Pred dvema mesecema se je David Gabrovšek iz Amerike, kjer je zaključil kolidž in ob tem štiri leta ves čas treniral košarko in igral v ameriški študentski ligi, vrnil v rodne Domžale. Pravi, da bo poleti še malo prost, čeprav trenira vsak dan, potem pa se bo osredotočil na treniranje košarke. Kluba zaenkrat še nima izbranega, prve ponudbe in pogovori že potekajo. Zavzet, osredotočen in skromen mladenič se je zapisal košarki in športu: če mu ne bo uspelo kot športniku, mu bo v športu uspelo v kateri drugi vlogi, je prepričan.
Diplomirali ste na Missouri Baptist University. Če drži, ste bili pred tem tudi na drugem kolidžu, hkrati ste ves študij igrali v ameriški študentski ligi?
Ja, zadnji dve leti sem študiral na Missouri Baptist University, to je bilo v Saint Louisu, ki je ogromno mesto. Pred tem sem obiskoval Southwest Baptist University, prav tako v Missouriju, le da gre za jugozahod, majhno mesto z le 10 tisoč prebivalci. Štirideset minut je vožnje do večjega mesta, okoli mesta so polja, gozd.
Zakaj ste sploh zamenjali kolidž?
Trener, ki me je pripeljal v Ameriko, je po mojem prvem letu obiskovanja kolidža odstopil. Prišel je novi trener in me prepričal, naj ostanem, da bo v redu pod njegovim vodstvom. In res sem tisto leto veliko igral. Začel sem v prvi postavi, kar ni ravno običajno za nekoga, ki je šele drugo leto na kolidžu. Igranje v prvi peterki je rezervirano za tretje in četrte letnike. A stvari niso bile urejene. In na koncu se je zgodilo, da je samo en igralec ostal na tej univerzi. Vsi ostali smo odšli. To veliko pove o trenerju.
Ali je že na ravni študija in študentske košarke pomembno, kakšnega trenerja imate? Tako pomembno, da se zgodijo prehodi in menjave?
Opazil sem, da so trenerji že na tej ravni pod pritiskom zaradi rezultatov. So profesionalci in imajo dosti večje plače kot tukaj v Sloveniji. Gre za zasebne šole. Učenci in športniki, ki so šolo obiskovali v preteklosti, donirajo veliko denarja. Vsaka knjižnica je po nekom poimenovana, dvorana prav tako, parket v njej tudi. Zelo velikokrat smo se videli z donatorji, povedali so nam, da nas spremljajo ipd. To je dober občutek, po drugi strani pa si pod pritiskom, saj veš, da te ljudje gledajo.
Ali je prehod z enega kolidža na drugega težak?
Ja, je. Jaz sem se že zadnji mesec sezone odločil, da to ni to, da ne bom nadaljeval tukaj. Ko se nekaj odločim, tako je in poti nazaj ni več. Povedal sem trenerju in postopek se je začel. Da pa se lahko prepišeš drugam, mora odobriti prvotna šola. Moraš biti izpuščen iz športnega programa in lahko rečejo, da na nek kolidž ne smeš iti, npr. če gre za konkurenčno šolo. Malo je čudno, ampak ko si v tem procesu, ti pomagajo. Sedaj tudi fantom iz Domžal in Slovenije, ki si želijo v Ameriko, poskušam pomagati, čim bolje svetovati, izpostavim težave, ovire, ki sem jih imel.
Če se vrnemo na začetek … Kako ste prišli v ZDA? Vam je kdo pomagal?
Želel sem iti že v četrtem letniku srednje šole. Imel sem agentko, ki mi je pomagala, a ni šlo, zato smo nato iskali za univerzo. Pri tem sta mi ogromno pomagala brata, tudi finančno. Stroški se začnejo nabirati, vsi papirji, prevodi stanejo. Za prvi letnik fakultete smo našli ameriško stran, na kateri imajo sistem rekrutiranja (NCSA Client Recruiting Management System). Na strani si lahko ustvariš svoj profil, oni pa potem tvoje podatke pošiljajo trenerjem. Še vedno pa lahko pošiljaš tudi sam. Z bratoma smo poslali približno štiristo elektronskih pošt. Začeli so prihajati prvi odgovori, da mi lahko plačajo pol štipendije, ostalo polovico pa plačam sam. Torej, 14 tisoč oni, enako vsoto sam. To je bilo preveč. To so majhni zneski za Ameriko, ampak veliki za nas. Potem pa je kar naenkrat prišla ponudba šole Southwest Baptist: imamo polno štipendijo, pridi sem. Pojavilo se je tisoč in eno vprašanje. Kako, zakaj … sploh mi ni bilo jasno. Preden sem karkoli dojel, sem imel že podpisan in poslan dogovor, bil sem že na letalu. Šele v Münchnu sem se dobro zavedel, kaj se dogaja. V Nemčiji je bilo zato malo šoka, potem pa je bilo v redu. Mesto, kamor sem prišel, je bilo majhno, ampak za moj košarkarski razvoj, so bili pogoji odlični. Prvo leto sem bil zelo skoncentriran na košarko, potem sem se potrudil tudi za šolo.
Katero smer ste študirali?
Študiral sem “exercise science”, to je podobno kot kineziologija na Fakulteti za šport. Najprej sem hotel študirati psihologijo športa, potem sem se preusmeril. Študij mi je bil resnično všeč in nekoč, ko se zgodba s košarko konča, bi rad še naprej nadaljeval s to smerjo.
Kakšen pa je študij?Ali je zahteven? Košarka je prioriteta, ampak najbrž moraš imeti tudi pri študiju vse urejeno?
Ja. Če nimaš dobrih ocen, ne moreš tekmovati. Tudi trenerji stremijo k dobrim ocenam,organizirajo ure učenja ipd. Prvi štirje meseci so bili zame težki. Imel sem navade še iz Slovenije, ko se mi ni dalo preveč s šolo ukvarjati. Na začetku sem naloge delal zvečer po treningu, tudi do dveh zjutraj. Ob sedmih zjutraj sem moral vstati. Ves čas sem bil utrujen. Zato me je izučilo in sem navade spremenil. Zadnja tri leta nisem imel nobenih težav. Zelo dobro mi je šlo, malo mi je bilo žal, da se nisem že prvo leto bolje organiziral. Lahko bi bil še boljši.
Kakšno je življenje na kampusu? Je podobno kot vidimo v filmih z zabavami, navijačicami itd.?
Pri nas so bile navijačice in plesna skupina. Zabav pa ni bilo, saj univerza tega na kampusu ne dopušča. So bile pa izven njega, če je imel kdo hišo v mestu ali bližini. Ampak tu nisem bil zaradi zabave, moja fokusa sta bila košarka in šola.
Kakšni so bili občutki ob vrnitvi v Slovenijo?
Ne vem, zaenkrat mi je še fajn. Poleti se bom sprostil. Ko se začne košarkarska sezona, pa začnem delati. Kolidž ti da delovne navade. Ravno to je dobro, še bolj kot strokovna izobrazba. Poleg delovnih navad te pripravi za življenje, npr. pri enem predmetu smo se učili pisati življenjepis, se pripravljali na razgovor za službo. Zelo praktične izkušnje.
Ugajale so mi manjše učilnice s tridesetimi ali celo petnajstimi učenci. Profesorji te poznajo, imaš osebni kontakt z njimi in res veliko odneseš. Zadnji letnik mi je bilo kar malo žal, lahko bi se še več naučil, če ne bi imel še košarke. Ampak šport je bila vedno moja prioriteta. Pogosto sem se moral odpovedati nekaterim raziskovalnim projektom, ker sem igral in treniral. Ampak bo še čas.
Potem so vam vrata v ZDA še odprta?
Ja, kar dva profesorja sta mi rekla, naj pokličem kadarkoli hočem in bodo našli prostor zame. Nerad se hvalim, ampak bi mi doma zamerili, če se ne bi … Dobil sem različne nagrade, bil sem med najboljšimi desetimi odstotki študentov v Ameriki. Profesorica mi je povedala, da sem bil drugi v vrsti za nagrado na našem oddelku, s kolegico sva skupaj poučevala predmet. Nagrade so v redu, ampak veliko več mi pomeni, da se mi profesor zahvali za pomoč. Pri svoji akademski svetovalki sem npr. delal po tri ure na teden, urejal sem papirje, popravljal sem teste – saj še danes ne verjamem, da sem popravljal univerzitetne naloge! Ves čas sem imel v glavi – uči se, nisi kar tako tukaj, da bi se malo hecal.
Kako pa je z vašim študijem, diplomo – imata v Sloveniji veljavo?
Torej, poklical sem na univerzo. Če bi ob zaposlitvi delodajalec hotel vedeti, kakšne stopnjo izobrazbe imam in kaj znam, bi vrednotili mojo diplomo. Ali če bi hotel v Sloveniji nadaljevati s študijem. Prevaja pa se moj naziv ne. Moja babi bi si želela … ves čas me sprašuje, kako se temu reče v slovenščini, kaj je to – “Bachelor of Science in Exercise Science” – to je moj naziv.
Kdo je bil najbolj vesel, ko ste se vrnili domov po koncu študija?
Babi. (smeh) Samo, da si doma, je rekla. Dobro je biti v krogu družine, ko veš, da ti nekdo stoji ob strani. Težko je, ko si odsoten – nečaki in nečakinja odraščajo, pa ne veš, če te bodo sploh še spoznali, se te spomnili … potem prideš na letališče, vsi te objamejo in vse je v redu.
Imate dvanajst in trinajst let starejša brata, ki sta v mladosti prav tako trenirala košarko. Podpora družine je zelo pomembna, kajne?
Mladostnika pustiti samega v Ameriko ni kar tako …
Bil sem postavljen pred odločitev. Srednji brat me je vprašal, če sem prepričan in če kupi letalsko karto, ker potem si ne bom mogel več premisliti. Odvrnil sem, kupi. Naslednji dan je bila karta kupljena in pot je bila dorečena. Kot sem že dejal, nisem točno vedel, kaj se dogaja, dokler nisem prispel v Ameriko. Šele lani so mi povedali, da je bila mami še dva tedna po mojem odhodu čisto iz sebe. Sam nikoli nisem čutil pretiranega domotožja. Izkušnja je bila tako nora, vse je bilo novo, možnost, da sem v telovadnici, kadar hočem biti, da imam tam stroj, ki mi podaja žoge, da lahko mečem po tri ure skupaj, to je bilo neverjetno. Z domačimi smo bili ves čas v stiku. Dogovorili smo se, da si med tednom pošiljamo maile, ker je težko uskladiti urnik, v soboto ali nedeljo pa smo se slišali.
Ste vmes hodili domov?
Doma sem bil vsako poletje. Košarkarska sezona traja celo leto. Na kolidžu so pozimi med dvema semestroma počitnice, in sicer od sredine decembra do sredine januarja. Košarkarji pa smo imeli prost samo en teden od 21. do 28. decembra, saj smo imeli konec leta že tekme. V tem prostem tednu sem šel vedno k sorodnikom v Boston. Bilo je luštno, malo smo se sprostili, ker je urnik, tempo na kolidžu naporen.
Kakšni so ljudje na kolidžu? Je veliko tujcev? Vedo, kje je Slovenija?
Slovenija – nekaterim je mogoče jasno, nekateri se delajo, da jim je, večina pa nima pojma. Največkrat jo umestijo k Rusiji. Ko pa malo razložiš, da je vzhodno od Italije, sprašujejo – ali je to tisti škorenj? (smeh) Ja, tam.
Tujcev je veliko. Več, kot sem pričakoval. Na prvi univerzi je bilo veliko Srbov. Bili so tudi Nemci, nekaj Madžarov, Špancev, nekaj Afričanov.
Kakšna je Amerika na splošno?
Način življenja je veliko hitrejši kot pri nas, ni sedenja na kavici in podobno. Vse je hitro. Veliko je hitre hrane. Težko je najti domačo gostilno. Večinoma imajo verige restavracij, kot je McDonald’s ipd. V teh me je najbolj presenetilo, da je bilo v njih veliko starejših, babice in dedki so jedli pomfri in hamburgerje. Sam si težko predstavljam mojo babico v McDonald’su.
Za katere slovenske klube ste igrali v mladosti?
Začel sem v KK Helios. Star sem bil osem let. Pri štirinajstih sem šel v Janče, kjer sem bil dve leti. Tu sem ugotovil, da bi košarka lahko bila to, da bi lahko še kaj naredil. Pri šestnajstih sem šel v Komendo in začel igrati v tretji članski ligi in v mladinski ligi. V teh dveh letih sem lahko vse stvari, ki sem jih prej treniral šest let, “spravil na teren”. Vse se je poklopilo. Ujel sem višino, vse je bilo, kot mora biti, potem se je uresničila še zgodba z Ameriko. Za sprejem in štipendijo je bilo treba nekaj pokazati, posneti razne filmčke, poslati statistiko. Štiri leta Amerike, zdaj pa gremo nazaj na evropsko košarko.
Kakšen je preskok iz ameriške na slovensko košarko?
Iz Slovenije v Ameriko je bilo neverjetno. Obratno pa lažje. Že po prvem letu, ko sem prišel domov, sem igral za reprezentanco U20. Videl sem, da je način igranja košarke drugačen kot v Ameriki, kjer je več tekmovalnosti, agresije, fizične sposobnosti so bolj pomembne kot taktične zamisli. Ker sem bil fizično močnejši od ostalih fantov, sem si izboril mesto med dvanajstimi izbranimi, čeprav so ostali več vedeli o košarki kot jaz. Sedaj pa imam še veliko rezerve, saj sem ves čas imel vzporedno košarko in šolo. Zato se bom osredotočil samo na košarko.
Imate kaj kontakta s košarkarsko zvezo, vas spremljajo, imajo pregled nad vami, ki ste v tujini?
Očitno imajo, če so me takrat poklicali v mladinsko reprezentanco. Tudi v prihodnosti si želim igrati za slovensko reprezentanco, to je moj cilj.
Poleg igranja v reprezentanci kakšne so še vaše športne ambicije?
Mislim, da so sanje vsakega športnika olimpijske igre. To je moj cilj. Ali kot športnik ali kot sodelavec čez dvajset let, še ne vem. Razmišljal sem tudi o NBA – ali bo kot športnik ali mogoče kot kondicijski trener, kaj pa vem. Nikoli se ne omejujem, raje pustim in se razvijam najbolje v vsaki smeri, kot se lahko.
Igrate na poziciji trojke ali štirke (krilo ali krilni center). Kaj vam bolj paše?
V Ameriki sem se bolj videl na štirki, ker so bili na krilu fizično bolje pripravljeni igralci. Nižji in hitrejši so bili. Naučil sem se izkoriščati svoje prednosti. Če me je tak igralec kril, sem šel pod koš in zaključil pod košem. Če me je kril višji, je bilo pa ravno to, kar sedaj poimenuje izraz “stretch four”, da se potegneš ven, raztegneš obrambo in čakaš, kdaj boš dobil žogo in zadeneš, ravno zato, ker dobro zadenem trojke. V Sloveniji in Evropi pa mislim, da bi lahko iskal več priložnosti tudi na trojki. Bomo videli, kam se bom razvijal.
Bliža se evropsko prvenstvo. Kako ocenjujete slovensko reprezentanco, kako visoko lahko seže?
(smeh) Ravno sem bral, da imajo kar ambicije, Luka Dončič si npr. želi medaljo. To bo seveda velik uspeh … če bodo sestavili dobro energijo, če bosta dobro sodelovala z Dragičem, bomo videli, kaj se bo dogajalo pod košem. Jaz bom navijal. (smeh)
Kakšno je vaše mnenje o košarki v Sloveniji?
Sedaj, ko razmišljam o nadaljevanju kariere v Sloveniji, bi rad, da se spet pripelje ljudi na tribune, da se več naredi v zvezi s tem. Saj nihče ne zna povedati, kaj je sploh težava v športu v Sloveniji, ali je to marketing ali kaj drugega. Npr. v Ameriki je samoumevno, kdaj so tekme, kdaj bo kdo gledal, vsi vse vedo o športu. Tukaj v Sloveniji pa ni tako. Rad se spomnim vseh teh vikendov, ko smo bili v dvorani in navijali za Helios. Ne vem točno, kje bi lahko začeli. Mogoče bi morali med igralci in ljudmi, okolico ustvariti neko skupnost. To je v Ameriki zelo popularno. Imeli smo npr. dneve prostovoljstva, tako smo se povezovali s skupnostjo: zlagali in razvrščali smo oblačila v podobni organizacii, kot je pri nas Humana, vsa ekipa je šla, pakirali smo hrano, ki so jo poslali v Afriko. Mislim, da imamo v Sloveniji na tem področju še velik potencial. Sploh je to pomembno tudi za življenje športnika – ne moreš samo trenirati, jesti, sedeti na kavici, spet jesti, trenirati in to je to. Rad bi, da se še kaj dela poleg tega. Seveda je šport vir zaslužka, ampak moraš biti dejaven tudi na ostalih področjih.
Kdo je vaš športni vzornik?
Pri ljudeh mi je pomemben karakter. Zato mi je bil pri košarki všeč Kevin Garnett, ki je bil borben, agresiven. Najbrž tudi zato, ker sam nisem bil tako talentiran, ampak z delom in voljo sem prišel do sem. Potem pa še Mohamed Ali in Mike Tyson. Gledam posnetke, poslušam njune govore, berem o njuni mentaliteti.
Če bi se lahko vrnili v času, v katere čase košarke bi šli? S katerim košarkarjem bi zaigrali?
Proti njemu ali z njim? (smeh) Michael Jordan. Proti njemu bi hotel igrati. V našem območju bi se učil od Dražena Petrovića in Dejana Bodiroge. Onadva sta specialna.
Poleg košarke ste tudi strasten ribič. Ste tudi v Ameriki ribarili?
(smeh) Malo sem. Dvakrat smo šli. Soigralci, ki so imeli opremo, so me peljali na ribolov. Nikoli sicer nisem naredil izpita, ampak zelo uživam v ribolovu. Rad imam naravo in mir, gozd, z družino tudi nabiramo gobe. To mi je vedno v užitek. Komaj čakam jesen in kostanj, ki ga nisem jedel že štiri, pet let, ker me tak čas nikoli ni bilo doma.
Na splošno ste miren, umirjen, premišljen človek. Želeli smo izvedeti za kakšno neumnost, ki ste jo ušpičili, pa nismo nič izbrskali …
Najbrž zato, ker sta brata vse to izkusila že pred mano in sta mi svetovala – pazi to, pazi ono, ne delaj tega. Tako sem dobil izkušnjo preko njiju. Zato tudi pravim, da brez njiju ne bi bil tak, kot sem. V obdobju med 18. in 22. letom, ko bi lahko počel lumparije, sem imel čas za razmišljanje, imel sem čas zase in čas za početi nič, kdaj je bila samo meditacija. Košarka je bila vedno izhod iz težav: raje sem šel na igrišče, zjutraj sem imel treninge, zato sem se raje izognil zabavam. Imel sem svoj cilj. Košarka me veseli.
Imate kakšno anekdoto iz Amerike?
Imam. Prvo leto poleti, ko sem prišel tja, se mi je zgodila nevšečnost. V Ameriki sem bil dva tedna. Odpravil sem se v trgovino, to je bil majhen kraj, kot sem že rekel. Kampus je tam največja zadeva. Bilo je sredi dneva. Z glavne ceste sem zavil na stransko, ki je bila prazna, šel sem proti trgovini. Hodim, imel sem nahrbtnik. Za mano se pripelje policijski avto. Model prižge lučke, stopi ven, roke za glavo, reče. Gledam ga in si mislim, le kaj sem naredil narobe. Dvignem roke. Pride, mi vzame nahrbtnik, nič ni vprašal, nahrbtnik odloži, me vklene, posedi na tla. Vpraša, kako mi je ime. Povem svoje ime v čisti slovenščini. Nič mu ni bilo jasno. Vpraša, če imam vozniško dovoljenje, s katerimi se Američani identificirajo. Povem, da še nimam. Ravno takrat sem šele naredil izpit za avto. Povem, da imam potni list, in razložim, kje v nahrbtniku je. Gre do avta, nekaj pove, vrne potni list, me odklene in reče, da sem ustrezal opisu človeka, ki so ga iskali zaradi nasilja v družini. Odklenil me je in šel. Nič opravičila, ničesar. No, saj ga nisem niti pričakoval, malo je bilo smešno vse skupaj, tudi s soigralci smo se potem še smejali na ta račun. To je ena taka čudna zgodba.
