sreda, 6 julija, 2022
29.1 C
Kamnik
29.1 C
Kamnik
sreda, 6 julija, 2022
29.1 C
Kamnik
sreda, 6 julija, 2022
29.1 C
Kamnik
sreda, 6 julija, 2022
29.1 C
Kamnik
sreda, 6 julija, 2022
DomovPogovoriHelena Sterle: Nikoli nisem rekla ne

Helena Sterle: Nikoli nisem rekla ne

Helene Sterle je ena najbolj prepoznavnih in aktivnih Kamničank ter letošnja dobitnica srebrnega občinskega priznanja. Tako srčne, tople in iskreno prijazne osebe, ki je vedno pripravljena priskočiti na pomoč, nima vsak kraj, zato je njeno prostovoljsko in humanitarno delo pa udejstvovanje z otroki in mladostniki še toliko več vredno. Brez ljudi, kot je Helena, bi bila naša skupnost zelo siromašna, zato sem vesela, da sem jo uspela prepričati v tokratni pogovor, četudi se ne mara izpostavljati. Vsako srčno delo, pa če še tako drobno, namreč pušča sledi, ki jih je vredno zapisati.

Ste letošnja prejemnica srebrnega priznanja Občine Kamnik. Kaj vam pomeni to priznanje?

Ko so mi sporočili, da bom prejela priznanje, sem čisto po žensko najprej pomislila: »Joj, kaj bom pa oblekla?« (smeh) Ob naštevanju, kje vse sem sodelovala, sem šele pomislila, da smo res ogromno naredili. Zavedam se, da vse ni zgolj moje delo.

Če ne bi bilo ob meni ekipe, v kateri smo vsi skupaj ravno prav prismojeni, ne bi mogla izpeljati vsega tega. Ko se oziram v preteklost, se sploh ne spomnim, da kdaj kakšna akcija ne bi uspela. Mogoče nekajkrat, ampak še takrat se je vsakič znova izkazalo, da smo bili zgolj prezgodnji z idejo. Od leta 1991, ko smo začeli migati, smo očitno naredili veliko dobrega. Z leti so se dobra dela nabrala, pri meni pa so se nabrala leta. (smeh) Lepo je, da se delo opazi in nekomu nekaj pomeni. Lepo je, da nekdo prepozna vrednost v našem delu. Še posebej me veseli, da so bili zadovoljni tisti, ki so se vključili v naše delavnice in raznorazne dogodke. Sčasoma sem namreč ugotovila, da se ljudje radi vključujejo; sploh tisti, ki so v naš kraj priseljeni, na tak način poiščejo vezi z lokalno skupnostjo. Še najlažje je to preko otrok. Ko se otrok udeleži kakšne delavnice, se sčasoma pridružijo in vključijo tudi starši.

Skoraj ni Kamničana, ki vas ne bi poznal; če ne drugače, pa kot tisto gospo, ki šiba na kolesu po Kamniku. To kolo je nekako postalo vaš zaščitni znak?

Kolo je moj sopotnik. Je zelo praktično, kajti nanj lahko naložiš stvari, ki jih potrebuješ za dogodek ali delavnico, hkrati pa ob srečanju s kakšnim znancem, če se ti mudi, lahko samo pomahaš in pozdraviš kar med vožnjo. Res pa je, da je tudi moja mami kolesarila. Imela je staro nemško kolo, ki ga je dobila za opravljanje dela na terenu, v službi je bila namreč v zdravstvenem domu. Mi, otroci smo si ga kdaj bolj na skrivaj tudi sposodili. Mogoče mi je to ostalo od nje. Na splošno pa se mi zdi, da bi bila malce prikrajšana, če ne bi imela kolesa.

Z mestom ste globoko povezani v svojem prostovoljskem (prostovoljka v Dnevnem centru Štac’jon, Dnevnem centru za mlade gibalno ovirane osebe, Društvu Makadam Kamnik in Društvu Sožitje Kamnik) in humanitarnem delu (zbiranje zdravil, hrane in drugih dobrin). Kaj vam pomeni to delo?

Veliko. Ljudje so se name obračali z raznoraznimi problemi. Vedno sem se potrudila po najboljših močeh. Nikoli nisem rekla ne. Četudi tisti trenutek nisem mogla kar takoj pomagati, sem vsakomur rekla, naj počaka, da povprašam naokrog. V vseh teh letih se je moj socialni krog ljudi tako razširil, da se je vedno našel nekdo, ki je bil pripravljen pomagati. Imela sem srečo v življenju, da so po moji poti vedno stopali dobri ljudje, za katere sem vedela, da jih lahko pokličem, vprašam in prosim za pomoč. Nisem pa nikoli česarkoli načrtovala, vse je vedno nastajalo spontano, kajti idej, teh mi pa res ni nikoli manjkalo.

Pri vseh dejavnostih, v katere sem bila vključena, sem se vedno potrudila, da sem koga, za kogar se mi je zdelo, da bi bilo dobro, če bi bil vključen, povabila ali kar zvabila, da se je udeležil. Predvsem imam v mislih otroke priseljencev pa tiste otroke, ki jih starši nikamor niso peljali, nekaterih še na ulico niso spustili. Če pa oni niso do nas prišli, sem pa jaz do njih.

In tako smo imeli delavnice na otroškem igrišču in Andersenov dan s pravljicami na vrhu našega hribčka med bloki pa ladjice smo šli spuščat k vodi in še veliko tega. Nič ni bilo težko, vse je nastalo spontano … ko vidiš, da nekoga tvoja ideja spodbudi, je neprecenljivo, in se kar samo od sebe vse izpelje. In si zadovoljen. Ne želim se tolči po prsih, ampak lepo je videti, da so ljudje zadovoljni, ko nekaj narediš. To je potrditev, ki da človeku energijo za naprej. Po prireditvi si sicer utrujen in izpraznjen, a misli z novimi idejami se že porajajo.

Pa ste imeli kdaj občutek, da je preveč vsega, vključeni ste bili v toliko dejavnosti, dogodkov?

Ne, sploh ne. Po rojstvu drugega otroka sem ostala doma in nikoli nisem bila preveč obremenjena. Vedno sem rada priskočila na pomoč, to mi nikoli ni bilo odveč. Ravno nasprotno, še dobro se mi je zdelo, da so me vključevali v vse dejavnosti. Ker sem pred tem delala v vrtcu, sem imela veliko idej, kako vključiti otroke v dejavnosti, kako jih obogatiti in narediti zanimive. Spomnim se, na primer, kako smo v Svetu za preventivo in vzgojo v cestnem prometu Občine Kamnik popestrili učenje prometa. Do takrat so bili kvizi v šoli, mi pa smo dogajanje preselili na Šutno, uredili poligone, otroci so risali na ogromno rolo papirja, tako da je nastal najdaljši plakat o prometu in še in še; iz vsega skupaj je postopoma nastal dan brez avtomobila, ko v zadnjih letih več kot tisoč otrok obišče središče Kamnika in spoznava osnove prometne varnosti in službe, ki skrbijo za to. Otroci iz kamniških vrtcev in šol se zabavajo in preživijo aktiven dan, hkrati pa se tudi kaj koristnega naučijo.

Omenjate, da ste delali v vrtcu. Kako se spominjate svojih vrtčevskih dni?

Začela sem v Kamniku, a je bilo včasih hudo. Pa ne delo, to ni bilo nikoli težko, temveč me je bolelo, ker so se med otroki delale velike razlike. Le tisti otroci, katerih staršev so bili funkcionarji, so bili nekaj vredni. Otroci priseljencev pa so bili reveži, nihče jih ni maral, bili so vsi smrkavi, jokali so.  

Te razmere so izhajale iz takratnega vodstva, zato sem šla raje v domžalski vrtec. Začela sem v Mengšu, nazadnje sem delala v Preserjah. V Mengšu je bilo prijetno delati, v vrtcu smo imeli od dojenčkov do starejših otrok. Če sem zamudila avtobus, sem šla kar nazaj v vrtec k dojenčkom. Tudi v Preserjah je bilo zanimivo, zunaj smo imeli urejeno igrišče, kar takrat ni bilo pogosto, tako da smo ga veliko koristili, pa tudi travnike in njive.

Glede na to da se vse življenje gibljete med mladimi, kako gledate na spremembe, ki jih doživljajo posamezne generacije – od prehoda v kapitalizem do današnje dobe računalnikov in pametnih telefonov? So razlike med generacijami nekoč in danes? Kakšne?

Zdi se mi, da se včasih iz otrok dela projekte, premalo časa pa se posveti osnovam, njihovemu dobremu počutju in razvoju, igri. Že ko sem sama delala v vrtcu, so bile podobne težnje, dandanes pa je tega še več. Na primer, v poročilo nisem mogla napisati, da se je pripravljalo k nevihti in je bilo težko animirati otroke za skupno delo. Takrat smo dali blazino na tla ter se valjali, žgečkali, pestovali in peli…. Kot da otroci delajo po učinku, treba je to, treba je ono.

Po mojem mnenju pa si vsaka mama, starš, ki ima otroka v vrtcu, bolj želi, da se otrok dobro počuti in je na varnem, da rad gre v vrtec, kot pa da zna še eno pesmico več.  

Tudi vrtci med sabo kar tekmujejo, kateri bo imel več dodatnih dejavnosti, najbrž je to prinesla konkurenca, ne vem. Angleščina, ples … sprašujem se, če je to tudi zaradi tega, ker so otroci v vrtcu do petih popoldan in je treba zapolniti ves ta čas. Ko srečujem vzgojiteljice z otroki na sprehodu, pa sem vesela, kajti vidim, da so to tista dekleta, ki imajo rada svoje delo in se zavedajo, da je to temeljni kamen, kajti v vrtcu se otrok nauči od govora do socializacije. Prav tako se mi zdi pomembno, da se zavedajo pomena svežega zraka, v vrtce so vpeljali škornje in dežne plašče, tako da se gre ven v vsakem vremenu. Pozimi se hitro stemni in prav je, da so otroci vsaj malo zunaj.

Za starejše otroke in mladostnike pa so gotovo težji časi. Starejši jim očitajo, kaj vse imajo, od materialnih dobrin do možnosti, meni pa se zdi, da jim največ pomeni sreča in razumevanje v družini in med vrstniki. Željni so pogovora in razumevanja.

Ali ste potem, ko ste ostali doma, kaj pogrešali vrtec?

Ne, nikoli, preveč je bilo poročil in pisarije. Poleg tega sem bila ves čas aktivna s svojima otrokoma. Hodili smo na igrišče, kjer je bilo tudi veliko drugih otrok. Ko sta bila moja dva žejna, sem jima šla iskat pijačo, in se jih je še en kup drlo – jaz sem tudi žejen, jaz tudi … In sem poskrbela še za njih. Veliko jih je bilo s ključem okrog vratu. Pa smo imeli vrtec na ulici. In nedeljske matineje v kleti bloka, kjer je bila ogrevana sušilnica. Otroci so prišli s pručkami in smo brali pravljice, imeli smo lutke ipd.

Kako je danes, ko srečujete vse te otroke, danes že odrasle ljudi?

Še danes mi kakšen pove: »Jaz se vas pa spomnim iz kleti.« (smeh) Veliko mojih otrok – sploh teh s pručkami pa tudi tistih iz počitniškega varstva – se je odločilo za poklic vzgojitelja oz. vzgojiteljice. Najbrž ne samo zaradi mene, pa vseeno se mi zdi lepo.

Prav tako je do mene prišlo mnogo tistih, ki sem jih čuvala v mladinskem centru, in so se mi zahvalili. To so bili otroci, stari od 10 do 14 let, tudi “problematični”. Največ je bilo priseljencev z juga, starši se niso zmogli vključiti v našo družbo, kar se je poznalo pri otrocih. Nekaj je bilo alkohola, drog, kletvice so kar letele naokrog. Bili smo azil za te otroke, ki bi bili sicer prepuščeni sami sebi in ulici. Včasih se je zgodilo, da tudi do večera nihče od staršev ni prišel pogledati, kam je šel otrok po šoli. Ti otroci so me vzeli za svojo, spoštovali so me ter cenili, ker sem jim prisluhnila, jim pomagala in jih poskušala razumeti. Kar nekaj se jih je “pobralo” in so se našli.

Vam je bilo to poslanstvo, skrb za sočloveka, delo z otroki in mladostniki ter ranljivimi skupinami položeno v zibko? Oziroma kdaj ste začutili ta klic?

Doma smo bili revni, trije otroci smo bili, mami je kmalu ovdovela. Posluh za druge ljudi najbrž izhaja že iz šole, ko velikokrat ni bilo posluha za nas iz revnejših družin. In smo si mi pomagali med sabo.

Tudi moja mami je bila socialna in je veliko pomagala, če je le lahko. Sicer pri nas ni bilo tako hudo, da ne bi imeli za kruh in mleko, ampak kdaj si je bilo pa kakšen dinar treba tudi sposoditi. Da smo šli otroci na morje, se je mami vsako leto javila, da je kot medicinska sestra delala v koloniji. In tako sem tudi jaz hitro pristala med tistimi, ki pomagajo. Ravno osmi razred sem bila, ko je ena “tovarišica” zbolela in sem dobila njeno skupino v koloniji. Tako fino se mi je zdelo, da sem imela odgovornost, pa čeprav so bile v moji skupini najmlajše punce. Ampak so tudi večje hodile k meni, bile smo generacija in očitno sem se jim zdela zelo pametna, če sem že imela svojo skupino. (smeh)

Zaradi kolonije sem zamudila tudi rok za vpis na učiteljišče, zato sem se vpisala na vzgojiteljsko šolo. Tu mi je bilo zelo všeč.

Vse, kar smo se učili v teoriji, smo preizkusili tudi v praksi v bližnjem vrtcu. Veliko smo analizirali eden drugega – tu sem se naučila, da je kritika lahko tudi pozitivna, le na pravilen način jo je treba povedati. Ves čas smo izmenjevali mnenja. Ogromno smo se naučili in odkrivali svoje talente, tako da so nas res usposobili za delo.

Peli smo, ustvarjali, telovadili, plesali, igrali inštrumente … Mene je zelo pritegnila tudi psihologija. Vedno se mi je zdelo, da je staršu lahko reči – vaš otrok je tak in tak. Zakaj je tak in kaj narediti, kako pomagati, to me je vedno zanimalo. Če se ne bi življenje drugače obrnilo, bi si želela, da bi več vedela o psihologiji.

Kaj pa ste imeli od vseh dejavnosti najraje?

Zelo me je prevzel izrazni ples. Če ne bi bilo treba hoditi na treninge v Ljubljano, bi s tem tudi nadaljevala. V šoli nas je učila Marta Paulin, ki je bila med 2. svetovno vojno soborka Karla Destovnika – Kajuha in je tudi tipkala njegove pesmi. Dala nam je posebne naloge, morale smo biti potoček, rak, drevo … Zanimivo je, da ko daš tako nalogo otrokom v vrtcu, jo naredijo spontano, sploh ne premišljujejo, ampak to kar so.

Rada sem tudi ustvarjala, čeprav nisem ne vem kako ustvarjalna. Včasih me ljudje sprašujejo, če imata otroka po meni ustvarjalno žilico. Najprej povem, da pri nas v družini ni nihče normalen. (smeh) Ne vem, po komu jo imata, je pa res, da sta tako zaradi Dušana kot mene bila z ustvarjanjem vedno v stiku. Imela sta možnost, edino to.

Ali je šlo sinovoma kdaj na živce, da ima mami toliko “otrok”? Je bilo kdaj obdobje, ko nista razumela vašega udejstvovanja?

Ne, nikoli. Ves čas sta bila z mano. Tudi navadila sta se deliti in dati ter pomagati drugim. Edino, kar ju je jezilo, je bilo to, da po koncu prireditve nihče ni pospravil za sabo, pa sta onadva morala pomagat mami. (smeh)

Najbrž vas je ves čas podpiral tudi mož Dušan?

Seveda, vedno. Včasih je sicer malce godrnjal, ampak je videl, da uživam, zato mi je velikokrat tudi pomagal, s plakati, prevozi ipd.

Baje vam mladi pravijo Legenda. Veste za to?

Za to je zaslužen Fudo. Bil je najstarejši med tremi fanti, mama in oče sta hodila v službo, mislim, da je oče delal celo v Nemčiji. Fudo je bil z Duplice, na Fužinah je imel staro mamo. In on bi tudi kam šel, pa je ves čas te mulce za sabo vlačil. Zato je oba pripeljal k meni v mladinski center. On mi je dal ta vzdevek. Če sva se desetkrat srečala, pa mi je vsakič rekel: »Helena, ti si legenda!« Poudarek na širokem E-ju. Včasih mi je celo prinesel rožico. Zelo srčen človek.

Sicer pa ljudje nasploh pravijo, da ste dobri, dobrosrčni, vedno pripravljeni pomagati, čudovita ženska. Kako se vam zdi, ko to slišite?

Vedno pomislim: »Joj, pa koliko je še takih, ki živijo v težjih razmerah kot jaz in veliko pomagajo.« S tem sem zrasla, dobro mi je bilo. Nikoli nisem ničesar načrtovala, ampak se je kar zgodilo.

Vedno ste nasmejani, pozitivni, iskrivih oči. Pa je prijazna gospa Helena tudi kdaj slabe volje in jezna ter povzdigne glas?

Ne, nikoli. Zadnje čase me jezi le televizija. (smeh) Jaz sem kot metronom, ves dan lahko migam, nisem utrujena, kar še kaj bi delala … je pa res, da me zvečer hitro zmanjka. Najbrž si mora glava spočiti. Naučila sem se, da je jeza problem drugih ljudi, jaz sem raje pozitivna in dobre volje.

MATEJA ŠTRAJHAR

Foto: Lea Logar

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
broken clouds
29.1 ° C
29.8 °
27.5 °
35 %
1kmh
75 %
sre
29 °
čet
25 °
pet
24 °
sob
26 °
ned
25 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano