ponedeljek, 17 junija, 2024
26.6 C
Kamnik
26.6 C
Kamnik
ponedeljek, 17 junija, 2024
26.6 C
Kamnik
ponedeljek, 17 junija, 2024
26.6 C
Kamnik
ponedeljek, 17 junija, 2024
DomovPogovoriBoris Kopitar: Nikoli ne reci nikoli

Boris Kopitar: Nikoli ne reci nikoli

Le kdo ne pozna Borisa Kopitarja, ki že 40 let prihaja v domove Slovencev … sprva preko radijskih valov in televizijskih zaslonov, kot voditelj in pevec pa tudi s prireditvenih odrov? Preveč je oddaj in pesmi, da bi jih naštevali. Vse njegovo ustvarjanje je podčrtano predvsem z narodno-zabavno glasbo, ki mu je ljuba že od rane mladosti. Med vsemi dosežki izpostavlja dve enourni oddaji, ki ju je z ekipo oddaje Glasbeni spomini posnel z velikanoma slovenske narodno-zabavne glasbe Slavkom Avsenikom in Lojzetom Slakom. Danes klen sedemdesetletnik, ki je še vedno iskriv sogovornik in šale stresa mimogrede, pravi, da zdaj ne dela več toliko, temveč živi bolj ležerno. »Nenehno hitenje človeka obremenjuje. Nekateri mislijo, da je dirkanje smisel življenja, jaz pa pravim, da se ve, da sem življenje začel v ljubljanski porodnišnici, ve se tudi, kje ga bom končal, na srečo pa ne vem, kdaj. Zakaj bi se mi torej tako mudilo k cilju? Prav zato spoštujem vsak trenutek, ki mi je namenjen,« pravi Ihanec, ki mu anekdot in lepih spominov ne zmanjka. Nekaj od teh sva obudila v najinem pogovoru.


Lani oktobra ste praznovali 70-letnico. Kako ste jo obeležili?

Z ženo sva premišljevala, koga naj povabiva kot pevskega gosta, potem pa sva prišla na idejo, da bi lahko imel koncert kar sam. Prijatelje sem povabil na praznovanje 70-letnice in koncert, potem so me pa spraševali, kdo bo pel. Ali jaz nisem dovolj, da bi imel koncert, sem jim odgovoril. (smeh) Tako sem zapel 20 svojih pesmi in delil zgodbe, kako so nastale. Zabavali smo se, obujali skupne spomine, ob harmoniki Roberta Stoparja tudi plesali in se odlično imeli. Zelo vesel sem bil tudi presenečenja, ko je pred polnočjo prišla še Tanja Žagar in ustvarila odlično vzdušje ter pravo zabavo, tako da je praznovanje trajalo do četrte zjutraj. Še moj tast, ki je star 93 let, je plesal s Tanjo in vsemi nami! (smeh)

Ali vas bodo oboževalci lahko še videli na odru v bližnji ali daljni prihodnosti? Ob praznovanju svoje 60-letnice ste imeli posebne koncerte, zelo odmeven je bil tisti v Škofji Loki.

Res je, pet koncertov z naslovom Šestdeset let spominov sem imel. Vriskalo je v Tržiču, Vipavi, Idriji, na Vrhniki, osrednji koncert v Škofji Loki na večer pred mojo 60-letnico pa je bil nepozaben. Tik pred koncem koncerta je Robert Goter pripeljal svoje mlade učence harmonike, šestdeset jih je bilo, in ko so igraje drug za drugim začeli hoditi na oder, sem samo gledal in občudoval mladostni zanos. Res lepo presenečenje. Pesem Žametne vrtnice sem zapel ob spremljavi Prifarskih muzikantov, s katerimi je prišla tudi Rosvita Pesek in mi ob izbranih besedah podarila velik šopek žametnih vrtnic. To so trenutki, ki me ganejo in mi zelo veliko pomenijo.

Na velikih koncertnih odrih pa ne vem, če bom še nastopal. Koncertna scena je polna novodobnih, zelo domiselnih izvajalcev, saj so se časi zelo spremenili. Imeti je treba 2 milijona ali več ogledov neke nove skladbe, za vsako posebej najnovejši videospot in ogromno pojavljanja na družbenih omrežjih. Naj na mladih svet stoji, sam pa se prav rad odzovem, če me kdo povabi, naj komu od bližnjih polepšam tako ali drugačno praznovanje. O organizaciji velikih prireditev pa ne razmišljam.

Ali ste kdaj razmišljali, da bi napisali knjigo z vsemi svojimi zanimivimi spomini?

Načrta za knjigo nimam. Sem že veliko vsega povedal v raznih intervjujih! Knjiga je kot politika. Če napišeš po pravici, ti zamerijo eni, če ne napišeš po pravici, ti zamerijo drugi. Tako v mojem profesionalnem kot zasebnem življenju je bilo veliko takih trenutkov, za katere nisem prepričan, da bi bili primerni za knjigo. Ali pa bi moral dobro premisliti, kaj napisati, da se ne bi zameril še tistim štirim, ki bodo prišli na moj pogreb. (smeh) Torej, moje biografije ne bo, oboževalci pa lahko pogledajo oddaje iz arhivov, kjer bodo veliko izvedeli, ali pa počakajo na morebitno novo pesem. Morda bo nastala še kakšna, ker, kot rad rečem, nikoli ne reci nikoli.

Odraščali ste z mamo, ste edinec, oče vaju je zapustil kmalu po vašem rojstvu. Ali je to vplivalo na vas kot osebnost?

Na mene ni vplivalo, sem bil še premajhen, mamo pa je zaznamovalo. Težko je sprejela, ampak zdaj naj počiva v miru. Pri 86 letih je umrla na moji rami in imela sva lepo slovo. Tudi sicer sva bila zelo povezana. Oče je pokopan v slovenjgraškem koncu; vedno, ko grem v tiste kraje, se ustavim na njegovem grobu in mu prižgem svečo. Mama pa je bila moj vodnik, naučila me je vsega in z menoj delila lepe življenjske nauke, ki se jih še danes držim, saj so nauki vedno uporabni in bodo veljali večno.

Kako in kdaj se je začela vaša glasbena pot?

Morda nisem imel naravnega talenta, imel sem pa posluh za petje. Nekateri domačini se morda spomnijo, kako sem že navsezgodaj zjutraj pel po Ihanu, ko me je mama na kolesu peljala do gospe, kjer sem bil v varstvu, medtem ko je ona delala v tovarni Induplati. Le pol kilometra sem se peljal v tistem sedežku na krmilu, kot smo jih imeli včasih, jaz pa sem ves čas pel. (zapoje pesem So ptičice zbrane, v planinco lete …, op.p.) Vseh prvih pesmi me je naučila mama, saj je zelo rada in lepo pela.

Ali sta vam bila potem oder in nastopanje položena v zibko?

Ne, mislim, da ne. Kot mnogi sem se moral v življenju kar večkrat sam odločati, kakšna bo moja prihodnost. Anton Križaj, ihanski šolski upravitelj, je zaslužen, da sem lahko doživel čar odra in petja. V Ihanu je osnoval otroško igralsko skupino in jaz sem bil takoj zraven. On je režiral, mi smo igrali, še Andrej Zajc, znani igralec iz naših krajev v tistih časih, je sodeloval, učil nas je govoriti. Učitelj je v meni očitno videl potencial, ki je fanta iz Ihana pognal naprej. Žal je že pokojni, a zelo je bil ponosen name, predvsem ko mi je uspelo. Ko so s kolegi v eni ljubljanskih restavracij proslavljali okroglo obletnico zaključka učiteljišča, me je povabil, naj jim kaj zapojem. Z veseljem sem se mu oddolžil za vsa prijetna mladostna leta v ihanski šoli.

Prav on vas je v četrtem razredu osnovne šole peljal na avdicijo v Studio 14 Radia Ljubljana za oddajo Pokaži, kaj znaš. A sprejeti niste bili. Kako je ta izkušnja (otrok, studio, Ljubljana) vplivala na vas?

Vse življenje sem potrpežljiv in vztrajen. Že takrat sem bil. Z Antonom Križajem sva namreč celo dopoldne čakala v vrsti. Brez te moje skrite notranje želje, ki se je morda šele zdaj dobro zavedam, ne bi bilo ničesar, tudi pri kasnejših odločitvah v življenju ne.

Na avdicijo sva čakala in čakala. Poleg naju je bilo ogromno ljubljanskih deklic s pentljami v laseh, jaz pa sem prišel z učiteljem na zelenem mopedu. Za nastop sva izbrala pesem Bele ladje, ki je težka, a še danes jo znam na pamet. (začne peti, op.p.) S klavirjem me je spremljal znani glasbenik Borut Lesjak, ki mi je rekel, da lepo pojem, ampak da oni potrebujejo deklice. Malo sem bil siten, zato sem jih vprašal, zakaj niso napisali, da je avdicija za dekleta, in bi jaz prišel kdaj drugič, ko bi bila avdicija za fante. Dejali so, naj kar še malo vadiva. Za mladega fanta to ni bilo nič posebnega, ampak že takrat sem začutil te razlike … da ni vseeno, koliko znaš, s kakšnim žarom si želiš uspeti, ali sploh imaš posluh … ampak bolj, kakšen prideš, od kod si. Danes sta se urbano in ruralno območje popolnoma približala, takrat pa so bile velike razlike. A dejstvo, da nisem bil sprejet, me ni toliko prizadelo, da ne bi še naprej vztrajal. Po tridesetih letih od avdicije sem pri založbi ZKP RTV Slovenija v tem istem studiu posnel prvo samostojno kaseto z desetimi pesmimi, ki je šla zelo dobro v promet.

Boris Kopitar
Boris Kopitar se je kot voditelj Vala 202 ekipi pridružil že davnega leta 1980. // Foto: osebni arhiv Borisa Kopitarja

Vaši pevski začetki so zelo zanimivi. Prvi nastop pri kamniško-domžalski zasedbi Kovinarji je posebna zgodba.

Ko sem poslušal Kovinarje, sem razmišljal le o tem, da bi smel zapeti z njimi. Bil sem v vojski, a naključje je hotelo, da sem prišel na dopust prav takrat, ko so Kovinarji igrali na ihanski veselici. Vojaška pravila so bila taka, da sem moral tudi na veselico v vojaški uniformi. Postavil sem se pod oder, jih opazoval in vodjo Martina Capudra prosil, če lahko zapojem z njimi. Vprašali so me, katero pesem znam. Ker so bili Avseniki moji idoli, sem znal vse njihove pesmi na pamet, zato smo se odločili za dve njihovi. Moj nastop je bil med ljudmi tako dobro sprejet, da so me po koncu služenja vojaškega roka Kovinarji za stalno povabili v skupino. To je bil zadetek v polno, saj sem potem v skupini pel, vodil koncerte in skrbel še za humor. Še danes sem članom skupine hvaležen, da so me tako prijazno popeljali na glasbeno pot.

Vsekakor so bili takrat časi drugačni, pri Kovinarjih ste imeli, denimo, na nastopih le en mikrofon?
Res je, le en velik kockasti mikrofon smo imeli, saj je imel ojačevalec le eno vtičnico… no, to pravzaprav sploh ni bil ojačevalec, ker je imel en sam potenciometer za glasnost dveh zvočnikov, ki smo ju na vrtnih veselicah z vrvmi privezali na kakšno višje drevo. Menda je bil to predelan radijski sprejemnik iz strmoglavljenega vojaškega letala. Mikrofon sem kot pevec držal v roki, na moji desni je vanj trobil trobentar Jože, na levi klarinetist Tine, pa še vodja Martin je moral s harmoniko kar zelo glasno igrati, da se je kaj slišalo. Moj sluh je bil na veliki preizkušnji, zato sem z leti postal naglušen in zdaj s pridom uporabljam slušna aparata.

Kako danes gledate na mlade zasedbe; kakšne so, če jih primerjate z vami?

Na začetku smo mi bolj ali manj igrali za dobro malico in pijačo ter v veliko osebno zadovoljstvo vseh. Honorarji so komaj povrnili potne stroške nastopov, vaj in obnavljanja opreme. Danes pa je vse veliko bolj profesionalno naravnano. Brez dobrih ali kar odličnih osnovnih sredstev niti vstopiti ne moreš na glasbeni trg. Je pa danes več možnosti, saj tehnični pripomočki omogočajo marsikaj. Če karikiram, že skoraj v kopalnici se lahko posname pesem. Produkcija je veliko bolj množična kot nekdaj, ogromno je novih skladb pa tudi skupine imajo mnogo več visoko izobraženih glasbenikov, kot so jih imele nekoč. A moj življenjski slogan je: naj cveti sto cvetov in vsak naj svojega voha. Za vsako glasbo se najdejo poslušalci, ki odločajo, kaj jim bo všeč in kaj ne.

S Kovinarji ste sodelovali deset let in gostovali tako v Sloveniji kot Evropi. Kako se spominjate teh časov, ko ste kot mlad fant potovali po svetu, kar v tistih časih ni bilo samoumevno?

Potovanja muzikantov na daljših razdaljah niso potovanja v turističnem pomenu besede, to je ena sama vožnja in delo. Ko sem se na turnejah pridružil mnogim uveljavljenim ansamblom kot pevec in voditelj, sem kdaj vodji ansambla tudi potarnal, da je vožnja precej naporna. Rekel mi je: »Poglej, Boris, saj smo v Kitzbühlu, malo ljudi vidi te kraje pa še plačati morajo za to, mi pa se skozi peljemo.« »Ja, točno to, mi se pa skozi peljemo,« sem odvrnil. Prav veliko iz avta nismo videli, krajev se je nabralo res veliko. Že takrat sem spoznal, da je organizacija nastopov v tujini veliko bolj urejena, vse je potekalo do potankosti po načrtu in nikoli se ni zgodilo, da bi igranje odpadlo zaradi slabega vremena, saj so povsod imeli pripravljene velike šotore. Ne moreš oditi od doma navsezgodaj 1000 km daleč, da se boš zvečer, ko bo začelo deževati, obrnil in šel domov. Honorarji niso bili veliki, veliko nam je pomenilo tudi to, da smo lahko slovensko glasbo in petje ponesli v širni svet.

Tudi kasneje ste bili na pettedenski turneji po Ameriki in Kanadi z ansamblom Vikija Ašiča, pa v Avstraliji s tremi dekleti z imenom Zapeljivke. Kaj vam je tujina dala, kakšna posebna spoznanja?

Naj poudarim, da se mi je večina stvari v življenju zgodila naključno, nikoli nisem načrtoval ali razmišljal, da se bo kaj takega sploh zgodilo. Zato je spet in spet moje vodilo “nikoli ne reci nikoli”. V Avstraliji se je na koncertih smejalo, plesalo in tudi jokalo. Nastopali smo med slovenskimi izseljenci, za nastop nismo zahtevali honorarja, ampak solze, ko sem zapel Bo moj vnuk še pel slovenske pesmi ali pa pesem Domovina, so pomenile več kot vsako plačilo. Če moški jokajo, to pomeni, da je lep koncert. In solzá ter objemov je bilo ogromno. Slovo je bilo v Perthu, Adeleidu, Melbournu ali Sydneyju vsakokrat težko. Spraševali so me, če bomo še kdaj prišli. In sem rekel: nikoli ne reci nikoli. V Melbournu so naši izseljenci s solzami v očeh, dokler se je dalo, spremljali odhajajoči vlak, ki nas je peljal proti Sydneyju, in sporočali: Pozdravite nam Slovenijo! Obljubili smo jim. Človek nikoli ne ve, kaj bo jutri, in če bo še kdaj lahko prišel domov ali mi k njim.

Pesem Žametne vrtnice je poleg pesmi Bo moj vnuk še pel slovenske pesmi največja izmed vaših uspešnic. Prav letos mineva 30 let od njenega nastanka. Besedilo je napisal Mengšan Ivan Sivec. Kako je prišlo do tega sodelovanja?

Ivan Sivec in skladatelj Milan Ferlež sta vsak po svoji plati imela pripravljenih kar nekaj pesmi, a nikogar, ki bi jih zapel, saj so bili aktualni pevci vsi zasedeni. Stala sta pred radijsko hišo na Tavčarjevi in se o tem pogovarjala, jaz pa sem šel spet čisto slučajno s televizije, pa pravi Sivec, ki me je poznal: »Glej ga, Milan, ta bo pel. Boris.« Dogovorili smo se in ob devetih drugih skladbah na kaseti so nastale tudi Žametne vrtnice, ki so takoj postale velika uspešnica in še danes so zelo priljubljene.

Imate pesem Žametne vrtnice tudi vi tako radi kot poslušalci ali vam gre kdaj že na živce?

Slišal sem, da so jo v času nastanka v nedeljskih čestitkah na radiu Murski val predvajali kar dvajsetkrat v enem dopoldnevu… v tem primeru bi najbrž res radio skozi okno vrgel. (smeh) Sicer pa ne, ne gre mi na živce, rad jo imam in nikoli se je ne naveličam. Srečen sem, da so se moje pesmi prijele in so jih ljudje vzeli za svoje. Ko sem sodeloval z Alpskim kvintetom, sem vozil Ota Pestnerja, ker sploh ni imel izpita za avto. In je nekoč izjavil: »Trideset let in še enkrat ter še enkrat pa stokrat.« Ja, žametne vrtnice, dvestokrat … zakaj pa ne? Besedilo Ivana Sivca je enkratno in vsakič znova, ko pesem zapojem, je lepa. Poleg tega jo na raznih praznovanjih posvetim prav tistemu, ki praznuje, tako da je vsakič malo drugačna … (zapoje: Rdeče vrtnice Marjani naj cvetijo, op.p.)

Boris Kopitar
Leta 1990 je Boris s petčlansko ekipo slovenske televizije pripravil dve polurni oddaji Videomeh v Ameriki in Clevelandu; na njegovi terasi je posnel pogovor s Frankiejem Jankovicem, ameriškim kraljem polke in prvim nosilcem nagrade grammy za polko, ki jo je prejel leta 1986. // Foto: osebni arhiv Borisa Kopitarja

Seveda pa niste le pevec, temveč tudi voditelj, urednik in scenarist številnih oddaj tako na televiziji (Videomeh, Vsakdanjik in praznik, Glasbeni spomini) kot prireditev v dvoranah.

Koliko lepih spominov se je nabralo na vse, kar smo z mnogimi ekipami ustvarili, in koliko mejnikov smo premaknili! Posneli smo, denimo, 25 terenskih Videomehov v Kamniku, Mengšu, Vinski Gori, od tega tri silvestrske v studiu 1 nacionalne TV s sovoditeljicami Sašo Lendero, Tanjo Žagar in Nušo Derenda. Z vsako od njih sva posnela duet za vstop v aktualno novo leto. Prvi silvestrski Videomeh leta 1990 smo snemali v Vinski Gori. Takrat je bil v Ljubljani slovenski partijski kongres in so bili vsi snemalci ljubljanske televizije tam, tako da smo si morali sposoditi zagrebško ekipo. Kot scenarist vseh Videomehov sem v scenarij prvič napisal, naj bodo snemalci oblečeni v narodne noše. Ker je scenarij treba spoštovati, so si zagrebški dečki oblekli nalašč za to priložnost sposojene slovenske narodne noše. Zelo so jim pristajale. (smeh)

Res. Kar nekaj mejnikov smo premaknili. Bil sem tudi prvi, ki je v scenarije polurnih oddaj z domačimi ansambli vnesel spremembo, da glasbeniki v oddajah niso le igrali, spodaj pa je pisalo, kašen je naslov skladbe in kdo so avtorji, temveč so muzikanti tudi spregovorili, kaj povedali o sebi in svoji glasbi.

Morda bralci ne vedo, da so bile vse dejavnosti, po katerih ste prepoznavni, pravzaprav vaš konjiček. Kako je bilo to sploh mogoče, kako ste usklajevali redno službo in glasbo, televizijo?

Ni bilo lahko. Včasih se tudi sam vprašam, kako mi je uspelo. A bil sem trmast. Ko že misliš, da ne bo šlo, je treba kar vztrajati. Težko je bilo usklajevati čas. Včasih, ko smo še brez avtocest iz Prekmurja do Ihana vozili tri ure in pol, smo tam z nastopom zaključili ob dveh ponoči, hitro pospravili inštrumente, kable in ozvočenje ter sedli v avto, tako da sem do ponedeljkovega začetka službe spal le kakšno uro. Toda imel sem zlatega in razumevajočega šefa. Trzinec Franci Mušič je bil tak. Imel je načelo, ki ga še danes marsikateri šef nima. Rekel mi je: delo mora biti opravljeno tako in takrat, kot se bova dogovorila, potem pa zaradi mene pojdi in počni, kar hočeš. Njegovega zaupanja res nikoli nisem izigral. Za tisto, kar imaš rad, je vredno malo potrpeti.

Ste kdaj naleteli na neodobravanje, poniževanje, ker delo na televiziji oz. radiu ni bil vaš poklic, ker ste bili samouk?

Bil sem in sem še vedno fant z dežele in ravno v tem grmu tiči zajec. Z vsakim sem bil prijazen, nikoli se nisem prepiral, vedno sem poskušal obrniti situacijo na šalo in v stresnih situacijah sprejemati kompromise. Denimo, pogosto sem slišal, da sem iz Ihana, kjer so doma pujski. »Točno to, “ihanski brancini”,« sem dejal in se pošalil, »včasih, ko grem mimo farme, imam kar malo domotožja. Ampak imam smolo, ker sem Kopitar.«

Nekateri niso mogli verjeti, da je ta fant z dežele, brez zvez in poznanstev uspel najprej v beli Ljubljani in posredno po vsej Sloveniji. Meni se je v življenju mnogo stvari zgodilo slučajno, a vedno sem znal zgrabiti priložnost. Premaknili smo veliko mejnikov, a bržkone mi je bilo celo lažje, ker nisem bil niti minuto zaposlen na RTV Slovenija, ki je velik sistem z več kot 2000 zaposlenimi, kjer en posameznik ne pomeni nič. Tega sem se vedno zavedal.

Ob prebiranju vašega bogatega življenjepisa se človek čudi, koliko ste postorili, vaše življenje se bere kot lepa zgodba o uspehu … Pa so nedvomno vmes bili tudi težki trenutki?

Mladost so naši spomini … je skladba, ki sem jo podpisal po glasbeni in besedilni plati in me po 155 enournih oddajah Glasbeni spomini spominja na odločitev o ukinitvi le teh. Ljudje smo ustvarjeni tako, da poskušamo slabo čim prej pozabiti, dobrega se spomnimo vse življenje. Jaz se samo dobrih stvari spomnim. Zares pa je bilo vsega na pretek, malo dežja, veliko sonca, grmenja pa ne prav dosti… že zaradi moje narave se grmenja iz mene ni dalo zvabiti, saj sem se rajši umaknil, kot da bi se prepiral, kdo ima prav. V življenju je velikokrat tako, da začneš, kadar hočeš, in nehaš, kadar moraš.

Že vse življenje živite v Ihanu. Kako spremljate razvoj domačega kraja?

V Ihanu sem se rodil, no, pravzaprav v ljubljanski porodnišnici, kar leta 1952 ni bilo ravno običajno, saj so se moji vrstniki večinoma rojevali doma, še danes živim v Ihanu in upam, da bom tu tudi končal svoje zemeljsko potovanje … ali pa vsaj kje blizu.

Na Ihan v otroštvu imam lepe spomine. Star sem bil devet let, ko so nas tovornjakarji, ki so vozili gramoz za farmo bekonov, ki je takrat še ni bilo, posedli v naročje na voznikov sedež in smo za velikim lesenim volanom vozili tovornjake. Za potrebe gradnje farme so izkopali ogromno gramoza, tako da smo v veliki in globoki jami imeli poleti bazen, kjer smo se kopali, pozimi pa drsališče. Drsalk seveda nismo imeli, a smo si jih otroci kar čez črne gumijaste Bata škornje ukrivili sami iz aluminijastih profilov za spajanje sten montažnih hišic, ki so bile postavljene za delavce na farmi. V gramozni jami sem se tudi naučil plavati. Iz plohov za opaž, ki so ležali okoli, smo skupaj zbili splav, a imeli smo premalo žebljev, zato je na sredini jame splav razpadel in otroci smo popadali v globoko vodo ter po sistemu “kakor znaš” odplavali v slogu “psička” do obrežja.

Danes je Ihan najmanj trikrat večji kot v času mojega otroštva. Ljudje so ugotovili, da je blizu Ljubljane in avtoceste, hkrati pa še vedno na deželi. Kraj se razvija, kar je super. Sam sem v prvi razred hodil še v šolo v zasebni hiši, potem pa smo se preselili v popolnoma novo šolo s štirimi razredi, v petem pa je bila telovadnica. Vrtca še dolgo ni bilo, danes pa imamo v Ihanu kar dva, starega in novega, ter novo sodobno devetletko. Ker je šola na obrobju Ihana, pogled skozi okna učilnic seže na brezmejne travnike, kamor nese oko. Upam, da bo še dolgo tako.

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
few clouds
26.6 ° C
28.8 °
24.2 °
51 %
1.5kmh
20 %
pon
27 °
tor
28 °
sre
30 °
čet
29 °
pet
32 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano

DomovPogovoriBoris Kopitar: Nikoli ne reci nikoli

Boris Kopitar: Nikoli ne reci nikoli

Le kdo ne pozna Borisa Kopitarja, ki že 40 let prihaja v domove Slovencev … sprva preko radijskih valov in televizijskih zaslonov, kot voditelj in pevec pa tudi s prireditvenih odrov? Preveč je oddaj in pesmi, da bi jih naštevali. Vse njegovo ustvarjanje je podčrtano predvsem z narodno-zabavno glasbo, ki mu je ljuba že od rane mladosti. Med vsemi dosežki izpostavlja dve enourni oddaji, ki ju je z ekipo oddaje Glasbeni spomini posnel z velikanoma slovenske narodno-zabavne glasbe Slavkom Avsenikom in Lojzetom Slakom. Danes klen sedemdesetletnik, ki je še vedno iskriv sogovornik in šale stresa mimogrede, pravi, da zdaj ne dela več toliko, temveč živi bolj ležerno. »Nenehno hitenje človeka obremenjuje. Nekateri mislijo, da je dirkanje smisel življenja, jaz pa pravim, da se ve, da sem življenje začel v ljubljanski porodnišnici, ve se tudi, kje ga bom končal, na srečo pa ne vem, kdaj. Zakaj bi se mi torej tako mudilo k cilju? Prav zato spoštujem vsak trenutek, ki mi je namenjen,« pravi Ihanec, ki mu anekdot in lepih spominov ne zmanjka. Nekaj od teh sva obudila v najinem pogovoru.


Lani oktobra ste praznovali 70-letnico. Kako ste jo obeležili?

Z ženo sva premišljevala, koga naj povabiva kot pevskega gosta, potem pa sva prišla na idejo, da bi lahko imel koncert kar sam. Prijatelje sem povabil na praznovanje 70-letnice in koncert, potem so me pa spraševali, kdo bo pel. Ali jaz nisem dovolj, da bi imel koncert, sem jim odgovoril. (smeh) Tako sem zapel 20 svojih pesmi in delil zgodbe, kako so nastale. Zabavali smo se, obujali skupne spomine, ob harmoniki Roberta Stoparja tudi plesali in se odlično imeli. Zelo vesel sem bil tudi presenečenja, ko je pred polnočjo prišla še Tanja Žagar in ustvarila odlično vzdušje ter pravo zabavo, tako da je praznovanje trajalo do četrte zjutraj. Še moj tast, ki je star 93 let, je plesal s Tanjo in vsemi nami! (smeh)

Ali vas bodo oboževalci lahko še videli na odru v bližnji ali daljni prihodnosti? Ob praznovanju svoje 60-letnice ste imeli posebne koncerte, zelo odmeven je bil tisti v Škofji Loki.

Res je, pet koncertov z naslovom Šestdeset let spominov sem imel. Vriskalo je v Tržiču, Vipavi, Idriji, na Vrhniki, osrednji koncert v Škofji Loki na večer pred mojo 60-letnico pa je bil nepozaben. Tik pred koncem koncerta je Robert Goter pripeljal svoje mlade učence harmonike, šestdeset jih je bilo, in ko so igraje drug za drugim začeli hoditi na oder, sem samo gledal in občudoval mladostni zanos. Res lepo presenečenje. Pesem Žametne vrtnice sem zapel ob spremljavi Prifarskih muzikantov, s katerimi je prišla tudi Rosvita Pesek in mi ob izbranih besedah podarila velik šopek žametnih vrtnic. To so trenutki, ki me ganejo in mi zelo veliko pomenijo.

Na velikih koncertnih odrih pa ne vem, če bom še nastopal. Koncertna scena je polna novodobnih, zelo domiselnih izvajalcev, saj so se časi zelo spremenili. Imeti je treba 2 milijona ali več ogledov neke nove skladbe, za vsako posebej najnovejši videospot in ogromno pojavljanja na družbenih omrežjih. Naj na mladih svet stoji, sam pa se prav rad odzovem, če me kdo povabi, naj komu od bližnjih polepšam tako ali drugačno praznovanje. O organizaciji velikih prireditev pa ne razmišljam.

Ali ste kdaj razmišljali, da bi napisali knjigo z vsemi svojimi zanimivimi spomini?

Načrta za knjigo nimam. Sem že veliko vsega povedal v raznih intervjujih! Knjiga je kot politika. Če napišeš po pravici, ti zamerijo eni, če ne napišeš po pravici, ti zamerijo drugi. Tako v mojem profesionalnem kot zasebnem življenju je bilo veliko takih trenutkov, za katere nisem prepričan, da bi bili primerni za knjigo. Ali pa bi moral dobro premisliti, kaj napisati, da se ne bi zameril še tistim štirim, ki bodo prišli na moj pogreb. (smeh) Torej, moje biografije ne bo, oboževalci pa lahko pogledajo oddaje iz arhivov, kjer bodo veliko izvedeli, ali pa počakajo na morebitno novo pesem. Morda bo nastala še kakšna, ker, kot rad rečem, nikoli ne reci nikoli.

Odraščali ste z mamo, ste edinec, oče vaju je zapustil kmalu po vašem rojstvu. Ali je to vplivalo na vas kot osebnost?

Na mene ni vplivalo, sem bil še premajhen, mamo pa je zaznamovalo. Težko je sprejela, ampak zdaj naj počiva v miru. Pri 86 letih je umrla na moji rami in imela sva lepo slovo. Tudi sicer sva bila zelo povezana. Oče je pokopan v slovenjgraškem koncu; vedno, ko grem v tiste kraje, se ustavim na njegovem grobu in mu prižgem svečo. Mama pa je bila moj vodnik, naučila me je vsega in z menoj delila lepe življenjske nauke, ki se jih še danes držim, saj so nauki vedno uporabni in bodo veljali večno.

Kako in kdaj se je začela vaša glasbena pot?

Morda nisem imel naravnega talenta, imel sem pa posluh za petje. Nekateri domačini se morda spomnijo, kako sem že navsezgodaj zjutraj pel po Ihanu, ko me je mama na kolesu peljala do gospe, kjer sem bil v varstvu, medtem ko je ona delala v tovarni Induplati. Le pol kilometra sem se peljal v tistem sedežku na krmilu, kot smo jih imeli včasih, jaz pa sem ves čas pel. (zapoje pesem So ptičice zbrane, v planinco lete …, op.p.) Vseh prvih pesmi me je naučila mama, saj je zelo rada in lepo pela.

Ali sta vam bila potem oder in nastopanje položena v zibko?

Ne, mislim, da ne. Kot mnogi sem se moral v življenju kar večkrat sam odločati, kakšna bo moja prihodnost. Anton Križaj, ihanski šolski upravitelj, je zaslužen, da sem lahko doživel čar odra in petja. V Ihanu je osnoval otroško igralsko skupino in jaz sem bil takoj zraven. On je režiral, mi smo igrali, še Andrej Zajc, znani igralec iz naših krajev v tistih časih, je sodeloval, učil nas je govoriti. Učitelj je v meni očitno videl potencial, ki je fanta iz Ihana pognal naprej. Žal je že pokojni, a zelo je bil ponosen name, predvsem ko mi je uspelo. Ko so s kolegi v eni ljubljanskih restavracij proslavljali okroglo obletnico zaključka učiteljišča, me je povabil, naj jim kaj zapojem. Z veseljem sem se mu oddolžil za vsa prijetna mladostna leta v ihanski šoli.

Prav on vas je v četrtem razredu osnovne šole peljal na avdicijo v Studio 14 Radia Ljubljana za oddajo Pokaži, kaj znaš. A sprejeti niste bili. Kako je ta izkušnja (otrok, studio, Ljubljana) vplivala na vas?

Vse življenje sem potrpežljiv in vztrajen. Že takrat sem bil. Z Antonom Križajem sva namreč celo dopoldne čakala v vrsti. Brez te moje skrite notranje želje, ki se je morda šele zdaj dobro zavedam, ne bi bilo ničesar, tudi pri kasnejših odločitvah v življenju ne.

Na avdicijo sva čakala in čakala. Poleg naju je bilo ogromno ljubljanskih deklic s pentljami v laseh, jaz pa sem prišel z učiteljem na zelenem mopedu. Za nastop sva izbrala pesem Bele ladje, ki je težka, a še danes jo znam na pamet. (začne peti, op.p.) S klavirjem me je spremljal znani glasbenik Borut Lesjak, ki mi je rekel, da lepo pojem, ampak da oni potrebujejo deklice. Malo sem bil siten, zato sem jih vprašal, zakaj niso napisali, da je avdicija za dekleta, in bi jaz prišel kdaj drugič, ko bi bila avdicija za fante. Dejali so, naj kar še malo vadiva. Za mladega fanta to ni bilo nič posebnega, ampak že takrat sem začutil te razlike … da ni vseeno, koliko znaš, s kakšnim žarom si želiš uspeti, ali sploh imaš posluh … ampak bolj, kakšen prideš, od kod si. Danes sta se urbano in ruralno območje popolnoma približala, takrat pa so bile velike razlike. A dejstvo, da nisem bil sprejet, me ni toliko prizadelo, da ne bi še naprej vztrajal. Po tridesetih letih od avdicije sem pri založbi ZKP RTV Slovenija v tem istem studiu posnel prvo samostojno kaseto z desetimi pesmimi, ki je šla zelo dobro v promet.

Boris Kopitar
Boris Kopitar se je kot voditelj Vala 202 ekipi pridružil že davnega leta 1980. // Foto: osebni arhiv Borisa Kopitarja

Vaši pevski začetki so zelo zanimivi. Prvi nastop pri kamniško-domžalski zasedbi Kovinarji je posebna zgodba.

Ko sem poslušal Kovinarje, sem razmišljal le o tem, da bi smel zapeti z njimi. Bil sem v vojski, a naključje je hotelo, da sem prišel na dopust prav takrat, ko so Kovinarji igrali na ihanski veselici. Vojaška pravila so bila taka, da sem moral tudi na veselico v vojaški uniformi. Postavil sem se pod oder, jih opazoval in vodjo Martina Capudra prosil, če lahko zapojem z njimi. Vprašali so me, katero pesem znam. Ker so bili Avseniki moji idoli, sem znal vse njihove pesmi na pamet, zato smo se odločili za dve njihovi. Moj nastop je bil med ljudmi tako dobro sprejet, da so me po koncu služenja vojaškega roka Kovinarji za stalno povabili v skupino. To je bil zadetek v polno, saj sem potem v skupini pel, vodil koncerte in skrbel še za humor. Še danes sem članom skupine hvaležen, da so me tako prijazno popeljali na glasbeno pot.

Vsekakor so bili takrat časi drugačni, pri Kovinarjih ste imeli, denimo, na nastopih le en mikrofon?
Res je, le en velik kockasti mikrofon smo imeli, saj je imel ojačevalec le eno vtičnico… no, to pravzaprav sploh ni bil ojačevalec, ker je imel en sam potenciometer za glasnost dveh zvočnikov, ki smo ju na vrtnih veselicah z vrvmi privezali na kakšno višje drevo. Menda je bil to predelan radijski sprejemnik iz strmoglavljenega vojaškega letala. Mikrofon sem kot pevec držal v roki, na moji desni je vanj trobil trobentar Jože, na levi klarinetist Tine, pa še vodja Martin je moral s harmoniko kar zelo glasno igrati, da se je kaj slišalo. Moj sluh je bil na veliki preizkušnji, zato sem z leti postal naglušen in zdaj s pridom uporabljam slušna aparata.

Kako danes gledate na mlade zasedbe; kakšne so, če jih primerjate z vami?

Na začetku smo mi bolj ali manj igrali za dobro malico in pijačo ter v veliko osebno zadovoljstvo vseh. Honorarji so komaj povrnili potne stroške nastopov, vaj in obnavljanja opreme. Danes pa je vse veliko bolj profesionalno naravnano. Brez dobrih ali kar odličnih osnovnih sredstev niti vstopiti ne moreš na glasbeni trg. Je pa danes več možnosti, saj tehnični pripomočki omogočajo marsikaj. Če karikiram, že skoraj v kopalnici se lahko posname pesem. Produkcija je veliko bolj množična kot nekdaj, ogromno je novih skladb pa tudi skupine imajo mnogo več visoko izobraženih glasbenikov, kot so jih imele nekoč. A moj življenjski slogan je: naj cveti sto cvetov in vsak naj svojega voha. Za vsako glasbo se najdejo poslušalci, ki odločajo, kaj jim bo všeč in kaj ne.

S Kovinarji ste sodelovali deset let in gostovali tako v Sloveniji kot Evropi. Kako se spominjate teh časov, ko ste kot mlad fant potovali po svetu, kar v tistih časih ni bilo samoumevno?

Potovanja muzikantov na daljših razdaljah niso potovanja v turističnem pomenu besede, to je ena sama vožnja in delo. Ko sem se na turnejah pridružil mnogim uveljavljenim ansamblom kot pevec in voditelj, sem kdaj vodji ansambla tudi potarnal, da je vožnja precej naporna. Rekel mi je: »Poglej, Boris, saj smo v Kitzbühlu, malo ljudi vidi te kraje pa še plačati morajo za to, mi pa se skozi peljemo.« »Ja, točno to, mi se pa skozi peljemo,« sem odvrnil. Prav veliko iz avta nismo videli, krajev se je nabralo res veliko. Že takrat sem spoznal, da je organizacija nastopov v tujini veliko bolj urejena, vse je potekalo do potankosti po načrtu in nikoli se ni zgodilo, da bi igranje odpadlo zaradi slabega vremena, saj so povsod imeli pripravljene velike šotore. Ne moreš oditi od doma navsezgodaj 1000 km daleč, da se boš zvečer, ko bo začelo deževati, obrnil in šel domov. Honorarji niso bili veliki, veliko nam je pomenilo tudi to, da smo lahko slovensko glasbo in petje ponesli v širni svet.

Tudi kasneje ste bili na pettedenski turneji po Ameriki in Kanadi z ansamblom Vikija Ašiča, pa v Avstraliji s tremi dekleti z imenom Zapeljivke. Kaj vam je tujina dala, kakšna posebna spoznanja?

Naj poudarim, da se mi je večina stvari v življenju zgodila naključno, nikoli nisem načrtoval ali razmišljal, da se bo kaj takega sploh zgodilo. Zato je spet in spet moje vodilo “nikoli ne reci nikoli”. V Avstraliji se je na koncertih smejalo, plesalo in tudi jokalo. Nastopali smo med slovenskimi izseljenci, za nastop nismo zahtevali honorarja, ampak solze, ko sem zapel Bo moj vnuk še pel slovenske pesmi ali pa pesem Domovina, so pomenile več kot vsako plačilo. Če moški jokajo, to pomeni, da je lep koncert. In solzá ter objemov je bilo ogromno. Slovo je bilo v Perthu, Adeleidu, Melbournu ali Sydneyju vsakokrat težko. Spraševali so me, če bomo še kdaj prišli. In sem rekel: nikoli ne reci nikoli. V Melbournu so naši izseljenci s solzami v očeh, dokler se je dalo, spremljali odhajajoči vlak, ki nas je peljal proti Sydneyju, in sporočali: Pozdravite nam Slovenijo! Obljubili smo jim. Človek nikoli ne ve, kaj bo jutri, in če bo še kdaj lahko prišel domov ali mi k njim.

Pesem Žametne vrtnice je poleg pesmi Bo moj vnuk še pel slovenske pesmi največja izmed vaših uspešnic. Prav letos mineva 30 let od njenega nastanka. Besedilo je napisal Mengšan Ivan Sivec. Kako je prišlo do tega sodelovanja?

Ivan Sivec in skladatelj Milan Ferlež sta vsak po svoji plati imela pripravljenih kar nekaj pesmi, a nikogar, ki bi jih zapel, saj so bili aktualni pevci vsi zasedeni. Stala sta pred radijsko hišo na Tavčarjevi in se o tem pogovarjala, jaz pa sem šel spet čisto slučajno s televizije, pa pravi Sivec, ki me je poznal: »Glej ga, Milan, ta bo pel. Boris.« Dogovorili smo se in ob devetih drugih skladbah na kaseti so nastale tudi Žametne vrtnice, ki so takoj postale velika uspešnica in še danes so zelo priljubljene.

Imate pesem Žametne vrtnice tudi vi tako radi kot poslušalci ali vam gre kdaj že na živce?

Slišal sem, da so jo v času nastanka v nedeljskih čestitkah na radiu Murski val predvajali kar dvajsetkrat v enem dopoldnevu… v tem primeru bi najbrž res radio skozi okno vrgel. (smeh) Sicer pa ne, ne gre mi na živce, rad jo imam in nikoli se je ne naveličam. Srečen sem, da so se moje pesmi prijele in so jih ljudje vzeli za svoje. Ko sem sodeloval z Alpskim kvintetom, sem vozil Ota Pestnerja, ker sploh ni imel izpita za avto. In je nekoč izjavil: »Trideset let in še enkrat ter še enkrat pa stokrat.« Ja, žametne vrtnice, dvestokrat … zakaj pa ne? Besedilo Ivana Sivca je enkratno in vsakič znova, ko pesem zapojem, je lepa. Poleg tega jo na raznih praznovanjih posvetim prav tistemu, ki praznuje, tako da je vsakič malo drugačna … (zapoje: Rdeče vrtnice Marjani naj cvetijo, op.p.)

Boris Kopitar
Leta 1990 je Boris s petčlansko ekipo slovenske televizije pripravil dve polurni oddaji Videomeh v Ameriki in Clevelandu; na njegovi terasi je posnel pogovor s Frankiejem Jankovicem, ameriškim kraljem polke in prvim nosilcem nagrade grammy za polko, ki jo je prejel leta 1986. // Foto: osebni arhiv Borisa Kopitarja

Seveda pa niste le pevec, temveč tudi voditelj, urednik in scenarist številnih oddaj tako na televiziji (Videomeh, Vsakdanjik in praznik, Glasbeni spomini) kot prireditev v dvoranah.

Koliko lepih spominov se je nabralo na vse, kar smo z mnogimi ekipami ustvarili, in koliko mejnikov smo premaknili! Posneli smo, denimo, 25 terenskih Videomehov v Kamniku, Mengšu, Vinski Gori, od tega tri silvestrske v studiu 1 nacionalne TV s sovoditeljicami Sašo Lendero, Tanjo Žagar in Nušo Derenda. Z vsako od njih sva posnela duet za vstop v aktualno novo leto. Prvi silvestrski Videomeh leta 1990 smo snemali v Vinski Gori. Takrat je bil v Ljubljani slovenski partijski kongres in so bili vsi snemalci ljubljanske televizije tam, tako da smo si morali sposoditi zagrebško ekipo. Kot scenarist vseh Videomehov sem v scenarij prvič napisal, naj bodo snemalci oblečeni v narodne noše. Ker je scenarij treba spoštovati, so si zagrebški dečki oblekli nalašč za to priložnost sposojene slovenske narodne noše. Zelo so jim pristajale. (smeh)

Res. Kar nekaj mejnikov smo premaknili. Bil sem tudi prvi, ki je v scenarije polurnih oddaj z domačimi ansambli vnesel spremembo, da glasbeniki v oddajah niso le igrali, spodaj pa je pisalo, kašen je naslov skladbe in kdo so avtorji, temveč so muzikanti tudi spregovorili, kaj povedali o sebi in svoji glasbi.

Morda bralci ne vedo, da so bile vse dejavnosti, po katerih ste prepoznavni, pravzaprav vaš konjiček. Kako je bilo to sploh mogoče, kako ste usklajevali redno službo in glasbo, televizijo?

Ni bilo lahko. Včasih se tudi sam vprašam, kako mi je uspelo. A bil sem trmast. Ko že misliš, da ne bo šlo, je treba kar vztrajati. Težko je bilo usklajevati čas. Včasih, ko smo še brez avtocest iz Prekmurja do Ihana vozili tri ure in pol, smo tam z nastopom zaključili ob dveh ponoči, hitro pospravili inštrumente, kable in ozvočenje ter sedli v avto, tako da sem do ponedeljkovega začetka službe spal le kakšno uro. Toda imel sem zlatega in razumevajočega šefa. Trzinec Franci Mušič je bil tak. Imel je načelo, ki ga še danes marsikateri šef nima. Rekel mi je: delo mora biti opravljeno tako in takrat, kot se bova dogovorila, potem pa zaradi mene pojdi in počni, kar hočeš. Njegovega zaupanja res nikoli nisem izigral. Za tisto, kar imaš rad, je vredno malo potrpeti.

Ste kdaj naleteli na neodobravanje, poniževanje, ker delo na televiziji oz. radiu ni bil vaš poklic, ker ste bili samouk?

Bil sem in sem še vedno fant z dežele in ravno v tem grmu tiči zajec. Z vsakim sem bil prijazen, nikoli se nisem prepiral, vedno sem poskušal obrniti situacijo na šalo in v stresnih situacijah sprejemati kompromise. Denimo, pogosto sem slišal, da sem iz Ihana, kjer so doma pujski. »Točno to, “ihanski brancini”,« sem dejal in se pošalil, »včasih, ko grem mimo farme, imam kar malo domotožja. Ampak imam smolo, ker sem Kopitar.«

Nekateri niso mogli verjeti, da je ta fant z dežele, brez zvez in poznanstev uspel najprej v beli Ljubljani in posredno po vsej Sloveniji. Meni se je v življenju mnogo stvari zgodilo slučajno, a vedno sem znal zgrabiti priložnost. Premaknili smo veliko mejnikov, a bržkone mi je bilo celo lažje, ker nisem bil niti minuto zaposlen na RTV Slovenija, ki je velik sistem z več kot 2000 zaposlenimi, kjer en posameznik ne pomeni nič. Tega sem se vedno zavedal.

Ob prebiranju vašega bogatega življenjepisa se človek čudi, koliko ste postorili, vaše življenje se bere kot lepa zgodba o uspehu … Pa so nedvomno vmes bili tudi težki trenutki?

Mladost so naši spomini … je skladba, ki sem jo podpisal po glasbeni in besedilni plati in me po 155 enournih oddajah Glasbeni spomini spominja na odločitev o ukinitvi le teh. Ljudje smo ustvarjeni tako, da poskušamo slabo čim prej pozabiti, dobrega se spomnimo vse življenje. Jaz se samo dobrih stvari spomnim. Zares pa je bilo vsega na pretek, malo dežja, veliko sonca, grmenja pa ne prav dosti… že zaradi moje narave se grmenja iz mene ni dalo zvabiti, saj sem se rajši umaknil, kot da bi se prepiral, kdo ima prav. V življenju je velikokrat tako, da začneš, kadar hočeš, in nehaš, kadar moraš.

Že vse življenje živite v Ihanu. Kako spremljate razvoj domačega kraja?

V Ihanu sem se rodil, no, pravzaprav v ljubljanski porodnišnici, kar leta 1952 ni bilo ravno običajno, saj so se moji vrstniki večinoma rojevali doma, še danes živim v Ihanu in upam, da bom tu tudi končal svoje zemeljsko potovanje … ali pa vsaj kje blizu.

Na Ihan v otroštvu imam lepe spomine. Star sem bil devet let, ko so nas tovornjakarji, ki so vozili gramoz za farmo bekonov, ki je takrat še ni bilo, posedli v naročje na voznikov sedež in smo za velikim lesenim volanom vozili tovornjake. Za potrebe gradnje farme so izkopali ogromno gramoza, tako da smo v veliki in globoki jami imeli poleti bazen, kjer smo se kopali, pozimi pa drsališče. Drsalk seveda nismo imeli, a smo si jih otroci kar čez črne gumijaste Bata škornje ukrivili sami iz aluminijastih profilov za spajanje sten montažnih hišic, ki so bile postavljene za delavce na farmi. V gramozni jami sem se tudi naučil plavati. Iz plohov za opaž, ki so ležali okoli, smo skupaj zbili splav, a imeli smo premalo žebljev, zato je na sredini jame splav razpadel in otroci smo popadali v globoko vodo ter po sistemu “kakor znaš” odplavali v slogu “psička” do obrežja.

Danes je Ihan najmanj trikrat večji kot v času mojega otroštva. Ljudje so ugotovili, da je blizu Ljubljane in avtoceste, hkrati pa še vedno na deželi. Kraj se razvija, kar je super. Sam sem v prvi razred hodil še v šolo v zasebni hiši, potem pa smo se preselili v popolnoma novo šolo s štirimi razredi, v petem pa je bila telovadnica. Vrtca še dolgo ni bilo, danes pa imamo v Ihanu kar dva, starega in novega, ter novo sodobno devetletko. Ker je šola na obrobju Ihana, pogled skozi okna učilnic seže na brezmejne travnike, kamor nese oko. Upam, da bo še dolgo tako.

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
few clouds
26.6 ° C
28.8 °
24.2 °
51 %
1.5kmh
20 %
pon
27 °
tor
28 °
sre
30 °
čet
29 °
pet
32 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano