sreda, 6 julija, 2022
28.5 C
Kamnik
28.5 C
Kamnik
sreda, 6 julija, 2022
28.5 C
Kamnik
sreda, 6 julija, 2022
28.5 C
Kamnik
sreda, 6 julija, 2022
28.5 C
Kamnik
sreda, 6 julija, 2022
DomovPogovoriDr. Aleš Kuhar: Želodec je začetek družbe

Dr. Aleš Kuhar: Želodec je začetek družbe

Tisti človek, ki analizira in v medijih komentira stanje slovenskega kmetijstva, naše potrošniške in prehranske navade ter ne nazadnje razlike med “vzhodno” in “zahodno” nutello. Kamničan dr. Aleš Kuhar je agrarni ekonomist, ki poučuje na grobeljskem Oddelku za zootehniko Biotehniške fakultete.  S petimi študenti, med katerimi je tudi Kamničanka Leja Prelovšek, je minuli teden odpotoval v London na evropsko tekmovanje za najbolj inovativen živilski izdelek, na katerem bodo predstavili izdelek On my whay, ki bazira na stranskem produktu proizvodnje sira, torej sirotki, ki so ji dodali proso in različne sadne baze. Z zanimivim sogovornikom sva spregovorila o pozitivnih in negativnih zgodbah našega kmetijstva in živilske industrije.   

Ste Kamničan, enajst let živite tukaj, sicer pa prihajate iz Murske Sobote. Kako se razlikujeta obe okolji?

S Kamnikom imam povezave še dlje časa, ker sem tukaj obiskoval srednjo šolo, in sicer veterinarsko. V obdobju, ko se je naša šola prenavljala, smo bili tukaj. Razlika med Kamnikom in Mursko Soboto je kar precejšnja, moram priznati. Čeprav je prva ljubezen Murska Sobota, Kamnik deluje zelo meščansko. Kamnik kot mesto mi je zelo všeč, središče, čeprav je včasih malo pretiho, ampak je kljub vsemu zelo šarmantno, veliko tujcev pripeljemo sem in so navdušeni nad središčem mesta. Murska Sobota je relativno mlado mesto, saj  ima zgodovine nekaj več kot sto let.Tu, v Kamniku je druga vibracija, druga energija. Žal v Murski Soboti kljub vsemu dobiš občutek, da ji malo zmanjkuje sape. Ta ravninska energija, ta tipična prekmurska melanholija se zaznava tudi v dogajanju. Kamnik je pač Gorenjski, vse je bolj na poskok. Imam ga zelo rad, čeprav nisem domačin, ampak – kaj pa vem – v enajstih letih baje že dobiš malo domovinske pravice tudi v Kamniku.

Sicer pa prihajate iz glasbene družine, kajne? Kako ste potem zašli v agroživilske, ekonomske vode? Ste namreč agrarni ekonomist.

Naš priimek je zelo povezan z glasbo, res je. V mojem primarnem okolju v Murski Soboti me vsi povezujejo z glasbo. Da se z glasbo ne ukvarjam, je nasvet mojega očeta, ki mi je dejal, naj poskušam svojo poklicno pot najti drugje.Čeprav je on zelo uspešen glasbenik in z velikim srcem opravlja ta poklic še danes kot upokojenec, me je takrat ustrezno in modro preusmeril. Moja mama pa prihaja iz relativno velike kmečke družine in na njihovi kmetiji sem se zaljubil v naravoslovje, živali, proizvodnjo hrane … Kljub temu pa glasba še vedno pušča zelo močan pečat v mojem življenju.

Foto: osebni arhiv

V Kamniku in okolici je kar nekaj uspešnih živilskih podjetij – Eta, Nektar Natura, Meso Kamnik, Pečjak – jih spremljate?

Zelo, seveda. Vsa našteta podjetja dobro poznam. Po velikosti sodijo v srednji velikostni razred in vsa imajo relativno zdrave temelje. Pri vodstvih podjetij zaznavamo, da zelo veliko napora usmerjajo v pridobivanje novih znanj in vključujevanje novih tehnologij. Tako npr. Pečjak zelo dobro dela in navdušujoče vleče naprej. Nektar Natura sodi v evropski vrh v dinamičnem segmentu B2B, čeprav menim, da morda 90% Slovencev za njih kot podjetje še ni slišalo.To je res fascinantno podjetje, deluje kot multinacionalka, dobro obvladuje veliko razvitih tujih trgov, usmerjeno je v razvoj tako osnovnih izdelkov, torej sadnih sokov, kot tudi tehnologij za točenje sokov.Tudi Eta po razvezi z Mercatorjem kaže nov razvojni zagon. Sektor je bistveno bolj izzivalen, zahteven, ampak energija vodstva in ne nazadnje pripadnost ljudi, ki so tam zaposleni in zavezani zgodovini so zagotovilo za dobro delo tudi v prihodnje. Potem pa je v okolici mesta še eno pomembno podjetje, tj. Meso Kamnik. To podjetje je v najtežji kategoriji, kar se tiče dogajanja na trgu. V tem desetletju je sektor predelave mesa doživel zelo velike prelome, gledano tako globalno ko tregionalno, evropsko. To, da podjetje še vedno diha, dela in daje na trg kakovostne izdelke z garantirano slovenskim poreklom mesa, je zagotovo tudi odraz dejstva, da so v njem pravi ljudje.

Pozabila pa ste omeniti še eno podjetje, ki je vodilno v nacionalnem pomenu, to je Jata Emona oziroma njena farma kokoši nesnic na Duplici. Pri tem podjetju je potrebno prav posebej izpostaviti visoko tehnološko raven, ki jo je doseglo. V tem pogledu so dosegli zavidljivo visoko ravni, praktično maksimum. Podjetje je po tehnološki posodobitvi za okolje praktično neobremenjujoče. V Kamniku včasih še lahko slišimo, da ima farma Duplica težave z neprijetnimi vonjavami, ampak mislim, da je to bodisi nekakšna jamraška navada izpred desetletij ali pa smrad prihaja iz drugih obratov. V tem kontekstu moramo razumeti, da je proizvodnja hrane pogosto kompleksni naravni proces, ki ima lahko tudi kakšno negativno plat. Moderna agroživilska podjetja z uvajanjem sodobnih tehnologij poskušajo zmanjševati negativne vplive na okolje. Moram pa povedati, da gre v primeru farme Jate Emone za zelo veliko in tehnološko zelo sodobno podjetje. In tako, če damo na tehtnico, koliko hrane se proizvede v tem obratu in kakšni so vplivi na okolje, je rezultat izredno ugoden. Vplivi na okolje so minimalni, pri čemer pa gre za največjega proizvajalca jajc v Sloveniji. Takih podjetij bi si lahko samo želeli še več.

Ste oče deklice, osnovnošolke. Ali spremljate šolsko prehrano?

Zelo spremljam. Moram izpostaviti, da je soproga še bolj natančna in se o tem pogosto pogovarjamo … Torej, žena sledi informacijskim portalom, na katerih so dostopne informacije o izidih javnih naročil. Tako v družini sledimo, kdo so dobavitelji šolam, vrtcem … Je pa to kar precej zapletena zgodba. Pred leti sva otroka premestila v drugi vrtec, ravno zaradi relativno slabe prakse na tem področju. Pa da ne bo pomote, ne gre za kamniški vrtec. Treba pa je vedeti, da so zneski, ki jih šole lahko porabijo za nakup hrane, relativno nizki.

Velikokrat objektivno lahko ugotovimo, da organizatorji šolske prehrane delajo čudeže. Pričakovanja, koliko stane normalen obrok, so se namreč izrazito spremenila. Ne vemo, kje je dno tega.

Mislimo, da je hrana lahko neskončno poceni, da so ti obroki predragi. Dva evra za kosilo otroka … Treba je razumeti, da je to relativno malo. Sistem prehranjevanja v slovenskih šolah pa ima kljub temu zelo dobro osnovo in tudi dolgo tradicijo že iz časa socializma, vendar se je v zadnjem času, torej v obdobju zadnjih desetih, petnajstih let, začelo pojavljati preveč slabih praks. To pa je zaskrbljujoče. Najbolj kritično je na področju mesa, predvsem rdečega mesa. Mestoma je prav grozljivo. Poznavalci trga točno vedo, kateri dobavitelji na javnih razpisih so specializirani za, dovolite ta izraz, fintiranje. To so igralci z dna sektorja, specializirani, da delujejo po zelo specifični strategiji, iščejo tržne viške mesa sumljivega porekla, prekvalificirajo kategorije mesa. Skratka zelo veliko malverzacij, ki pa je posledica slabe kontrole. Današnjega sistema ni možno dobro sistemsko nadzirati, zato je kakovost hrane, ki jo dobijo otroci v šolah, zelo močno odvisna od prizadevnosti vodstva šole in še posebej od organizatorja šolske prehrane. Dobri kadri seveda lahko preprečijo veliko malverzacij in nevtralizirajo luknje v zakonodaji, slabi kadri pa na drugi strani brez težave zaobidejo pravilnike in načela dobre prakse, ki bi jih na področju prehrane naših otrok in drugih občutljivih segmentov družbe morali upoštevati. Na teh delovnih mestih je treba zagotoviti najboljše ljudi, jih spremljati ter podpirati. To je ključno poslanstvo poslovodstva šol, torej ravnateljev. V tistih šolah, kjer vidimo, da poslovodstvo natančno spremlja dogajanje, so prakse odlične, in je pri vprašanjih prehrane in izobraževanja otrok na tem področju veliko narejenega. Kjer je pa poslovodstvo relativno odmaknjeno, gredo stvari po svoje. Da bi premaknili stvari na bolje, bi morali tudi starši izkazovati več pozornosti in zahtevnosti. Hrana je ena izmed osnovnih celic oz. osnova za zdravo populacijo, napredek, stanje v družbi. Pomembno je, kako se otroci v šoli počutijo, kar pa je odvisno od tega, kaj jedo. Prehranjevanje otrok je odraz stanja v družbi, odraz vzgoje, kulture. Ne govorim pa o tem, da je treba hrano v šolah občutno podražiti, ampak je treba razumeti, da za malo denarja dobimo malo muzike. Podobno kot pri avtomobilih in drugje je tudi pri hrani. Absolutno enaka logika. Seveda ne moremo pričakovati, da bodo otroci zdravi, da ne bo prekomerne telesne teže, da ne bo alergij, če pa jejo hrano, ki je pripravljena pod izrazitim cenovnim pritiskom.

Pred kratkim je bila v javnosti predstavljena pobuda za izvzetje živil iz sistema javnega naročanja, tako da izbor ne bi narekovala samo najnižja cena. Je to rešitev? Je to prvi korak k bolj kakovostni hrani?

Kot rečeno, to stanje, ki ga imamo, je stanje v družbi oz. splošno dojemanje, percepcija ljudi na tem področju. Če pogledamo zakonodajne vidike, potem pretirano vpletanje zakonodaje samo še bolj odrine osebo, ki je odgovorna za prehrano v šoli. Prereguliranost izganja njihovo srce, dušo, odgovornost, ne nazadnje tudi pamet. Skrijejo se za zakonodajo in se izgovarjajo nanjo. Tisto, kar sem rekel prej, je bilo rečeno zelo z namenom – na to mesto je treba postaviti ljudi, ki delajo z veseljem, so profesionalci in bodo zaradi tega tudi nosili velik del odgovornosti glede kakovosti hrane.

Ta teden je dan slovenske hrane. Zakaj poseben dan, posvečen nečemu, kar bi moralo biti samoumevno? Kako vi gledate na ta dan?

To je lepa gesta, vendar zelo velike evforije ob tem prazniku ne gojim, moram iskreno povedati. Mogoče je ta dan celo odraz kritičnosti situacije, v kateri se nahaja slovensko agroživilstvo. Ampak ja, zagotovo zanimiva iniciativa, otrok se zelo močno dotakne, to moram priznati. Vpliv na osveščenost je zelo močen. Se pa strinjam z vami – tedensko ali vsaj mesečno bi moral biti tak dan ali pa podobna aktivnost. Pa še starše in vse ostale, dedke, babice, bi morali povabiti.To so na nek način aktivnosti, ki jih sedaj država počasi vzpostavlja, t.i. generična promocija pod sloganom Naša super hrana, ki naj bi povečala involviranost, pozornost potrošnikov, kako izbirajo hrano.

Ta kampanja je prišla precej pozno. Ali je mogoče prepozno?

Sva se sicer dogovorila, da ne bova preveč kritična. (smeh) Tukaj greva v moje zelo ozko profesionalno delo. Ekipa, ki sem jo vodil, je tovrsten zakon pripravila leta 2006, se pravi pred enajstimi leti, ki pa ni bil sprejet. Ta veljavni zakon je spremenjena kopija takratnega predloga zakona. Strokovno gledano je žal veljavni zakon poslabšana različica osnove. Pristopi in procesi so prezapleteni, napisan je skoraj tako, kot bi si želeli, da ne bo deloval. Cilji so sicer še vedno pravi, vendar pa je vprašanje, če bomo do teh ciljev s takim zakonom prišli. Pri generični promociji, torej splošni promociji, mora biti med deležniki, tj. med kmetijskimi pridelovalci in proizvajalci hrane, tako veliko konsenza, da potem ni potrebno zelo veliko administrativnih bremen in komplikacij. Institucionalno bi bilo generično promocijo treba zastaviti drugače. Glavna ovira je, da promocijske aktivnosti izvajajo ljudje, ki so zaposleni na ministrstvu, torej izvršilni del državne uprave, ki pa nima niti ustroja niti kompetenc, da bi tovrstne aktivnosti lahko učinkovito izvajala. Ustrezna primerjava je STO (Slovenska turistična organizacija), ki izvaja promocijo slovenskega turizma s parafiskalno obdavčitvijo turističnih subjektov. Zakaj sejmov za terme in hotele ne organizira Ministrstvo za gospodarstvo in razvoj? Ker tega ne zna in ne zmore. Naloge so drugje. Zakaj pa na področju agroživilstva to počnejo zaposleni na Ministrstvu za kmetijstvo? Sistem generične promocije ne more delovati učinkovito, če je na dosegu dnevne politike.

Kot agrarni ekonomist veliko analizirate in komentirate stanje kmetijstva in agroživilstva v Sloveniji v primerjavi z drugimi državami. Ali lahko naredite tudi mikroanalizo glede na posamezna področja v Sloveniji? Če ja, kam se uvršča naša regija?

Zdaj ste me našli na bosi nogi, ker regionalne analize nimam, ampak bom poskušal podati neko oceno.

Če govorim splošno o osrednji Sloveniji z Gorenjsko, je na tem področju nedvomno zelo veliko kmetij, ki intenzivno dihajo.

Verjetno je znano, da je slovensko kmetijstvo v povprečju precej zaostalo. Prepogosto se v mednarodnih primerjavah uvrščamo na zadnje, predzadnje mesto v EU, kar je posledica naših strukturnih značilnosti, predvsem tega, da imamo majhne, neprofesionalne kmetije, ki jih zelo pogosto vodijo nosilci dejavnosti visoke starosti. To daje ključne značilnosti našega kmetijstva. Ob tem pa v zvezi s slovenskim kmetijstvom stalno zaznavamo politično dikcijo po nujni podpori, skorajda o invalidnosti, kot da politiki ne bi želeli, da sektor zadiha v tržnem okolju. Veste, če kmetom stalno razlagate, kako so potrebni pomoči, kako so nemočni in posebni itn., potem ne morete pričakovati, da bo kmetijstvo postalo konkurenčni vlečni konj. Če je to konstantna prispodoba politikov in struktur, ki so povezane s kmetijstvom, potem ne bomo imeli prvakov.

Kar se tiče osrednje Slovenije, je občutek tak, ki pa ni preverjen, da je v populaciji kar nekaj nadpovprečnih, velikih, zelo naprednih kmetij. Ker v Sloveniji nimamo samo zaostalih, majhnih, ostarelih kmetij brez mehanizacije, ampak imamo eno lepo mešanico – imamo zelo velik delež kmetij, ki so neprofesionalne, majhne, ostarele, samooskrbniške, torej pridelujejo hrano zase ter sorodnike, sosede, potem pa imamo zelo majhno število, govorimo o nekaj več kot 10% kmetijskih gospodarstev, tj. približno 10 tisoč kmetij v Sloveniji, ki so resne, profesionalne kmetije in so v povprečju EU. To se sliši lepo, vendar je to še vedno relativno slabo. Če imamo 10% kmetij, ki so povprečje EU, 90% pa pod povprečjem, je to slaba statistika. Ampak velik delež teh 10% se nahaja v osrednji Sloveniji. Kaj pomeni, da so te kmetije napredne? Vidimo, da kmetijo upravljajo mlajši ljudje, mlajše generacije, 20, 30-letniki, in te kmetije popolnoma drugače dihajo, so modernizirane, večje, imajo zagon, iščejo razvojno pot itn. Takih kmetij tukaj vidimo kar nekaj. Kamniško, mengeško, domžalsko polje, že s ceste vidimo, da je nekaj zelo velikih, močnih kmetij, ki delujejo v skladu z okoljem, ki je oblikovano v skupni kmetijski politiki. Mislim, da je domžalsko-kamniški del nadpovprečen v Sloveniji, in sicer predvsem na živinorejskem področju.

Ali nadpovprečnih kmetij v Sloveniji nimamo?

Imamo, ampak teh je mogoče petdeset do sto.To so tisti, ki ekstremno izstopajo v učinkovitosti v ekonomskem smislu, predvsem pa so močno usmerjene v razvoj. Vedo, kam želijo priti, in to počnejo zelo resno in s polno zavezo.

Vendar imajo ljudje pogosto napačne predstave, da kmetijstvo tvorijo samo družinske kmetije. Steber prehranskega sistema v Sloveniji – to je treba povedati – so kljub vsemu velika bivša družbena kmetijska gospodarstva. Drobnoposestna struktura, torej majhne in srednje velike družinske kmetije, nikoli ne morejo biti nacionalno nosilno jedro prehranske ekonomije in sistema.Tako ljudje kot politika imajo napačno percepcijo. Politika, kot nosilec odločanja, je zadnje desetletje in več zelo fokusirana na majhne kmetovalce, ki so seveda pomemben del sistema, a so praviloma le nišni igralci, lahko rečeva dekoracija prehranskega sistema. Majhne kmetije so privlačne za turizem itn., ampak to je zgolj dekoracija nacionalnega prehranskega sistema. Približuje se božični čas, zato bom dal tako primerjavo: kot bi božično drevesce želeli dekorirati brez jelke. Da bi imeli samo obeske. Ne gre. Smreka je temelj, na katerega obesimo okraske. Majhne kmetije in tudi obrtna podjetja so zgolj okraski, sicer pomembni, kot so okrasi pomembni pri božični jelki, a so le okraski. Na regionalnem agroživilskem trgu je zelo huda konkurenčna borba, kjer se soočijo največji proizvajalci, podjetja in trgovci krvavo borijo za tržišča.V Sloveniji smo tukaj zgrešili v pristopu, saj smo to dejstvo spregledali. Spregledali smo, da trge ščitijo največji agroživilski sistemi, ki s tem omogočajo delo manjšim in najmanjšim. V Sloveniji pa smo te branilce podcenjevali, jih dajali v minus, bilo je dvajset let ciljnega diskriminiranja. Odločitev politike, da podjetjem, ki zagotovijo sistemsko oskrbo s hrano v državi ne daje ustrezne pozornosti, in hkrati pričakovanje, da bodo majhni igralci to lahko nadomestili, je bila zelo brezglava. Zato imamo kritično situacijo, saj nismo znali uveljaviti uravnoteženega razvojnega modela za družinsko kmetijstvo in obstoječe velike sisteme. Veliko ljudi, politikov je te sisteme videlo kot sovražnike, kar je popoln odraz neumnosti, da ne rečem še kaj hujšega, ki onemogoča razvoj in ohranjanje prehranske suverenosti. Če diskriminiraš oz. ne podpiraš velikih sistemov, pridejo tuji sistemi, kar se je pri nas tudi zgodilo. In potem manjši igralci, okraski na jelki, za en trenutek morda malo bolje zadihajo, ampak dolgoročno je pred nami precej verjeten negativen scenarij. Ključen izziv je – v javnosti je ta percepcija neustrezna – kako narediti ta preobrat. Ne kako podpirati velike sisteme, ampak kako jim omogočiti ohranitev svojih pozicij in hkrati zdravo podpirati manjše proizvajalce. Ustrezno gojiti stebrne sisteme, ki lahko prehranijo nacijo in zagotovijo obrambo pred tujimi podjetji, sistemi, trgovci, in hkrati moramo spodbujati nišne proizvajalce. Neko pametno ravnotežje bo potrebno poiskati.

Če se vrneva k potrošniku, ki je zmeden – ali naj gre k majhnim kmetom, podpre lokalno, gre v trgovino … Kaj naj naredi potrošnik?

Treba je uporabiti zdravo pamet. Danes je vse označevano kot domače, lokalno.

Zelo velikokrat je trzinski rogljiček ali pa salama Mesa Kamnik bistveno bolj domača, kot pa je blago, ki ga najdete na kmečki tržnici.

Skoraj vsako soboto grem na kamniško tržnico in velikokrat imamo poglobljene debate, ali so mesnine, ki jih ponujajo kmetje z zelo romantično zgodbo, dejansko slovenskega porekla. Na področju svinjine je namreč precejšnja kriza s poreklom in zato majhni mesarji zelo velikokrat ne morejo ponuditi lokalnega porekla. Nekateri so pošteni in to napišejo, veliko je pa takih, ki zavajajo potrošnike. Podobno je s sadjem. Velikokrat se hecam: za toliko domačega sadja, kot ga ponujajo naši tržničarji, bi morala biti Slovenija velika do Milana, da bi pridelali vse te češnje, kaki itd. Bom rekel celo tako, čeprav bo mogoče zvenelo zelo nenavadno. Velika podjetja so nadzirana nekajkrat, da ne rečem nekaj destkrat bolj natančno glede sanitarnih pogojev, glede malverzacij na področju porekla in tako naprej. Velika podjetja ne morejo zavajati glede porekla. Ves dan, celoten čas poslovanja, imajo na lokaciji uradne pooblaščene veterinarje, ki jim natančno gledajo pod prste. Majhni kmetje, kmečki mesarji, veterinarja, ki preveri njihovo poslovanje, v najboljšem primeru vidijo enkrat ali dvakrat na leto, nekateri še manj. Nihče ne preverja porekla njihove surovine. Torej so bistveno manj nadzirani. Prej sem omenjal jajca, zato se lahko vrneva na to področje. Zame osebno, kot strokovnjaka na tem področju, je nakup jajc od kmeta, ki ga ne poznam, bistveno bolj tvegano kot nakup jajc iz velike farme na Dupliškem polju.

Nisva odgovorila na vprašanje ali olajšala življenja potrošniku. To me edino skrbi, ker ga na hitro ne moreva olajšati. Stvari so tako kompleksne, ljudje pa smo pri kupovanju hrane pogosto tako brezglavi. Zelo hitro podležemo enostavnim predstavam, hitro nas potegne v polje naivnosti. Potem pride še specifična drža do ekonomičnosti – na enkrat pri hrani želimo zelo veliko privarčevati. Vse to je precej zaskrbljujoče. Je pa to dogajanje zanimivo za nas raziskovalce, to je neizmeren vir izzivov in stvari, ki jih želimo še bolj razumeti.

Skratka, vaše vprašanje je bilo v tej smeri – kaj sedaj – k velikim, majhnim, srednjim, tujim, uvoženim? Tu se je dejansko treba spustiti na umirjen, trezen nivo in zaupati primarnim refleksom in pogledati in želeti razumeti. To je ključna stvar, ki jo ljudje v Sloveniji pozabljamo: cena hrane ni nekaj, kar lahko stiskaš brez kolateralne škode, brez posledic. Cena hrane je precej linearen odraz tega, kaj kupujemo. Enako kot pri avtu. Rabljen avto, ki je star in ima očitno prevrtene kilometre, kot pravijo poznavalci (smeh), ni vreden nakupa. Enako je pri hrani. Še posebej je primerna ta primerjava s prevrtenim števcem… Poceni, zmahan avto je za rezervne dele, če pa želim imeti stabilen, soliden avto, potem vemo, da ne morem iskati najcenejših, ampak grem v zdravo sredino. Ljudje, ki drvijo v nakupe hrane, ki po ceni izrazito odstopa navzdol, morajo tako kot pri avtomobilu pričakovati, da je ta hrana obremenjena s cenovnim pritiskom. Ves oskrbni sistem – proizvajalec, dobavitelj surovin – je tiščal strategijo v smeri, da bo ta izdelek zelo poceni. Kako se to doseže? Tako da se uporabljajo slabe surovine ali pa sploh ne uporabljajo surovin, ki jih tam pričakujemo, zelo veliko agresivne tehnologije, kar v živilstvu pomeni zelo veliko aditivov, kemijskih dodatkov, tudi veliko vezane vode ali zraka za težko ali volumen. Potem je ta izdelek lahko poceni. Kakovosten izdelek, narejen po receptu naše stare mame, ne more biti najcenejši. Zato svetujem, naj ljudje bežijo od poceni hrane. Sploh naj ne razmišljajo o nakupu, ker je obremenjena z manijo vseh sodelujočih v proizvodnji, da je izdelek poceni. Pika.

Sir, ki stane 4,5 evra, ne more biti sir. Ker osnovna surovina, mleko, stane skoraj 3,5 evra. Do tega, da iz mleka naredimo sir, pa je še zelo dolga pot in veliko stroškov.

Pravite tudi, da v diskontih ljudje kupujejo nizkokakovostno hrano. Da kupujemo pofel in volumen, torej veliko poceni hrane. Kako to, da nasedamo?

Razpon kakovosti hrane, torej razlika med najbolj ceneno ponudbe podpovprečne kakovosti in visokokakovostne hrane se je v zadnjih letih zelo povečal. Tradicionalno smo v Sloveniji v glavnini kupovali tako, srednje kakovostno hrano. To je bila glavnina ponudbe. Ni bilo veliko ekstremno visoke kakovosti, kar je ustrezno kupni moči, ni pa bilo tudi veliko nizkokakovostne hrane, kot rečemo, pofla. To se sedaj spremninja, tudi zato, ker kupci še vedno verjamejo, da je vse, kar se znajde na polici, srednja kakovost. Pa ni tako. Stvar pa gre še naprej, saj kupci zaradi omamne embalaže in intenzivnega promoviranja, pozabijo s treznimi očmi preveriti, kaj pa je v embalaži. Torej, kupujejo z očmi, pogosto tudi pofl – cenene izdelke, ki pa so zapakirani v privlačni embalaži.

Treba je povedati, da je v tem trenutku investicija v komunikacijske aktivnosti s strani trgovcev verjetno dosegla zgodovinski vrh. Tudi globalno gledano, ne samo v Sloveniji. Vsi trgovci, izstopajo pa diskontniki, odlično poznajo potrošnika in njegovo obnašanje, ga razumejo in to uporabijo pri svojih aktivnostih. Seveda s tem ni v osnovi nič narobe. Je pa res, da je Slovenija prostor, kjer se Evropa prelamlja. Delujemo, kot bi bili v preteklosti zelo podhranjeni, zelo hitro nas premamijo ceneni triki in to me preseneča. Ker ta država zadnjih petdesetih let nikoli ni bila lačna. Naši starši in stari starši morda poznajo pomanjkanje, ampak če to primerjamo s sosednjo Madžarsko in drugimi socialističnimi državami, pa so to družbe, ki so šle po drugi razvojni poti iz popolnoma drugega izhodišča kot Slovenija. Preprosti izpadi potrošništva na področju hrane, kupovanje volumna, pofla, nasedanja najcenejšim ponudbenim trikom me zato zelo presenetijo. Da ljudje temu prikimajo. Po drugi strani pa moram izreči pohvalo trgovskim sistemom, kako dobro obvladajo, razumejo potrošnika. Ne nazadnje – kdo je v Slovenijo vpeljal koncept lokalnega porekla? Tega mogoče niste opazili. Kmetijstvo in živilska industrija sta pred desetimi leti sugerirala slovenskim trgovcem, naj trženjske strategije bazirajo na domači ponudbi kot bistveni razliki v primerjavi z diskontniki, ki so prihajali. In so domači trgovci rekli ne. Kdo jim je odprl oči? Kdo je imel prve jumbo plakate na temo lokalnega? Diskontniki! Oni so si upali na jumbo plakat postaviti kmeta, ki je rekel, jaz sem Janez … ki sicer mleko dobavljam v avstrijsko mlekarno, ampak to je lokalno poreklo. Kdo je prvi razumel, da Slovenci reagirajo na lokalno ponudbo hrane?

Ko ste omenili pofl hrano, je treba povedati, da so s tem konceptom proizvodnje najbolj obremenjene sladkarije in prigrizki, deserti, tudi v kategoriji mlečnih izdelkov, pudingi, jogurti, predvsem pa bomboni, piškoti, slani prigrizki. Tukaj sem senzibiliziran, ker imam majhnega otroka in gledam, kaj njeni sovrstniki dobivajo in jedo. Sem zaskrbljen. Tu se je zgodila velika revolucija. V Sloveniji pofl sladkarij nismo imeli, tudi jih nismo veliko jedli, bili smo prikrajšani – hvala bogu! – zdaj pa pride veliki beli svet. Naredil sem analizo, kakšni so naši gradienti uvoza v teh kategorijah. To je grozljivo. Govorimo o 40-kratniku rasti v teh kategorijah v zadnjem desetletju. Cenena sladkarija, prigrizki, deserti, v teh kategorijah imamo enormno rast, in davek na področju zdravja Slovencev bo velik. Poglejmo populacijske podatke o javnem zdravju iz držav, od koder ta poslovni oziroma trgovinski model prihaja. To sedaj prinašamo sem. Izhodišče te logike prehranskega sistema prihaja iz ZDA. Nemški trgovinski sistem adaptira model organizacije prehranske verige iz ZDA, torej megasistemi, intenzivna proizvodnja in agresivna maloprodajna veriga z izrazito nizko cenovno pozicijo. In to logiko uvažamo iz ZDA. Poglejte njihove populacijske podatke – kaj je z zdravjem, kakšna družba so. Že na začetku sva povedala, da je želodec začetek družbe, politike, kulture. Ta fenomen je zelo nevaren. Sam govorim že kar o invaziji neustreznega prehranskega modela. In velika ekspanzija je zelo nevarna tako v prehranskem kot ekonomskem smislu.

Mateja Štrajhar

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
few clouds
28.5 ° C
30 °
26.4 °
42 %
2.1kmh
20 %
sre
28 °
čet
25 °
pet
25 °
sob
26 °
ned
25 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano