Opazovala sem ga v kamniški knjižnici na predstavitvi knjige Slon pleza na drevo avtorice Katarine Kesič Dimic. Pred našimi očmi so nastajale ilustracije Katarininih junakov. Kako enostavno je bilo videti! Pa ni čisto tako, pravi Ivan Mitrevski, ilustator, ki živi in ustvarja v Kamniku – enostavnost ilustracije je rezultat daljšega procesa dela.
Kako človek postane ilustrator?
Ponavadi človek postane ilustrator, tako da že od malih nog čečka in riše.Tako sem začel tudi jaz. Dolgo časa nisem na to gledal kot na poklic. Mogoče tudi zato, ker nimam nobene formalne izobrazbe s tega področja. Na določeni točki pa se je vseeno pojavilo nekaj priložnosti, punudili so mi ilustriranje in plačilo za to. Počasi so se stvari začele kotaliti in nabirati in na koncu sem imel toliko dela, da sem se moral odločiti – ali pustiti službo ali pustiti popoldansko službo. (smeh) Zato sem dal odpoved in sedaj sem polno zaposleni ilustrator.
Na samostojno pot ste se – po službi kot oblikovalec v marketingu – podali pred sedmimi leti. To je bila precej pogumna odločitev, kajne?
Ja, kar … takrat se je nagrmadilo precej težav, kriza je bila v polnem zamahu, en otrok je bil na poti, drugi v vrtcu, stanovanje je bilo še treba odplačati … Ampak smo vse nekako zmogli in mi ni žal. Lahko bi se stvar obrnila tudi drugače in bi danes na to odločitev gledal z obžalovanjem. Najbrž ni nikoli pravi trenutek, da preizkusiš srečo. Jaz sem jo in mi je uspelo, ampak tudi če mi ne bi, mi ne bi bilo žal, da sem poskusil.
Vaše ilustracije so igrive, hudomušne, polne življenja … videti so tako enostavne – pa so res? Najbrž pot do ilustracije, ki ustreza vašim željam, ni vedno enostavna?
Da nastane ilustracija re spotrebujem nekaj časa. Omenili ste enostavnost – mislim, da enostavnost ni nekaj, s čimer začnem, ampak je rezultat daljšega procesa, ko elementi, ki niso pomembni in ne prispevajo bistveno k ilustraciji, sčasoma odpadejo med čečkanjem in skiciranjem. Enostavnost je rezultat dela. Vsaka ilustracija rabi nekaj časa, da dozori – vsaj pri meni. Ne vem, kako delajo moji kolegi, mogoče se kdo lahko enostavno usede za mizo in nariše lepo ilustracijo v nekaj minutah. Sam porabim za ilustriranje kar precej časa in veliko, veliko, veliko skic.
Ali je treba biti, če želiš biti dober ilustrator, tudi malo otrok ali samo dober psiholog?
Ne vem, če sem eno ali drugo. Ne vem, kaj je tisti izjemni element, ki naredi otroške ilustracije čarobne in privlačne. Jaz jih enostavno rišem in včasih se presenetim ter nastane nekaj res lepega.
Glede na to, da so otroci kritično, pozorno in iskreno občinstvo, ali je biti uspešen pri njih večji uspeh kot biti uspešen pri odraslih?
Zelo redko delam za odrasle, tako da ne znam primerjati, ampak mislim, da so otroci zelo hvaležna publika, zelo radi vzamejo ponujeno vsebino in so zelo pozorni. Opazil sem, da so zelo dobri še pri nečem – zelo hitro najdejo skrite napake v ilustraciji. Takih, ki jih ne opazi niti ilustrator niti pisatelj niti urednik niti tiskar, skratka nihče … ko je knjiga natisnjena, jih otroci opazijo ob prvem branju.
Ali se vam je to že zgodilo?
Ja, to se mi dogaja neprestano.
In kakšne so te napake?
Ena od prvih knjig, ki sem jo ilustriral, se je imenovala Vitez Miha iz Lendave. V njej nastopa zmaj. Narisal sem običajnega zmaja, torej zelenega. Nekje v tekstu pa se čisto spotoma omenja, da je zmaj črn. Nihče ni opazil napake – urednik, pisatelj, lektor, jaz. Ko sem knjigo prvič prebral otrokom, so vprašali – zakaj piše, da je zmaj črn, če pa je očitno zelen? Zanimivo je, da otroci verjamejo ilustracijam precej bolj kot tekstu.
Kakšen je bil vaš odgovor?
(smeh) Nič, priznal sem napako.
