V Glasbeni šoli Domžale so pred mesecem dni s slavnostnim koncertom obeležili 70-letnico delovanja. Šola je sinonim za kakovost in dobro delo, a hkrati se sooča s hudo prostorsko stisko. Z njeno ravnateljico, Kamničanko Andrejo Humar, smo se pogovarjali o izzivih, ki jih prinaša prihodnje obdobje, pa tudi glasbi, ki jo spremlja dobršen del življenja. Klic glasbe je začutila že zgodaj, zato pravi, da kljub drugačnim možnostim ni imela izbire in glasba je postala njeno življenje.
Glasbena šola Domžale je pred kratkim še javno obeležila 70-letnico delovanja, ki sicer sega v pandemično lansko leto. Kakšen izziv vam kot ravnateljici predstavlja obletnica?
Glasbena šola Domžale se je v vseh teh letih zelo razvila. Geografsko gledano ležimo v središču Slovenije. Naša šola je iz majhne šole s 137 učenci zrasla v veliko šolo s približno 560 učenci. Meni osebno 70-letna zgodovina predstavlja zavezo, da nadaljujemo z dobrim delom. V preteklosti so ljudje v naši šoli delali zelo dobro in postavili odlične temelje, na katerih danes lahko gradimo. Tako imamo dober izhodiščni položaj za naše nadaljnje delo. Torej je naša zaveza do vseh predhodnikov, da nadaljujemo z dobrim delom.
Na slavnostnem koncertu pod sloganom Letimo skupaj se je predstavilo ogromno število mladih glasbenikov, ki se izobražujejo v vaši ustanovi, še posebej pa velja omeniti novitete “hišnih” skladateljev, učiteljev Glasbene šole Domžale, in sicer Blaža Puciharja, Neže Žgur, Teje Komar, Laure Medved Šemrov in Lovra Ravbarja. Kako pomembno je za vas, da imate ob sebi tako strokovno in zagnano ekipo? Ni namreč prvič, da se vaši učitelji predstavljajo kot avtorji oz. komponisti.
V užitek mi je delati z ljudmi, ki so ustvarjalni in pri svojem delu ustvarjajo presežke. Po koncertu sem ekipo učiteljev vprašala, če se sploh zavedajo, kakšno bogastvo imamo. Upam si trditi, da smo ena izmed redkih glasbenih šol v Sloveniji, ki je sposobna speljati tak koncert. Vsa glasba, ki so jo obiskovalci koncerta lahko slišali, je bila avtorska in bila je odlična. Zelo sem ponosna, da v Glasbeni šoli Domžale delajo taki učitelji. V ta koncert je bilo vloženo ogromno dela in energije, ampak tiste prave energije, ki je iskala odgovor na vprašanje, kaj lahko naredimo skupaj. Moja ideja je bila zgolj ta, da se naredijo skladbe za večje zasedbe. Nisem želela solistov, razen, seveda, v okviru orkestra, nisem želela majhnih zasedb. In učitelji so vse to zelo lepo povzeli. Skladbe so bile raznovrstne in med seboj zelo različne, kot so si različni tudi oni, a hkrati je bil koncert kolaž našega skupnega dela. Osnovno idejo je zelo lepo povzel Blaž Pucihar v svoji skladbi Zgradimo orkester – počasi, počasi skupaj gradimo glasbeno skupnost.
Na splošno moram poudariti, da je kolektiv v naši glasbeni šoli zelo zdrav. Seveda so tudi kakšna odstopanja, povsod so. Načeloma pa je kolektiv zelo naklonjen ustvarjalnemu delu. Sama pozicijo ravnateljice razumem kot servis učiteljem, ki dobro in ustvarjalno delajo, jaz pa zagotavljam čim bolj optimalne pogoje, da lahko svoje ideje tudi uresničijo. To se je na koncertu tudi pokazalo, saj je bil izveden odlično.
Slavnostni koncert ste iz lanskega koronskega prestavili na letošnje leto, saj ste želeli jubilej doživeti v živo. Kaj pa sicer opažate po zadnjih dveh letih, ko je tudi glasbeno izobraževanje zaznamoval koronavirus?
Lahko pohvalim naše učitelje, saj smo bili prva glasbena šola v Sloveniji, ki smo ob prvem zaprtju vso teoretično snov s primeri takoj prestavili v spletne učilnice. To je točno ta ustvarjalnost in zagon, o katerih govorim, in zaradi česar sem ponosna.
Sicer pa opažam kar nekaj negativnih posledic koronovirusa. Prva, ki se kaže na vseh ravneh izobraževanja, je, da so otroci preveč časa preživeli na elektronskih napravah, zaradi česar niso sposobni vzpostavljati pristnega stika. Tega so se morali zopet naučiti. V glasbenem izobraževanju so jo najslabše odnesli začetniki. Če se nekdo instrument uči, denimo, štiri leta, ima tehnične osnove in se lahko nekako dela z njim preko spletnih video konferenc. Z začetnikom pa je to zelo težko. Postaviti mu moraš roke, dih, imeti mora pravilno držo – vsega tega na ekranu ne vidiš. Seveda lahko za pomoč prosiš starše in moram poudariti, da so nam nekateri res zelo stali ob strani. Kljub trudu pa nimajo vsi tovrstnega znanja, zato smo morali z začetniki ob vrnitvi v glasbene šole začeti praktično z ničle. Ti otroci so izgubili največ.
Pri otrocih, ki so na višjem nivoju, je velika težava ton. Na tem ne moreš delati preko računalnika, ker ne slišiš, otrok sam pa tudi ne sliši. Če hočeš razviti optimalen ton, moraš imeti pri sebi pravilno percepcijo tega tona in to lahko narediš le v živo. Poleg tega se je izgubila kontinuiteta, ta red, v katerem delamo, se je izgubil. Za nekatere je bil povratek v tem smislu zelo mučen.
Pomemben del tega, kar počnemo v glasbeni šoli, je odrska prezenca. Brez odra in nastopa ne narediš veliko. Glasba živi pred ljudmi. Otrokom pogosto rečem, da ne hodijo v glasbeno šolo, zato da bodo igrali v domači dnevni sobi. Tudi, ampak odrski del je zelo pomemben. Za tiste, ki se bodo tudi kasneje ukvarjali z glasbo, je že ciljno usmerjeno, medtem ko je za tiste, ki se z glasbo ne bodo ukvarjali, priprava na nastope, ki jih bodo v življenju imeli. Nikomur ne škoduje, če zna nastopati. Tako se okrepi samozavest, dobi osnove javnega nastopanja. Med epidemijo koronavirusa smo imeli par posrečenih spletnih koncertov, ampak prav za 70-letnico smo se odločili, da bo koncert v živo in kadarkoli to bo, pač bo. Zato je bila ta koncert res pravi praznik – ustvarjalnosti, glasbe, povezanosti, veselja do življenja in glasbe. Vesela sem, da je bilo na koncertu toliko obiskovalcev, ki so z nami praznovali in razumeli, kaj smo želeli povedati.
In še zadnja posledica epidemije … izbor instrumentov. Ko so otroci doma, poslušajo glasbo, ki jo poslušajo vsi, vrstniki, bratje, sestre, straši, kar vpliva na izbor instrumenta. Če od 200 dobiš 90 kandidatov, ki bi radi igrali klavir, to nekaj pove. V živo pa pri nas vidijo tudi druge instrumente, slišijo jih, lahko se jih dotaknejo in poskusijo zaigrati na njih.
Kaj pa naslednjih 70 let? Oziroma vsaj 10 let? Kakšna je vaša vizija razvoja glasbene šole Domžale?
Naša glasbena šola sodi v okolico Ljubljane, pokrivamo pet občin – Mengeš, Domžale, Lukovico, Trzin in Moravče. Naš šolski okoliš je v zadnjih letih zaznamovalo veliko priseljevanje, ta trend še vedno traja. Zaradi tega je tu zelo veliko otrok in znašli smo se v prostorski stiski. Potrebujemo več prostora, dosegli smo skrajne kapacitete in skupaj z občinami bomo morali poiskati rešitve. To je nujni del razvoja.
Poleg tega je pomemben še en del, in sicer je treba poudariti, da je naša šola klasična glasbena šola. Ne glede na trende, želje, hotenja bom vedno zagovarjala, da se je treba najprej izučiti obrti, z usvojenim znanjem postaneš svoboden in tako lahko delaš, kar želiš. Pojavlja se veliko glasbenih šol, ki to so ali pa ne, in ponujajo vse sorte. Nočem metati vseh v isti koš, sploh ne, opažam pa, da je veliko “popoldanskega varstva”, kjer otrokom, predvsem pa staršem, dajo tisto, kar slednji hočejo. To ni vedno v redu. Mi smo še vedno šola in ne krožek. Tisti, ki obiskujejo glasbeno šolo in tudi njihovi starši, vedo, da dela ni malo. Že v začetni fazi je pouk instrumenta in nauka o glasbi trikrat na teden, hkrati je treba veliko tudi vaditi doma. Brez vaje še nikomur ni padlo znanje instrumenta v prste in glavo. Zato sem zelo proti prilagajanju in črtanju določene snovi zgolj zaradi zadovoljevanja starševskih želja in hotenj. V glasbeni šoli sledimo trendom, a obstaja minimum, kaj je treba znati. Ne sklepamo kompromisov, kar se tiče znanja. Podobno, kot je v športu: če želiš teči na 100 metrov, trening ne bo sestavljen zgolj iz teka, ampak tudi vaj za moč, vzdržljivost itd. Vse to, da boš na koncu hitro tekel. V glasbeni šoli je enako: za končni rezultat je treba prehoditi določeno pot.
Kakšna podporo občin ustanoviteljic imate v zvezi s prostorsko stisko?
Veliko podporo imamo v Mengšu, kjer delamo na tem, da se bodo obstoječi prostori razširili. Za ostale lokacije pa so bile določene ideje, a še nič konkretnega. Naša glasbena šola poka po šivih. Prostorska stiska nas omejuje pri širitvi programov. Če bi jih želeli širiti glede na odstotek vključenosti otrok iz našega šolskega okoliša, bi nam ministrstvo to odobrilo. A tega ne morem narediti, ker nimam prostora.
Urnike sestavljamo na minute. Ker ne razširimo programa za celoten oddelek, temveč samo v manjšem deležu, tudi zaposlimo učitelja za manjši delež zaposlitve, torej 20, 30, 40, 50 odstotkov. S tem sicer ni nič narobe, a če pogledamo z drugega zornega kota, s tem tvegam, ali bo tak učitelj čutil pripadnost do naše šole. Do sedaj smo imeli srečo, tako da tudi učitelji, ki so zaposleni za manjši delež, dobro delajo in čutijo pripadnost šoli. Toda zopet se pojavi težava s prostorom. Seveda si mora ta učitelj zagotoviti 100-odstotno zaposlitev, zato bo delal na več lokacijah, kar pomeni, da še težje usklajujemo vse urnike.
Iskreno upam, da se bo v prihodnjih letih v zvezi s prostorsko stisko kaj premaknilo. Nujno potrebujemo dodatne prostore. Kakorkoli se bo to reševalo, sem zelo za, da bi se reševalo v kombinaciji s kulturnim domom, ker je tudi dvorana, ki jo kulturni dom ima, simpatična in v redu, ampak za Domžale absolutno premajhna. Menim, da bi se lahko tako za glasbeno šolo kot kulturni dom našla vzdržna in primerna rešitev.
Ali se težava s prostorsko stisko pojavlja predvsem v Domžalah ali tudi v ostalih krajih, kjer glasbena šola domuje v osnovnih šolah?
V Lukovici smo se dogovarjali, da bi dobili v upravljanje hišo, ampak dlje od pogovorov nismo prišli. Z osnovnimi šolami, na katerih izvajamo pouk, zelo lepo sodelujemo, a dejstvo je, da to niso naši prostori. Učitelji morajo vso opremo pripeljati tja. Tista, ki jo puščamo tam, na primer pianini, pa ima veliko krajšo življenjsko dobo. Seveda je iluzorno pričakovati, da bodo učitelji, ki dopoldan poučujejo na šoli, stražili naše instrumente. Poleg tega bi bil občutek učencev popolnoma drugačen, če bi vstopili v prostore glasbene šole. Sedaj imajo občutek, da prihajajo na krožek, kar se opazi tudi pri končnem rezultatu. Kot sem omenila, v Mengšu je občina pristopila z veliko posluha, medtem ko v Domžalah pogrešam podporo občine.
Ali je glede na prostorsko stisko tudi manj vpisnih mest?
Vpisov ni manj, saj gre za sistematizirana mesta, ki nam jih odobri ministrstvo. Odkar sem ravnateljica, se je število vpisnih mest dvignilo za en oddelek in pol, ampak s tem smo dosegli skrajno točko. Število vpisnih mest ostaja enako. Če pa bi imeli zagotovljene prostore, bi seveda lahko imeli tudi več vpisnih mest.
Kako naporen je poklic ravnateljice – glede na razpetost urnika (pouk v glasbeni šoli poteka popoldan, uradne zadeve najbrž dopoldan), pa hkrati tudi zaradi razpršenosti lokacij Glasbene šole Domžale (Domžale, Mengeš, Moravče, Lukovica, Dob, Radomlje)?
Ali je zaradi velikega šolskega okoliša težje v primerjavi z manjšimi, težko rečem, ker s slednjimi nimam izkušenj. Delo mi je všeč, saj je dinamično. Na začetku je bilo najtežje, da smo se uskladili z željami občin, staršev in ostalih. Pogosto ljudje niti ne vedo, na kakšnih osnovah delujemo. Smo javna šola in delujemo na podlagi veljavne zakonodaje. Z veseljem bi kdaj kaj naredili tudi drugače, seveda poskušamo slediti željam in idejam, a smo omejeni in ne moremo. Včasih je potrebne malo več razlage, ampak mislim, da smo našli razumevanje.
V zvezi z delovnikom pogosto rečem, da v moji pogodbi piše, da imam fleksibilen delovnik. (smeh) Kadar ni nič posebnega, imam običajno pisarniško službo v dopoldanskem času, seveda pa je veliko tudi popoldanskih obveznosti. To mi je všeč, ker nisem oseba, ki bi uživala v delu na enem mestu.
Ali vas zakon kakorkoli omejuje v idejah, ki jih imate?
Uf. (smeh) Če pogledamo zakonske omejitve za glasbene šole, je naš sistem v primerjavi z evropskimi državami zelo dober in odpira veliko možnosti. Veliko hujša v naši državi je delovna zakonodaja, ki je krivična do tistih, ki dobro in pošteno delajo, in ščiti tiste, ki delajo slabo. To je največja zavora v razvoju. Poleg tega me moti, ker se včasih sprejemajo preveč politične odločitve. Šola je civilni prostor, nepovezan s katerokoli politično usmeritvijo. Ni prav, da ima politika prevelik vpliv.
Moji delovni dnevi so sestavljeni iz usklajevanja med zakonskimi predpisi in pravilniki ter resničnim življenjem glasbene šole. Ko preberem, kako bi moralo biti, in vidim, kako dejansko je, se malce nasmehnem in poiščem vzdržne rešitve za vse strani.
Ali še poučujete instrument?
Naj najprej povem, da je po mojem mnenju biti učitelj instrumenta v glasbeni šoli vrhunska služba. Mislim, da sem bila prava gospa, ko sem učila. (smeh) Zjutraj vstaneš, v miru prebereš časopis, greš na sprehod, popoldne se zbereš in prideš v službo, kjer delaš nekaj tako lepega, delaš z otroki in glasbo. Vedno sem imela občutek, da sem svojim učencem dala nekaj lepega za življenje. Potem se postala ravnateljica in že prvi dan so me zasuli s papirji, o katerih nisem nič vedela, brala sem zakone in pravilnike ter se spraševala, kakšna služba je to. (smeh) Ob začetku ravnateljevanja sem tudi še učila, saj sem imela nekaj učenk v sedmem razredu in se mi ni zdelo prav, da bi jih tik pred koncem osnovne glasbene šole zapustila. Želela sem, da skupaj dokončamo začeto. To je bilo prvo leto. Tudi leto za tem sem vzela začetnika, potem pa sem ugotovila, da to ni prav. Kot ravnateljica sem bila zasuta z mnogo stvarmi, včasih raztresena. In ni prav, da otroka, ki pride na uro, sprašuješ, kaj sva delala zadnjo uro. Učitelj mora biti pripravljen, vedeti, kaj sta z učencem delala, in imeti vizijo dela z njim. Zalotila sem se, da ko je otrok napredoval, sem ga pohvalila, a ni bilo od srca in z navdušenjem. Videla sem, da ne morem tako delati. Čeprav sem kot učiteljica že tisočkrat slišala, kako je, na primer, nekdo prvi ton pihnil v flavto, je to uspeh, ki se je tistemu otroku zgodil prvič. In z njim se moraš iskreno veseliti. Zato sem nehala.
Pogrešate učenje?
Zelo pogrešam učenje, tako da se mi obeta, da se bom prihodnje šolsko leto vrnila k poučevanju. Sicer imam dve hčeri, ki obiskujeta glasbeno šolo in kdaj vmes, ko na primer kuham, ju tudi kaj popravim, ko vadita. A to ni isto. Kot sem rekla že prej, vrhunska služba. Ko se kdaj učitelji pritožujejo, jim rečem, naj pomislijo, kakšno službo imajo. Meni se zdi, da otrokom damo nekaj lepega za vse življenje. Ali otrok vadi ali ne, ali ima predispozicije ali ne – to ni pomembno, ne glede na vse okoliščine mu daš nekaj lepega. Glasba lepša življenje vsakomur, pa najsi se ukvarja z njo ali ne. Pa ne gre le za glasbo, temveč za splošen odnos do nje, širino, ki jo s tem pridobiš.
Kaj vam pomeni glasba?
Težko vprašanje. Ko se učenci včasih sprašujejo, ali nadaljevati z glasbenim izobraževanjem ali ne, jim rečem, da talent vedno najde pot. To razumem tako, kot ko rečejo, da je nekdo šel v duhovniški poklic, ker je čutil klic. Pri glasbi je enako. Za sebe menim, da nikoli nisem imela izbire. Seveda sem imela možnosti, na gimnaziji mi je dobro šlo, lahko bi študirala tudi kaj drugega. Ampak začutila sem klic glasbe in to je postal moj način življenja.
Kdaj ste začutili ta klic, že v osnovni šoli ali šele kasneje?
Mislim, da sem bila šesti razred osnovne šole, imeli smo kulturni dan. Peljali so nas v takratni kino dom v Kamniku na koncert Simfoničnega orkestra Domžale – Kamnik. Spomnim se, da so igrali horni, trobila … glasbila, ki meni niso tako blizu, ampak ko sem jih slišala, sem rekla: »Jaz hočem to početi!« (smeh) Ne vem, vsi sošolci so dejali, da je bilo brez zveze, sama pa sem bila popolnoma navdušena. (smeh)
Pa ste pred tem že hodili v glasbeno šolo?
Seveda. V glasbeno šolo sem šla pri desetih letih, v četrtem razredu. Na sprejemnem izpitu me je Franc Lipičnik vprašal, kaj bi igrala. Odgovorila sem, da klavir. Odvrnil je, da je za klavir preveč prijavljenih in ni prostora ter dodal, da bi bila super na flavti. Lahko bi mi predlagal karkoli, moj odgovor bi bil enak – krasno. Tako sem začela igrati flavto, kar je neverjetno naključje, saj me še dandanes, ko slišim flavto, njen zvok prevzame. Tudi ostali instrumenti so super, ampak flavta pa zares lepo zveni.
Ves čas izobraževanja ste imeli dvojno pot – ob gimnaziji ste obiskovali še srednjo glasbeno šolo, ob študiju na filozofski fakulteti še akademijo za glasbo. Kako naporno je bilo to “dvojno” življenje?
Res je, da sem hkrati obiskovala dve srednji šoli, dveh študijev pa nisem opravljala. Naj poudarim, da so bili takrat drugačni časi. Če si obiskoval srednjo glasbeno šolo, danes je to konservatorij, po zaključku nisi imel veliko možnosti, da bi študiral kaj drugega. Hkrati tudi splošni izobraževalni nivo na srednji glasbeni šoli ni bil tak, kot bi si ga želela. Zato sem poleg srednje glasbene šole obiskovala še kamniško gimnazijo, saj je bila na koncu matura. Bilo je težko. Takrat se mi je zdelo, da mi gre in dobro usklajujem oboje. Ko se danes oziram nazaj, pa si včasih kar čestitam in rečem: »Dobra si bila, da si naredila obe šoli.« Na filozofski fakulteti sem naredila prvi letnik, potem pa nehala in šla na akademijo za glasbo, saj nisem več videla smisla v študiju na dveh področjih. Na neki točki se je treba odločiti.
Danes je situacija drugačna. Če obiskuješ konservatorij za glasbo, imaš na koncu maturo, ki ti omogoča vpis na veliko večino študijskih smeri. Poleg tega je tehnični nivo mladih glasbenikov dandanes že tako visok, ogromno je vaje, zato mislim, da bi težko hkrati obiskovali dve šoli.
Prej ste omenili, da ste klic glasbe začutili na koncertu Simfoničnega orkestra Domžale – Kamnik, zdaj pa že več kot 20 let tudi igrate v njem …
Zdi se mi velik privilegij, da lahko igram v Simfoničnem orkestru Domžale – Kamnik oz. da lahko igram v orkestru, ki ni profesionalen, ampak igram z ljudmi, ki pridejo tja in igrajo s srcem. Četudi kdaj tehnično pomanjkljivo, saj pri službi in vseh obveznostih, ki jih vsi imamo, ne gre pričakovati, da bomo igrali kot profesionalci, nas druži ljubezen do glasbe.
Omenili ste, da tudi hčeri obiskujeta glasbeno šolo. Potem nadaljujeta glasbeno tradicijo …
Glasba je lepa, a če imaš starše, ki so zelo vpeti vanjo, je lahko tudi breme. Ne bi želela, da hčeri delata nekaj, zato da bom jaz vesela. Vedno pravim, da morata delati stvari zaradi sebe. Zaenkrat nimam občutka, da bi jima bila glasba breme, pa tudi tega ne, da bi igrali zaradi mene. Vidim, da sta kar sami našli pot do glasbe. Pogosto me ljudje sprašujejo, koliko jima narekujem, naj vadita. Nič. V drugem razredu, ko je prišla manjša kriza, sem obema povedala, da mi je vseeno, če hodita v glasbeno šolo, igrata instrument, da je to njuna odločitev, a če se bosta odločili, da bosta hodili, bosta tudi delali. Če ne, se lahko odločita za kaj drugega in svoj čas ter energijo namenita tistemu. Tako smo razčistile, bilo je tudi nekaj solzic, a od takrat z veseljem hodita in vadita.
Moji popoldnevi so zaradi “domačih” vaj za ušesa precej naporni. Doma načrtno ne poslušam glasbe, saj sem vesela vsake minute tišine. Na tem mestu bi se rada zahvalila vsem sosedom, ki poslušajo vaje: »Hvala iz srca, dobri ste.« Po drugi strani pa sta imeli pred kratkim lep koncert in sem bila vesela ter ponosna, ko sem ju videla, kako sta se zlili z glasbo.
Foto: Klemen Humar in Mateja Štrajhar
