nedelja, 5 februarja, 2023
0.1 C
Kamnik
0.1 C
Kamnik
nedelja, 5 februarja, 2023
0.1 C
Kamnik
nedelja, 5 februarja, 2023
0.1 C
Kamnik
nedelja, 5 februarja, 2023
0.1 C
Kamnik
nedelja, 5 februarja, 2023
DomovPogovoriGregor Trebušak: Imam najboljšo službo na svetu

Gregor Trebušak: Imam najboljšo službo na svetu

Na televizijskih zaslonih je kot voditelj in novinar prisoten že petnajst let. Pred tem smo ga lahko poslušali na radijskih valovih. Starosta, torej, a tega naziva mu pri 38 letih še ne smemo pripisati. Gregorju Trebušaku kljub dvajsetletnim izkušnjam v medijih zanosa ne zmanjkuje. Pravi, da ima najboljšo službo na svetu, saj mu poleg razgibanega dela omogoča tudi neprecenljiv čas za družino, s katero zadnjih nekaj let živi v Trzinu. 


Pravkar ste se vrnili z dopusta? Kje ste bili? 

Smo veliki ljubitelji morja. Bili smo v Vrsarju. Pred glavno sezono in po njenem koncu smo najeli prikolico v kampu. Prikolica je za otroke super. Z dvema majhnima punčkama pa je dobro, da ni pretirane gneče. 

Sicer je vaša priljubljena destinacija Grčija?

Ja, res je. Letos se je prvič v desetih letih zgodilo, da z Uršo nisva bila v Grčiji. Ivana Paulina je stara le eno leto, Lilijana tri. Z dvema majhnima otrokoma na letalo … Pa še nič nista pri miru, zato je sredi sezone v Grčiji za njiju prevroče. Grške plaže nimajo sence borovcev kot hrvaške. Zato sva se odločila, da letos Grčijo izpustimo, saj bo prihodnja leta še dovolj priložnosti za obisk.

Z dvema majhnima otrokoma dopust ni več dopust, kajne?

(smeh) Poleg tega, da letos prvič nisva šla v Grčijo, je tudi prvič, da na morju nisem prebral niti ene knjige. Ponavadi sem jih med dopustom prebral vsaj deset.

Ali se kljub temu polni energije vračate na delo? Ali greste bolj po energijo na delo?

Ne, ne, vračam se poln energije. Zelo rad hodim v službo, ker mi je všeč, kar delam. Oba svetova – služba in družina – se popolnoma razlikujeta. V prvem moram biti popolnoma osredotočen in zbran, v drugem sem popolnoma odklopljen. Zato se prvi dan po dopustu na delo odpravljam s polno energije. Bomo videli, kako bo. 

Kaj vas čaka danes? (pogovor je potekal 12.9., op.p.)

Danes bodo v središču odbojkarji, novi glavni inšpektor za delo, poročali bomo tudi o žalostnih zgodbah, umorih, samomorih, tega je zadnje čase veliko. Pa vojna v Ukrajini in smrt britanske kraljice ne bosta manjkali. To so ta trenutek glavne teme.

Spomladi ste pred državnozborskimi volitvami vodili predvolilna soočenja. Boste ob prihajajočih predsedniških volitvah tudi imeli to nalogo? 

Najprej moramo počakati, koliko bo kandidatov, potem se bomo odločili, kakšne oddaje bomo pripravili. Zagotovo bomo imeli soočenja ena na ena, saj tega druge oddaje nimajo, hkrati pa ima tako kandidat oz. kandidatka možnost predstaviti svoja stališča.  

Kaj Svetu prinaša jesen?

Ta trenutek je največja novost v naši novinarski redakciji velika menjava generacij. Ugotavljamo, da fantov novinarski poklic ne zanima preveč. Tako imamo kar nekaj novih novinark, ki so še zelo mlade, so še študentke. Čaka nas veliko dela, da bodo do potankosti spoznale in vzljubile novinarsko delo. Mi jim bomo pri tem pomagali s svojim znanjem in izkušnjami. Jesen bo tako v največji meri namenjena prav temu. 

Čeprav je zanimanja za ta poklic čedalje manj, so tisti, ki pridejo, še bolj zagnani. Tak je moj občutek. Nekoč je vsak hotel biti novinar, saj je bilo popularno delati na televiziji. Tega ni več. Dandanes se posnameš na družbenih medijih in si verjetno bolj gledan, kot če bi bil na televiziji. Zato mi je všeč, da tisti, ki pridejo k nam, pridejo z razlogom. Želijo biti novinarji.

Sicer pa je vsebinsko gledano ta trenutek v znamenju športa in uspehov naših športnikov. Zadnji dve leti je bil glavna tema covid-19, ki pa razen zdravstveno ni dajal zanimive širine. Zdaj prihaja popolnoma nov čas, obetajo se podražitve in pojavljajo se vprašanja – ali bodo odpuščanja, ali bo gospodarstvo zdržalo … Predvidevam, da letošnje leto še ne bo posebno, prihodnje leto pa bo ključno, takrat se bodo že pokazale posledice krize, ki se napoveduje. V oddaji Svet smo enotni, da se bomo še bolj kot sicer osredotočili na težave ljudi, jih naslavljali in izpostavljali, da jih bodo politiki potem tudi reševali. 

Kako je delati s tako mlado ekipo?

Po eni strani je super, kajti mladi ljudje prihajajo s popolnoma drugačnim pogledom od našega. To je prav zares nova generacija in mi je niti malo ne razumemo. Saj se trudimo v tej smeri, a nam ne gre prav dobro. (smeh) Naša naloga je, da jih spodbujamo pri delu za vse generacije, kajti prav njihova na žalost še najmanj gleda televizijo. Poleg tega jim moramo ponuditi zgodovinski vpogled oz. primerno zgodovinsko ozadje. Lani, ko je bila 30-letnica osamosvojitve Slovenije, so temo pokrivale novinarke, ki se takrat še rodile niso. Saj sem še sam skorajda premlad. Še en primer je smrt britanske kraljice. Kraljica, kdo je to? Mladim ne pomeni prav veliko. Po drugi strani pa tudi oni nas spodbudijo, da začnemo še bolj razmišljati o prihodnosti, naslavljajo popolnoma druge teme, kot so podnebne spremembe, stanovanjska problematika, mlade družine, študentske teme … Ta mešanica je zelo dobra. Pravzaprav gre za neke vrste medgeneracijsko sodelovanje. Še pred nekaj leti bi sam zase dejal, da sem mlad novinar, danes pa vidim, da to ne drži več. 

Zadnja leta se zdi, kot da gre človeštvo iz krize v krizo … koronavirus, vojna, energetska kriza. Kako naporno je to za vas kot novinarja?

Pa pred tem še migracije … Roko na srce, po mojem mnenju bo tega vsako leto več. Vsakič znova se najde kaj negativnega. Očitno smo ljudje tako narejeni in tudi svet tako deluje, da so ravno negativne teme tiste, ki učinkujejo, ker se dotaknejo širše populacije. Tak primer, ki pa sicer ni negativen, je šport. Dva tedna smo vsi živeli z odbojkarji, potem še en teden s košarkarji in nato se pojavi praznina. Pred televizijo ni več 80 % gledalcev, ki spremlja šport. Z ostalimi temami je podobno, od koronavirusa do migracij. O njih ljudje govorijo, lahko so za ali proti, ampak mnenje o tem ima vsak. Mediji pograbimo te teme. Že večkrat sem rekel, da smo mediji tudi sami krivi za tako stanje, saj ga pomagamo soustvarjati. Nekaj se zgodi in nam ustreza, da je dobro gledano. Dobro gledano pa je tisto, o čemer imajo ljudje mnenje. V epidemiji covida-19 nas je to zelo teplo, kajti zgodil se nam je zasuk. Vsak je imel mnenje, kar je prav, a hotel ga je tudi na glas povedati, bil je bolj moder od zdravnikov in znanstvenikov. Mediji kar naenkrat nismo bili glavni razlagalci stvari, ampak razširjevalci teorij zarote. Ta oznaka nas je doletela prvič. Morda tudi zaradi dela medijev v preteklosti; vsak sam najbolje ve, kaj in kako je delal. Če si bil pred tem nestrpen do znanstvenikov, češ da denimo nič ne vedo o globalnem segrevanju, potem težko trdiš, da znanstvenik, ki se recimo ukvarja z zdravstvom, vse ve. Težko zdaj žanješ drugačno letino. 

A nove teme se pojavljajo ves čas. Komaj smo se rešili koronavirusa že je izbruhnila vojna v Ukrajini. Neverjetno. Ravno, ko smo zadihali, gospodarstvo je rastlo, v uredništvu smo mislili, da bodo končno spet v ospredju druge teme, pa pride do vojne in to v Evropi. Če pogledamo danes, pa gre Ukrajincem v tem trenutku na fronti dobro, če beremo zahodne medije, to sploh ni več prva novica, včasih pravzaprav komajda še najde pot v medije, kar je nenavadno. Ljudje smo nasičeni z vsemi temami. Prizadene nas zgolj tisto, kar je v našem krogu zaznavanja, tisto, kar je nekoliko oddaljeno, pa je nekaj časa lahko v ospredju, potem pa zbledi.

Negativnih tem je veliko več kot pozitivnih. Toda za mene kot novinarja vse te negativne teme niso naporne, ampak mi predstavljajo izziv, saj je po mojem mnenju naša naloga, naloga medijev, da vsako tako temo prepoznamo, spoznamo, predstavimo in jo ljudem približamo. 

Kako potem uravnotežite oddajo?

Ko sem bil še urednik oddaje Svet, sem se držal tega, da je treba gledalce proti koncu nujno sprostiti. Večina ljudi namreč spremlja poročila ob šestih, sedmih in potem še ob desetih, kar pomeni tri ure slabih novic. Tako se na koncu res lahko slabo počutiš. In tako je tudi danes v oddaji. Zato na Svetu vedno najdemo tudi pozitivne zgodbe. Šport je tak primer pa še kakšna ljudska zgodba in vrhunski Aleksander Pozvek, tako da na koncu sproščeno odidemo iz oddaje.

Ali je to pomembno tudi vam kot voditelju?

Ja, zelo, zato tudi sam včasih na koncu dodam kaj za sprostitev. Imam namreč dovoljenje, da lahko vnesem osebno noto in tako kdaj kaj dodam, čeprav bi bilo včasih bolje, če ne bi. Je pa še ena pomembna stvar, ki sem se jo naučil v vseh teh letih. Ko je najhujše, mora voditelj ostati miren. Zakaj? Ker ljudje ne potrebujejo voditelja, ki je dramatičen, evforičen, saj je novica že sama zase dovolj taka. Lep primer je BBC. Njihovi voditelji so ves čas umirjeni in dostojanstveni. Takšni so bili tudi med poročanjem o smrti kraljice. Zdi se mi, da smo bili v drugih delih sveta skoraj bolj čustveni ob tej novici. 

Z izkušnjami torej spoznaš, da se oddaja ne vrti okoli tebe, ampak se moraš kot voditelj prilagoditi novici. Če bi danes pogledal svoje stare oddaje, bi se kar pogreznil. (smeh)

Najbrž je najbolj pogosta floskula zadnjega časa: mediji so krivi. Kakšen je vaš komentar tega stanja?

Kot sem dejal že prej, vsak medij oz. vsak novinar zase ve, kako dela in poroča. Novinarstvo je v svoji biti dobro. Politiki so tisti, ki naše delo postavljajo pod vprašaj. Za njih je to odlično, kajti če vzbudijo dvome in uničijo edinega nadzornika, kar mediji za politiko so, potem so zmagali. Tako ostanejo brez vseh kritikov, če pa se že kakšen pojavi, ga diskreditirajo, da v očeh javnosti ni več kredibilen. Po drugi strani pa so mediji, vsaj nekateri, če jim lahko rečemo sploj mediji, veliko tudi sami pripomogli k takšni situaciji.

Čeprav ste stari šele 38 let, ste v medijih prisotni že skoraj 20 let.

Na Radiu Hit sem začel pri devetnajstih letih. To je bil začetek moje poti. 4 dni po 18. rojstnem dnevu sem se udeležil avdicije. Zavrnili so me, ker sem bil popolnoma zanič, a dejali so mi, da sem premlad. Naslednje leto sem zopet poskusil. Še vedno sem bil zanič, ampak so me vzeli. Najbrž so si mislili, da ne bom odnehal in je bolje, če me sprejmejo. (smeh) To so bili drugi čas. Radio Hit je bil institucija. Oral je ledino v komercialnem radijskem programu. Kmalu sem nato vodil otroški program, potem še dopoldanski program in se ves čas učil z delom. Še danes sem hvaležen Robertu Pečniku Peču in Mateju Špeharju – Racmanu, ki sta me vzela in me vsega naučila. Zavedal sem se, da moram vztrajati, saj sem popolnoma opustil študij zaradi želje postati voditelj in novinar. To delo me je zanimalo in nikoli mi ni bilo žal, da sem se tako odločil. 

Nikoli vam ni bilo žal, da niste doštudirali?

Kot sem dejal, mislim, da sem se prav odločil. Čeprav je malce hecno, da se kljub 20-letnim voditeljskim in 10-letnim uredniškim izkušnjam zaradi nedokončanega študija ne bi mogel prijaviti recimo na razpis nacionalne televizije. Saj ne, da si v tem trenutku to sploh želim. A vsem mladim, ki pridejo delat v našo oddajo, svetujem, naj ne gredo po moji poti. Zavedam se, da sem imel v življenju veliko sreče. Prvič, da so me sprejeli na radio. Drugič, da so me poklicali na televizijo. Lili Žagar in Marko Potrč sta bila zaljubljena in da sta šla lahko na dopust, so potrebovali tretjega voditelja. Tretjič, da se je moj tedanji urednik razšel z vodstvom in sem potem jaz prevzel urednikovanje. Veliko sreče sem imel! Po drugi strani je res, da sem ves čas ogromno delal. Zavedal sem se, da je to edino, kar mi preostane. In da sem z vsem tem postal odgovoren za ljudi, ki so delali z mano. In gledalce. Zato vsakomur svetujem, naj najprej konča študij, potem pa bo videl, kako nadaljevati. Vmes pa naj dela!

Kako gledate na razvoj televizije v vsem tem času? Ali se je spreminjala le tehnologija ali tudi način poročanja?

Oboje. Če se dotaknem tehnologije … Ko smo se odpravili na teren z reportažnim avtom, smo za javljanje za točno določeno uro zakupili satelit. V tem času si se moral v živo javiti v oddajo. Če je šlo takrat karkoli narobe, javljanja ni bilo, saj je satelit že bil zakupljen za drugo televizijo, čeprav je hiša plačala nekaj tisoč evrov zanj. Danes je za javljanje dovolj že mobilni telefon, no pa tudi sicer se lahko javimo kadarkoli, samo da je signal, brez reportažnega avtomobila. Ob mojih začetkih je v režiji delalo šest ali sedem ljudi, danes sta le še dva. Vse to kaže na nor razvoj.

Vsebinsko gledano se je oddaja Svet na začetku pozicionirala kot televizijske Slovenske novice. Kasneje smo se preusmerili, a je dolgo trajalo, da smo se znebili tega rumenega, tabloidnega predznaka. Zdaj smo že dolgo časa druga ali tretja najbolj gledana informativna oddaja.

Spreminjal se je tudi način poročanja. Vse te krize, o katerih sva govorila prej, so narekovale tempo razvoja. Tehnologija je pospešila pretok informacij, vsebino narekujejo dogodki, hkrati pa se tako vsebinsko kot tehnološko poskušamo prilagoditi gledalskim potrebam. Slednje so se spremenile v največji meri. V 15 letih se je število gledalcev, ki spremlja poročila, zmanjšalo, saj so novice danes dostopne kjerkoli in kadarkoli. Tega včasih ni bilo.

Kako konkurirati?

Na to vprašanje še nihče ni našel pravega odgovora. Po mojem mnenju predvsem s kredibilnostjo. Če ustvarjam verodostojen program in vztrajam v tej drži, potem gledalci, ko se nekaj zgodi, pogledajo našo oddajo, ker vedo, da bodo pri nas našli kredibilne informacije.

Oddaja Svet je bila tudi med prvimi, kjer so novinarji pogosto poročali s terena.

Ja, res je. Vklope je vpeljal moj prvi šef Bojan Traven. Takrat so se nam vsi smejali, kajti pogosto smo se javljali kar z balkona naše medijske hiše. A na voljo smo imeli le dva ali tri reportažne avtomobile za dve informativni oddaji, tako da drugače ni šlo. Poleg tega je Slovenija majhna in si šel lahko na teren, vse posnel ter se še pravočasno vrnil v hišo in zmontiral prispevek, zato se nikomur ni zdelo, da je vklop nato potreben. Čeprav so se nam smejali, so v dveh ali treh letih vse televizije imele javljanja v živo s terena. Že tako je novinarska ekipa na terenu bistvo novinarstva, salonski novinarji ubijajo televizijsko novinarstvo, če pa je potem tam še vklop pa je paket še boljši. 

Poročali ste o takem in drugačnem dogajanju. Ali se morda spomnite kakšnega dogodka, trenutka, ki se vas je še posebej dotaknil?

Bil sem v Železnikih ob poplavah. Redko vidiš kaj takega. Ob žledu sem bil v Postojni. Imel sem oddajo na terenu in okrog mene je vse pokalo, tako da upam, da kaj takega ne bom več doživel. Pokrival sem tudi poplave na Barju. A od vsega se me je najbolj dotaknilo poročanje z meje ob migrantski krizi. Hotel sem biti na meji, tako da sem pet dni oddajal s terena. Težko iz ljubljanskega studia govorim o migrantih, če pa nobenega niti vidim ne! To je bila za mene dobra izkušnja, da sem sploh videl, o čem govorim. Nič ni bilo vnaprej pripravljeno, cela ura vodenja oddaje je bila ustvarjena iz glave. Takrat sem se ogromno naučil, hkrati se me situacija zelo dotaknila. Nikoli ne bom pozabil Afganistanca, ki je ležal za ograjo, na tleh v spalni vreči. Bilo je zelo hladno. Vprašal sem ga, koliko je star. Odvrnil je, da dvanajst. Potem me je vprašal, če so ostali že šli naprej. »Kam naprej?« sem ga vprašal. »Na avtobus,« je dejal, »tudi jaz bi rad šel naprej.« To se me je dotaknilo in za vse življenje sem si zapomnil, da so v ozadju vseh dogodkov in kriz ljudje. Poročamo o ljudeh, ne o migrantih ali beguncih. O ljudeh. 

Migracije so tema, o kateri bomo po mojem mnenju v prihodnosti še veliko govorili. V naslednjih 20 ali 30 letih se bomo še soočili z migrantskimi spremembami. Ali smo se leta 2015 kaj naučili, kako se bomo lotili teh sprememb? To se večkrat sprašujem.

Vaše delo je dinamično in stresno, hkrati požene adrenalin po žilah. Kako vpliva na vas? 

Dogodki so tisti, ki poženejo adrenalin. Ko sem bil na dopustu, je bil čas velikih slovenskih športnih uspehov in kraljičine smrti, a sta šla oba tedna mimo mene. Vedno se mi zdi, da Nuša dobi dobre teme. (smeh) Ne razumite me narobe, z Nušo se večkrat šaliva o tem. Ona bi meni najraje dala vse politične teme, sam bi rad imel športne teme. Na splošno pa si kot voditelj vsakič želiš, da bi imel najboljšo oddajo … da bi imel nekaj, česar drugi nimajo, in da bi to dobro predstavil. To me žene. 

Sicer pa je nastop pred kamero po vseh teh letih rutina. Adrenalin se pojavi, ko gre kaj narobe. Ko se denimo pokvari boben, moram v trenutku preiti iz rutine, napeti možgane in začeti govoriti iz glave. To rad počnem, saj imam izkušnje iz radia, a po koncu čutim znoj na čelu. (smeh) Vem, da je to težko razumeti, ampak teh situacij se prav veselim. Takrat lahko vsi, novinarji, režija, voditelj, pokažemo, da smo se na oddajo pripravljali ves dan in da vemo, kaj počnemo. Nepredvidene situacije pokažejo, iz kakšnega testa je ekipa. Če so dobro izpeljane, potem je naše delo kakovostno.

Ali vas v nelagodje spravi kakšen gost?

Danes nič več, v preteklosti pa so bili taki. Sploh ker sem bil v svoji mladostniški naivnosti prepričan, da bo nekdo, ki je domnevno nekaj zakrivil, to meni prvemu priznal, ko ga bom vprašal. Moja sveta preproščina! (smeh) Sčasoma sem ugotovil, da se to ne bo zgodilo. Oddaja je tekla, gost ni ničesar priznal, jaz pa sem na silo rinil vanj z vprašanji in tako postajal negativec. Vprašanja seveda še vedno zastavljam, od gosta je odvisno, kako odgovarja, jaz pa včasih z mimiko ali pikro pripombo pokažem, kaj si o tem mislim. To mi je dovolj, ne grem več z glavo skozi zid. Se pa sedaj dogaja tudi, da kakšen gost vpraša, če bom jaz voditelj. Očitno se dandanes nekateri bojijo mene.

Ali kdaj razmišljate o koncu novinarske kariere, tako kot je to storila vaša žena Urša Trebušak, ki se je podala v popolnoma druge vode? Kako gledate na njeno pot?

Veliko sva se pogovarjala o tem, kako bo, ko bova imela otroke. Mislim, da sva se prav odločila. Pravzaprav se je odločila ona, jaz sem jo le podprl. Oba ne bi mogla delati na televiziji. Delala sva cele dneve, ne bi videla hčera, ne bi imela varstva … Urša je zelo pogumna in jo občudujem. Točno je vedela, kaj hoče. Dneve in noči je brala, študirala. Potem se je podala v svoj posel. Začela je iz nič, danes pa je polno zasedena, ljudje ji zaupajo in, kar je bistveno, ona jim zares pomaga pri njihovih težavah. Zelo je zadovoljna. Če je srečna ona, sem tudi jaz. Dvomim, da bi sam zbral toliko poguma. Pa tudi tako priden nisem. 

Kaj ste spoznali o sebi, ko ste postali oče?

Uf … da sem zelo rad oče, da uživam v tej vlogi. Pa da sem potrpežljiv. Prej nisem bil toliko, niti nisem vedel, da sem lahko. (smeh)

Oba z Uršo rada potujeta. Kaj vam dajo potovanja?

Največ. Mislim, da bi moral vsak novinar potovati. Pravzaprav vsakdo, ampak marsikdo si težko privošči. Ko si nekje teden, dva, tri, ob vrnitvi domov lažje primerjaš življenje tu in tam, saj imaš več stika z realnostjo v tujini. Včasih pozabljamo, da je Slovenija majhna, svet pa ogromen, čeprav zelo dostopen, hkrati pa se hitro spreminja. Človek s potovanji dobi drugačno percepcijo sveta, razširi obzorje. Zato je treba potovati ali pa vsaj – morda se hecno sliši – obiskovati potopisna predavanja, tudi v Trzinu jih imamo precej. Tako se človek seznani z različnimi državami, življenjem v njih in izkušnjami iz prve roke.

Če zadnji dve leti in pol zaradi covida-19 nismo toliko potovali, kot bi radi, pa smo lahko veseli, da so kraji, kjer živimo, lepi. Vi z družino živite v Trzinu. Najbrž z malima deklicama veliko raziskujete tudi domači kraj z bližnjo okolico? Kam se radi podate? Kakšno je sicer vaše mnenje o krajih, kjer živite? 

Ko sva se z Uršo preselila v Trzin, sva prišla v spalno naselje, kar za marsikoga Trzin še danes je. Nisva imeli stika z domačini, sosedi. Zjutraj sva odšla v službo, domov hodila zvečer, ob koncih tedna pa pobegnila na izlet. Ukrepi ob koronavirusu so nas vse prisilili, da smo spoznali svojo občino in regijo. Takrat smo se veliko gibali po bližnjem gozdu. Spoznala sva domačine, gostince, prodajalce … epidemija nas je v tem pogledu res zbližala. V Trzinu razen bazena – malce se šalim, ker si tega želim sam – ne pogrešam ničesar. Morda več življenja, druženja, lokalno tržnico. Po mojem mnenju se mi, ki živimo v teh krajih, ne zavedamo dovolj, kaj vse imamo v radiu 500 metrov. To bi morali bolj ceniti. Vrtec, šola, glasbena šola, avtoservis, trgovina … vse je blizu! Naši kraji so lepi, všeč mi je, da se vlaga v zelene površine, še vedno pa premalo izkoriščamo – z mano vred! – kulturno ponudbo, ki je v teh krajih zelo bogata. 

Na splošno imamo zelo radi Arboretum Volčji Potok, z družino ga obiščemo nekajkrat na teden. Vesel sem, da imam tako službo, ki mi omogoča, da z dekletoma preživim ogromno časa. Najin urnik zagotovo pripomore, da je naše življenje zelo umirjeno. Tisti teden, ko sem prost, nimam skrbi. Imamo dovolj časa in nikamor se nam ne mudi.

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
broken clouds
0.1 ° C
1.5 °
-0.8 °
61 %
0.5kmh
75 %
ned
-1 °
pon
0 °
tor
1 °
sre
1 °
čet
2 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano