torek, 5 julija, 2022
18.1 C
Kamnik
18.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
18.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
18.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
18.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
DomovPogovoriBorut Peršolja: Človek z razgledi

Borut Peršolja: Človek z razgledi

Eden izmed tistih, ki jih lahko poslušaš ure in ure. Domžalčan Borut Peršolja je gornik, snovalec domžalskih gorniških večerov, pisec bloga Razgledi, avtor številnih člankov o gorah in gorništvu ter opazovalec in tudi kritični komentator današnjega časa. Ko beseda nanese na Veliko planino, mu ni para. Njegovo znanje je tako široko, da bi ga lahko kamniški občinski in turistični delavci povabili še k čemu drugemu kot le pisanju vsebine velikoplaninske poti Po stopinjah pastirjev.

 zadnjem času ste se nekoliko umaknili iz javnosti. Kako to?

Saj nikoli niti nisem bil v javnosti. (smeh)

Bili ste na vidnejših funkcijah …

Dva mandata sem bil predsednik Planinskega društva Domžale. Vodenje sem prevzel po Petru Primožiču. Dva mandata sem bil tudi podpredsednik Planinske zveze Slovenije. Vendar mora po mojem mnenju po dveh mandatih vsak oditi s svoje funkcije, zato sem obe funkciji končal.

V letošnjem letu ni bilo gorniških večerov v domžalski knjižnici. Je to le premor?

Ne vem. Planinsko društvo jih ni uvrstilo v svoj program. Iz meni nerazumljivih razlogov so se po tridesetih letih odločili, da jih ne zanimajo več. Zato februarja gorniškega večera ni bilo, potem pa je tako ali tako sledila epidemija koronavirusa. Za jesen še ne vem, kako bo. Po 80 večerih imam na seznamu še 25 gostov, ki bi jih rad povabil. Ves čas se namreč pojavljajo zanimivi ljudje, ki imajo o hribih veliko zanimivega povedati. Zato bom to zgodbo najbrž nadaljeval sam.

Gorniški večeri so bili tudi precej obiskani, zato bi bilo škoda, da se ne bi nadaljevali.

Zlatega pravila o obisku ni. Ko sem gostil Aleša Štegra, našega daleč najboljšega mladega pesnika, ki je obhodil Slovenijo, je prišlo pet ljudi. Ko sem povabil Trkaja, ki je po obeh diagonalah prehodil Slovenijo, je prišlo sto mladostnikov. Običajno pa je bila dvorana res polna, še kakšen stol je bilo treba dodati. Hvaležen sem Domžalcu, da je gorniške večere zelo kmalu začel tudi snemati. Poleti sem ustvarjal novo spletno stran, zato sem preveril statistiko, in imajo nekateri posnetki tudi do 15 tisoč ogledov.

Kakšna bo vsebina nove spletne strani?

To bo spletna stran o preteklih gorniških večerih, na kateri bodo tudi posnetki in seveda napovednik novih. Moj prvi gorniški večer je bil že davnega leta 1990, tako da imajo res dolgo tradicijo, nabralo se je veliko materiala. V zadnjih letih sem imel po pet gostov na leto. To se mi zdi obvladljivo, lahko se dobro pripravim. Na nekatere pogovore se namreč pripravljam tudi po nekaj let …

Kako to?

Nekdo se mi zdi zanimiv in čakam. Nekoč sem v hribih srečal Tomaža Humarja, ki me je vprašal, zakaj ni nikoli gost na gorniškem večeru. Odvrnil sem mu, da tudi ne bo, kajti njegov stil alpinizma mi ni bil blizu. Zdi se mi, kot da je tekmoval z goro in vsemi ostalimi. Vesel sem, da sem lani za rep ujel Toneta Škarjo. Mislim, da mi je tudi on dal vedeti, da je to mogoče eden zadnjih trenutkov. S Tonetom nisva bila vedno na isti valovni dolžini. Oba sva bila podpredsednika Planinske zveze Slovenije (PZS) in sva se kdaj tudi skregala, vendar obenem tudi cenila eden drugega. Tone je pristal na pogovor in zgodilo se je nekaj, na kar sem zelo ponosen. Na koncu pogovora sem ga vprašal, če bi pristal, da ga jaz predlagam za častnega člana PZS. Presenetil sem ga, vendar se je z mojim predlogom strinjal. V trenutku sem sestavil predlog, ga poslal in PZS je za las ujela trenutek, da se mu je zahvalila in podelila naziv. Lep občutek, zadoščenje, ko v pravem trenutku narediš, kar je prav.

Tonetu Škarji ste na svojem blogu posvetili tudi pesem, v kateri govorite o veliki skrivnosti. Kaj je velika skrivnost?

Ne vem točno. Vsak zase najde pomen. To je upovedovalna moč gorništva in to je tisto, zaradi česar je gorništvo več kot šport. Znamo povedati, fotografirati, napisati, zapeti o vseh občutjih v gorah, ki so nam blizu.

Žal je meja med življenjem in smrtjo v hribih neznosno blizu, tudi veliko mojih prijateljev in znancev je ostalo v gorah, tako da se v prihodnje vidim na področju varnosti v gorah. Že vse življenje se ukvarjam z gorniškim usposabljanjem, vodenjem, pisanjem, zelo veliko sem delal kot inštruktor gorništva in menim, da ta trenutek slovenski hribi kličejo po veliki akciji o varnosti. Letos imamo že 25 mrtvih, pred leti celo 46. Za primerjavo, na cestah je smrtnih žrtev 91, torej so hribi že na polovici v primerjavi s cestami, pa se nihče resno in organizirano ne ukvarja z varnostjo v gorah.

Kako se boste tega lotili?

V okviru PZS sem že leta 2011 predstavil nacionalni program varnosti v gorah, vendar ga nista podprli niti PZS niti GRZS (Gorska reševalna zveza Slovenije), kar s prstom kaže na njun delež v tej zgodbi. Besedo nevarnost zelo nerad uporabljam, vedno govorim o varnosti, na tem mestu pa jo bom uporabil. Planinske poti so slabo vzdrževane, to je krivda PZS. Drugi del pa je krivda GRZS, ki se ne zna odločiti, ali je kot organizacija del civilne družbe ali le podaljšana roka države, ki jo v celoti tudi financira. In vse te neznosne polemike o reševanju neumnih, pijanih, malomarnih ne sodijo v njen okvir. Vse to se lahko reši s primerno vzgojo in tukaj je ključna šola. Slovenske šole morajo po učnem načrtu izpeljati dva gorniška športna dneva v vsakem razredu, pa vendar se vedno znova zgodi, da sta ponujena kot socialna kategorija za vse tiste, ki ne morejo na smučanje, plavanje, drsanje, ali pa izpeljana katastrofalno in vedno na isti cilj za vse otroke od prvega do devetega razreda. Seveda je taka hoja popolnoma dolgočasna. Medtem pa se ponuja polovica Slovenije, ki je gorniško izredno zanimiva, če pogledamo malce širše, pa je ta odstotek kar 80 %. Treba bi bilo pogledati celovito in vsi tisti, ki bi lahko pripomogli v tej situaciji, bi zdaj tudi morali. Nacionalni program iz leta 2011 je poskušal združevati in reševati vse te izzive na enem mestu.

Kakšni bodo prvi koraki?

Odličen zgled je zavod Varna pot in vsi ostali, ki so ogromno storili na področju varnosti v prometu. Jaz lahko pomagam s svojimi dolgoletnimi izkušnjami, se pa zavedam, da tema širše ni zanimiva. O tem sem že pisal tudi na svojem blogu. Članek je bil zelo odmeven in govori o tem, da so vsi mediji polni novic, ko deset reševalcev rešuje enega človeka, medtem ko nikogar ne zanima, ko en vodnik pelje v hribe deset otrok. Moj vidik je popolnoma drugačen, kajti sam te otroke, sedaj že odrasle in s svojimi družinami, v hribih srečujem še danes. Seveda sem za prostovoljstvo, ampak sam v primerjavi s PZS zagovarjam kakovostno prostovoljstvo z jasnimi pravili in merili.

Na stanje planinskih poti vedno bolj vplivajo tudi podnebne spremembe, kajne?

Res je. Sem geograf in sem se v preteklosti poklicno ukvarjal s Triglavskim in Skutinim ledenikom. Naši hribi so sestavljeni iz apnenca in dolomita. Največji dejavnik, ki jih preoblikuje, je mehansko preperevanje. Včasih so naši hribi 29. novembra zamrznili, zapadel je sneg in do 1. maja so bili v snegu in konzervirani. V sedanjih zimah, ko se temperatura spušča in dviga nad in pod ledišče celo večkrat v enem dnevu, je mehansko preperevanje bistveno bolj intenzivno kot v preteklosti, zato je tudi zapadnega kamenja na teh poteh bistveno več, kot ga je bilo v preteklosti. Siloviti nalivi kamenje še dodatno spirajo. Danes nosimo čelade na nekaterih poteh, kjer jih v preteklosti nikoli nismo. Starejši alpinisti se zbadajo in pravijo: »Ti hribi so pa zmeraj bolj “podrti”.« In v resnici je tako, to je dejstvo. Sezona se podaljšuje, vse več je obiskovalcev in vsi ti dejavniki se seštevajo ter “podirajo” gore.

Ali so tudi ljudje v hribih čedalje bolj “podrti”, sploh glede na množičnost, popularnost pohodništva, gorništva?

V osnovi je to zelo demokratična zgodba. Da gredo ljudje ven, je fantastično. Leta smo si za to prizadevali, pravzaprav je bila s tem namenom ustanovljena planinska organizacija. Ampak ljudi je treba načrtno vzgajati in naučiti hoje v hribe. Ob koncu prejšnjega tisočletja smo v okviru PZS razvili projekt kakovostne množičnosti. Najlepši dokaz, da vzgoja prinaša rezultate, je akcija “Odnesimo smeti v dolino”. To je naša, slovenska, avtohtona akcija. Začeli smo z otroki, vzgojili smo jih v tej miselnosti in danes so naši hribi čisti. Tudi na področju varnosti bi se morali odločiti in ljudi vzgojiti na dolgi rok.

Poleg tega so temperature v dolini čedalje bolj neznosne, vedno več ljudi se odpravi v bolj normalno in prijazno klimo – kam drugam kot v hribe! In tudi zato npr. Velika planina poka po šivih. Potem pa ljudje po kosilu trkajo na vrata pastirjev, ki so stari in se po kosilu zasluženo uležejo k počitku, in jih motijo. To je zelo banalen primer, zakaj je treba ljudi vzgajati in ves čas razvijati souporabo gorskega prostora, in sicer predvsem s pomočjo dialoga, poslušanja in kompromisov. Tega pri nas ni.

Omenjate Veliko planino, ki jo občudujete, imate radi, sodelovali ste pri velikoplaninski poti Po stopinjah pastirjev. Kako spremljate njen razvoj?

Z Veliko planino živim od majhnega, tu sem veliko časa preživel kot otrok. Spremljam jo kot raziskovalec, zelo blizu mi je kot geografu, ogromno sem tudi vodil po njej. Z ženo sva 25 let tu vodila tabore za otroke, ker je planina fantastična učilnica življenja. Za razliko od velike večine, ki tam vidi zgolj pastirje, sam vidim tudi naravo, ki je tu izjemna. Od krasa, podzemnega pretakanja vode, zastavnih krošenj in pijanih dreves, do rastja in živalstva. Iz tega se je razvil projekt otroške planinske poti, ki pa zaradi stanja z društvom trenutno stoji ob strani in za zdaj še ni v celoti uresničen.

Leta 2011 smo v okviru društva za varstvo Alp CIPRA na podlagi naročila Občine Kamnik naredili načrt upravljanja z obiskom in prvič dobili resne podatke o številu obiskovalcev. Že takrat je bilo na letni ravni 250 tisoč obiskovalcev, v enem dnevu smo našteli 1800 avtov. Zdaj jih je še bistveno več. Kar mene boli, je, da ne znamo ločiti med gorniško rabo in pohodniško rabo za množice. Slednje naj ostanejo na oskrbovanih kolovozih, sam pa si želim, da bi otroci za nami še vedno lahko doživeli tudi gorniški vidik Velike planine, kar pomeni, da morajo tudi planinske poti ostati takšne, kot so. Ko so na Jelševem konfinu brez kakršnegakoli dialoga povečali parkirišče, se je večina pohodniških obiskovalcev preselila tja, in iz čudovite planinske poti, široke za širino ramen, izjemne z vidika narave in gorništva, je v treh letih nastal meter in pol širok kolovoz, po katerem se spuščajo tudi s kolesi, zato je gorniško doživetje izredno okrnjeno. Vendar odločevalci enostavno ne dojamejo, da obstaja razlika med gorniškim načinom doživljanja in pohodništvom. Vse te vidike je treba uskladiti, to se da, vendar le z jasno vizijo in načrtom. Predvsem pa pogrešam zagnanost, na primer mladih, recimo iz kamniške gimnazije, ki bi lahko v Veliki planini prepoznali intelektualni, raziskovalni in izjemni doživljajski potencial.

Še preden sem potrdil sodelovanje pri snovanju poti Po stopinjah pastirjev sem imel veliko dilemo, ali sploh sodelovati ali ne, kajti sem proti označevanju s tablami. Hkrati bi po mojem mnenju lahko dosegli boljše rezultate z vodenjem, predvsem imam v mislih mlade pastirje in domačine, ki so na planini leta, in so del zgodbe, ki bi ljudi vodili po planini. Kljub vsemu sem se odločil za sodelovanje, kajti želel sem, da je vsebina kakovostna.

Tudi sami ste veliko vodili po Veliki planini. Kakšni so odzivi ljudi?

Veliko ljudi in skupin sem vodil po Veliki planini, od japonskih botanikov, ki so bili popolnoma navdušeni, do nepalskih šerp, ki so čutili neverjetno energijo, pokrajina se jim je zdela popolnoma domača in so bili prevzeti. In ne nazadnje vse te zgodbe otrok, ki so bili vključeni v naš tabor. Lani smo ob zaključku tabora sedeli v krogu, otroci in starši, in si izmenjevali izkušnje ter razlagali, kaj nam je bilo najbolj všeč. Zelo me je ganilo, ko je Ronja, tisto jesen je šla v prvi razred, rekla, da ji je bila najbolj všeč hoja. To je nekaj najbolj čudovitega, kar lahko dobiš.

Kaj pa vam pomeni hoja?

Med epidemijo koronavirusa sem bil presenečen, kako so se ljudje obrnili proti tako prvinski stvari, kot je hoja. Razočaran in jezen sem bil na PZS, ker so kar naenkrat zaprli vse planinske poti v Sloveniji. Prvič, oni niti ne upravljajo z njimi, skrbniki poti so planinska društva. Poleg tega bi lahko počakali, mogoče dva ali tri tedne, in bi potem videli, da je hoja še edino, kar nam je ostalo. Zdravstveni delavci, ki so delali dneve in dneve, ločeni od družin, so dejali, da jim po težkem delu ostane le še hoja. Šli so hodit, da so si zbistrili možgane. Ali ni to najboljša zgodba? Moje nekdanje planinsko društvo pa, namesto da bi ljudem priporočalo izlete v okolici Domžal, ki so izvrstni in jih ni malo, in na katerih bi ljudje lahko upoštevali vsa priporočila, ni naredilo nič. Drugi ekstrem je bil, ko so kolegi, kamniški gorski reševalci odganjali ljudi s Starega gradu, Svetega Primoža itd. Razumem, da nesreče v gorah ogrožajo tudi njih, vendar ti cilji predstavljajo hojo z običajnim tveganjem, ki pa kljub vsemu nudijo kakovostno gorniško doživetje. V tem pa ne vidim smisla. Hoja je namreč nekaj fantastičnega. In vsi tisti ljudje, ki smo se srečevali zgodaj zjutraj na vseh naših poteh, smo ostali ljudje … pogledali smo se, se pozdravili … potrebovali smo ta stik, ki ga sicer v tem času nismo dobili. Čudno je, da smo do te mere oddaljeni tako od samih sebe kot od narave, da je ljudi najlažje zapreti. Če bi znali to izkušnjo oplemenititi v najhujšem obdobju in nekaj dobrega potegniti iz nje, bi lahko rekli, da smo gorniški narod. Mi pa smo padli na celi črti, zato nikakor nismo gorniški narod.

Ali ste poetičen hodec? Kamniški Bistrici in poti ob njej namenjate čudovite zapise.

Imam srečo, da znam dobro opazovati. Sem razgledan, česar ne skrivam. Tudi moj blog se imenuje Razgledi. Pot ob Kamniški Bistrici je po mojem mnenju tisti čudoviti košček narave, ki ti lahko v eni uri ponudi veliko. Tukaj sem našel veliko zadovoljstva. Ko opazujem, vidim tako negativne kot tudi pozitivne stvari. Da se je reka v primerjavi s časi naše mladosti očistila, da je v njej življenje. Lahko bi odprli pogled nanjo in na ves ta živelj; tako bi imeli še več od tega, če bi odstranili nekaj ščavja, ki se razrašča okoli nje. Seveda ne tistega, ki je dom racam in ostalim bitjem. Hecno se mi zdi, da zamenjamo most, ki smo mu od nekdaj rekli Mostnarjeva brv, in novega piarovsko poimenujemo Most srčnih ljudi. Menim, da potrebujemo trdnejša jedra za identifikacijo s tem prostorom. Mostu bi na primer lahko dodali vsaj led zaslon s podatki o vodostaju ipd., kajti mostovi so v človekovem življenju pomemben duhovni prostor in pod njimi se pretaka nora energija. Enako velja za športni park Martina Krpana, ki po imenu z Domžalci nima nič skupnega in bi ga lahko poimenovali po katerem od domžalskih športnikov ali športnic. Veliko je takih, ki bi si to zaslužili. V našem prostoru nam manjka identifikacijskih točk, zato o Kamniški Bistrici govorim kot o nečem, kar je del nas.

Nič pa ne pišete o pravljični poti na Šumberk.

Prispevek je že napisan, ampak bo zelo kritičen, zato odlašam z objavo. Vem, da je bilo v projekt vložene veliko energije (žal pa tudi veliko denarja), vendar kljub temu ni preveč posrečen. Nista me prepričali niti vsebina niti izvedba. To ni Šumberk (ime verjetno izhaja iz nemške besede za lep grič – Schönberg), to je Disneyland. Veliko bolj mi je bila všeč stara zgodba lisičkine poti, ki jo je z lepim odnosom ustvaril kolega Miha Zabret, gozdar, ki je živel v tem prostoru. Zakaj je bilo treba sesuti dobro zgodbo? Lahko bi uporabili staro in jo – če sploh? – predrugačili.

Lani je minilo 30 let, odkar ste prav vi ustanovili Državno tekmovanje Mladina in gore. Kako je prišlo do tega in zakaj prav tekmovanje?

Ime je nekoliko nesrečno, saj to ni tekmovanje. V hribih je v prvi vrsti tovarištvo. Mi moramo drug drugemu pomagati. Ideja pa ni bila popolnoma moja. Vinko Cedilnik, ki je bil načelnik mladinskega odseka planinskega društva, sicer pa učitelj na Dobu, še prej ravnatelj v Domžalah, je takrat zbral druščino podobno mislečih in ugotovil, da mulci, ki radi hodimo v hribe in uživamo na planinskih krožkih, potrebujemo neko srečanje. Začeli so ga izvajati, moj doprinos pa je bil, da sem šel do takratnega župana Petra Primožiča, ki je idejo podprl. Star sem bil 16 let in spomnim se, da sem prišel v njegovo ogromno pisarno, domžalskemu županu sem razlagal, kakšno tekmovanje bi radi naredili. Kot rečeno, je idejo podprl in tako se je začelo. Ves čas sem si ta dogodek zamišljal kot srečanje otrok in mladostnikov, ki že prej sodelujejo v orientacijskih tekmovanjih, hodijo, markirajo poti, pobirajo smeti, enkrat na leto pa se srečajo na festivalu mladih v gorah. Nekaj let nam je to tudi uspevalo, potem pa je srečanje zašlo popolnoma v svojo smer. Mentorice so se začele boriti za vsako točko, za vsako besedo. Meni to ni bilo blizu, zato sem se od vsega skupaj oddaljil. Presenetljivo je, da prvotno zamišljeni koncept še vedno funkcionira in sem ponosen, da je tako, čeprav menim, da bi ga za današnjo mladino lahko predrugačili in ujeli korak s časom.

Kakšen je današnji mladi planinec, ki bo nekoč krojil slovensko planinstvo? Opažate razlike med generacijami planincev?

Včasih mi ljudje rečejo, da bi moral biti učitelj, ker imam smisel za otroke. Ampak v resnici samo uživam hoditi spredaj. Opažam, da veliko otrok potrebuje stik z naravo še bistveno bolj kot v preteklosti, hkrati pa veliko otrok v hribih ne zna hoditi. Težave imajo s prekomerno težo pa z osnovno motoriko. Na našem taboru se na primer prvi večer učimo zavezati gojzarje. Velikokrat opažam, da starši ne opravijo svojega temeljnega dela. Ampak svojega ne naredi niti šola. Z velikim mankom prihajajo v hribe, kar se kasneje odraža v številu nesreč in odnosu do gora.

Še vedno pa je zelo veliko tudi otrok, ki so zelo tovariški, ki v hribih popolnoma drugače funkcionirajo. Če bi učitelji znali videti to dragocenost! Otroka spoznaš v naravi in je lahko popolnoma drug človek kot v razredu, ker se popolnoma drugače sprosti in je lahko v odnosu do sočloveka popolnoma drugačen kot v storilnostno naravnanem okolju. Zdi se mi škoda, da slovenska šola tega ne uspe prepoznati in da ne znamo dobro osmisliti šole v naravi, centrov za šolske in obšolske dejavnosti, gorniških športnih dni.

Leta in leta sem si prizadeval, da bi prišel do ravnateljev in spregovoril o gorniškem športnem dnevu. Ko sem le dobil deset minut na njihovem letnem srečanju, sem lahko povedal le, da gorniške športne dneve diktirajo kuharice. Vsi učenci se morajo v šolo vrniti do kosila. Za hribe pa potrebuješ ves dan. Škoda, da ne znamo izkoristiti dobrih stvari, ki nam jih narava daje.

Kdo pa je vas navdušil za hojo in gore?

V bistvu sem se navdušil kar sam. V Domžalah sem zagnano igral nogomet in v osmem razredu se je bilo treba odločiti. Nogometne tekme so bile ob sobotah, tudi v hribe se je takrat v glavnem hodilo ob sobotah. Kaj sedaj? Oboje me je zanimalo, ampak obeh dejavnosti nisem mogel združevati. Kaj je prevesilo v prid hribov, ne vem. Sem pa potem jaz bil tisti, ki je pritegnil še starejšega brata in očeta. Slednji je sicer že pred tem hodil v hribe, ampak prav zelo zagnan ni bil, kasneje pa je naredil tudi tečaj za planinskega vodnika.

Tudi vaša žena je vodnica, na osnovni šoli, kjer poučuje, vodi planinski krožek. Kaj pa otroka?

Žena je učiteljica matematike. Zelo inovativna in predana svojemu poklicu. Starejša hči Kaja je stara 21 let, živi v Ljubljani, študira anglistiko in primerjalno književnost in deli vse tegobe in dileme, ki jih ta generacija ima. Luka je bil avgusta star 18. Hodi na gimnazijo Vič in pred kratkim je opravil tečaj za markacista. Imamo se fino. Znamo biti skupaj in znamo biti narazen. Hodita v hribe, ampak nikoli si nisem delal utvar, da bosta stopala po mojih poteh.

MATEJA ŠTRAJHAR, MATEJ PRIMOŽIČ

Foto: osebni arhiv Boruta Peršolje

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
light rain
18.1 ° C
18.8 °
16.4 °
92 %
2.6kmh
75 %
tor
27 °
sre
27 °
čet
26 °
pet
23 °
sob
25 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano