Na svoji življenjski poti se je morala soočiti z mnogo ovirami in težkimi trenutki. Ob tem je zaradi golega preživetja začela izklapljati tako slabe kot dobre občutke. Šele mnogo let kasneje je ugotovila, da tisti, ki ne čuti, ne more živeti polnega življenja. Na poti osebnostne rasti, na katero se je podala po osebnem srečanju z danskim terapevtom Jesperjem Juulom, so jo pretresla še mnoga spoznanja, med njimi tudi ugotovitev, da hčerama še zdaleč ni nudila vsega, kot je mislila, kajti zaradi slabega zavedanja o “prtljagi”, ki jo je prinesla iz primarne družine, ni bila zmožna zdravega partnerstva in starševstva. Dognanje jo je vodilo v iskanje poti do tedaj že odraslih hčera. »Še vedno nisem našla vseh poti, a vedno se je vredno podati v iskanje, ki traja vse življenje,« pravi Domžalčanka Danica Vidmar. Jesen življenja je ne ustavlja. Svoje uvide je strnila v nedavno izdani knjigi Deklice brez gnezda, v kateri skozi svojo življenjsko zgodbo zrcali dinamiko odnosov, ki zaznamuje generacije družinskih članov.
Napisali ste knjigo Deklice brez gnezda – V iskanju poti do odraslih otrok. O čem govori?
Knjiga prinaša moja spoznanja, do katerih sem prišla, ko sem iskala iskrenejše odnose s svojima odraslima hčerama. Na pot sem stopila sredi svojih petdesetih, potem ko sem srečala (žal že pokojnega) danskega družinskega terapevta Jesperja Juula. Bila sem že babica. Šele tako pozno sem se zavedla bolečin svojega notranjega otroka, šele takrat mi je postajalo jasno, da moj “dati vse” hčerama še zdaleč ni bil “vse”. Počasi sem se zavedala, kako neopremljena sem bila za zdravo partnerstvo in starševstvo. Hotela sem pogledati le v svoje materinstvo, a tam je bilo vse. Bilo je, kot bi podrla prvo od dolge vrste domin. Tam so bile družinske skrinje predhodnih generacij, tam je bilo partnerstvo, tam sta bila oba moja velika starša – Jugoslavija in Slovenija, tam so bili moji odrasli otroci, moji vnuki, tam je bila “bilanca” jeseni življenja. Naj poudarim, da moja zgodba ni bistvena, pomembnejša so spoznanja in nekaj dragocenosti, ki sem jih prejela ob razgovorih z Jesperjem in jih delim z bralci. Zapisana so na obarvanih straneh knjige.
Knjigo ste naslovili Deklice brez gnezda. Zakaj?
Pravzaprav gre za parafrazo Ptičkov brez gnezda Frana Milčinskega. Zame je to oznaka za ljudi, ki se ne počutijo dobro v svojem domu. Vse tri, jaz in moji dve hčeri, smo bile deklice brez gnezda, enkrat celo dobesedno. Starši so tisti, ki dajejo (ali pa ne) otrokom občutek varnosti in sprejetosti – gnezdo. Težko je nekaj dati, česar nisi prejel, česar se dolgo niti ne zavedaš, da nisi prejel. Lahko traja, da to zgradiš. Izjemno pomembno je, da ima otrok spomin na katerokoli brezpogojno ljubezen. Mene je rešila brezpogojna ljubezen tete Štefke oz. spomin, da me je imel nekdo brezpogojno rad.
To je vaš knjižni prvenec. Kako se je porodila ideja za knjigo?
Najprej bi rada rekla, da zaradi te knjige še nisem pisatelj, slednji so iz drugačnega testa. Jaz ne nameravam napisati nobene knjige več. Zgodilo se je nekaj let po mojem prvem srečanju z Jesperjem, ko sem pri njem iskala nasvet, saj se mi je po ponesrečenem obisku družinske terapevtke še kar naprej zatikalo v odnosu s starejšo hčerjo. Zdelo se mi je, da nikoli ne naredim prav, slabo sem se počutila v primerjavi z idealno sliko v družini njenega moža. Prosila sem Jesperja, naj napiše knjigo za nas starše, ki se zatikamo v odnosu s svojimi odraslimi otroki, kajti tudi v odnosu z mlajšo hčerjo mi je moja prevelika vpletenost v njeno življenje povzročala nelagodje. Bil je že bolan in mi je rekel: »Napiši svojo knjigo, jaz bom dodal uvodnik.« Žal sta njegova bolezen in moja nepripravljenost to preprečili. Tako žal mi je, da je Jesperju bolezen preprečila napisati knjigo, on bi to povedal najbolje. Nekaj malega je povedal meni in to sem zapisala v knjigi.
Jesperja Juula ste spoznali tudi osebno. Kakšen človek je bil?
Jesper je bil najbolj avtentičen človek, kar sem jih poznala. Človek, ki ni nikoli obsojal in sodil. Enakovrednost ljudi je dihal in izražal. Poleg njega sem se počutila varno, čeprav me je včasih s kakšno svojo pripombo prestrašil, saj je bil zelo neposreden, a nikoli žaljiv. Ni veliko govoril, več je pisal. Poznala sva se vrsto let, toda o njegovem življenju vem toliko, kot je zapisano v knjigah ali intervjujih z njim. Včasih sva samo bila. Ob njem se zavedla, kako težko mi je, da samo sem.
Je bila med vama globlja vez?
Najbrž. Mislim, da je bilo nekaj neizgovorjenega … moja hvaležnost, da je prišel v moje življenje in njegovo razumevanje moje samohranilske neopremljenosti. Bil je moj vodnik. Ko sem pisala knjigo in se mi je zataknilo na obarvanih straneh, sem se vprašala, kaj bi rekel Jesper. Zanj bom knjigo Deklice brez gnezda dala prevesti tudi v angleščino, četudi morda ne bo izdana. Želim, da je prevedena, da jo on, kjerkoli že njegova duša je, prebere. (nasmeh)
Kako se počutite ob izidu, glede na to da je v knjigi opisana tudi vaša življenjska pot?
Ne vem (še), v resnici. Pisanje je trajalo dve leti, nekajkrat sem se ustavila, vsebino velikokrat premetala. Ampak ponavljam, moja zgodba ni bistvo knjige, je le okvir, ki naj bi bralcu pomagal, da se