sobota, 26 novembra, 2022
3.6 C
Kamnik
3.6 C
Kamnik
sobota, 26 novembra, 2022
3.6 C
Kamnik
sobota, 26 novembra, 2022
3.6 C
Kamnik
sobota, 26 novembra, 2022
3.6 C
Kamnik
sobota, 26 novembra, 2022
DomovPogovoriImset: Nikoli ne bomo všeč vsem

Imset: Nikoli ne bomo všeč vsem

Člani glasbene skupine Imset, ki prihajajo iz Domžal, kljub rosnim dvajsetim niso novinci v glasbi. Za seboj imajo že desetletje igranja in nastopanja, pred kratkim so izdali svoj prvi album Persona. »Toplejši meseci obetajo, da bo slovensko glasbeno sceno prevetrila čisto nova glasbena fronta, ki se imenuje Imset,« so zapisali pri njihovi matični založbi Nika. Imsetovci po izidu albuma delajo s polno paro; zaupali pa so nam, da nastaja že nov material za naslednjo ploščo. »Takoj je treba naprej, sicer padeš ven,« pravijo Jaka Ažman, Blaž Horvat, Dejan Macura in Jaka Peterka, s katerim smo se dobili za ta intervju.

Konec maja ste izdali svoj prvi album Persona. Zakaj takšen naslov?

Ker smo v skupini štirje člani in smo se v Imsetih vsi skupaj zlili v eno, torej štiri različne osebnosti v eni glavni – personi, zato tudi album nosi takšno ime.

Izbirate zanimiva imena. Poleg albuma Persona je zanimivo že ime skupine. Kaj pomeni Imset?

Ime skupine je nastalo popolnoma po naključju že pred nekaj časa. Naš bivši bobnar je nekje zasledil besedo Imset in pomislil, da bi to bilo dobro ime za našo skupino. Ostalim članom, takrat smo bili še mulci, je bilo takoj všeč, saj se je dobro slišalo. Pogledali smo, kaj beseda spoh pomeni, in ugotovili, da izhaja iz egipčanske mitologije. Božanstvo Imset ima še tri brate, vendar je Imset edini s človeško glavo, ostali imajo živalske glave. Torej smo tudi mi nekako človeški. Recimo v tem smislu, da nas ne bo premamila slava. Trkam.

Pri nastajanju albuma je sodeloval tudi ameriški producent Ted Jansen, kajne?

Snemali smo v Novem mestu v RSL studiu, ki je največji in najbolj profesionalni studio v Sloveniji. Z našo ekipo producentov smo dobili idejo, da bi posnetek poslali Tedu Jensenu, ki je na primer delal s skupinama Linkin Park in Green Day. Pisali smo mu in preko njegovega menedžmenta je bilo sodelovanje hitro potrjeno. Najprej smo mu za pokušino poslali eno pesem. Želeli smo videti, kaj bo ustvaril, kajti tudi nam je moralo biti všeč tisto, kar naj bi naredil. Na koncu nam je bilo tako všeč, da smo mu prepustili kar vso ploščo. Tudi do tega sodelovanja je prišlo precej po naključju.

V vaši skupini je veliko naključij …

(smeh) Precej, ja.

Nekdo, ki je producent velikim svetovnim skupinam, si vzame čas za vas. Kakšni so občutki?

To je ogromna pohvala. Da je zvokovno uredil ploščo nekih mulcev iz majcene Slovenije … in ta razlika v zvokovni sliki se sliši. Ne znam natančno opredeliti, kakšna točno je ta razlika, zakaj pride do nje, ampak nedvomno do tega prihaja tudi zaradi naprednejše tehnologije, ki jo v Ameriki imajo, pri nas pa morda niti ne. Hkrati delo pri njih poteka drugače kot pri nas. Na enem projektu dela deset ljudi: eden na kitarah, drugi na bobnih itd. Pri nas v Sloveniji pa en producent dela vse. Zagotovo je drugače, če se nekdo 24 ur na dan ukvarja samo z zvenom kitare. Tako se ustvari razlika, ki je sicer majhna, a bistvena, nastane pa tudi zaradi velike razlike v vrednosti opreme.

Koliko časa je nastajal album Persona?

Snemanje je trajalo točno eno leto, izbor pesmi pa nekaj več od tega. Lani maja smo šli v studio, letos maja pa je album izšel. Še dva tedna pred izidom smo popravljali neke zadeve, tako da je bil na koncu skoraj do sekunde natančen izid. Komadi so se nabirali spotoma, tudi med samim snemanjem.

Kakšni so občutki po prehojeni enoletni poti?

Pri nas je bil žur že na začetku. Studio v Novem mestu je ogromen, tako da smo se mi štirje mulčki kar izgubili. Prestopili smo prag tiste hiše, studio je spodaj, zgoraj so sobe, v katerih se prespi. Počutili smo se kot veliki. Snemanje se je začelo in bolj, kot je šlo h koncu, več stvari smo morali še narediti, tako da smo na koncu že komaj čakali, da bo vse skupaj mimo in da bo album zunaj. Bilo je veliko potrebne in nepotrebne živčnosti. In ko je plošča izšla, smo si kar malce oddahnili. (smeh)

Plošča je zunaj, vi ste si oddahnili, ampak potem pridejo odzivi poslušalcev. Ali ste s temi odzivi zadovoljni?

Zaenkrat zelo. Odzivi so nad pričakovanji. Smo pa še pred izidom posamezne pesmi testirali pri prijateljih in sorodnikih, ki so povedali, katere pesmi so jim všeč, kaj jim je ljubo in kaj ne.

Za posamezne pesmi ste posneli tudi videospote …

Res je. Mesec dni pred izidom plošče je le-to napovedal videospot za pesem Jadrava. Nato je prišel še videospot za pesem Kralj, avgusta pa bo luč sveta ugledal še en spot, in sicer za pesem Na glas. Snemamo ga v teh dneh z igralcema Domnom Valičem in Leo Mihevc. Zdi se mi, da bo spot zelo udaren. Pustite se presenetiti.

Kako je na snemanju z Domnom in Leo?

Z Domnom se poznamo že od prej. In prav on nam je prvi padel na pamet, ko smo se pogovarjali o videospotu za pesem Na glas. Želeli smo namreč posneti spot z dvema profesionalnima igralcema. Ko smo ga povabili k sodelovanju, je bil takoj za stvar, všeč mu je naša glasba, tako da ni bilo veliko za razglabljati. Velika razlika je, če v spotu nastopata profesionalca ali pa naturščnika, in Domen in Lea sta zaigrala vrhunsko. Kar kocine so mi šle pokonci, ko sem ju opazoval med odmorom, ko sta bila še vedno v vzdušju spota, ki je precej temačno. Lea je nekaj rekla, Domen je ni slišal, zato jo je vprašal, kaj je rekla. Odvrnila je, da nič. In jo je grdo nadrl, podobno, kot bi se to zgodilo tudi v zgodbi videospota.

Od kje ideje za zgodbe videospotov?

Scenarij v celoti napišemo sami. Zgodbo dodelamo z režiserjem, ampak v osnovi je ideja naša.

Na tem mestu velja izpostaviti videospot za pesem Jadrava, v katerem so lepi posnetki iz zraka. Kje ste snemali in kako je potekalo?

Spot smo snemali v Baški na Krku. Sto metrov od obale je platforma za skakanje v vodo. Snemali smo oktobra, en konec tedna, zaradi svetlobe samo zjutraj in proti večeru. Bilo je zelo mraz. Ob štirih zjutraj smo morali biti na tej platformi, lepo oblečeni za videospot smo čakali na sončni vzhod in zmrzovali.

Kako pa ste tja prepeljali inštrumente?

Domačin nas je peljal s čolnom. Na začetku smo hoteli sami veslati do tja, ampak vreme je bilo slabo, pihalo je in ugotovili smo, da ne bomo zmogli. Tako smo en dan pred snemanjem našli tega domačina in ga prosili, naj nas pelje s čolnom do tja. Ideja mu ni bila prav nič všeč, a za 100 evrov nas je vseeno peljal tja in nazaj.

Prvi dan smo posebej snemali samo band, drugi dan pa posebej samo plesalca. Te plešoče sence pa so nastale po naključju. Hoteli smo narediti nek drug posnetek iz zraka. Ko je snemalec dvignil dron, mi smo bili na plaži, pogledamo in vidimo … sence. Zmaga! In smo potem to posneli. Iskreno povedano, pa to ni bilo načrtovano in se nam je malo “usralo”.

Pred kratkim vas je pod svoje okrilje vzela založba Nika. To je najbrž velik uspeh? Kaj je sedaj drugače?

Med snemanjem v studiu RSL je bil nek dogodek, na katerem so bili tudi predstavniki založbe. Z našim producentom so poslušali naše posnetke. Bili so zelo zainteresirani, povabili so nas na sestanek, na katerem smo se dogovorili za pogodbo. Definitivno je razlika. Prej smo delali vse sami, sedaj pa je založba v večini prevzela odnose z javnostmi, distribucijo, dogovarjanje za termine, kar nam olajša delo. Poleg tega si kot skupina več vreden, če deluješ pod okriljem založbe.

Ali imate tudi zaradi sodelovanja z njimi več nastopov z odmevnimi imeni? V Opatiji ste bili 1. junija predskupina legendarnim Dire Straitsom. Avgusta boste v Kopru nastopili na koncertu ob 40-letnici skupine Bijelo dugme.

To je popolnoma delo našega menedžerja, torej popolnoma naše delo.

Kako je nastopati ob boku skupinam, ki so popolnoma pred vašim časom; ki so bili na višku, ko so bili mladi vaši starši?

(smeh) Ja, leta 1994, ko sem se sam rodil, so imeli Dire Straitsi ravno poln Wembley. Predvsem je med nami velika starostna razlika. Na ta račun smo se veliko šalili. V zaodrju smo se spoznali z njimi in moram reči, da gre za zelo prizemljene ljudi. Zelo so prijazni, sicer malo starejši, tako da ga nismo hudo zažurali skupaj, ker so šli v hotel spat. (smeh) Ampak zelo dobra izkušnja. Ko si z njimi v zaodrju, nimaš občutka, da ob tebi stojijo glasbene legende. Zelo so preprosti.

Ali je težje nastopati, če veste, da vas v zaodrju poslušajo legende?

Ja. Je. Se mi zdi, da smo se malo bolj znojili kot sicer. Gledajo in spremljajo … nikoli ne veš, mogoče se odpre kakšna priložnost za tujino. Glede na to, kako se nam “serje” do sedaj, ne bi bilo nič čudnega.

Smo pa prav posebej za koncert v Opatiji naredili pesem Jadrava v hrvaškem jeziku. In je bila zelo dobro sprejeta. Publika je znala ceniti naš trud in dobili smo jih na svojo stran.

Ali boste hrvaško različico tudi posneli ali je bilo to samo enkratno dejanje?

V načrtu imamo posneti več pesmi v hrvaščini in angleščini. Kolikor smo videli in izvedeli, se mi zdi, da je hrvaški trg precej odprt, zato moramo poskusiti.

Potem ciljate tudi na tuje trge?

Ja, nedvomno. Zdaj smo mladi, zagnani in predvsem trmasti, zato mislim, da je idealen čas, da poskusimo tudi v tujini.

Ne sodelujete pa samo s tujimi glasbenimi ustvarjalci, posneli ste pesem Sanjam z Alyo …

Pesem Sanjam je pisana za duet. Ko smo jo igrali na večjih koncertih, smo imeli vedno glasbeno gostjo. Ves čas smo vedeli, da to pesem želimo tudi na plošči predstaviti kot duet. Ko smo se pogovarjali, koga bi povabili k sodelovanju, nam je Alya takoj padla na pamet, in sicer predvsem zato, ker je rockerica po srcu in imela je rockerske komade. Ko smo ji poslali našo pesem in jo povprašali, če bi sodelovala, je bila zelo vesela in takoj za stvar.

Nekateri vas primerjajo s Siddharto. Kaj jim odgovarjate?

Težko je odkriti toplo vodo, vsak je nekomu podoben. Ni nobena skrivnost, da smo odraščali ob glasbi Siddharte, Big foot mame, Tabujev, skupine Dan D, ampak na koncu še vedno ustvarjamo svojo glasbo, imamo svoje koncerte, na podlagi tega dobivamo vse več oboževalcev in še kakšen evro za povrh in s tem ni nič narobe. Tisti, ki smo jim všeč, nas poslušajo; tisti, ki nas ne marajo, nas pa ne. Na začetku poti smo se bolj obremenjevali s temi primerjavami, zdaj pa vidimo, da nam uspeva, hkrati pa počnemo to, kar nam je všeč. In to je glavno. Nikoli pa ne bomo vsem všeč.

Vrnimo se na začetek. Kako je nastala skupina Imset?

Zametki Imsetov segajo v naša dvanajsta leta. Če pogledam sebe, sem imel kitaro v roki že pri petih letih in to je bilo to. Že takrat sem vedel, da bom šel v glasbeno šolo. Potem se je pa vse nekako poklopilo.

Naš basist je moj sosed, poleg tega sva bila v osnovni šoli sošolca; bobnar je moj bratranec, klaviaturist pa bobnarjev sosed. Povezani smo od nekdaj. Že od malih nog smo ves čas skupaj, poznamo se do obisti. Včasih se tudi skregamo, ampak še vedno gremo potem lahko na pivo, nihče ne kuha mule (smeh). Pri nas se že od otroštva prepletata prijateljstvo in biznis. Toliko se poznamo in vemo, da se ne more zgoditi nič tako resnega, da bi se skregali in razpadli. O tem smo se pogovarjali in prav nihče ne bi igral v drugi skupini kot Imset. Če bi razpadli, bi se najbrž nehali ukvarjati z glasbo. Ampak vem, da ne bomo razpadli, tako da tukaj ni bojazni.

Vsi štirje člani ste iz Domžal (Jaka in Jaka iz Male Loke, Blaž in Dejan pa z Rodice). Ali so Domžale mesto, ki mladim glasbenikom, še posebej rockerjem, ponuja dovolj možnosti?

Ker živimo v Domžalah, smo veliko pridobili. Ko smo prišli do stopnje, primerne za nastopanje na velikih odrih, so nas na Občini Domžale povabili na različne koncerte, dogodke. In še danes je tako. Kljub temu da smo rockerji in nismo narodnozabavna glasba, ki je povsod prisotna, so nam dali priložnost, čeprav so bili to časi, ko si z rockom zelo težko kam prišel. Možnosti vedno so, samo poiskati jih je treba. Če boš ležal doma na kavču s kitaro v roki, ne boš prišel nikamor. Moraš pisati elektronsko pošto, klicati, težiti, koga povabiti na kavo, potem pa se premakne.

Izvedeli smo, da je bobnarja Blaža Horvata na koncerte vozila mami, poleg tega je moral pri 14. letih, ko ste igrali na Schengenfestu, dobiti dovoljenje staršev, da je lahko nastopal. Ste imeli veliko težav, ker ste začeli rosno mladi, še najstniki? Ali je tako lažje, saj ste zdaj pri dvajsetih že pravi glasbeni mačkoni?

Izkušnje, kilometrina so nedvomno prednost. Ko prideš na veliko koncertno prizorišče, kot je npr. bivši Schengenfest, se moraš znati prav obnašati … od obnašanja v zaodrju do prihoda na tonske vaje. Mi smo takrat pri štirinajstih na Schengenfestu približno že vedeli, kaj in kako; čeprav smo se na odru kar izgubili, ker smo bili takrat prvič na tako velikem odru. Še kable smo imeli prekratke. (smeh)

Ali so zaradi mladosti kdaj imeli ljudje negativen odnos do vas?

Ponekod je tako še danes. Če nas kdo jemlje z levo roko, mi naredimo obratno od pričakovanega – nismo užaljeni, ampak se še bolj potrudimo in s tem prepričamo. Na koncu nas vedno še povabijo.

Sicer pa ti Jaka delaš na Radiu Hit, Jaka Ažman se ukvarja s fotografijo, Blaž je lučkar, Dejan pa bo kmalu doktoriral tudi iz filozofije. Nekako se tudi vaši poklici povezujejo s šov biznisom. Ali vidite prihodnost tukaj?

Seveda, vsak mora imeti svoj prihodek poleg banda, vsaj za zdaj, dokler ne moremo živeti samo od glasbe. Ne še. Je pa zelo fino, člani skupine se lepo dopolnjujemo. Jaka je fotograf in dela tudi videe; nekaj teh na YouTubu je njegovih. Lučkar Blaž nam uredi delovanje lučk za vsak naš koncert posebej. Filozofija prav pride pri pisanju tekstov. Dejan oz. Curi, kot ga kličemo, se zelo dobro izraža. Vse pride prav. Radio, kjer delam sam, je pa tako ali tako medij glasbe.

Ali lahko rečemo, da je vaš uspeh nekakšen skupek pridnosti, vztrajnosti, sreče …?

Ja. Če pogledam druge skupine, ki so začenjale takrat kot mi, jih je do danes 80 ali 90 % razpadlo.

Večinoma mislijo, da se uspeh zgodi čez noč, toda ni tako. Mi smo trmasti in vztrajni. Če nas nekje zavrnejo, poskusimo ponovno, poskusimo drugje. To je edina pot do cilja. In po mojem mnenju je tega v zdajšnjih časih premalo.

Mateja Štrajhar

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
broken clouds
3.6 ° C
9.1 °
2.9 °
100 %
1kmh
75 %
sob
8 °
ned
7 °
pon
5 °
tor
5 °
sre
5 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano