Pred dvema mesecema se je David Gabrovšek iz Amerike, kjer je zaključil kolidž in ob tem štiri leta ves čas treniral košarko in igral v ameriški študentski ligi, vrnil v rodne Domžale. Pravi, da bo poleti še malo prost, čeprav trenira vsak dan, potem pa se bo osredotočil na treniranje košarke. Kluba zaenkrat še nima izbranega, prve ponudbe in pogovori že potekajo. Zavzet, osredotočen in skromen mladenič se je zapisal košarki in športu: če mu ne bo uspelo kot športniku, mu bo v športu uspelo v kateri drugi vlogi, je prepričan.
Diplomirali ste na Missouri Baptist University. Če drži, ste bili pred tem tudi na drugem kolidžu, hkrati ste ves študij igrali v ameriški študentski ligi?
Ja, zadnji dve leti sem študiral na Missouri Baptist University, to je bilo v Saint Louisu, ki je ogromno mesto. Pred tem sem obiskoval Southwest Baptist University, prav tako v Missouriju, le da gre za jugozahod, majhno mesto z le 10 tisoč prebivalci. Štirideset minut je vožnje do večjega mesta, okoli mesta so polja, gozd.
Zakaj ste sploh zamenjali kolidž?
Trener, ki me je pripeljal v Ameriko, je po mojem prvem letu obiskovanja kolidža odstopil. Prišel je novi trener in me prepričal, naj ostanem, da bo v redu pod njegovim vodstvom. In res sem tisto leto veliko igral. Začel sem v prvi postavi, kar ni ravno običajno za nekoga, ki je šele drugo leto na kolidžu. Igranje v prvi peterki je rezervirano za tretje in četrte letnike. A stvari niso bile urejene. In na koncu se je zgodilo, da je samo en igralec ostal na tej univerzi. Vsi ostali smo odšli. To veliko pove o trenerju.
Ali je že na ravni študija in študentske košarke pomembno, kakšnega trenerja imate? Tako pomembno, da se zgodijo prehodi in menjave?
Opazil sem, da so trenerji že na tej ravni pod pritiskom zaradi rezultatov. So profesionalci in imajo dosti večje plače kot tukaj v Sloveniji. Gre za zasebne šole. Učenci in športniki, ki so šolo obiskovali v preteklosti, donirajo veliko denarja. Vsaka knjižnica je po nekom poimenovana, dvorana prav tako, parket v njej tudi. Zelo velikokrat smo se videli z donatorji, povedali so nam, da nas spremljajo ipd. To je dober občutek, po drugi strani pa si pod pritiskom, saj veš, da te ljudje gledajo.
Ali je prehod z enega kolidža na drugega težak?
Ja, je. Jaz sem se že zadnji mesec sezone odločil, da to ni to, da ne bom nadaljeval tukaj. Ko se nekaj odločim, tako je in poti nazaj ni več. Povedal sem trenerju in postopek se je začel. Da pa se lahko prepišeš drugam, mora odobriti prvotna šola. Moraš biti izpuščen iz športnega programa in lahko rečejo, da na nek kolidž ne smeš iti, npr. če gre za konkurenčno šolo. Malo je čudno, ampak ko si v tem procesu, ti pomagajo. Sedaj tudi fantom iz Domžal in Slovenije, ki si želijo v Ameriko, poskušam pomagati, čim bolje svetovati, izpostavim težave, ovire, ki sem jih imel.
Če se vrnemo na začetek … Kako ste prišli v ZDA? Vam je kdo pomagal?
Želel sem iti že v četrtem letniku srednje šole. Imel sem agentko, ki mi je pomagala, a ni šlo, zato smo nato iskali za univerzo. Pri tem sta mi ogromno pomagala brata, tudi finančno. Stroški se začnejo nabirati, vsi papirji, prevodi stanejo. Za prvi letnik fakultete smo našli ameriško stran, na kateri imajo sistem rekrutiranja (NCSA Client Recruiting Management System). Na strani si lahko ustvariš svoj profil, oni pa potem tvoje podatke pošiljajo trenerjem. Še vedno pa lahko pošiljaš tudi sam. Z bratoma smo poslal