Godbeni kolegi ga opisujejo kot skromnega, vestnega, marljivega in predanega. Njegov izredni doprinos so prepoznali tudi na Občini Domžale, kjer so Jožetu Pavliju podelili zlato plaketo za dolgoletno predano delovanje v Kulturnem društvu Godba Domžale, ki letos kot najstarejše domžalsko društvo praznuje 140-letnico ustanovitve in ob tem pripravlja pestro dogajanje. Na mladih svet stoji, je misel, ki jo Jože Pavli pogosto poudarja, in v duhu pomlajevanja od lanskega marca tudi vodi Godbo Domžale.
Kaj vam pomeni priznanje?
Vsekakor je to izjemna čast, saj v domžalski godbi delujem že od leta 1984, torej bo letos štirideset let, odkar sem član društva. Začel sem z dvanajstimi leti, tako da je bil takrat moj mali bobenček skupaj s pasom skoraj večji od mene. (smeh)
Kako se je začela vaša pot, kdo vas je spodbudil?
Spodbudil me je oče, ki je godbenik. Takrat nas je veliko otrok obiskovalo glasbeno šolo in kar samoumevno je bilo, da smo se otroci, katerih starši so bili godbeniki, vključili v godbo. Poleg tega nas je pokojni Tone Juvan, učitelj v glasbeni šoli in godbenik, zelo spodbujal k sodelovanju, tako da je bilo takrat veliko mladih, ki smo postali člani.
Že kmalu po vključitvi so vam v društvu zaupali vlogo obveščevalca članic in članov, v tistih časih najprej s kolesom, od vrat do vrat, nato preko telefona. Kako je to potekalo?
Pred mano je bil obveščevalec oče, tako da sem nadaljeval družinsko tradicijo. Godba je v tistih časih veliko igrala na pogrebih. To je bila doba stacionarnih telefonov. A vsi jih niso imeli, zato sem jih moral kot obveščevalec obiskati peš ali pa s kolesom. Tako sem obiskoval članice in člane po Domžalah, Dobu, Dragomlju ter spraševal, kdo lahko pride na pogreb in kdo ne. Porabil sem veliko časa, da sem obiskal vse, a le na podlagi tega smo potem lahko ugotavljali, ali bodo sekcije popolnjene ali ne. Ekipo je bilo treba sestaviti tako ali drugače. Včasih se je zgodilo, da sem prišel do konca obveščanja, a ni bilo dovolj članov ter članic posameznih sekcij. Vse tiste, ki niso imeli stacionarnega telefona in so rekli, da jih ne bo na nastop, je bilo treba ponovno obiskati in jih prepričati, da brez njih ne moremo.
Za obveščanje sem bil takrat plačan, zato sem kot mlad fant rad opravljal to delo. Vsaka žepnina je bila dobrodošla. V tistih časih so bili večinoma vsi nastopi plačani. Mladi, ki smo bili takrat pri godbi, smo bili zmeraj najbolj veseli našega blagajnika Konrada Gruma, ki je po nastopih ali na vaje prišel s kovčkom, polnim denarja. Vedno sem počakal, da se je nabralo za nekaj nastopov ter obveščanj. V določenem obdobju je vse skupaj naneslo za več kot odlično štipendijo.
Torej spremljate razvoj domžalske godbe že več desetletij – kako bi opisali društvo, kaj vse se je spremenilo od vaših začetkov? Kakšne so danes razmere v primerjavi s tistimi izpred 40 let?
Z vsakim prihajajočim dnem se trudimo izboljševati razmere v povezavi z delovanjem društva. Zelo cenim delo vseh mojih predhodnikov, ki so vsak po svojih najboljših močeh delovali v korist društva. Vsak je prinesel svojo noto, da smo lahko z vsakim letom delovanja rasli v organizacijskem smislu in napredovali na ostalih področjih. Kakovost našega orkestra raste, kar je tudi posledica tega, da si lahko privoščimo nakupe novih, kakovostnih instrumentov. Prav to je garancija za dvig kakovostnega “zvena” našega orkestra. Seveda je vse to povezano tudi z vajami ter udeležbo na njih.
Imamo tudi lastno šolo poučevanja godbenih instrumentov, ki je jamstvo, da bomo lahko v prihodnje dodajali v orkester tudi kader, ki ga potrebujemo. Hvala Danielu Savniku, da je zagnal ta projekt, ki kakovostno raste. Vabim vse, ki bi si želeli igrati v našem orkestru, imajo znanje igranja instrumentov, ki jih godba potrebuje (klarinet, saksofon, trobenta, rog, tenor, bariton, pozavna, tuba, tolkala), so zaključili oziroma še obiskujejo glasbeno šolo ter iščejo dodatni izziv igranja pri domžalski godbi. Namenoma izpuščam flavte. V tem trenutku imamo v društvu resnično prelep cvet deklet, ki sestavljajo številčno ekipo flavtistk.
Seveda pa si delovanja društva v preteklosti, sedanjosti ter tudi v prihodnosti ne predstavljamo brez Občine Domžale, ki nam vseskozi stoji ob strani. To je neprecenljivo. Zahvala gre tudi krajevnim skupnostim Simona Jenka, Slavka Šlandra in Venclja Perka. Seveda ne smemo pozabiti tudi na vse ostale podpornike društva. Brez vseh teh ne bi bili tam, kjer smo.
Lani marca ste prevzeli predsedovanje Kulturnemu društvu Godba Domžale, že pred tem ste bili več kot 20 let v upravnem odboru. S kakšnimi izzivi se soočate kot predsednik?
Vedno sem si želel biti predsednik, to je bila moja velika želja, in lani sem to funkcijo z veseljem sprejel. To je velika odgovornost – tako do samega sebe kot do društva. Čeprav sem bil dolga leta v upravnem odboru, kjer imaš funkcijo odločanja in izražaš svoja mnenja, nikoli nisem bil vpet v strukturo ožjega upravnega odbora, ki ga sestavljajo predsednik(-ca), podpredsednik(-ca) in tajnik(-ca) oz. administracija. Odkar sem predsednik, vidim, da ima omenjeni trio v sklopu upravnega odbora še dodatno težo v povezavi z usklajevanji, razpisi itd. Ogromno je obveznosti, papirnate vojne, odgovornosti, stvari, ki jih je treba rešiti znotraj omenjenega.
A imam odlično ekipo, s katero sem nadvse zadovoljen. Moja želja je bila tudi pomladitev upravnega odbora, ker želim, da mlajši začutijo odgovornost do društva. To mi je tudi uspelo, upravni odbor sem pomladil za dvajset, trideset let. Zdaj sva v njem le dva bolj izkušena, da spremljava delo mladih, ki odlično razmišljajo in delajo ter imajo fantastične ideje. Zdi se mi pomembno, da mladi izkusijo tudi drugo plat godbe: ko si član, prideš na nastop, odigraš, se malce podružiš in greš domov; ko imaš funkcijo v upravnem odboru, pa odločaš o stvareh, zaradi česar je odgovornost večja. Po enem letu dela moja mlada ekipa, ki odlično dela, drugače gleda na godbeno društvo. To mi povedo sami.
Zakaj je pomembno pomlajevanje?
V zadnjem obdobju smo v godbi pridobili kar nekaj mlajših članov ter članic. S tem trendom moramo tudi nadaljevati. Pomlajevanje orkestra je pomembno, saj je le to zagotovilo za nadaljnje dobro, kvalitetno delo in prihodnost, a mladega kadra ni lahko pridobiti. Brez vključevanja mladih v naše društvo se tradicija ne bo nadaljevala. Pri tem odlično sodelujemo z Glasbeno šolo Domžale, imamo različne projekte, s katerimi želimo privabiti mlade glasbenike, da se vključijo v naše godbeno društvo. Ob tem bi poudaril, da imajo pomembno vlogo pri vključevanju mladih tudi njihovi starši. Oni so tisti, ki lahko spodbudijo ali zavrejo otroka.
Kakšni so načrti in v katero smer želite voditi razvoj godbe?
V prvem letu predsednikovanja sem imel cilj, da zaženemo delo v pomlajenem upravnem odboru. To mi je uspelo, mladi prevzemajo naloge, tako da prihajajo novi izzivi.
V tem času je resnično veliko dela okoli praznovanja ob 140-letnici ustanovitve društva. Konec maja in v začetku junija pripravljamo tridnevno slavnostno dogajanje s slavnostno akademijo, slovesnim koncertom v Poletnem gledališču Studenec z glasbenima gostoma Raiven in Slovenskim oktetom ter dogodku Pozdrav iz Domžal, ki bo potekal v okviru Slamnikarskega sejma. Ob tem moram poudariti, da bi brez pripravljalnega odbora, ekipe, ki skrbi, da priprave na obletnico nemoteno potekajo, težko shajal. Vodja pripravljalnega odbora je Polona Mežnar. Hvala, Polona ter ekipa prekaljenih članov ter članic društva.
Poleg tega so se že začele priprave na naše poletno gostovanje, ko se v drugi polovici letošnjega avgusta odpravljamo v Francijo, kjer bomo nastopili na festivalu Fetes de la Rosiere v organizaciji mesta Vinay pri Grenoblu.
Kaj vam pomeni godba?
Sprostitev po službi. Prijetno je priti na vajo in nastope, prijetno se je družiti, pogovoriti, izmenjati mnenja. Po drugi strani pa mi z nastopom predsedniške funkcije godba predstavlja dodatno službo, saj se počutim kot direktor podjetja, ki vodi šestdeset, sedemdeset ljudi.
Sicer pa tudi res ste podjetnik oz. solastnik podjetja. Kako zahtevno je usklajevanje obeh vlog – predsedovanje godbi in vodenje lastnega podjetja? Po drugi strani pa lahko iz vodenja podjetja črpate navdih za vodenje godbe. So podobnosti?
Lahko vlečemo vzporednice med podjetjem in vodenjem godbe. Na prvem mestu je seveda podjetje, katerega solastnik sem, kjer se je vsakodnevno treba dokazovati. Odgovoren si naprej samemu sebi, sodelavcema, ker veš, da se samo po sebi ne bo nič zgodilo. Ni samoumevno, da boš naslednji mesec dobil plačo. Moraš si jo zaslužiti sam. Nisem zaposlen v nekem podjetju, kjer bi delal osem ur. Treba je delati veliko več, se dokazovati na terenu, da si zaupanja vreden poslovni partner.
KD Godba Domžale je institucija in glede na 140-letno tradicijo, ki jo obeležujemo letos, spoštovanja vredno podjetje. Tudi tukaj je prisotno vsakodnevno popoldansko ali večerno delo. Drugače ne gre. Sem pa hvaležen, da imam možnost kakšne zadeve za društvo urediti kar med službenim časom, sicer bi me še več stvari čakalo popoldan.
