Brez Roka Kosca in Gorana Završnika ne bi bilo Kamfesta. Je treba še kaj dodati? Še ogromno!
Začnimo s Kamfestom. Brez vaju ga ne bi bilo. Danes je sedmi dan festivala. Kako sta?
Rok: Smo super. Zdi se mi, da ljudje uživajo, da se imajo fajn. Glede na prejšnja leta je logistika lažja, ker je večji del festivala na enem kupu, tako da ugotavljamo, da se je Keršmančev park dobro prijel. Veliko ljudi navija, da bi festival tukaj tudi ostal, nam pa je še vedno v interesu oživljati staro mesto. Kljub neskončno večjim težavam organizirati festival v mestu, na gradu, nas še vedno vleče tja. Fino se nam zdi, ko v času festivala gostinci in trgovinice v mestu zaživijo, in imaš občutek, da si prišel v mesto, kjer je dogajanje, kot si drugo najstarejše slovensko mesto tudi zasluži. Da to ni mesto Goga.
Kako potekajo vaši festivalski dnevi?
Rok: Odvisno, koliko zapletov prinese dan, koliko prostovoljcev je tisti dan vključenih. Moram pohvaliti, da jih imamo ves čas dovolj. Odvisno je tudi, koliko je priprav posameznega prizorišča, sodelovanja z nastopajočimi, koliko celotne logistike. Kakšen dan je malo bolj umirjen, kakšen dan je pa od jutra do večera napeto. Pa seveda tudi pozno v noč. Ko se festivalski dan zaključi, sledi veliko pospravljanje, po tem pa sestanek, kako in kaj nas pričakuje jutri, kje so največji problemi, usklajevanje s prostovoljci. Spat gremo pozno.
Kako izbirate glasbenike oz. vse nastopajoče? Se vam poti lažje odpirajo glede na to da ste največji festival v regiji? Kdaj izberete?
Rok: Kar se tega tiče, je Kamfest bolj “last minute” festival. Občina nas podpira, zadnja leta smo zelo zadovoljni z njihovo pomočjo, ampak težko podpisujemo pogodbe vnaprej oz. predhodno plačujemo – določeni izvajalci svetovnega tipa to zahtevajo. Zaradi tega marsikakšen band tudi zgrešimo. Fino bi bilo, da bi se priprave za tak festival začele prej, da bi bile podprte z denarjem že decembra za naslednje leto, ne pa da so odvisne od proračuna.
Po kakšnem ključu pa zbirate nastopajoče? Letos se je slišalo, da ni nobenega znanega …
Goran: Festivali, kot je Kamfest, festivali, ki so podprti z denarjem skupnosti, načeloma ni prav, da so komercialni. Nas tudi ne zanima delati komercialnega festivala z znanimi izvajalci, npr. Modrijani. Ideja festivala na splošno, sploh pa Kamfesta, je, da prideš in daš možnost tistemu, kar je tam, in zaupaš programski ekipi. Zato smo tukaj, zato dobimo ta denar, zato nas tudi Ministrstvo za kulturo podpira. Slednje nas ne bi podpiralo, če ne bi zaupalo našemu programu. Ta je v prvi vrsti kvaliteten in v zadnji vrsti populističen, popularen. In ja, ljudje, seveda … mi smo se že zdavnaj nehali sekirati zaradi teh izjav, ker je ogromna večina ljudi, ki tega ne izjavlja. Verjamem, da se nekdo ob kavici pogovarja in s tem hrani lastno zaplankanost, ko s še parimi kolegi reče, da ne poznajo izvajalcev. Ampak sam bi se na njegovem mestu glede tega malo zamislil. Pa ne, ker ne pozna; ampak zakaj ima tak odnos do tega, zakaj tako razmišlja, zakaj ne zaupa, pride sem, se dobi s kolegi, potem pa lahko skupaj kritizirajo, če jim kaj ni všeč. Če hočemo delati festival s tujimi zasedbami, ni možnosti, da iz tujine dobimo znane zasedbe. Znana skupina iz tujine so Rolling Stonesi, če močno pretiravam. Kaj? Ali naj ostanemo znotraj domačih logov in damo Modrijane, ki jih vsi poznamo, ali lahko damo festivalu dvoje? Prvič, podpiramo zelo dobre glasbene projekte, ki nastajajo v Sloveniji in hkrati imamo s tem možnost … če rečem, da bo naslednje leto gostovala DakhaBrakha, to nikomur nič ne pomeni, vam pa lahko povem, da bo to koncert petnajstih let, če jih uspemo dobiti. So dosegljivi, tudi cenovno, sam si Roku niti upal ne bi predlagati banda, ki je zelo drag. Kamfest dobiva zelo močan programski odbor, letos je ogromno dobrih stvari in so jih prispevali naši mladi sodelavci. Moja in Rokova naloga je, da temu dava rep in glavo. Rok predvsem, čeprav ne izključno, finančno, jaz pa predvsem, čeprav ne izključno, programsko. Letos se je na Kamfestu prvič pokazalo, da lahko mladim, ki so sicer nam znani mladi, ker so iz MC Kotlovnica, zaupamo res že velike funkcije na festivalu. Ustvarja se ekipa, ki bo nadaljevala s tem festivalom v prihodnosti.
Pred štirinajstimi leti je bil prvi Kamfest. Kakšni so bili začetki?
Goran: Tone Smolnikar, takratni župan, je predlagal, naj naredimo festival. Naredili smo Kamniško kulturno poletje. To je bilo približno petnajst prireditev na Malem gradu, približno dvakrat na teden so bile razporejene čez cel avgust in septemeber. Zadnji koncert je bil na glavnem odru narodnih noš, in sicer je nastopila Tinkara Kovač. Vse to je sodilo v ta festival. Videli smo, da stvar ne deluje dobro, ker je bil pretrgan ritem, zato sva z Rokom prišla na idejo Kamfesta, torej festivala, ki traja zdržema. To je bil ta tritedenski prvi Kamfest 2003. To je bil začetek.
Kako pa je potem zgodba rasla? Je bil kakšen ključen moment, dogodek, ko ste dobili krila?
Goran: Krila smo dobili na tretjem Kamfestu leta 2006 z Laibachi. Z Rokom sva en mesec razmišljala, ali ja ali ne. Bil je ogromen zalogaj, tveganje ogromno, šli smo na vstopnino. To so bili čisto drugačni časi. Ampak na tretjem Kamfestu smo začeli z otroškim odrom, do prej je bil Kamfest samo en oder, ki je trajal tri tedne. Takrat pa smo uvedli štirinajst dni in dva odra, se pravi otroški, ki je bil kombiniran s filmi, in je bil spodaj pri kavarni, in glasbeni oder na vrhu. Dva ključna dogodka sta bila: po prvem Kamfestu koncert zasedbe The Stroj v originalni verziji, tisto nam je dalo najbolj krila, takrat je bilo 1500 ljudi, ogromno, to nam je dalo mega polet. In tretji festival z Laibachi, ko smo posegali po največjem bandu v Sloveniji.
»Po desetih letih nenehne rasti je festival Kamfest pripravljen za naslednje desetletje. Vprašanje, ki se postavlja na tem mestu pa je, kako čim bolj povezati vse subjekte v mestu, vključiti čim več ljudi ter čim bolj prepričati podjetja ter lokalno politiko, da so Kamfest in še nekatere druge prireditve priložnost za nadaljnji razvoj našega mesta. Cilji festivala Kamfest so visoki, ekipa pa polna zagona,« ste zapisali Goran leta 2014. Se je to sodelovanje, življenje mesta s festivalom uresničilo?
Rok: Ja in ne. Na marsikaterem področju se je, na marsikaterem področju pa je še možnost.
Goran: V tem trenutku nedvomno ne najbolj. Npr. letos sodelovanje z različnimi subjekti po Kamniku ni bilo najboljše do sedaj, ne zaradi njih, ampak zaradi splošne klime, ki vlada, nekega strahu pred sodelovanjem med različnimi sektorji. To, kar smo mislili, da smo že davno presegli. Lep primer sodelovanja je Kulturni dom Franca Bernika, Mestni kino Domžale, v katerem so prepoznali, da je Kamfest festival, ki lahko ogromno prinese k njihovi popularnosti in da Kamničani zaradi tega več hodijo v domžalski kino. Zato praktično sponzorsko z minimalnimi stroški za nas pripravijo letos sedem dni filmskega programa z lastno ekipo. Če oni to prepoznajo, je škoda, da tega ne prepozna še kdo drug. Določena sodelovanja so, lahko bi bilo veliko slabše, čutimo pa, da to ni v vzponu, da je vedno več birokratskih problemov. Po drugi strani je pa jasno, da je Kamfest, sploh v travniški varianti, kot je letos, čista vaba tako za lokalce kot turiste. V to smer lahko še veliko naredimo. Sploh za petnajsti Kamfest, ki bo v vsakem primeru, ker pač mora biti petnajsti Kamfest, drugače bi bilo slabo za vse. S tem, da se bo zato treba vrniti v Kamnik. To je razvoj mesta.
Ali se bo petnajsti Kamfest širil tudi programsko z novimi odri, prizorišči?
Goran: Za prizorišča, ki jih najdemo, si želimo, da bi se vsako od njih potem začelo razvijati samo od sebe. To nam, če smo iskreni, ni uspelo še z nobenim zares. Pred petimi leti smo prišli v Keršmančev park. Ideja je bila, da se park začne sam razvijati, da dobi infrastrukturo, ne pet gibalnih orodij, ampak da dobi priložnost – da je tukaj kafič, potopen stebriček za elektriko, da je breg urejen in varen, da se ni treba zapreti z ograjami, da je to urejeno, kot mora biti. Nič od tega ni. Mali grad je potreboval nesrečo lansko leto, da so ga uredili. Potem Park Evropa, ki ni urejen, ni nobene urbane infrastrukture, da bi omilili veliki napad mladine, ki se zgodi vsako leto. Ker letos ni bilo parka mladih, je bilo spet totalno vse uničeno. Dve leti nam je to uspelo omiliti s parkom mladih. In ta se drugo leto mora zgoditi. Z organizacijo mladih, ne nas.
Je lanska nesreča dobila epilog?
Goran: Ja, na sodišču smo dokazali, da nismo mi krivi. Nesrečo še vedno neskončno obžalujemo, v meni in Roku je ostala za vedno zapisana. Ne mine dan, da ne bi pogledala tja, kjer je Zarja padla. Ker dejstvo je, če mi ne bi naredili festivala na Malem gradu, nekdo ne bi padel v globino. Ampak s to logiko lahko nehamo z vsemi dejavnostmi. Varnostne zahteve izpolnjujemo, kot je treba, toda nesrečni slučaj lahko pride kadarkoli.
Vidite še kakšno novo prizorIšče v Kamniku? Vedno ste orali ledino na tem področju, prvi ste bili na Malem gradu, v Katzenbergu, Parku Evropa, Keršmančevem parku …
Goran: Ja, res je. Kažemo. Utokova jama. Definitivno. Najboljše. To je prizorišče za velik oder v centru mesta. Toda zemljišče je zasebno, zato občina nima interesa – in jih razumem, samo potem lahko rečemo – tukaj ne moremo nič narediti. Tako imamo Utokovo jamo, kajne. Krasna jama. Pred tremi leti smo bili tam, da bi naredili kino, da bi investirali …
Rok: … v bager in odpeljali ter približno uredili področje. Stvar ni neizvedljiva. Vendar smo idejo opustili, ker bi bilo prezahtevno. Festival kljub vsemu delamo malo prepozno, vsi imamo še svoje druge obveznosti in se s festivalom ne moremo poklicno ukvarjati vse leto.
Baje organizacijska ekipa med festivalom spi na glavnem odru?
Rok: To je bila praksa vse do letos. Zakaj? Po dva sta spala na glavnem odru na Malem gradu. Čisto iz varnostnih razlogov. Varnostnik stane 12 eur na uro, na pamet govorim. Torej, dva dni pred začetkom, dva dni po koncu, da se vse pospravi, skupaj štirinajst dni krat deset ur krat dvanajst … to so sredstva, ki jih raje vložimo v kakšen boljši band ali v ostali program. Zato smo to počeli. Na tem odru na Malem gradu sem prespal pol leta svojega življenja. Lahko mi rečete graščak. (smeh)
Še ena stvar vaju povezuje – pripovedovalstvo. Sodelujeta v Vroči župi, sodelovala sta v oddaji Za dva groša fantazije. Pravljice s slednje so izšle tudi na devetih zgoščenkah v sodelovanju z revijama Cicido in Ciciban. V Vroči župi je Rok pripovedovalec, Goran pa spremljevalni glasbenik, ki pripovedovanju daje dramatičnost. Kako je nastalo sodelovanje?
Rok: Začelo se je na pobudo mlade skupine na Radiu Študent, ki je hotela narediti pravljice žive. Začel se je velik desetletni projekt, začeli so zbirati raznorazne slovenske ljudske pripovedi in delati nove pravljice. Želeli so postrgati karseda veliko pravljic v Sloveniji. Nekdo je moral te pravljice v začetku brati, kasneje pripovedovati. In to smo bili špikerji na Radiu Študent. Porodila se je ideja o dogodkih v živo, da bi se popularizirala pripoved in vse resnice, ki so v pravljicah. Tako se je leta 2003 začelo s pripovedovanjem na Metelkovi. Za še bolj doživeto in zanimivo pripoved je prišla ideja, da bi imel vsak ob sebi tudi enega glasbenika. In koga drugega bom vzel kot Gorana, ki ga najbolj poznam, je super glasbenik in imam dobro povezavo z njim. Tudi vaja, ki jo imava, nama ni odveč, zadev se lotiva resno, nama je izziv, poskušava, se preklava, ali greva preveč pop pravljice delat ali je preveč odbito, kje je meja. Midva praviva, da sva rokenrol pravljičarja, malo bolj živo pripoved delava.
Goran: In letos igrava na narodnih nošah. Tako da vabljeni v nedeljo ob enajstih k odru ob Kavarni Veronika.
Kaj naredi dobrega spremljevalnega glasbenika v improvizacijskih nastopih?
Goran: To mi pač leži. Že drugič so me povabili na mednarodni festival na Dunaj, grem tudi na mednarodni festival v Avstralijo, mogoče se mi pridruži tudi Rok, bomo videli. Kaj naredi? Ne vem. Meni pomaga, da sem bil najprej improvizator. Hkrati sem se ves čas ukvarjal z glasbo za film in gledališče. Iz tega potem delam stvari. Malo je treba investirati v opremo. Slabši pianist, kot si, več opreme rabiš. To sem jaz. In potem Japonci za nas delajo. (smeh)
Rok: Pri harmoniki to ne drži. Pri harmoniki Japonci ne morejo delati zate.
Goran: Ta zgodba z Rokom … Rok se je leta 1996 pridružil neki vaji, ki smo jo imeli v kino domu oz. takrat še v Maleševi galeriji, pa potem smo leta 1996 naredili predstavo Po Magrittu; takrat je bil on še mulc, jaz pa štiri leta starejši …
Rok: Takrat sem bil še pri Rudolfih, GSŠRM.
Goran: Od takrat, predvsem ko se je začela zgodba s kino domom, z domom kulture, je ta kombinacija med nama. Delujeva na konstruktivnem prepiru. No, mogoče je prepir prehuda beseda, ampak jaz se moram zelo potruditi, da Roka prepričam v kakšno novotarijo, ampak izključno zato, ker vsaka novotarija naredi destabilizacijo sistema. Čisto preprosto, jaz bi že zdavnaj vse po Bistrici spustil, če ne bi bilo Roka. Že prvega leta Doma kulture ne bi preživeli. Leta 2002. Takrat se je vse zgodilo. Vroča župa, Dom kulture in Kamfest. To je bilo zelo močno leto. Odločili smo se, da gremo v menedžment produkcijo, v Dom kulture. Odločitev se je izkazala kot pravilna.
Ko ste leta prevzeli Dom kulture Kamnik je bil to precej neugleden prostor, vi pa ste mu v desetletju z obilo volje in truda dali življenje. Kako to, da je vaše društvo in vi sami takrat prevzelo vodenje in upravljanje Doma kulture?
Goran: Občina je leta 2002 obnovila objekt in niso vedeli, kaj in kako. Niso vedeli, komu dati dom v upravljanje. Anton Kamin z Občine Kamnik nas je poklical in vprašal, če bi mi prevzeli dom kulture oz. takrat še kino dom. In sem rekel ja. Jaz sem bil najstarejši, star sem bil 28 let. Ostali so bili precej mlajši.
Bi ponovili?
Goran: Stoodstotno. To je bila absolutno prava odločitev. Velikokrat je bilo na meji, kaj se bo zgodilo. Z Rokom sva podpisovala smešno kratke pogodbe. Tri mesece, pet mesecev. Septembra ali oktobra smo podpisali pogodbo do decembra. Nismo vedeli, če jo bomo podaljšali ali ne. In smo ves Maistrov abonma odšpilali v treh mesecih. (smeh)
Veliko projektov torej delate precej na hitro. Kako vam uspe?
Goran: To si lahko privoščimo, ker smo nevladna organizacija. Ne omejujeo nas birokratski postopki. Če dobiš ekipo, ki ima konsenz, da je nekaj treba narediti, da to deluje, potem gre. To je oblika, za katero smo mislili, da je prava. Želeli smo jo razširiti tudi po drugih mestih, zasejati seme nevladnega sektorja, ampak ni šlo. Tukaj je šlo zaradi norega zaupanja oddelka za družbene dejavnosti in župana, ki pa smo ga vsakič znova upravičili.
Ali bo Katzenberg podobna zgodba?
Goran: Težko rečem. Pri Katzenbergu je v tem trenutku podpora lokalne skupnosti nična. Res pa, da niti nismo prosili za podporo, saj moramo najprej sami pogledati, kaj hočemo, priti moramo s stabilno varianto. Pri domu kulture je bilo drugače. Občina je imela problem. Nas so poznali ravno toliko, da so nam zaupali zaradi srednjeveških dnevov. Pri Katzenbergu pa nimamo uboge princeske v težavah. V težavah je cel KIK. Ampak mi smo daleč premajhni, da bi cel KIK reševali. Verjetno smo tudi premajhni, da bi rešili Katzenberg. Delamo toliko, kot lahko, kot zmoremo. Kar je pa definitivno – nikoli, ampak nikoli si ne bomo rekli, da smo v danem trenutku naredili premalo. V danem trenutku smo naredili največ, kot smo lahko. Tudi v tem trenutku delamo. Katzenberg je nora zgodba. Vedno bolj mi pridejo prav izkušnje, ki smo jih pridobili v domu kulture. Ta zgodba s kulturnim vrtom Katzenberg je bila napačna pot, preveč smo stavili na določene newagerske stvari, ki so prihajale od drugod. Zaradi tega smo skoraj izgubili lokalno populacijom, ki je osnovna. Katzenberg ne sme nikoli izgubiti lokalcev, se pravi nas in vseh okrog nas, in nikoli ne sme izgubiti delavcev, starih delavcev, ki so pripravljeni priti nazaj. To se bo tudi zgodilo konec avgusta, začetek septembra, ali pa morda celo okoli narodnih noš, da bomo v Katzenbergu naredili piknik za vse KIK-ovce. Kdo bo prišel, težko rečem, ampak potrudili se bomo povabiti čim več ljudi preko teh, ki so še povezovalne točke med njimi samimi. Želimo začneti zgodbo medgeneracijskega sodelovanja. Tako pravo.
V Domu kulture se je po gledaliških predstavah, abonmajih začela še mladinska dejavnost, tu deluje MC Kotlovnica. Zakaj?
Rok: V tistem času so se po Sloveniji veliko ustanavljali mladinski centri. In za Kamnik kot eno večjih mest v Sloveniji je bilo čisto naravno, da bi ga imel. Ustanovil se je mladinski svet in začel s pripravami na ustanovitev mladinskega centra. Tudi takratni župan je bil temu naklonjen. Seveda pa ga je bilo treba prepričati z vsakomesečnim šotorjenjem na Glavnem trgu.
Rok, če pogledaš mlade ob ustanovitvi in danes, kakšne so razlike? Kakšen človek danes prestopi MC Kotlovnica in kakšen takrat?
Rok: Dva tipa ljudi prestopi prag: naključni in drugačni. Drugačni, to pomeni aktivni, taki, ki bi radi, da se v njihovi lokalni skupnosti kaj zgodi, živijo v tem mestu in bi radi, da to mesto poskrbi tudi za njih, da je poskrbljeno za dogajanje, ali na področju neformalnega izobraževanja ali kulturnem, socialnem področju. Moram reči, da je bila letošnja sezona najmočnejša v zgodovini Kotlovnice. Ta trenutek je v Kamniku največ napredne mladine, ki lahko samostojno naredi veliko več, kot smo mogoče mi ob naših začetkih. Imajo veliko izkušenj, ker jih poskušamo postaviti v situacije s čedalje več odgovornosti. Pa ne samo to, pri nas prostovoljec ne pomeni, da boš delal manjvredna dela, ampak da boš mogoče dobil zadolžitev, ki bi jo sicer delal sam ali pa Goran ali pa celo nekdo dobro plačan. Ko vidijo, da to lahko naredijo sami, nabirajo izkušnje. To so ljudje, ki bodo lahko v prihodnosti na lokalnem področju še zelo veliko naredili.
Goran: Dve zgodbi, ki sta se do sedaj zgodili med festivalom, sta zelo močni, Prva je zgodba tehničnega vodja Primoža Jerasa, ki je začel na festivalu leta 2003 in je bil 16-leten, 17-leten mulc, ki ga je prispeval študenstki klub, ki nam je takrat pomagal s sredstvi, poleg tega pa so plačali tudi nekaj prostovoljcev. On je sodeloval v okviru tega. Naslednje leto je sam poklical, da bi prišel. Od takrat sodeluje vsako leto, štirinajst let. Njegova kariera se vzpenja. Od prostovoljca, ki ga je nekdo plačal, da je prišel k nam delat, je postal izkušen tehnični vodja. V tem trenutku redno je zaposlen v javnem zavodu Dom kulture in je tehnični vodja Kamfesta. Druga je zgodba Anžeta Slane, ki je kot član skupine Rudolfi začel kot hostesnik v domu kulture, se prebil preko asistenta programskega vodja do programskega vodja v domu kulture. To so zgodbe, ko si ljudje dejansko zgradijo poklicno pot skozi naše programe. To je točno to. Takih je še veliko. Ta dva izpostavljam, ker sta najbolj čista, ker sta bila ves čas pri nas, nista šla drugam; so pa drugi, ki grejo drugam in pridejo nazaj.
Rok: Na videoprodukcijskem področju so prišli fantje pogledat, kaj je to kamera, prišli so posnet kakšen skeč, sedaj jih najdemo na POP TV-ju, Planet TV-ju.
Vmes ste imeli celo radio, kajne?
Rok: Tisto je bil poskus. V Kamniku ni bilo FM radia. Država nam je dala dovoljenje za 14-dnevno predvajanje. In smo skupaj z gimnazijo naredili radio. Bilo je super. Ena najbolj posrečenih zadev.
Rok, kako usklajuješ direktorsko in peformersko funkcija?
Rok: Kaj pa vem. Nihče noče biti direktor. Tudi sam nočem biti, ampak kdo pa bo vse skupaj držal? Ponavadi se pri nekaterih stvareh v šefovstvu izmenjujeva z Goranom. Je pa res, da kot univerzitetni diplomirani ekonomist nekaj vedenj o tem imam, pet let sem bil tudi direktor Radia Študent, ki je eden največjih nevladnih organizacij po številu sodelavcev. Ko se kališ v takih zgodbah, ne bom rekel, da Kamfest ni zahteven – je – ampak si že veliko tople vode odkril, zato so določene poteze, ki jih moraš v takih primerih narediti, malce nerazumljive, ampak verjamem, da pomembne. Zaradi teh potez je stvar lahko trajnostna, se nadaljuje in raste ter je narejena približno tako, kot bi morala biti.
Se kdaj skregata?
Rok: Sam nisem konflikten človek, tako da na nek čuden način najbrž se, ampak ni pa tuljenja.
Goran: Ne, Rok je eden redkih, na katerega se niti slučajno ne bi upal tuliti, ker bi me … (smeh) Ne upam si. Ne, ne, najina zgodba je dolga.
Rok: Poznamo se, vemo, kdo ima kje pomanjkljivosti, kje je dober. To je kot pri zakoncih – določene stvari vzameš v zakup. Poskušaš biti iskren. Nismo avtoritativni, no, do neke mere mogoče smo, ampak na drugačen način. Se pravi, mi naredimo več kot vsak prostovoljec. On vidi nas in potem tudi sam dela, naredi.
Goran: Tukaj ni šlepanja. Midva z Rokom enako fizično delava, če ne celo več kot prostovoljci. Vračajo se stari prostovoljci, letos je ekipa skoraj sestavljena iz njih, veliko je domačih, to nas zelo veseli. Nekaj je teh, ki praktično že prevzemajo poveljniške funkcije, nekaj je čisto svežih.
Rok, ti si Mengšan. Ali bi lahko to isto počel v Mengšu?
Rok: Na zelo drugačen način. Bi pa verjetno tudi lahko. Mogoče bi še lažje v Domžalah.
Goran: Domžale so nam zadnje čase zelo simpatične.
Rok: Če živiš v Mengšu, Domžalah ali v Kamniku; vsi se poznamo. Srednja šola v Kamniku definitivno združuje. Sam sem obiskoval ekonomsko šolo, tako da mladina vse te regije pozna določene dogodke, lokale, poznamo se. V teh treh mestecih živi 60, 70 tisoč ljudi in to ni neskončno mnogo. So poznanstva.
Torej, bi lahko razširili idejo Kamfesta na regijo, sosednja mesta?
Rok: Ja, ampak mi znamo delati na tak način. Tega se ne da kar preseliti, tukaj poznamo toliko ljudi, s katerimi skupaj delamo – če teh ni, se vse to kamfestovsko dogajanje ne bo zgodilo. Tudi midva sama ne moreva delati festivala. Nemogoče. Kako naj dva človeka naredita tak festival, če ima pet odrov? Torej, fizično je nemogoče.
Goran, v sodelovanjem z Markom Kumrom iz Medobčinskega muzeja Kamnik se veliko ukvarjaš z industrijsko dediščino, z ohranjanjem le-te. Zakaj se ti zdi to pomembno?
Industrijska dediščina je temelj Kamnika. Kamnik se je zaradi industrije od 19. stoletja dalje povzpel iz blata, kamor je padel v predhodnih 300 letih. Vse, kar Kamnik ima, je zaradi industrije. Ima tudi lepo okolico, ampak to je naključje. Industrija pa ni naključje, razvila se je tukaj. Kamničani pozabljajo na svoj temelj in na dejstvo, da je večina ljudi bila delavcev. Ta večina je od 90. let malo izgubljena. In se ne počuti dobro. To jim je bilo na nek način odvzeto in tako pač je. Tega se ne da spremeniti, lahko pa dodamo spoštovanje, in sicer tako, da se te zgodovine ne sramujemo. Ne nazadnje industrijska dediščina sodi pod kulturno dediščino. V Sloveniji je žal tako, da ob industrijski dediščini večina ljudi še vedno pomisli na socializem. To je popolnoma zgrešeno. Vse tovarne v Kamniku, razen Svilanita in Alprema, datirajo v obdobje pred socializmom, v avstroogrske čase. Da ne govorim o tem, kakšna neverjetna priložnost je za Kamničane industrijska dediščina v smislu turizma. Ker ljudi zanima – ne samo tujcev, ampak tudi domačine in ljudi iz bivših jugoslovanskih držav –zakaj so tovarne propadle. Ljudi zanima, kako se je včasih živelo, kako je bilo, kaj je bil socializem, kako se je delalo v tovarnah, kaj je to sploh šiht.
