Na svoji življenjski poti se je morala soočiti z mnogo ovirami in težkimi trenutki. Ob tem je zaradi golega preživetja začela izklapljati tako slabe kot dobre občutke. Šele mnogo let kasneje je ugotovila, da tisti, ki ne čuti, ne more živeti polnega življenja. Na poti osebnostne rasti, na katero se je podala po osebnem srečanju z danskim terapevtom Jesperjem Juulom, so jo pretresla še mnoga spoznanja, med njimi tudi ugotovitev, da hčerama še zdaleč ni nudila vsega, kot je mislila, kajti zaradi slabega zavedanja o “prtljagi”, ki jo je prinesla iz primarne družine, ni bila zmožna zdravega partnerstva in starševstva. Dognanje jo je vodilo v iskanje poti do tedaj že odraslih hčera. »Še vedno nisem našla vseh poti, a vedno se je vredno podati v iskanje, ki traja vse življenje,« pravi Domžalčanka Danica Vidmar. Jesen življenja je ne ustavlja. Svoje uvide je strnila v nedavno izdani knjigi Deklice brez gnezda, v kateri skozi svojo življenjsko zgodbo zrcali dinamiko odnosov, ki zaznamuje generacije družinskih članov.
Napisali ste knjigo Deklice brez gnezda – V iskanju poti do odraslih otrok. O čem govori?
Knjiga prinaša moja spoznanja, do katerih sem prišla, ko sem iskala iskrenejše odnose s svojima odraslima hčerama. Na pot sem stopila sredi svojih petdesetih, potem ko sem srečala (žal že pokojnega) danskega družinskega terapevta Jesperja Juula. Bila sem že babica. Šele tako pozno sem se zavedla bolečin svojega notranjega otroka, šele takrat mi je postajalo jasno, da moj “dati vse” hčerama še zdaleč ni bil “vse”. Počasi sem se zavedala, kako neopremljena sem bila za zdravo partnerstvo in starševstvo. Hotela sem pogledati le v svoje materinstvo, a tam je bilo vse. Bilo je, kot bi podrla prvo od dolge vrste domin. Tam so bile družinske skrinje predhodnih generacij, tam je bilo partnerstvo, tam sta bila oba moja velika starša – Jugoslavija in Slovenija, tam so bili moji odrasli otroci, moji vnuki, tam je bila “bilanca” jeseni življenja. Naj poudarim, da moja zgodba ni bistvena, pomembnejša so spoznanja in nekaj dragocenosti, ki sem jih prejela ob razgovorih z Jesperjem in jih delim z bralci. Zapisana so na obarvanih straneh knjige.
Knjigo ste naslovili Deklice brez gnezda. Zakaj?
Pravzaprav gre za parafrazo Ptičkov brez gnezda Frana Milčinskega. Zame je to oznaka za ljudi, ki se ne počutijo dobro v svojem domu. Vse tri, jaz in moji dve hčeri, smo bile deklice brez gnezda, enkrat celo dobesedno. Starši so tisti, ki dajejo (ali pa ne) otrokom občutek varnosti in sprejetosti – gnezdo. Težko je nekaj dati, česar nisi prejel, česar se dolgo niti ne zavedaš, da nisi prejel. Lahko traja, da to zgradiš. Izjemno pomembno je, da ima otrok spomin na katerokoli brezpogojno ljubezen. Mene je rešila brezpogojna ljubezen tete Štefke oz. spomin, da me je imel nekdo brezpogojno rad.
To je vaš knjižni prvenec. Kako se je porodila ideja za knjigo?
Najprej bi rada rekla, da zaradi te knjige še nisem pisatelj, slednji so iz drugačnega testa. Jaz ne nameravam napisati nobene knjige več. Zgodilo se je nekaj let po mojem prvem srečanju z Jesperjem, ko sem pri njem iskala nasvet, saj se mi je po ponesrečenem obisku družinske terapevtke še kar naprej zatikalo v odnosu s starejšo hčerjo. Zdelo se mi je, da nikoli ne naredim prav, slabo sem se počutila v primerjavi z idealno sliko v družini njenega moža. Prosila sem Jesperja, naj napiše knjigo za nas starše, ki se zatikamo v odnosu s svojimi odraslimi otroki, kajti tudi v odnosu z mlajšo hčerjo mi je moja prevelika vpletenost v njeno življenje povzročala nelagodje. Bil je že bolan in mi je rekel: »Napiši svojo knjigo, jaz bom dodal uvodnik.« Žal sta njegova bolezen in moja nepripravljenost to preprečili. Tako žal mi je, da je Jesperju bolezen preprečila napisati knjigo, on bi to povedal najbolje. Nekaj malega je povedal meni in to sem zapisala v knjigi.
Jesperja Juula ste spoznali tudi osebno. Kakšen človek je bil?
Jesper je bil najbolj avtentičen človek, kar sem jih poznala. Človek, ki ni nikoli obsojal in sodil. Enakovrednost ljudi je dihal in izražal. Poleg njega sem se počutila varno, čeprav me je včasih s kakšno svojo pripombo prestrašil, saj je bil zelo neposreden, a nikoli žaljiv. Ni veliko govoril, več je pisal. Poznala sva se vrsto let, toda o njegovem življenju vem toliko, kot je zapisano v knjigah ali intervjujih z njim. Včasih sva samo bila. Ob njem se zavedla, kako težko mi je, da samo sem.
Je bila med vama globlja vez?
Najbrž. Mislim, da je bilo nekaj neizgovorjenega … moja hvaležnost, da je prišel v moje življenje in njegovo razumevanje moje samohranilske neopremljenosti. Bil je moj vodnik. Ko sem pisala knjigo in se mi je zataknilo na obarvanih straneh, sem se vprašala, kaj bi rekel Jesper. Zanj bom knjigo Deklice brez gnezda dala prevesti tudi v angleščino, četudi morda ne bo izdana. Želim, da je prevedena, da jo on, kjerkoli že njegova duša je, prebere. (nasmeh)
Kako se počutite ob izidu, glede na to da je v knjigi opisana tudi vaša življenjska pot?
Ne vem (še), v resnici. Pisanje je trajalo dve leti, nekajkrat sem se ustavila, vsebino velikokrat premetala. Ampak ponavljam, moja zgodba ni bistvo knjige, je le okvir, ki naj bi bralcu pomagal, da se lažje zave svojih občutkov in sprožilcev ter se ob mojih dolgoletnih stranpoteh morda prej zave, kje je in kam hodi. Bralec bo pomislil, kako je bilo pri njem doma, kaj ga je bolelo in prizadelo, česa sploh ni opazil … Torej je moja zgodba namenjena bralčevi samorefleksiji in lažjemu razumevanju njega samega. Sama sem imela na primer največji problem, da sem živela odklopljena od svojih občutkov. To delamo vsi, ki nam je težko. Ampak ko odklopimo slabe občutke, se enako zgodi z dobrimi, ne moreš odklopiti le neprijetnih občutkov. A če ne čutiš, v resnici ne živiš. Če ne čutiš, ne veš, kaj potrebuješ. Če ne veš, kaj potrebuješ, si tega ne moreš dati. In tudi drugemu ne, saj ga ne čutiš. Tako je, če živiš odklopljeno, kot sem predolgo jaz. Tako živi veliko mam, posebej mam samohranilk, ki živijo oz. živimo v krču, v transu. Ko govorim o materah, naj poudarim, da očetje niso nič na boljšem, a o njih se še manj govori. V resnici so moški zgodovinsko in večinsko bolj odklopljeni od svojih čustev kot ženske, kar pomeni, da manj živijo, manj čutijo, kaj potrebujejo, saj jim je zgodovina namenila vlogo, ki je le na videz prijazna (vojne, boj za preživetje …). A verjamem, da gre razvoj človeka v dobro smer, ne glede na grozljiva poročila, s katerimi nas prehranjujejo vsak dan.
V smer večje čuječnosti? Da bomo bolj slišali samega sebe?
Tako, seveda. In drug drugega. Verjamem – kar napišem tudi v knjigi – verjamem v razvoj kolektivne zavesti in vidim, da gre na boljše. Če pogledamo razvoj žensk … moja mama in babici po obeh straneh so ravno tako občutile ujetost in nemoč – kaj pa bi lahko naredile? Ekonomsko nesamostojne, družbeno obsojene, če bi poskušale karkoli drugače. Ne morem mimo tega, da so bile še pred nekaj stoletji uporne in samosvoje ženske proglašene za čarovnice in so jih zažigali ter utapljali. Zadnji čarovniški proces na Kranjskem je bil v 18. stoletju, leta 1701, torej ne tako dolgo nazaj. Izkrivljanje nauka in prelaganje greha na žensko je po mojem mnenju velik greh cerkve, če naj uporabim njihovo terminologijo.
Ali je vaše področje delovanja – odnosi med starši in odraslimi otroki – “zanemarjeno”? Namreč, ni veliko strokovnjakov, ki bi se ukvarjalo s tem obdobjem in odnosi v njem?
Vsekakor se govori premalo. Zato sem tudi zbrala pogum in napisala knjigo. Premalo se govori tudi o tem, čemur Jesper pravi novi temelji med starši in odraslimi otroki. Novi temelji, nov dogovor, kako se bomo vedli v novih vlogah, kako bomo upoštevali meje drug drugega … kako bomo kot odrasli ljudje spoštovali enakovrednost in enakopravnost drug drugega. Zdrava družba se začne pri posamezniku in se širi v družino, v sosesko, na cesto, v vse pore družbenega tkiva. Samo tako lahko pride tudi do politikov – kritična in odgovorna družbena podstat, to smo mi vsi, smo odgovorni, koga izberemo in kaj toleriramo. Otroci so v resnici nemočni in odraslim niso enakopraven glas v postopku, še njihove enakovrednosti ne spoštujemo. In tako rastejo poškodovani odrasli, ki poškodujejo naprej, ko imajo svoje družine. Ko pridejo na položaje z močjo, škodno vplivajo na celotno družbo. Za položaj otrok v družbi je največ storila emancipacija žensk. Šele ko so ženske zahtevale enakovredno in enakopravno obravnavo, se je spremenil tudi odnos družbe do otrok. Ja, bile so stranpoti pa še bodo, a jaz verjamem v mlado generacijo – ne le žensk tudi moških. Oba sta enakovreden kreator novega življenja, sta celota. Ko odvzameš enemu delu, odvzameš drugemu, samo na drugačen način. Ženski je bila mnogo stoletij nazaj (kot ‘nosilki greha’) odvzeta enakovrednost, moški pa se je spremil v plemenskega bika, vojaka, skrbnika za preživetje. Če si moral prodajati le svoje roke in telo, to ni bilo enostavno, bili so odtujeni od sebe, partnerice in otrok. Nič kaj zavidanja vredno. Reševalo jih je to, da je bila v modi (pre-)moč, a so kljub temu mnogi plačali visoko ceno.
Leta 2011 ste se pridružili družinski svetovalnici Familylab, da bi bili boljša babica. Kako se je pravzaprav vaša svetovalna pot sploh začela? Pred tem ste bili ekonomistka; korporacijsko okolje ste zapustili šele leta 2018, potem ko ste se leto pred tem vpisali v program Jungovskega coachinga? Mora biti človek pogumen, da tako korenito spremeni svojo poklicno pot?
V resnici sem bila vse do leta 2018 v svetu multinacionalke, tam sem se počutila varno. Tudi program jungovskega coachinga je bil del letnega managerskega izobraževanja. Korporacijo sem zapustila, ko je bilo v reorganizaciji ukinjeno moje staro delovno mesto in sem se odločila, da namesto drugega delovnega mesta vzamem finančni paket.
Iz tega je jasno, da nisem bila pogumna, zdelo se mi je prepozno za zares korenit korak na novo poklicno pot. Izobraževanje sem opravila, a danes živim od pokojnine, saj sem medtem izpolnila pogoje za upokojitev. Ob pojavu covida-19 ni bilo dvoma o tem, da se bom odločila za upokojitev. Nikoli nisem bila naklonjena samostojni dejavnosti, raje sem imela multinacionalke. Nadaljnja izobraževanja sem opravljala kot upokojenka. Vseeno sem lani konec leta sprejela povabilo kolegice jungovske coachinje in se pridružila njeni blagovni znamki Vitalni Coaching. Bom videla, kaj prinese obdobje po epidemiji. Sem pa človek osebnega stika, tole “zoomiranje”‘ mi ni pri srcu.
»Kot jungovski coach jesen življenja posvečam sporočilu, da za izboljšanje družinskih odnosov ni nikoli prepozno,« pravite. Kako sta vašo spremembo doživeli vaši hčeri?
Kot mama in babica se posvečam temu! V desetletnem obdobju smo odnose nedvomno poglobile, predvsem zato, ker sem jaz sestopila iz materinskega transa, krča in občutka krivde. Z občutki krivde in neustreznosti pristni odnosi niso možni. Bilo so vzponi ter padci in še vedno nisem našla vseh poti, predvsem do starejše hčere ne. Včasih je pot dolga in ima ovinke, a vedno se je vredno podati na pot, ki se v resnici nikoli ne konča. Učim se biti, samo biti in se velikokrat spomnim na besede Mance Košir: »Ker iz biti zraste najlepša in najpomembnejša beseda na svetu lju-biti.«
Veliko mam, staršev je posesivnih do svojih otrok, ne spustijo jih iz gnezda, dušijo jih. Kaj svetujete takim staršem in otrokom? Kako naj ravnajo eni in drugi?
Deliti nasvete je vedno nehvaležno, saj je vsak odnos poseben, enkraten in kompleksen. In enostavne rešitve kompleksnih problemov imajo skupno lastnost – ne delujejo. Pa vendar: v odnosu sta vedno dve strani; če ena duši, druga dušenje prenaša. In tako je, dokler ni neudobje in neugodje večje od “ugodja” v tem dušenju. Jesper Juul bi gotovo ponovil isti stavek, kot ga je izrekel meni: »Konflikt je dober začetek!« Ključ do odhoda od posesivnih staršev je v rokah mlade generacije, oni so tisti, ki morajo prevzeti odgovornost za svoje življenje. “Usluge” staršev pridejo v paketu. To je priložnost za osebno rast obeh strani.
Ali se zgodi, da je zamer enostavno preveč in se odnosa ne more več popraviti, ali vedno obstaja iskrica upanja?
Zamere so vedno breme tistega, ki zamero nosi. Včasih se odnosa ne da spremeniti, ker na drugi strani ni sogovornika (ne zmore osebnega napredka, je mrtev). A vsak, ki čuti zamero, lahko spremeni svoj odnos do te zamere – samo tako se breme odloži. Dober odnos je tisti, s katerim sta zadovoljni obe strani (odnos, kjer se dobimo na kosilu vsako nedeljo,ni nujno boljši od tistega, kjer se to zgodi enkrat na dva meseca).
Ali obstaja kakšen korak v procesu urejanja odnosov, na katerega je treba biti še posebej pozoren?
Morda bi izpostavila opazovanje in analizo t.i. sprožilcev reakcij. Za njimi se skrivajo rane, ki jih je treba pogledati, da bi zmogli drugačen način odzivanja in komunikacije. Samo tako bomo v pogovoru ali konfliktu lahko bolj zavestno sodelovali in ne bomo “vzeli puške in streljali vse naokoli, tudi vase”. Znati se kregati ni tako preprosto, kot se zdi. Je pa nujno, da se tega (na-)učimo, ker do večine stvari, ki so nam pomembne, pridemo preko večjega ali manjšega konflikta.
Kakšen pa je “dober” konflikt?
Zavedam se, da je paradoks, da ravno jaz govorim o konfliktu, ker se jim še vedno izogibam, če se le da. Res je, da se to izogibanje pri meni pojavlja čedalje bolj redko, saj sem se naučila, da ne zahajam v življenja drugih ljudi. To je zelo pomembno. Eno od pravil je, da ostajamo na svoji strani. Predstavljajmo si, da je konflikt krog, ki ga razdelimo na dve polovici, saj v vsakem odnosu sodelujeta dve osebi. Pri dobrem konfliktu ostanem na svoji polovici, kar pomeni, da povem, kako se počutim ob tem, kar se dogaja, pojasnim, da tega nočem. Beseda nočem je bila za mene neznana beseda, ki je nikoli nisem uporabljala. Če smo otroci dejali ne in nočem, smo bili kaznovani, tako da so nam ti dve besedi dodobra izbili iz glave. Opažam, da ju mlajša generacija pogosto uporablja. To je dobro. Torej, poveš, kako se počutiš, kaj hočeš in česa ne. Ne govoriš, kaj bi morali drugi narediti, da bi se ti dobro počutil. Ostaneš pri sebi in svoji osebni odgovornosti. Dober konflikt prepoznamo po tem, da na koncu nobena stran ne praznuje zmage oz. ne kuje maščevanja, ampak se obe strani uspeta dogovoriti za nadaljnjo pot, da nismo še bolj ranjeni kot pred prepirom. Da zmoreš voditi tak konflikt, se moraš naučiti obvladovati svoje sprožilce. Kot sem že omenila, so to nezavedne rane, ob katerih reagiramo.
S prihodom otroka oz. vnuka mnogo različnih zgodb poteka na relaciji odrasli otroci–starši, pogosto se jim pridružijo še odrasli otroci–partnerjeva družina (tast, tašča). Kako odviti ves ta klobčič?
Ta klobčič je zelo kompleksen in vsaka družina ga odvija po svoje. Recepta ni, se pa lahko zelo zavozla. Odvijajmo ga z odgovornostjo do sebe, z jasnimi dogovori in razmejitvami med odraslimi osebami, odvijajmo ga s spoštovanjem enakovrednosti in enakopravnosti med odraslimi osebami in upoštevanjem enakovrednosti otrok. Odvijajmo ga z empatijo do sebe in drugih.
Ali smo odrasli otroci preveč kritični do svojih staršev, jih premalo poskušamo razumeti? Ali smo še vedno v vlogi – prostovoljno – otroka, ki samo jemlje?
Mislim, da ja. Ampak spet – tudi tukaj sta potrebna dva. Naloga staršev je, da opremimo otroke za samostojno življenje, ne da jim poskušamo prihraniti vse tegobe, sama sem sodila bolj v slednjo kategorijo. Servisiranje odraslih otrok je slaba usluga vsem – tako nam kot otrokom. Pomoč, ja. Ampak pomoč ni servisiranje. Pomoč pomeni, da pretežni del bremena nosijo odrasli otroci. Tudi ptice se ne naučijo takoj odleteti iz gnezda. Kakšna tudi pade. Zato je treba večkrat poskusiti. In starši moramo znati to zdržati. To ni enostavno, posebno mamam ne. (nasmeh)
S katerimi veščinami, lastnostmi bi po vašem mnenju morala biti opremljena vsaka babica oz. dedek? Kakšno vlogo naj imajo stari starši? Kje naj potegnejo mejo?
Z zdravo ljubeznijo do sebe. (nasmeh) Naj se dobro imajo, to je najbolje za vse. To mi je najprej prišlo na misel. Stari starši imajo tako vlogo, kot jim jo dodelijo mladi starši, če jo sprejmejo, ali pa tako, kot si jo izberejo sami, če jim dodeljena ni pogodu. Za vnuke so odgovorni njihovi starši, stari starši nimajo ne pravic ne dolžnosti. Resda imajo (imamo) željo po stikih z vnuki, a ta pot pelje preko njihovih staršev. To je bila moja lekcija. Na pomoč lahko priskočijo, če so naprošeni in oz. če si to želijo. In tu je meja – si to želijo, to zmorejo? To je edina meja. Je pa problem, da stari starši dostikrat nekaj naredijo, ker morajo ali se jim zdi, da morajo. Srčna vez vnuki–stari starši je neprecenljiva dragocenost, ki pa ni samoumevna, in dostikrat pot do nje ni tako romantična kot se slika. Tudi to pri starih starših povzroča stisko, ker je tabu tema. In smo spet pri Jesperjevih “novih temeljih”.
Kot Jungovska coachinja in art praktik se ne ukvarjate le s starimi starši in odraslimi otroki, kajne?
Ne, ni namenjeno samo njim, a velika večina nas tako ali tako sodi v kategorijo “odrasli otrok” . Jungovski coaching je tako kot vse smeri coachinga podrejen istim mednarodnim poklicnim standardom. Razlika je le ta, da se pri jungovskem coachingu uporabljajo orodja in metode, ki slonijo na izhodiščih švicarskega zdravnika in psihoanalitika Carla G. Junga. Vse vrste coachinga in vsi coachi vedo, da so pravi odgovori v klientu samem, v jungovskem coachingu bi semorda le natančneje izrazili – v klientovem(ne)zavednem. Eno od orodij in metod je tudi “art”, torej umetnost. Gre za to, da klient svoj občutek oziroma dilemo nariše, oblikuje v glini, oziroma naredi nek artefakt ali ga izrazi z gibom. To ni umetniško delo, lahko je preprosto, celo prazen list je lahko artefakt, če klient tako čuti. Ta izdelek potem vstopi v coaching trikotnik (klient – artefakt – coach) in olajša ter pospeši proces.
Še vedno ste zelo aktivni, predavate, sodelujete v podjetju Vitalni coaching … nekje ste dejali, da ste (bili) deloholik. Ali se sedaj znate ustaviti? Kdaj in kaj vas ustavi?
Nisem več deloholik, je pa to težko odvajanje, neprestano ropotanje misli po možganih te zasvoji. In tudi nisem zares zelo aktivna. Saj imam ves dan na voljo, da kaj počnem, kajti nimam rednih obveznosti, pokojnina pa (zaenkrat) prihaja redno. (nasmeh)
Ustavi me telo, ki se prej utrudi, zdaj ga slišim. Ustavi me zavedanje, da sem bila deloholik, najbolj pa me ustavita gozd in morje.
Čeprav trenutno živite v Črnučah, ste z Domžalami tesno povezani. Kako?
Sem Domžalčanka, rojena doma ob pomoči babice doma. Ja, v Domžalah sem celo rojena (nasmeh). Dolgo let jih nisem marala. A v jeseni življenja sem se vrnila; krasni dogodki, ki jih ponuja Kulturni dom Franca Bernika, so me privabili. Sem celo ponosna članica prve ekipe slamnikarskih vodnikov. Moje znanje ni bilo največje, gotovo pa sem bila najbolj srečna med vsemi. Šele med slamnikarskim izobraževanjem sem se dokončno pobotala z Domžalami in odtlej jih imam rada. Zato sem želela, da je prva predstavitev knjige prav tu. Ne živim tam, a se dnevno vračam v Domžale, tu imam prijatelje, Pekarijo Kancilija, Kamniško Bistrico, trgovine, tržnico. Pa še s kolesom lahko grem.
Zakaj niste marali Domžal?
Ker sem se v primarni družini slabo počutila, sem bila jezna na Domžale. Zdele so se mi omejene, brezzvezne … svojo jezo sem prenesla na kraj. Poznalo se je, da sem bila prva generacija priseljenega očeta, ki je sem prišel iz Srbije. Ko odrasel, zrel moški pride v nov kraj, ne prinese zgodovine mesta v družino, mama pa tudi ni bila “stara” Domžalčanka. A danes se od vseh krajev najbolj doma počutim prav v Domžalah. Ko potrebujem globok občutek doma, se odpravim na sprehod ob Kamniški Bistrici.
