša prva knjiga je Pesem njenih zvonov iz leta 1971?

To je moščanska, zelo žalostna zgodba. Kot dijak sem za Slovensko akademijo znanosti in umetnosti (za dr. Nika Kureta) popisoval gorenjske običaje. Hodil sem od hiše do hiše, izvedel vse o starih običajih, zato sem to področje dobro poznal. Hkrati je bil tudi moj oče dober pripovedovalec in mi je povedal zgodbo z naše domačije. Moj stric je padel z lipe in se smrtno ponesrečil. Njegova zaročenka je takrat izgubila um in tavala okrog kot božji otrok. Spomnim se tega. To je bila naša družinska zgodba in moja prva povest, ki je bila med ljudmi zelo lepo sprejeta.

Ali imate med svojimi knjigami najljubšo?

Nimam. Ponosen sem na Celjske grofe, to je pet knjig in neskončno študija. Ko sem prvič prišel v Celje in videl tisto skladovnico vseh strokovnih knjig, sem rekel, to pa ne bo šlo, a hkrati mi je predstavljalo izziv … ali sem sposoben ali nisem. Dajmo, ugriznimo v to! Dober občutek je, ko nekaj na novo odkrijem in predam ljudem, ki tega ne poznajo. Pri nas sem večkrat naletel na neodobravanje, da se tako ne dela. Seveda se ne, saj nihče nima toliko časa za preučevanje in raziskovanje, v tujini pa je ta zvrst zelo pogosta in priljubljena.

Ali vam kdaj tudi zavrnejo dostop do dokumentov, ki jih potrebujete za knjigo, ali imajo ustanove posluh za vaše delo?

Veste, kako je … če Sivec vstopi čez vrata in ga vržete skozi okno, se bo vrnil pri drugih vratih. (smeh) To velja za vsa področja življenja. Vedno se nekateri ljudje odprti, drugi pa ne. Pri tem se mi je vedno zdel pomemben pravi pristop. Če do ljudi lepo pristopiš, te bodo sprejeli. A treba je biti vztrajen in ne obupati.

Kakšen bralec pa ste vi? Kaj radi berete?

Seveda rad berem. Če le lahko, predvsem veliko slovenske literature. Preberem tudi marsikaj drugega, in pri tem vem, da kakšne določene knjige sam ne bi mogel napisati. Zdaj sem ravno prebral knjigo Življenje v sivi coni. Super! Knjiga daje vpogled v obdobje epidemije. Nekateri so zatrjevali, da koronavirusa ni, pa vseeno je umrlo toliko ljudi, zdravniki so si prizadevali in treba jih je spoštovati, zato se mi ne zdi prav, da se iz tega dela politiko.

Če sva že pri zdravnikih, naj povem, da so meni ogromno pomagali. Pred leti so mi diagnosticirali raka na ledvici, imel sem operacijo, tako da sedaj živim le z eno ledvico. Krasne sestre, prijazen zdravnik … Rešil mi je življenje. Od takrat vsako leto zberem družino in gremo na kosilo, lani sem imel štiri svečke na torti. Toliko časa sem spet na tem svetu, ker tisto leto bi lahko tudi odšel. Pa nisem! Tudi zato, ker sem strikten in redno hodim na preglede. To vsakomur polagam na srce. Veste, koliko mojih kolegov, ne samo pisateljev, ampak tudi glasbenikov, je umrlo samo zaradi zanikrnosti. Če bi šli na pregled, bi zdravniki odkrili bolezen in morda rešili življenje. Ljudje pa kar čakajo in gredo prepozno k zdravniku. Ko je enkrat prepozno, ni poti nazaj.

Zanimivo je, da je ob moji diagnozi raka v časopisih veliko pisalo o tem. Potem sem po operaciji srečeval ljudi, ki so me spraševali, če sem še živ. (smeh) Negativna informacija hitro zaokroži med ljudmi, pozitivni izid pa ni več tako zanimiv.

Prej sva omenjala Prešerna, dejali ste, da je bil svobodni duh, vi ste pa nemirni duh. Prav tak vzdevek (Nemirni duh) so vam podelili aljaški Indijanci Siwashi, kar lepo povzema vašo osebnost. Kako je prišlo do tega?

Poleg slovenskih klasikov, Jurčiča, Tavčarja, Kersnika, Finžgarja, obožujem tudi Julesa Verna in Jacka Londona, ki je bil velik pustolovec. Trije možakarji smo se odpravili po njegovih poteh na Aljaski. Žena Sonja je bila tako širokogrudna, da mi je dovolila. Nor sem na Aljasko. Všeč mi je prvobitno aljaško ljudstvo, ki še živi z zemljo, prvinsko, z običaji. Ko smo potovali po reki Jukon, smo naleteli na pleme Siwashi, kar je nenavadno podobno mojemu priimku – Sivec. Oni so me poimenovali nemirni duh, ker nimam obstanka, tako kot oni, ki so divjaki.

V tistih krajih pa ste odkrili tudi slovenskega zlatokopa, kajne?

Jack London je bil zlatokop, tako da smo obiskali tudi središče ene od zlatih mrzlic, mesto Dawson na Aljaski. To je bilo mesto s štirimi kočami. Ko so tam odkrili zlato, so postavili 10 tisoč koč. Zdaj jih je ostalo še približno sto. Prebivalci so sicer odšli, a turisti ves čas obiskujejo te kraje. Tako ob ogledu koč v mestu do nas pristopi starejša gospa. Vprašam jo, če je bil London tukaj, in mi odvrne, da je bil ter da mu bodo postavili muzej. Potem sem jo vprašal, če je bil na tem območju tudi kakšen zlatokop iz Evrope. Prinese časopis, v katerem so bili predstavljeni uspešni zlatokopi, in na prvi strani piše, da je bil najbogatejši zlatokop tistega časa Anton Stadler iz Litije pri Ljubljani. »Jack, hvala. To si mi ti poslal – hvala ti,« sem se zahvalil svojemu ljubemu pisatelju. Kasneje sem raziskal Stadlerjevo življenje in tudi napisal knjigo o tem. A če ne bi v mladosti bral Londonovih knjig, če mi žena Sonja ne bi dovolila na potovanje na Aljasko, če ne bi čisto slučajno naletel na tisto žensko, ki je prinesla časopis, tega človeka ne bi odkril in njegova zgodba bi bila pozabljena.

Ivan Sivec
Z ženo Sonjo v avstrijskih hribih. // Foto: osebni arhiv Ivana Sivca

Za knjigo o alpinistu Valentinu Staniču Blagoslov gora ste se povzpeli na večino vrhov, povezanih z njim. Dosegli ste tudi vrh Grossglocknerja (Veliki Klek), ki mu je Stanič kot prvi izmeril višino. Zakaj se vam to zdi potrebno?

Tako ali tako imam rad hribe, a na vse te vrhove sem se povzpel, da dobim občutek o človeku … da vidim, kje je plezal, hodil. Poleg tega rad malo preverim, če je vse res, kajti že se je zgodilo, da kakšen njegov opis ni popolnoma držal. Ampak ravno zaradi tega mi je simpatičen, saj je v svoje podvige znal vplesti domišljijo.

Poleg gora imate radi tudi potovanja; zadnja leta se odpravljate po poteh pravljičnih junakov in na ta potovanja jemljete tudi obe družini svojih otrok.

Ja, rad bi jim pokazal del tega sveta, saj so oni še večji pustolovci kot jaz. Očitno imamo vsi v družini v sebi ta nemirni duh. Odpravili smo se po poteh Pike Nogavičke na Švedskem, bili smo pri Božičku na Finskem, nazadnje smo bili v Švici, kjer smo obiskali Heidi. Zelo me zanima življenje pisateljev, kako so živeli, kako pisali. Ko se približam krajem, kjer so pisatelji živeli in delali, spoznavam nove stvari. Tako mi je bila všeč misel Astrid Lindgren, da mora človek v sebi ohraniti otroka.

Potem ste otrok po duši?

Če ohranjaš otroka v sebi, lažje živiš. Si malce naiven, bolj odprt in nepokvarjen, zato ti je lepše v življenju, saj bolj uživaš v trenutku. Seveda vedno pridejo tudi ovire, a jih preskočiš ali pa dobiš novo izkušnjo, v nobenem primeru pa ovira ne pomeni konec sveta. Še preden sem prebral Lindgrenino misel, sem čutil tega otroka v sebi, ampak da ga je treba ohranjati, na to nisem pomislil.

Ivan Sivec
Na Aljaski z družino. // Foto: osebni arhiv Ivana Sivca

Rojeni ste v Mostah pri Komendi, živite v Mengšu. Veliko vaših del ima velik pomen tudi za modronovične kraje. Če jih naštejeva le nekaj: Krvava grajska svatba, In večno bodo cvetele lipe (Peter Pavel Glavar), Usodni pečat, Naš Mengeš, Modra vrtnica, Brezdomec (Janez Trdina) itd. Se morda pripravlja še kakšna taka?

Seveda bo še kakšna knjiga, povezana z našimi kraji. Ivan Tavčar je zadnjo knjigo napisal pri 72 letih in pol, jaz pa še vedno delam. Še več kot prej, kar je nenavadno. Ampak dokler bom zdrav, bom predajal zgodbe Slovencem.

Imajo občine po vašem mnenju dovolj posluha za tovrstno ustvarjanje?

V Mengšu sem zadnje čase imel malo podpore. Ustvariti knjigo ni poceni, zato bi bilo dobro, da bi občine odkupile kakšno knjigo, ki govori o naših krajih. Lahko jo uporabijo kot darilo. Iz vse Slovenije me kličejo, če bi napisal knjigo iz njihovega kraja, v domači občini pa nimajo posluha. Kaže, da bo z novim mengeškim županom Ropotarjem bolje … Za primerjavo, v občini Kostel so mi podelili naziv častnega občana, ker sem napisal eno knjigo, in sicer Ljubezen ob Kolpi, a vseh 175 knjig sem napisal doma, v Mengšu.

Kakšen je po vašem položaj knjige, slovenske knjige?

Jaz sem optimist. Veliko ljudi bere. Ne mine dan, da ne bi dobil pisma ali elektronske pošte bralca, ki je prebral mojo knjigo. Zdi sem mi, da tudi slovenska knjiga zadnje čase prihaja v ospredje, čeprav smo v preteklosti zelo hlastali po zahodnih vzorih.

Nekdanji predsednik Pahor vam je leta 2019 podelil odlikovanje red za zasluge, in sicer za izjemno obsežen, raznolik in odmeven avtorski opus, ki neguje narodno zavest.

To odlikovanje me je lepo pobožalo. Vesel sem, da je bilo moje delo opaženo na državni ravni.

Brez razumevanja žene Sonje pa vse vaše ustvarjanje najbrž ne bi bilo mogoče?

Ko sva se spoznala, bilo je na koncertu Kamniktitov v Kamniku, se je usedla poleg mene, češ da sem zelo zgovoren. In zdaj jo že vse življenje zabavam z zgodbami. Takšnimi in drugačnimi.

Kot sem dejal že prej, brez nje nič od tega ne bi bilo mogoče. Ima veliko razumevanja za moje ustvarjanje, hkrati ji tudi knjige veliko pomenijo. Včasih je prav ona tista, ki naredi končno korekturo knjige, z menoj pa tudi obiskuje vse kraje, o katerih pišem. Poleg tega sva tudi člana planinske družbe Kumarce; moja žena skrbi za organizacijo izletov, jaz pa vodim kulturno sekcijo. Dobivamo se mesečno in se skupaj odpravimo v hribe, pohode vodi naš neutrudni Andrej, potem pa še kaj dobrega pojemo in zaplešemo ob spremljavi harmonikarja Marjana. Krasno se ujamemo in vedno se imamo lepo.

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
few clouds
22.1 ° C
24.6 °
19.9 °
64 %
1kmh
20 %
pon
26 °
tor
28 °
sre
30 °
čet
29 °
pet
32 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano