Opazovala sem ga v kamniški knjižnici na predstavitvi knjige Slon pleza na drevo avtorice Katarine Kesič Dimic. Pred našimi očmi so nastajale ilustracije Katarininih junakov. Kako enostavno je bilo videti! Pa ni čisto tako, pravi Ivan Mitrevski, ilustator, ki živi in ustvarja v Kamniku – enostavnost ilustracije je rezultat daljšega procesa dela.
Kako človek postane ilustrator?
Ponavadi človek postane ilustrator, tako da že od malih nog čečka in riše.Tako sem začel tudi jaz. Dolgo časa nisem na to gledal kot na poklic. Mogoče tudi zato, ker nimam nobene formalne izobrazbe s tega področja. Na določeni točki pa se je vseeno pojavilo nekaj priložnosti, punudili so mi ilustriranje in plačilo za to. Počasi so se stvari začele kotaliti in nabirati in na koncu sem imel toliko dela, da sem se moral odločiti – ali pustiti službo ali pustiti popoldansko službo. (smeh) Zato sem dal odpoved in sedaj sem polno zaposleni ilustrator.
Na samostojno pot ste se – po službi kot oblikovalec v marketingu – podali pred sedmimi leti. To je bila precej pogumna odločitev, kajne?
Ja, kar … takrat se je nagrmadilo precej težav, kriza je bila v polnem zamahu, en otrok je bil na poti, drugi v vrtcu, stanovanje je bilo še treba odplačati … Ampak smo vse nekako zmogli in mi ni žal. Lahko bi se stvar obrnila tudi drugače in bi danes na to odločitev gledal z obžalovanjem. Najbrž ni nikoli pravi trenutek, da preizkusiš srečo. Jaz sem jo in mi je uspelo, ampak tudi če mi ne bi, mi ne bi bilo žal, da sem poskusil.
Vaše ilustracije so igrive, hudomušne, polne življenja … videti so tako enostavne – pa so res? Najbrž pot do ilustracije, ki ustreza vašim željam, ni vedno enostavna?
Da nastane ilustracija re spotrebujem nekaj časa. Omenili ste enostavnost – mislim, da enostavnost ni nekaj, s čimer začnem, ampak je rezultat daljšega procesa, ko elementi, ki niso pomembni in ne prispevajo bistveno k ilustraciji, sčasoma odpadejo med čečkanjem in skiciranjem. Enostavnost je rezultat dela. Vsaka ilustracija rabi nekaj časa, da dozori – vsaj pri meni. Ne vem, kako delajo moji kolegi, mogoče se kdo lahko enostavno usede za mizo in nariše lepo ilustracijo v nekaj minutah. Sam porabim za ilustriranje kar precej časa in veliko, veliko, veliko skic.
Ali je treba biti, če želiš biti dober ilustrator, tudi malo otrok ali samo dober psiholog?
Ne vem, če sem eno ali drugo. Ne vem, kaj je tisti izjemni element, ki naredi otroške ilustracije čarobne in privlačne. Jaz jih enostavno rišem in včasih se presenetim ter nastane nekaj res lepega.
Glede na to, da so otroci kritično, pozorno in iskreno občinstvo, ali je biti uspešen pri njih večji uspeh kot biti uspešen pri odraslih?
Zelo redko delam za odrasle, tako da ne znam primerjati, ampak mislim, da so otroci zelo hvaležna publika, zelo radi vzamejo ponujeno vsebino in so zelo pozorni. Opazil sem, da so zelo dobri še pri nečem – zelo hitro najdejo skrite napake v ilustraciji. Takih, ki jih ne opazi niti ilustrator niti pisatelj niti urednik niti tiskar, skratka nihče … ko je knjiga natisnjena, jih otroci opazijo ob prvem branju.
Ali se vam je to že zgodilo?
Ja, to se mi dogaja neprestano.
In kakšne so te napake?
Ena od prvih knjig, ki sem jo ilustriral, se je imenovala Vitez Miha iz Lendave. V njej nastopa zmaj. Narisal sem običajnega zmaja, torej zelenega. Nekje v tekstu pa se čisto spotoma omenja, da je zmaj črn. Nihče ni opazil napake – urednik, pisatelj, lektor, jaz. Ko sem knjigo prvič prebral otrokom, so vprašali – zakaj piše, da je zmaj črn, če pa je očitno zelen? Zanimivo je, da otroci verjamejo ilustracijam precej bolj kot tekstu.
Kakšen je bil vaš odgovor?
(smeh) Nič, priznal sem napako.
Z otroki se sicer srečujete tudi ob zaključkih bralnih značk, v živo ustvarjate pred njimi. Kako vam je na teh srečanjih? So otroci navdušeni?
Ponavadi greva skupaj z Žigo X. Gombačem in takrat je nastopati precej lažje – on rad govori, sam pa spremljam njegov govor z risbo. Mislim, da so ti nastopi najboljši. Včasih pa grem tudi sam, takrat pa raje pokažem in projiciram svoje stripe in ilustracije, malo se pogovarjamo o tem, kaj berejo in podobno. Ko prideva skupaj z Žigo, so navdušeni, ko pridem sam, pa mogoče ne toliko navdušeni kot potrpežljivi.
Ilustrirali ste že ničkoliko knjig, priročnikov in drugih materialov. Je kdaj težko najti navdih? Ali kdaj tudi vi obsedite pred praznim listom papirja?
Niti ne. Če ves čas delaš, se to ne dogaja. Včasih se mi zagotovo zatakne, ampak pred praznim papirjem ne obsedim nikoli.
Naši bralci vas verjetno najbolj poznajo po ilustriranem pravilniku v kamniški knjižnici, nedavno ste ilustrirali tudi knjigo Kamničanke Katarine Kesič Dimic. Prav ona je dejala, da je bil užitek delati z vami, ker ste ji dali kar nekaj koristnih nasvetov v zvezi z vsebino. Se vedno tako poglobite v knjigo?
Ja, vedno se poglobim v vsebino. Mislim, da se ilustriranje bistveno razlikuje od slikarstva ali drugih likovnih umetnosti ravno v tem, da gre za interpretacijo teksta in da je sama ilustracija nekakšen likovni tekst. Kdor bi rad postal dober ilustrator, mora najprej postati dober bralec. Ves trik ilustracije je vzeti gmoto teksta, grdo rečeno, in jo stisniti, skompilirati v majhno, prisrčno, privlačno ilustracijo, ki bo ta precej daljši tekst povedala naenkrat. In ko bo npr. nekdo bral, mu bo takoj kliknilo, v čem je bistvo. Zato kot ilustrator zelo natančno preberem tekste in vedno se najde kakšna napaka. Katarina ni bila preveč občutljiva in je moje nasvete poslušala, nekatere tudi upoštevala. Čeprav kakšnih večjih posegov v tekst ne maram delati.
Zelo dobro in plodno sodelujeta tudi z Žigo X. Gombačem. Če sem prav razumela, oba sodelujeta pri nastajanju tako teksta kot risb?
Z Žigo imava že zelo široko paleto žanrov, pri katerih sva sodelovala. Precej manj oz. nič se ne vmešavam, ko zgolj ilustriram nek zaključen tekst, npr. slikanico ali mladinski roman, kjer tekst lahko stoji sam in je ilustracija bolj dodana vrednost. Pri drugih zvrsteh, npr. pri stripu, kjer sta tekst in slika bolj intimno povezana, pa sodelujeva precej bolj tesno in eden drugega malo popravljava.
Pa se kdaj (kreativno) skregata?
Ne, se še nisva. Z Žigo se je v resnici zelo težko skregati.
Sodelovali ste tudi v Bralnicah pod slamnikom – bili ste v strokovni komisiji, v okviru festivalskih dogodkov ste mladim razkrivali skrivnosti o stripu, imeli ste seminarje. Je današnja generacija bolj dojemljiva za strip, kot je bila naša, ali ne?
To je tudi v skladu z založniškim trendom, saj je bilo v zadnjih desetih letih prevedenih in izdanih precej zelo dobrih stripov. Stripi, ki jih izdajajo danes, niso zgolj smešnice ali akcijski in kavbojski stripi, to so res zelo fine knjige in vsem priporočam, da si jih ogledajo v knjižnicah in še posebej v knjigarnah. Ta seminar na festivalu Bralnice pod slamnikom je bil namenjen prav temu fenomenu: strip je postal sprejet, stripovske izdaje so kakovostne, zato se je pojavila tudi potreba po strokovni obdelavi, da knjižničarji, pedagogi, učitelji, vsi strokovni delavci, ki se ukvarjajo z otroki, dobijo neko strokovno podlago o stripu. Mislim, da je bil seminar zelo na mestu, saj je večina njih po izobrazbi slavistov, komparativistov, bibliotekarjev ipd. in za literarno zvrst, recimo ji tako, ki je tako likovna kot strip, je tako srečanje zelo na mestu. Strip je “in” in mislim, da je tako prav.
Pa še nekaj bom dodal, ker ste ravno omenili Založbo Miš iz Doba in njihove Bralnice pod slamnikom. To je založba, s katero z Žigo rada sodelujeva, in je založba, ki se posveča otroški knjigi z vso resnostjo. Zato proizvedejo res lepe in kakovostne knjige. Zelo sem vesel, da delam prav z njimi.
Kje pa je v tem trenutku slovenski strip na splošno?
Kot rečeno, veliko je izdanega, veliko prevedenega, nekatere zadeve so res fantastično narejene. Veliko več je otroškega in mladinskega stripa kot stripov za odrasle. Nekako je tako tudi vedno bilo. V mojem otroštvu smo imeli veliko stripov, imeli smo Kavboja Pipca in Rdečo Peso, pa Hribce in še kar nekaj drugih. Otroški in mladinski strip je bil torej vedno zelo popularen in veliko se ga je naredilo. Zaenkrat vse kaže v redu.
Sicer pa pravite, da najraje ilustrirate pesmi. Zakaj?
Ker puščajo največ prostora.
Mala Nadja in še manjša Barbara je naslov zbirke vaših družinskih stripov, v kateri na humoren način slikate vsakdanje dogodivščine z malimi otroki. So vse zgodbe vaše ali je katera tudi sposojena?
Ne, ne … pravzaprav so vse čisto naše. To je bil naš družinski dnevnik. Drugi imajo fotoalbume, mi imamo stripe. Vse zgodbe so naše, ni nam jih zmanjkalo; tudi če se bomo odločili za nadaljevanje, nam jih še vedno ne bo zmanjkalo.
Sicer pa sem si pri Mali Nadji in še manjši Barbari postavil izziv narediti vsak teden en zabaven strip in se tako malce preizkusiti.
Brala sem, da ste si vedno želeli ustvariti serijo stripov – in to Mala Nadja in še manjša Barbara je. Boste nadaljevali v tej smeri?
Pri serijah je težava, saj mediji – spletni in tiskani – niso naklonjeni objavljanju serijskih stripov. Tedenski, dnevni stripi so doma v časopisju, večina časopisov pa raje reže vsebine, kot da bi ustvarjala in ponujala nove – če sem prej rekel, da gre stripu blazno dobro, da je popularen, da ga radi uporabljajo v šolah – bi rad sedaj stopil korak nazaj, saj ga zelo pogrešam v medijih, kot so časopisi, spletni portali, torej dnevno, tedensko časopisje. Tudi v vaši reviji ni mesečnega stripa. Strip je svojo pot začel kot spremljava časopisu, nastal je pred stodesetimi, stodvajsetimi leti skupaj z dnevniki, tedniki, danes pa ga je tam še najmanj. Če danes odpremo katerikoli slovenski časopis, vidimo zelo malo karikatur, stripov. No, tudi naš tedenski strip ni uspel dobiti založnika in s tem morebitno širše bralstvo in tako tudi komercialni smisel.
Kdo je vaš vzornik?
Kar precej jih je. Slovenski ilustratorji predvsem. Se mi zdi, da smo v Sloveniji lahko, kar se tiče ilustracije in stripa, zelo ponosni na lokalno produkcijo. Če moram omeniti par imen, potem so to nedvomno stari mojstri Marjan Manček, Božo Kos, Matjaž Schmidt, tudi ilustratorji moje generacije so fantastični talenti – Igor Šinkovec, Tanja Komadina, Matej de Cecco, vsi fantastični ilustratorji. Veliko talenta!
Je težko prodreti v tujino?
Samo v Sloveniji se izda 3500 knjig letno. Čeprav niso vse za otroke in mladino, so številke že pri nas vrtoglave. V večjih in bogatejših državah pa je te produkcije ogromno in težko se je znajti v njej. V Sloveniji se lahko s komerkoli dobiš osebno, v tujini stvari potekajo preko agentov, posrednikov, komunikacija je precej bolj formalna, kar je v resnici čisto v redu. Vse poteka malo drugače in bolj industrijsko.
Videla sem, da ste ustvarili tudi ilustracijo za računalniško igro?
Ja, res je. Čeprav najraje delam za knjižno založništvo, sem precej prisoten tudi drugje – učbeniško založništvo, komercialne ilustracije, igrice, plakati itd.
Kakšni so načrti? Tujina?
Ne, tujina ni cilj, čeprav rad delam tudi za tuje naročnike.
Trenutno ravno delam eno luštno zadevo, pripravljam namreč materiale za Megakviz (megakviz.si), knjižnično-muzejski kviz, ki ga vsako leto rešuje okrog 20 tisoč učencev po Sloveniji. Lani je bila tema železna doba, predlani stari Egipt, letos pa je tema Naše malo veliko morje. Z Žigo že tretje leto pripravljava plakat in stripe, ki so spremljevalni material za Megakviz.
Drugi velik projekt, ki se ga lotevam, pa je slikanica, ki jo pripravljam z vašim kolumnistom Noahom Charneyjem. Zelo se je veselim. Najbrž bo izšla naslednje leto.
Mateja Štrajhar
