Verjemi v čudeže smehljaja, v mehko dlan, ki te razvaja, dvigne te na krila, vse ti da … so verzi iz Evine prve večje uspešnice Čudeži smehljaja, ki jo še dandanes mnogokrat slišimo na radijskih postajah. Od takrat je minilo že skoraj desetletje, Eva pa je še vedno glasbena zvezda naše pop scene, vse bolj pa se uveljavlja tudi kot klasična pevka.

Je to vplivalo na vašo odločitev, pot?

Nedvomno je vplivalo, saj sem imela veliko stika z glasbo. Oče je igral v več ansamblih, naj izpostavim ansambel Marela, in sem ga vedno hodila poslušat. Poleg tega mi je pri dvanajstih letih omogočil, da sem posnela svojo prvo samostojno zgoščenko. Takrat sem imela tudi svoj prvi koncert, ki sta ga seveda organizirala mami in oči. Bilo je super. Na tem koncertu pri dvanajstih sta z mano nastopila Neža Drobnič in njen brat Bine Drobnič, ki sta iz Ihana. Še vedno smo prijatelji in še vedno kdaj skupaj nastopamo. Pa Nejc Grm, ki je odličen harmonikar, on je bil takrat še čisto majhen, sedaj pa je vrhunski glasbenik, in tudi z njim se še vedno super razumemo. Torej imam iz tistega obdobja še vedno prijatelje, zato se mi zdi, da je bila to zelo dobra osnova. Vsi, ki smo takrat nastopali na tem koncertu, se še vedno ukvarjamo z glasbo.

Leta 2006 ste bili zmagovalka Bitke talentov v oddaji Maria Galuniča Spet doma, s čimer ste si zagotovili udeležbo na Emi 2007. Stari ste bili 16 let. Kako ste se počutili, glede na to, da ste bili zelo mladi? So vas zaradi vaše mladosti jemali kaj manj resno? Ste imeli koga, ki je skrbel za vas – starši?

Se spomnim … ko me je Mario spraševal, kaj si želiš, če bi zmagala. Vedno sem rekla –veliko nastopov. In res sem si tega želela, nisem želela zmagati, ampak sem želela samo peti in veliko nastopati. Moram pa reči, ja, bila sem mlada in sem morala hitro odrasti, to je res. Od 16. leta dalje sem se sama dogovarjala za nastope, bila sem sama svoj manager in vedno je bilo vse urejeno. Je pa res, da sem bila prikrajšana za zabave, ampak mi ni žal. Vedno so me tudi jemali resno. Starša pa sta me spremljala in vozila na nastope.

Kaj pa šola?

Tretji letnik je bil kar težak. Nisem bila veliko prisotna pri pouku, saj sem imela večinoma vsaj štiri nastope na teden. Malo se je zataknilo, ampak sem vse opravila v roku.

Kje ste se takrat učili vokalne tehnike?

Pri Ireni Vidic, v Glasbeni šoli Grosuplje sem naredila 4 letnike, pred Bitko talentov sem hodila k njej.

Kako je sploh prišlo do sodelovanja v Bitki talentov? Ste se sami prijavili?

Da, sama sem se prijavila.

Na tej prvi Emi ste potem s pesmijo Čudeži smehljaja zasedli celo drugo mesto, velik uspeh, kajne?

Že na Bitki talentov nisem pričakovala zmage, tako dobro uvrstitev na Emi še manj, sploh zaradi konkurence uveljavljenih slovenskih pevcev in pevk. Tisti dan nisem bila žalostna, ker nisem zmagala, bila sem vesela, da sem se lahko sploh predstavila. Naslednji dan pa je malo bolelo zaradi nehvaležnega drugega mesta. Takrat je zmagala Alenka Gotar.

Včasih se zdi, da imate za sabo že ogromno uspehov na slovenski popevkarski sceni, pa kljub temu ne dobite pozornosti oz. potrditve, ki si jo zaslužite. Kako vi gledate na to?

Meni se ne zdi, da je tako. Novinarji me največkrat kontaktirajo sami, kar mi je všeč. Ko sem del pomembnega projekta, mislim, da dobim potrditev. Imam same lepe izkušnje z mediji. Prav tako pa sem v tem tednu dobila novega sponzorja, in sicer Avto hišo Škodo Škerjanec iz Domžal, ki so me podprli s sponzorskim avtomobilom Škoda Fabia. Zelo sem jim hvaležna. Mogoče se bom sedaj večkrat pojavila v medijih še na nek drug način.

Imate trenutno v načrtu kakšen samostojen projekt na popularni sceni?

Pripravljam nove pesmi. Predvsem pa se bom koncentrirala na to, da bom imela čim več koncertov. Da me lahko ljudje slišijo in spoznajo v živo. Prav tako pa sem del projekta, ki ga vodi Žiga Pirnat (avtor zmagovalne skladbe slovenske popevke 2014), kar pa naj za enkrat ostane še skrivnost.

V lanskem letu ste kot gostja nastopili z Godbo Domžale na njihovem slavnostnem koncertu ob 10-letnici in sodelovali na njihovi jubilejni zgoščenki. Kaj vam pomeni sodelovanje z domačimi glasbeniki – tudi vi ste Domžalčanka, natančneje iz Zgornjih Jarš?

Ogromno mi pomeni. Sploh ta prijateljstva, ki ostanejo od malih nog. Veliko mi pomeni, da smo povezani kot občani, da delujemo pozitivno, si pomagamo med sabo. Z godbeniki mi je super nastopati, saj imamo zelo dobro energijo na odru, najbrž tudi zato, ker se vsi poznamo. Na sploh rada živim v Domžalah, ker si občani pomagamo tako osebno kot poslovno.

Že nekaj let vas vidimo tudi v domači predstavi na Studencu. Uživate na odrskih deskah?

Gre za druge vrste nastop, saj igraš vlogo. Prva igra je bila Dama iz Maxima, kjer sem igrala glavno vlogo Pužo Frou-Frou. To je bil velik izziv in na začetku nisem vedela, če bom zmogla, sploh zato ker je vloga tako drugačna od mene osebno, poleg tega še nikoli nisem igrala. Ampak ko sem se vživela, je bilo super. Lani smo igrali Veselico v dolini tihi, kjer sem igrala Saro Baloh, ki mi je bila bolj na kožo pisana. Imam pa za sabo že več vlog: v študentski produkciji, kjer so sodelovale tri akademije, igralska, likovna in glasbena, smo uprizorili opero Orfej, kjer sem se predstavila v vlogi Evridike. Lani sem nastopala v operi La Cecchina, pela sem vlogo Sandrine, v Rusalki v mariborski operi pa je bil zares pravi debi, pela sem vlogo Prve vile. Prav tako sem v mariborski operi sodelovala v predstavi Čarobna piščal, trenutno pa intenzivno pripravljam vlogo Frasquite v operi Carmen v Ljubljani.

Vas bolj veseli tovrstno nastopanje, kot je opera, gledališče, ali samostojni projekti?

V operi je res zelo zahtevno, ker je veliko pomembnih dejavnikov: orkester, dirigent, tuj jezik, režija. Vzame mi veliko časa, zato ne morem imeti toliko ostalih nastopov. Trenutno prednost dajem operi, saj tam najhitreje napredujem. Je pa vsak projekt drugačen. Na vsaki predstavi se drugače počutiš, vedno je druga publika, vsakič je nekaj posebnega.

Kako pomembno je občinstvo pri takih nastopih?

Zelo. Na začetku, ko sem začela nastopati, nisem imela toliko kontakta s publiko, sedaj pa sem se kar navadila, da jih pogledam. Včasih je težje, včasih lažje. Odvisno je, kakšni ljudje so v občinstvu: lahko ti veliko dajo, lahko pa malo.

Pred kratkim sva s Klemenom Torkarjem naredila predstavo Sneguljčica, tj. opera za otroke. Decembra sva imela 11 predstav. Otroci so zelo svojevrstno občinstvo. Pred prvo predstavo me je bilo zelo strah. A potem sem imela večinoma zelo pozitivne izkušnje z njimi, kadar jim je zelo všeč, znajo lepo pokazati. Od teh enajstih mi je ena najbolj ostala v spominu: ko sva imela predstavo za otroke s posebnimi potrebami in v kadru, ko Sneguljčica umre, so me začeli rukati, saj so mislili, da sem zares umrla. Zelo ganljivo doživetje.

Ste kdaj pozabili besedilo med igro, npr. na Studencu?

Zdaj se bom pohvalila. Imeli smo 16 predstav. Nikoli se nisem zmotila.

Imate toliko različnih projektov, se zdi, kot da ste nekoliko perfekcionistka, zelo zahtevna, predvsem do sebe.

Perfekcionistka po mojem nisem, zelo zahtevna pa sem.

Sicer ste diplomirana glasbenica, pevka, na ljubljanski akademiji za glasbo. Kakšne so vaše ambicije na tem področju?

Je kakšna vloga, ki je vaša velika želja?

Ja. Rada bi pela Julijo v operi Romeo in Julija.

Svoje znanje in pot do uspeha posredujete tudi naprej, učite na Glasbeni šoli Domžale. Se v vlogi pedagoginje dobro počutite?

Niso ravno otroci, so že kar odrasle osebe in mi je zelo fino delati z njimi. Dobro se razumemo, upoštevajo me. Zdi se mi, da jim je zelo všeč, da delamo vse tudi scensko, ne učimo se samo tehnike, ampak vsak nastop tudi izdelamo.

S svojim partnerjem sta v lanskem letu odprla tudi glasbeni center. Ga lahko predstavite?

Poleg glasbenega učenja nudimo fizioterapijo za glasbenike. Nihče se namreč ne ukvarja s tem. Orkestraši sedijo v orkestru 8 ur na dan, v prisilni drži, kar pusti posledice. Na fizioterapijo ali masažo, ki jih izvaja Irena Dokl, pa lahko pridejo tudi neglasbeniki. Poleg tega nudimo učenje kitare, moj oče Rado Černe uči klasično ali pa električno kitaro; moja sestra Ana Černe-Gregorič ima glasbene urice za otroke, Nejc Avbelj uči violino, Zoran Bičanin violončelo, jaz pa petje.

V prostem času ste športnica, rada jahate, konji so vaša ljubezen. Še vedno trenirate?

Konja še imam, vendar žal sama nimam časa jahati.

Kaj še drugega radi počnete v prostem času?

Berem. To rada počnem. Zvečer, vsaj malo, preden grem spat ali pa včasih čez dan. Rada imam kriminalke.

Imate v avtu raje tišino ali si zavrtite kakšen komad?

Večinoma imam raje tišino, sicer pa poslušam Radio Slovenija 1 pa Ognjišče in Val 202. V avtu nimam zgoščenk.

Imate kakšnega glasbenega vzornika?

Zelo mi je všeč Beyonce; za njo bi lahko rekla, da je moja vzornica, čeprav mi zadnje skladbe niso zelo všeč. Bolj so mi je pri srcu njeno začetno ustvarjanje.

Mateja Štrajhar

Verjemi v čudeže smehljaja, v mehko dlan, ki te razvaja, dvigne te na krila, vse ti da … so verzi iz Evine prve večje uspešnice Čudeži smehljaja, ki jo še dandanes mnogokrat slišimo na radijskih postajah. Od takrat je minilo že skoraj desetletje, Eva pa je še vedno glasbena zvezda naše pop scene, vse bolj pa se uveljavlja tudi kot klasična pevka.

Je to vplivalo na vašo odločitev, pot?

Nedvomno je vplivalo, saj sem imela veliko stika z glasbo. Oče je igral v več ansamblih, naj izpostavim ansambel Marela, in sem ga vedno hodila poslušat. Poleg tega mi je pri dvanajstih letih omogočil, da sem posnela svojo prvo samostojno zgoščenko. Takrat sem imela tudi svoj prvi koncert, ki sta ga seveda organizirala mami in oči. Bilo je super. Na tem koncertu pri dvanajstih sta z mano nastopila Neža Drobnič in njen brat Bine Drobnič, ki sta iz Ihana. Še vedno smo prijatelji in še vedno kdaj skupaj nastopamo. Pa Nejc Grm, ki je odličen harmonikar, on je bil takrat še čisto majhen, sedaj pa je vrhunski glasbenik, in tudi z njim se še vedno super razumemo. Torej imam iz tistega obdobja še vedno prijatelje, zato se mi zdi, da je bila to zelo dobra osnova. Vsi, ki smo takrat nastopali na tem koncertu, se še vedno ukvarjamo z glasbo.

Leta 2006 ste bili zmagovalka Bitke talentov v oddaji Maria Galuniča Spet doma, s čimer ste si zagotovili udeležbo na Emi 2007. Stari ste bili 16 let. Kako ste se počutili, glede na to, da ste bili zelo mladi? So vas zaradi vaše mladosti jemali kaj manj resno? Ste imeli koga, ki je skrbel za vas – starši?

Se spomnim … ko me je Mario spraševal, kaj si želiš, če bi zmagala. Vedno sem rekla –veliko nastopov. In res sem si tega želela, nisem želela zmagati, ampak sem želela samo peti in veliko nastopati. Moram pa reči, ja, bila sem mlada in sem morala hitro odrasti, to je res. Od 16. leta dalje sem se sama dogovarjala za nastope, bila sem sama svoj manager in vedno je bilo vse urejeno. Je pa res, da sem bila prikrajšana za zabave, ampak mi ni žal. Vedno so me tudi jemali resno. Starša pa sta me spremljala in vozila na nastope.

Kaj pa šola?

Tretji letnik je bil kar težak. Nisem bila veliko prisotna pri pouku, saj sem imela večinoma vsaj štiri nastope na teden. Malo se je zataknilo, ampak sem vse opravila v roku.

Kje ste se takrat učili vokalne tehnike?

Pri Ireni Vidic, v Glasbeni šoli Grosuplje sem naredila 4 letnike, pred Bitko talentov sem hodila k njej.

Kako je sploh prišlo do sodelovanja v Bitki talentov? Ste se sami prijavili?

Da, sama sem se prijavila.

Na tej prvi Emi ste potem s pesmijo Čudeži smehljaja zasedli celo drugo mesto, velik uspeh, kajne?

Že na Bitki talentov nisem pričakovala zmage, tako dobro uvrstitev na Emi še manj, sploh zaradi konkurence uveljavljenih slovenskih pevcev in pevk. Tisti dan nisem bila žalostna, ker nisem zmagala, bila sem vesela, da sem se lahko sploh predstavila. Naslednji dan pa je malo bolelo zaradi nehvaležnega drugega mesta. Takrat je zmagala Alenka Gotar.

Včasih se zdi, da imate za sabo že ogromno uspehov na slovenski popevkarski sceni, pa kljub temu ne dobite pozornosti oz. potrditve, ki si jo zaslužite. Kako vi gledate na to?

Meni se ne zdi, da je tako. Novinarji me največkrat kontaktirajo sami, kar mi je všeč. Ko sem del pomembnega projekta, mislim, da dobim potrditev. Imam same lepe izkušnje z mediji. Prav tako pa sem v tem tednu dobila novega sponzorja, in sicer Avto hišo Škodo Škerjanec iz Domžal, ki so me podprli s sponzorskim avtomobilom Škoda Fabia. Zelo sem jim hvaležna. Mogoče se bom sedaj večkrat pojavila v medijih še na nek drug način.

Imate trenutno v načrtu kakšen samostojen projekt na popularni sceni?

Pripravljam nove pesmi. Predvsem pa se bom koncentrirala na to, da bom imela čim več koncertov. Da me lahko ljudje slišijo in spoznajo v živo. Prav tako pa sem del projekta, ki ga vodi Žiga Pirnat (avtor zmagovalne skladbe slovenske popevke 2014), kar pa naj za enkrat ostane še skrivnost.

V lanskem letu ste kot gostja nastopili z Godbo Domžale na njihovem slavnostnem koncertu ob 10-letnici in sodelovali na njihovi jubilejni zgoščenki. Kaj vam pomeni sodelovanje z domačimi glasbeniki – tudi vi ste Domžalčanka, natančneje iz Zgornjih Jarš?

Ogromno mi pomeni. Sploh ta prijateljstva, ki ostanejo od malih nog. Veliko mi pomeni, da smo povezani kot občani, da delujemo pozitivno, si pomagamo med sabo. Z godbeniki mi je super nastopati, saj imamo zelo dobro energijo na odru, najbrž tudi zato, ker se vsi poznamo. Na sploh rada živim v Domžalah, ker si občani pomagamo tako osebno kot poslovno.

Že nekaj let vas vidimo tudi v domači predstavi na Studencu. Uživate na odrskih deskah?

Gre za druge vrste nastop, saj igraš vlogo. Prva igra je bila Dama iz Maxima, kjer sem igrala glavno vlogo Pužo Frou-Frou. To je bil velik izziv in na začetku nisem vedela, če bom zmogla, sploh zato ker je vloga tako drugačna od mene osebno, poleg tega še nikoli nisem igrala. Ampak ko sem se vživela, je bilo super. Lani smo igrali Veselico v dolini tihi, kjer sem igrala Saro Baloh, ki mi je bila bolj na kožo pisana. Imam pa za sabo že več vlog: v študentski produkciji, kjer so sodelovale tri akademije, igralska, likovna in glasbena, smo uprizorili opero Orfej, kjer sem se predstavila v vlogi Evridike. Lani sem nastopala v operi La Cecchina, pela sem vlogo Sandrine, v Rusalki v mariborski operi pa je bil zares pravi debi, pela sem vlogo Prve vile. Prav tako sem v mariborski operi sodelovala v predstavi Čarobna piščal, trenutno pa intenzivno pripravljam vlogo Frasquite v operi Carmen v Ljubljani.

Vas bolj veseli tovrstno nastopanje, kot je opera, gledališče, ali samostojni projekti?

V operi je res zelo zahtevno, ker je veliko pomembnih dejavnikov: orkester, dirigent, tuj jezik, režija. Vzame mi veliko časa, zato ne morem imeti toliko ostalih nastopov. Trenutno prednost dajem operi, saj tam najhitreje napredujem. Je pa vsak projekt drugačen. Na vsaki predstavi se drugače počutiš, vedno je druga publika, vsakič je nekaj posebnega.

Kako pomembno je občinstvo pri takih nastopih?

Zelo. Na začetku, ko sem začela nastopati, nisem imela toliko kontakta s publiko, sedaj pa sem se kar navadila, da jih pogledam. Včasih je težje, včasih lažje. Odvisno je, kakšni ljudje so v občinstvu: lahko ti veliko dajo, lahko pa malo.

Pred kratkim sva s Klemenom Torkarjem naredila predstavo Sneguljčica, tj. opera za otroke. Decembra sva imela 11 predstav. Otroci so zelo svojevrstno občinstvo. Pred prvo predstavo me je bilo zelo strah. A potem sem imela večinoma zelo pozitivne izkušnje z njimi, kadar jim je zelo všeč, znajo lepo pokazati. Od teh enajstih mi je ena najbolj ostala v spominu: ko sva imela predstavo za otroke s posebnimi potrebami in v kadru, ko Sneguljčica umre, so me začeli rukati, saj so mislili, da sem zares umrla. Zelo ganljivo doživetje.

Ste kdaj pozabili besedilo med igro, npr. na Studencu?

Zdaj se bom pohvalila. Imeli smo 16 predstav. Nikoli se nisem zmotila.

Imate toliko različnih projektov, se zdi, kot da ste nekoliko perfekcionistka, zelo zahtevna, predvsem do sebe.

Perfekcionistka po mojem nisem, zelo zahtevna pa sem.

Sicer ste diplomirana glasbenica, pevka, na ljubljanski akademiji za glasbo. Kakšne so vaše ambicije na tem področju?

Je kakšna vloga, ki je vaša velika želja?

Ja. Rada bi pela Julijo v operi Romeo in Julija.

Svoje znanje in pot do uspeha posredujete tudi naprej, učite na Glasbeni šoli Domžale. Se v vlogi pedagoginje dobro počutite?

Niso ravno otroci, so že kar odrasle osebe in mi je zelo fino delati z njimi. Dobro se razumemo, upoštevajo me. Zdi se mi, da jim je zelo všeč, da delamo vse tudi scensko, ne učimo se samo tehnike, ampak vsak nastop tudi izdelamo.

S svojim partnerjem sta v lanskem letu odprla tudi glasbeni center. Ga lahko predstavite?

Poleg glasbenega učenja nudimo fizioterapijo za glasbenike. Nihče se namreč ne ukvarja s tem. Orkestraši sedijo v orkestru 8 ur na dan, v prisilni drži, kar pusti posledice. Na fizioterapijo ali masažo, ki jih izvaja Irena Dokl, pa lahko pridejo tudi neglasbeniki. Poleg tega nudimo učenje kitare, moj oče Rado Černe uči klasično ali pa električno kitaro; moja sestra Ana Černe-Gregorič ima glasbene urice za otroke, Nejc Avbelj uči violino, Zoran Bičanin violončelo, jaz pa petje.

V prostem času ste športnica, rada jahate, konji so vaša ljubezen. Še vedno trenirate?

Konja še imam, vendar žal sama nimam časa jahati.

Kaj še drugega radi počnete v prostem času?

Berem. To rada počnem. Zvečer, vsaj malo, preden grem spat ali pa včasih čez dan. Rada imam kriminalke.

Imate v avtu raje tišino ali si zavrtite kakšen komad?

Večinoma imam raje tišino, sicer pa poslušam Radio Slovenija 1 pa Ognjišče in Val 202. V avtu nimam zgoščenk.

Imate kakšnega glasbenega vzornika?

Zelo mi je všeč Beyonce; za njo bi lahko rekla, da je moja vzornica, čeprav mi zadnje skladbe niso zelo všeč. Bolj so mi je pri srcu njeno začetno ustvarjanje.

Mateja Štrajhar