sreda, 6 julija, 2022
29.1 C
Kamnik
29.1 C
Kamnik
sreda, 6 julija, 2022
29.1 C
Kamnik
sreda, 6 julija, 2022
29.1 C
Kamnik
sreda, 6 julija, 2022
29.1 C
Kamnik
sreda, 6 julija, 2022
DomovPogovoriDenis Avdić: Moja prva ljubezen je radio

Denis Avdić: Moja prva ljubezen je radio

Medijski multipraktik, kamniški Bosanec ali bolje rečeno bosanski Kamničan, eden najpriljubljenejših slovenskih glasov in obrazov – tako med mladimi kot starejšimi – je zelo prijeten, predvsem pa zgovoren sogovornik.


Ravnokar si se vrnil iz Španije iz SP v košarki. Ali si navijal za naše košarkarje ali je bil izlet dopustniške narave?

Izlet je bil precej službene narave, čeprav sem ob tem tudi užival. V slovenskem lokalu v Barceloni sem vodil zabavni večer. Prvi večer, ko naših košarkarjev ni bilo, je bila zabava do petih zjutraj. Slovenski lokal je res zaživel, bilo je, ne vem, 800 do 1000 Slovencev. Naslednji dan jih je spet prišlo toliko, ker so prišli tudi naši košarkarji. Bilo je noro. Čeprav sem bil kar malo živčen, organizator mi je pustil proste roke. Pač, naredi nekaj. Bilo mi je pomembno, da naredim dobro vzdušje za navijače, ravno tako ali še bolj pa, da bodo igralci zadovoljni s sprejemom. Saj si lahko predstavljate, kako je takrat: vsi se derejo s pivom v roki – kje si Dragić, boš neki spil – tam jih je tisoč in če bi z vsakim nekaj spil, bi bilo konec… pa slikaj se, podpiši se … No, k sreči je vse super izpadlo, se mi zdi, da so igralci že po petih minutah začeli za spomin snemati na svoje telefone. Veliko mi je pomenilo, res je bilo noro!

Kot desetletnik si prišel iz Bosne živet v Slovenijo, natančneje v Kamnik. Kakšna sprememba je bila to za mladega fanta?

Moj oče je najprej živel na Cankarjevi v Kamniku, poleg nogometnega stadiona. Že med počitnicami sem prihajal sem za mesec dni in pol, slovensko pa nisem znal nič. Bil sem sicer še mlajši, najprej sem hodil v OŠ Nevlje v drugi razred; po dveh mesecih so me poslali nazaj v Bosno, ker mi nič ni šlo. Pred vojno sem prišel za stalno, z družino smo se preselili v Sotesko, tako da sem obiskoval OŠ Frana Albrehta. To je bila seveda velika sprememba. Nimaš družbe, ne znaš jezika, nekako se kar ne vklopiš, hodiš v šolo in sediš v zadnji klopi. Na Cankarjevi je bilo še kar, bilo je igrišče, bil je manjši park, bila je vedno družba, v Soteski pa ne, takoj zraven glavna cesta, otrok star deset let, ni bilo nekega zbirališča, da bi se lahko družil – to mi je zelo manjkalo, to je bil šok. Nekako po enem letu pa je vse skupaj le malo steklo. Spoznal sem sošolce, potem je bilo zelo dobro.

Tvoj oče je bil zaposlen v … ?

… v Svilanitu, dokler Svilanit ni postal tako uspešna firma, da ni šlo več, da so delavci sami rekli – mi pa ne moremo delati za tako visoke plače, vsi po pet tisoč. Ne! – so rekli, – mi smo navajeni na manj – in so pač šli drugam ter si poiskali sebi primerno službo, ker niso mogli sprejeti te velikodušne ponudbe vodstva … (ciničen namešek)

Kako so te sprejeli vrstniki na osnovni šoli? Je bilo kaj norčevanja iz ’južnjaka’ ali ’čefurja’?

Veš, da ne, razred je bil zelo prijeten, sošolci in vsi ostali. Saj je bilo itak pol čefurjev (smeh). Je pa res, da me prvo leto niso takoj sprejeli, potem pa se je nekaj zgodilo pri telovadbi. Fantje naj bi igrali nogomet in tam stojim, dva izbirata ekipo, jaz ostanem brez in gledam … tako celo leto, dokler ni eden manjkal in sem šel malo igrat. Potem sem pa zelo hitro dobil prijatelje … kmalu smo začeli trenirati in se družiti.

Spomnim se še dogodka iz petega razreda, ko je takratni ravnatelj nadomeščal učiteljico likovnega pouka. Jaz, iz Bosne, sem prvič videl blok in barvice. Nisem bil zadovoljen z začetkom risanja, zmečkam risbo in jo vržem v koš. Še enkrat začnem, jo spet vržem v koš. Ko sem tretjo risbo vrgel v koš, je pritekel, mi rekel, kako ravnam s tem?! Odgovorim, da je to moje pa mi je prisolil klofuto, šamar. Direktno. In to ravnatelj! Me je prizadelo. Sošolci so šli povedat razredničarki, ki me je poslala kar domov. Šel sem k očetu v Svilanit in mu povedal. Oče je šel kar v delovni obleki v šolo, malo je prijel ravnatelja in mu zagrozil, da ne bi slučajno še kdaj roke dvignil. Potem je še razredničarki razložil – vi ga pa nimate kaj domov pošiljat, v šolo mora hodit da se bo kaj naučil! To je bil edini neprijeten dogodek iz osnovne šole. Z ravnateljem, ne s sošolci.

Od kod hitre verbalne reakcije, hitri miselni tokovi, prebliski, improvizacije – je to danost ali trening, izkušnje?

Mislim, da je to trening, malo pa tudi naravna danost. Količina nastopov pomaga. Npr. predstave Udar po moško z Vidom Valičem – do sedaj sva jih imela okrog 450 – to pomeni, da si vsak dan skoraj dve leti na odru pred petstotimi ljudmi.

Televizijski in radijski voditelj, stand up komik, improvizator, igralec, kdo je pravzaprav Denis Avdić? Kje se ti zdi, da se najbolje znajdeš?

Radio je moja prva ljubezen.

Zakaj?

Ne vem, bojim se dneva, ko bi ostal brez radijskega studia. Vse skupaj te nekako potegne noter. To ni služba, je način življenja. Rasteš, se razvijaš skozi program in s poslušalci. Meni je všeč, ko te nekdo pozdravi in reče – živijo – in jaz odzdravim, potem pa razmišljam – od kod se poznava. Pa odgovori – saj ti mene ne poznaš, ampak meni se pa zdi, kot da jaz tebe poznam – to mi je všeč.

Televizija je fina, a je enkrat na teden dve uri in ni takega osebnega stika, kot je na radiju. Tam me lahko pokličeš, se pogovoriva, linija je odprta, povej mi, če se ne strinjaš z menoj, pošlji me nekam … Televizija pa načeloma naredi zid med mano in ljudmi, ki gledajo. Avtomatsko se ustvari pozicija, kot da sem nekaj več. Meni pa je všeč, da se gledava na istem nivoju in da pač komunicirava, govoriva. Zato poskušam prenesti ta način tudi na televizijo. Govoriš, kot pač govoriš, si, kar pač si, in če je to dovolj, je dovolj, če pa ni, bom delal druge stvari.

Kako pa ti gre pisana beseda, tiskani mediji?

S to obliko sem pravzaprav začel. Pisal sem za Kamniški občan, pa za Pil … v OŠ sem hodil k novinarskemu krožku, mislim, da se je začel v 6. razredu in smo pač malo pisali. Vem, da sem takrat naredil prvi intervju z najstarejšo občanko Kamnika. Objavljen je bil v Kamniškem občanu in se mi je blazno fino zdelo – moj podpis spodaj. Danes me kar nekaj revij in časopisov kliče, če bi pisal kolumne, ampak ne morem oddati kar nekaj. Ne morem kar nekaj napisati samo zaradi tega, ker sem zmenjen za honorar. Težko je pisati kolumno vsak teden ali mesec. Sam moram to narediti drugače, po svoje, temu moram posvetiti nekaj časa in trenutno imam toliko ostalega dela, da sem raje odklonil.

Spremljaš druge radijske postaje, tv showe, imaš vzornika?

Bil sem na mnogih izobraževanjih, hodim na seminarje v tujino, tudi nastopil sem že na treh. Prvič sem bil povabljen tri leta nazaj na radijski seminar v Berlin. Povabili so me kot novinca, ki je v enem letu postal najbolj poslušan radijski voditelj v državi. Zadnji dan ob petih popoldan, ko se že vsem zeha in vsi si želijo domov, so mi dali na razpolago 15 minut. Šel sem na oder in spet naredil po svoje – stand up nastop na temo radio. Na koncu je cela dvorana stala in vsi so ploskali. Zvečer so se pogovarjali samo o mojem nastopu, potem pa me je neki šef iz New Yorka vprašal, če bi šel delat tja. Malo sem se pohecal – ja, seveda – vzel sem to kot kompliment in to je to. No, in naslednje leto isti seminar v Berlinu, kjer pa so me že povabili za 45-minutni program. Po koncu je spet ta isti gospod prišel do mene, stvar je bila potem dokaj resna in sem šel v New York, kjer smo se pogovarjali, kaj in kako bi. Šlo je za CBS mrežo, ki ima 7 radijskih postaj. Zamislili so si, da bi sam kot precej eksotičen in drugačen voditelj iz vzhodne Evrope vodil oddajo. Zaenkrat sem si pustil vrata odprta, trenutno mi je nepredstavljivo, da bi kar nekam izginil in bi se lovil v velikem mestu. Oktobra grem v München, povabljen sem na Radiodays v Milano, kar je največje radijsko priznanje, ki ga lahko dobiš, sem pa nastopal tudi pol ure v Dublinu. Trenutno poteka v Nemčiji največji radijski kongres, 6000 obiskovalcev iz celega sveta in imam tudi nastop.

Sicer poslušam radijske postaje CapitalFM, Absolute Radio, Kiss FM, O3 v Avstriji … Zelo sta mi všeč avstralska voditelja Hemish in Andy, ki sta čisto odpiljena, oddajo imata samo enkrat na teden, ob petkih popoldan po tri ure. Delala sta intervju s Pink, ki je voditelju med oddajo vtetovirala roza srček na ramo. V srček je napisala Pink in puščico skozi. Lahko si predstavljate, kako grdo je bil tatu, ampak Pink je bila tako navdušena nad njim, da je dala fotografijo tatuja na svoj ovitek CD-ja.To so stvari, ki nekaj pomenijo, ki so kul, in tako iščem navdih. Dobro, ne bom si dal vtetovirati Zlatko Dobrič (smeh,) ampak ves čas iščeš, kaj so nekje dobro naredili. Tako sem v Londonu dobil idejo – Chris Evans, BBC Radio 2, je hotel kupiti limuzino, ki jo je želel odajati v najem. Najemnina bi bila 5.000 funtov na dan, cilj je bil zbrati 1.000.000 funtov za raziskave v boju proti raku na dojkah. In avtomobilskemu podjetju je bila ideja tako zelo všeč, da so mu avto podarili, prebarvali so ga roza, sedaj pa ga izposojajo, za dobro stvar. Kaj pa mi lahko naredimo v Sloveniji? Bo pa pri nas Deželak delal naloge, dobili bomo sponzorja (v našem primeru je bil to DM) in potem smo donirali 10.000 evrov. Tudi mi radi delamo nekaj dobrega, šli smo seveda v čisto drugo smer, ker smo majhni, ampak vsaj nekaj.

Imaš v Sloveniji kakšnega vzornika, voditelja, kljub temu da si sam najbolj poslušan?

Poslušal sem Radio Hit: Pak, Žak in Mak, Zlobec, Pečo, vse sem poslušal, celo imitral sem jih. Vedno sem si želel delati Hitovo budilko. Ko sem šel tja na avdicijo, mi je Racman rekel, da sem preslab. Danes sva prijatelja, kasneje mi je potem rekel, da naj se ne sekiram, da je zavrnil tudi Bizovičarja. Da očitno ima nos za to. (smeh) Sem pa od vsakega poskušal nekaj pobrati, recimo Racmanov način vodenja mi je bil všeč, ogromno je vedel o glasbi, všeč mi je bila Pečotova ljudskost. Videl sem, da ga imajo ljudje radi, da je normalen do vseh. Omenim naj še Boštjana Romiha. On me je veliko naučil, ko sem prišel na radio. Bil sem vikend voditelj na Enki, on je bil jutranji in sem ga gledal kot boga, predvsem njegov odnos do dela, doslednost, profesionalnost, življenjske izkušnje.

Delo na radiu ni tako enostavno, kot si ljudje predstavljamo, je veliko dela in prakse?

Uf, to je resno delo, ne moreš priti na radio in kar govoriti, tega tudi jaz ne morem, tu so priprave, scenariji itd. V jutranji ekipi Radia 1 nas je npr. dvanajst.

In koliko je priprave za en dan jutranjega programa?

Cel dan. Zjutraj smo šestčlanska ekipa, potem se ob enajstih pridružijo še trije in ti delajo do večera, do sedmih, osmih oz. dokler ni scenarij končan. Če je še kakšna oddaja zvečer, ki jo moramo pogledati, se naloge razdelijo. Nekdo gleda Odmeve, drugi 24ur, tretji Dnevnik, Soočenja, Preverjeno, Kmetijo, Gostilno itn. Zapisati si je treba ključne momente … Marsikdo me sprašuje – kako je to možno, včeraj sem gledal na poročilih, ti imaš pa zjutraj že pesmico na to temo? Ker je ekipa zadaj, jaz ne morem gledati vsega, ampak zjutraj, ko poslušaš radio, imaš občutek, da sem gledal vse. Ekipa je torej tista, ki je zadaj, ker ni variante da to naredim sam.

Kako se je pravzaprav zgodil prehod od policista k voditelju na Radiu 1?

Bil sem v patrulji še z dvema policistkama in slišimo oglas, da na Radiu 24 v Postojni iščejo voditelja in mi rečeta – Avdić, to je zate. Rad govoriš, tam ti bodo še plačali za to. Sem res šel in so me takoj vzeli. Potem sem jih hecal, da sem verjetno edini, ki normalno govori, s to svojo kamniško govorico (smeh). Radio me je posrkal vase, delal sem enkrat na teden, glasbene želje ob petkih in sobotah. Težave so bile zaradi urnika v službi. Po pol leta se slišal, da ima Gama MM avdicijo v Ljubljani. Sem šel, bilo nas je okoli 70. Takoj naslednji dan so me klicali. Na Gami sem delal eno leto, dokler se ni reorganizirala v Ekspres. Vendar še vedno nisem bil pripravljen pustiti dela policista. Sledila je avdicija na Radiu Antena, kjer nas je bilo 190 in sem tudi padel notri. Trije smo potem delali tri mesece na Radiu Orion, enkrat na teden po dve uri. Kmalu zatem je začel oddajati Radio 1. Leto in pol sem delal vsako soboto in nedeljo čez dan, na policiji sem delal petek in soboto ponoči. To seveda ni šlo, zato sem po letu in pol šel na radio dat odpoved. Takrat so mi na Radiu 1 ponudili pogodbo za nedoločen čas, dobil sem boljšo plačo kot v policiji, zato sem dal policiji sporazumno odpoved.

Sicer si želel kot otrok zares postati pravi policist?

Zelo. Ne zaradi prizorov na TV, da bi lovil kriminalce, ne. Meni je bilo tako fascinantno, dvigneš roko in avto se ustavi (smeh). Všeč mi je bilo, da ustaviš avto, rečeš živijo, malo se pogovoriš, potem se malo voziš z motorjem .. Kot otrok sem si to pač tako predstavljal, luštno je, lep motor, lepe uniforme, čelada gor, no, potem je potekalo malo drugače.

Ali imaš kakšno zgodbo kot policist, ki še ni znana, je še ni nisi uporabil v svojih skečih?

V Domžalah so me nahecali. Prvi dan prakse smo zjutraj sedeli na odpravi. Bil sem v prometni patrulji, avtoceste takrat še ni bilo, glavnina promet je šla po cesti Domžale –Trojane. Komandir reče – vi, prometna, imate pa danes od enajstih do enih helikopter. Druga dva rečeta ja, ja in jaz ja, čeprav nisem vedel, kaj to pomeni. Sam sebi sem postavljal tisoč vprašanj, a sem ostal mrtvo hladen. Dopoldan delamo, ob pol enajstih sodelavca omenita, da bo kmalu helikopter. Končno sem se opogumil vprašati, kaj je to. Oba smrtno resno – a ne veš? Poglej ga, ne ve, kaj, moramo mu pokazati, no, pa pojdimo. Šli smo na glavno križišče pri McDonald’su v Domžalah, opremita me s tistimi velikimi loparji, na katerih je na eni strani zelena luč, na drugi pa rdeča. Pa rečeta, da bo sedaj prišel helikopter in me pošljeta na sredino tega križišča z navodili: greš, ustaviš ves promet v križišču, ko pride helikopter iz Ljubljane, se postaviš na sredo in mu mahaš kot na letališču, najprej z rdečo lučjo, potem se obrneš bočno, mu pokažeš še zeleno luč in pomahaš v smeri proti Trojanam, kamor naj leti; moramo ga usmeriti. Najprej sem ob cesti vadil, mahal, obračal luč in kazal smer, oba kolega smrtno resna. Kar naenkrat zavpijeta – gremo, gremo, helikopter gre, jaz tečem v križišče, ustavim ves promet, ljudje me gledajo, držim tiste luči, maham. Ko se obrnem, vidim kolega, ki na havbi avtomobila umirata od smeha! Takoj mi je bilo jasno, ljudje v avtih so se seveda smejali, piskali in ploskali, potem sem vse nekam poslal in šel dol s ceste. To je bil res poseben krst.

Kakšne so izkušnje z odzivom imitiranih oseb, oz. ljudi, ki si jih sposodiš?

Pozitivne. Srečko Katanec me je enkrat prosil, naj neham, ker mu mama zjutraj teži, kaj je govoril po radiju. Mama ga kliče in mu govori, naj se lepše obnaša, da to, kar je rekel, ni dobro (smeh). Drugače pa nimam nobenih težav s strani Janše, Jankoviča …

Zaradi svoje izpostavljenosti si tudi hvaležna tarča ali vir novic v rumenih medijih. Do katere mere ti to godi, glede na to da vse skupaj hitro obrneš sebi v prid, skozi duhovite dovtipe?

Na začetku se ne zavedaš, vendar ko začneš, gre seveda eno z drugim. Moraš delati na prepoznavnosti. Fotografije morajo biti, pa tudi če gre za hranjenje golobov. Kolegi so me na začetku klicali: uuuu, v Novi si, ti si pa zvezda. Potem so se pojavili jumbo plakati, radiji, TV in stand up, zato sem si rekel – dovolj je tega. Nato nekaj časa nisem dajal intervjujev. Kasneje sem se odločil, da če že dam izjavo, mora biti v povezavi z mojim delom ne pa s hranjenjem golobov. Tudi družabnih dogodkov se ne udeležujem, razen če je delavno. Vem, da morajo tudi rumeni mediji preživeti in da tudi oni iščejo informacije ter novice. Odklonim pa, da me pridejo slikat v moj dom. Zdi se mi, da mora zadeva, o kateri se piše, imeti neko ozadje, ne da je sama sebi namen.

Se danes počutiš kot Postojnčan, Ljubljančan, Kamničan? Kako gledaš na Kamnik danes?

Sem Kamničan, tudi moja žena je iz Kamnika, tako da sem Kamničan. Tukaj je vse domače, prideš v lokal in je živjo, živjo. V Postojni sem živel štiri leta, zelo rad imam tudi Cerknico, ker sem bil tam osem let policaj.

Si tudi v novi vlogi očeta sinu Timu, kako se znajdeš, boš strog oče?

Kaj pa vem, se mi zdi, da mi gre dobro. Moj oče je bil sicer strog. Vzgoje ne vidim, kot da moram biti z otrokom najboljši prijatelj. Predvsem želim, da odraste v neko samozavestno osebo, ki bo imela svoje mnenje. To je čisto dovolj. Pa da mi pri šestnajstih ne bo kradel platišč. Če mi to uspe, bo odlično (smeh).

Še ena nova vloga se ti obeta, kot slišimo, odpiraš gostinski lokal na kamniški obvoznici?

To je že od nekdaj moja želja. Moja mama je v Bosni deset let delala v edini gostilni v vasi. Imeli so čevapčiče, pravo čevabdžinico in sem kot mulec tam odraščal. Mama je imela dvanajsturni delavnik, všeč mi je bil ta duh, ta čar, ki si ga zapomniš za vedno. Pomembno je tudi, da ima čevabdžinica teraso, staro teraso. Se pravi nek paviljon, to mora biti pristno. In so bile možnosti že prej v Ljubljani, vendar mi je vedno nekaj manjkalo, lokal mora imeti neko dušo. Spomnim se, da sem imel po prvem Viktorju intervju za Delo, kjer so me vprašali, kje v Sloveniji se jaz dobro počutim? V čevabžinici Valter v Kranju. Sam sem se iz Postojne vozil k njemu v Kranj, zdaj pa bo to kar v Kamniku.


Mateja Štrajhar

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
broken clouds
29.1 ° C
29.8 °
27.5 °
35 %
1kmh
75 %
sre
29 °
čet
25 °
pet
24 °
sob
26 °
ned
25 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano