četrtek, 18 julija, 2024
23 C
Kamnik
23 C
Kamnik
četrtek, 18 julija, 2024
23 C
Kamnik
četrtek, 18 julija, 2024
23 C
Kamnik
četrtek, 18 julija, 2024
DomovPogovoriBiti odrasel, a ohranjati otroško čarobnost

Biti odrasel, a ohranjati otroško čarobnost

Pred dvema letoma smo imeli v Modrih novicah intervju z Domžalčanko Danico Vidmar, avtorico knjige Deklice brez gnezda, v kateri skozi svojo življenjsko zgodbo zrcali dinamiko odnosov, ki zaznamuje generacije družinskih članov. Povod za pisanje knjige je bil avtoričin zatikajoč se odnos z obema hčerama. V odnosu s starejšo se ji je zdelo, da nikoli ne naredi ničesar prav, prevelika vpletenost v življenje mlajše pa jo je spravljala v nelagodje. Tokrat smo na pogovor povabili Kamničanko Ano Vidmar Laharnar, mlajšo hčer, ki nam je zaupala, kako jima je z mami sčasoma uspelo postaviti zdrav in zrel odnos z ljubečimi mejami ter kako so se hkrati s tem začele v njenem življenju dogajati spremembe. Njeno sidro, sopotniki in učitelji na tej poti odraščanja so bili konji, ki so ji pomagali osvetliti boleče družinske vzorce. Da bi tudi drugim omogočila rast in učenje s konji, je postala terapevt s pomočjo konja. Srečanja s konji izvaja na posestvu Razkošje narave na Košišah, kjer živi z družino in belima konjema lipicancema. Tako v svoji vili Čira-čara, prikupni rumeni hiši z zelenimi balkoni, ohranja čarobni in navihani duh Pike Nogavičke, ki pa je zdaj odrasla, zato zna sprejeti tudi odgovornost. O tem Ana piše tudi knjigo.


Kako ste sprejeli izid knjige Deklice brez gnezda, ki jo je napisala vaša mami in tako iskreno opisuje odnose, med drugimi tudi vajinega?

Knjiga Deklice brez gnezda je nastajala vsaj dve leti in vmes je bilo več različic. Besedilo sva s sestro večkrat pregledali, mami je bila odprta za najine komentarje in želje, kaj želiva deliti in česa ne. Knjigo sta pred objavo prebrala tudi najina partnerja, oba takrat že bivša moža, tako da je bil celoten proces nastajanja zelo odprt.

Včasih mi je bilo težko brati, saj se mi je zdelo, da se “pacamo” v določenih zgodbah, ki so del preteklosti. Zdaj pa mi prijatelji in znanci povedo, da so knjigo prebrali v enem ali dveh dneh in jim je odstrla njihove odnose. Vidim, kako močno sporočilnost ima mamina knjiga, zato mi je lepo in na vse skupaj ne gledam več kot na močvirje, v katerem se “pacamo”, temveč vidim kompostirane, predelane travme, iz katerih rastejo lepe stvari … Tudi najin novi odnos, ki sva ga postavili na drugačnih temeljih.

Kakšen je zdaj vajin odnos?

Najin odnos je bil pred tem prepleten, preveč povezan, da bi lahko postal zrel in enakovreden. Zdaj sva ga dvignili na to raven, kjer je vsaka od naju svoja oseba z jasnimi mejami. Na tem področju sva imeli v preteklosti največ izzivov. Zdaj imava z mami postavljene jasne in ljubeče meje, ki so temelj najinega odnosa, kot je to običajno v zrelem, prijateljskem odnosu dveh odraslih oseb. Pusti mi, da sem odgovorna za svojo zgodbo, jaz pa njej, da si ustvarja življenje po svoje, in osvobaja me tudi občutek, da njena sreča ni odvisna od tega, kako sem jaz.

Kako so mamina knjiga in njeni uvidi vplivali na vaš odnos do drugih, predvsem pa do samih sebe?

Že zelo zgodaj sem zaradi partnerskih izzivov in tudi zaradi želje po boljšem sprejemanju sebe imela veliko različnih terapij. Danes tudi sama delam z ljudmi, kjer je zavestno delo na sebi tako pri terapevtskih procesih kot tudi pri pedagoškem delu ključnega pomena. Ko sem pri terapevtih ali supervizorjih že desetič slišala, da moram razčistiti svoj odnos z mamo, mi je bilo kar slabo, saj sem menila, da že vse vem. (smeh) A šele, ko sva na novo postavili svoj odnos, sem lahko začela z zrelim partnerstvom. Morda pa sva midva z mojim partnerjem Ivanom najprej postavila zdrave temelje zavestnega odnosa z ljubečimi mejami in sem potem lahko to naredila tudi z mamo. Ne vem torej, kaj je bilo prej, kokoš ali jajce, najbolj verjetno pa je oboje potekalo sočasno, vzporedno. Odnos s starši namreč zelo vpliva na partnerske odnose.

Spremenil se je seveda tudi moj odnos do sebe. Zdaj lahko iskreno povem in si tudi vzamem, kar potrebujem, in ne razmišljam več toliko, kaj vse moram najprej narediti za druge. Zdi se mi, da je izredno dragoceno odpreti skrinjo bolečih družinskih vzorcev in jo očistiti; podedovanih bolečin ne moreš spremeniti, lahko pa jih osvetliš in vidiš ter s tem zavedanjem nadaljuješ.

Katera je bila tista bolečina, vzorec iz družinske skrinje, ki je najbolj zaznamovala vas?

Vzorec, s katerim se še vedno ukvarjam, je, da si dovolj dober in ljubljen le, če si uspešen. Da je ljubezen nekaj, kar si moraš prislužiti. Mami je zelo uspešna ženska, iz nič je ustvarila kariero in hkrati sama poskrbela za naju, s tem nama je s sestro postavila zelo visoka merila. Ko pridemo k njej na božično večerjo, je vse popolno – na mizi so listki z imeni, vse je barvno usklajeno, postreže s sedemhodnim menijem. Imamo se naravnost kraljevsko. Potem misliš, da je dovolj dobro samo, če je tako popolno. Ko kdaj kak projekt ne uspe ali ko ne gre hitro, se pojavi bolečina, občutek neuspeha in obupa, nemoči. Tako sem tudi sama nihala med trudom biti super dobra in padcem, ko sem mislila, da sem popolnoma zanič. Zato je bil zame največji izziv dojeti, da sem dovolj, in poiskati ravnovesje. Še vedno se včasih ujamem v teh mislih, a zdaj jih prepoznam.

Pri svojem pedagoškem delu pogosto opažam, da otroci uspešnih staršev oz. perfekcionističnih mam pogosto prevzamejo tak vzorec. Otroci privzamejo prepričanje, da morajo biti povsod popolni in uspešni, da jih bodo imeli drugi radi. Zvezek takšnih učenk, denimo, mora biti popolno urejen, kadar ni tak, učenke prepisujejo zapiske v lepšo verzijo. Vse te otroke, tako učence v šoli kot tudi tiste, ki pridejo v Razkošje narave na doživetja s konjem, usmerjam v iskanje poti, ki je dovolj zanje, ki je najbližje njihovemu notranjemu utripu. Želim si, da bi nadaljevali z manj perfekcionizma, ki uničuje občutek, da ni dovolj le biti.

Navdihuje me stavek, da smo “human beings” in ne “human doings”, torej da smo ljudje živa bitja po glagolu “biti” in ne po glagolu “delati”.

Omenjate doživetja s konji, ki jih izvajate na prelepem razgledišču Razkošja narave na Košišah, poleg tega nudite tudi terapije, saj ste terapevt s pomočjo konja. Kako ste se srečali s tem?

Ja, res imam ”pisarno z razgledom”. Je razkošje narave v pravem pomenu, kar mi povedo tudi stranke. S konji sem se srečala, ko sem bila stara enajst let. Vedno sem si želela imeti psa, mami pa ni ljubiteljica živali, zato ji je prijateljica svetovala, naj me pripelje na jahanje. Začela sem hoditi v hlev, a sprva mi ni bilo všeč. Konji so bili zaprti v boksih, jahali smo jih in meni se je to zdelo mučenje, menila sem, da tem živalim ni lepo. Potem sem se spoznala s konjem Lorin, ki je bil tudi travmatiziran. Krtačila sem ga, skrbela zanj in zelo sva se povezala. Tako se je začelo, bila sem kuhana in pečena v hlevu, kjer sem preživljala dneve od jutra do večera, vse dni v tednu, leta in leta. Konji so bili moje sidro. Sprejemali so me, takšno, kot sem bila. Ni bilo pomembno, kako sem naličena, koliko sem pisala matematiko, kaj se dogaja zunaj, pomembna je bila samo moja prisotnost. To, da sem bila sprejeta z vsem, s čimer sem prišla v hlev, konji pa so bili tam zame, je bilo zame terapevtsko.

Ana Vidmar Laharnar
Foto: Maja Lesar

Kako poteka izobraževanje za terapevta s pomočjo konja?

Terapija s konji je širok pojem, zajema vse oblike pomoči s konji, od fizioterapije s konji, znano pod imenom hipoterapija, do specialno-pedagoškega jahanja in psihoterapije s konji. Meni se je področje terapije s konji odprlo leta 2008, ko sem delala v zdravilišču na Rakitni v programu Šola zdravega odraščanja. Psihoterapija s konji in pedagoško-terapevtsko delo sta bila pomemben steber programa, preko konj smo do otrok in mladostnikov, ki so imeli čustvene težave, lahko pristopali na drugačen način. Pridobili smo sofinanciranje z evropskimi sredstvi in izobrazili kader ter izšolali konje. Imela sem res srečo, da sem se lahko v sklopu projekta leto in pol izobraževala v Nemčiji na Inštitutu za terapijo s konji ter pridobila certifikat za doživljajsko pedagogiko s konji. Vrsto let sem bila tudi članica Svetovnega združenja za rast in učenje s konji (kratica EAGALA – Equine Assisted Growth and Learning Association), kjer sem opravila vsa izobraževanja. Delo s konji se je sestavljalo v celoto in se ujelo tudi z mojo izobrazbo, saj sem biologinja in profesorica biologije. Moje poslanstvo je delo z ljudmi in z naravo, s konji.

Zasnovala sem program Rastem s konjem, ki je bil sprva namenjen osebnosti rasti otrok preko doživetji s konji. Gre za trimesečni program, kjer otroci tedensko prihajajo na srečanja s konji in izkustveno pridobivajo veščine, kot so samozaupanje, postavljanje meja, jasna in sočutna komunikacija, prepoznavanje in upoštevanje konjeve govorice itd. Program je  pedagoško-terapevtski, kar pomeni, da ni v ospredju jahanje, ampak stik s konjem. Na sproščen in igriv način pa otroci spotoma s pomočjo terapevta krepijo zdrave vzorce in veščine, pomembne za življenje, ter razvijajo stik z živaljo. Poudarek je na čutenju sebe in narave. Večinoma k meni prihajajo družine, kjer si otroci želijo biti s konji, starši pa jim želijo omogočiti celostno in sočutno izkušnjo, kjer otroci obenem spoznajo čudoviti svet konj in se pri tem še urijo v veščinah za življenje. Ko sem leta 2012 začela s programom Rastem s konjem, so bili udeleženci večinoma otroci in mladostniki, potem pa se je glas razširil od ust do ust, in vedno več so začeli k meni prihajati tudi odrasli. Imela sem tudi stranke, ki so prišle v trimesečni program in potem ostale sedem let. (smeh)

Ana Vidmar Laharnar
Foto: osebni arhiv Ane Vidmar Laharnar

Ali je pomembno, kakšen je konj?

Kot človek ima tudi vsak konj svoje poslanstvo in nalogo. Nekateri konji imajo v sebi, da lahko na tak način delajo z ljudmi, drugi ne, ampak med samim terapevtskim procesom je ključen odnos med terapevtom in konjem, ki mora temeljiti na zaupanju.

Pomembno je, da konjem omogočimo čim bolj konjsko življenje, torej življenje v čredi, z obilo možnosti za gibanje in stalno počasno prehranjevanje, pašo. Pri nas v Razkošju narave konji živijo v odprtih hlevih s sistemom potk, ki se imenuje “paddock paradise” oz. rajski prostor za konje, kar pomeni, da je območje, kjer se konji zadržujejo, čim bolj divjinsko. Konji imajo nadstrešek, kjer je vedno na voljo seno (“jedilnica”), prostor, kjer spijo, do vode se morajo sprehoditi, lahko gredo tudi do gozda, kjer je izvir vode in obilo priložnosti za grizljanje in pašo. Na sicer majhnem posestvu jim poskušam omogočiti, da čim bolj v svojem ritmu živijo svoje konjsko življenje.

Kako poteka program Rastem s konjem?

Srečanja običajno začnemo z opazovanjem konj, da se najprej iz vsakdanjega vrveža preselimo v njihov umirjeni ritem. Nato s konji vzpostavimo stik, jih negujemo in vodimo. Konje usmerjamo tudi brez vrvice in pripomočkov, z lastno telesno govorico in s svojo energijo. Konja lahko povabimo, da nam brez vrvice sledi ali pa ga poženemo v gibanje. S tem se učimo biti jasni v svojih namerah in hkrati sočutni. Lepo je, ko vidim otroke, ki znajo biti zelo nežni s konjem, ter mu obenem pokazati stoj, tukaj sem!, če je konj vsiljiv. Terapije so individualne, medtem ko delavnice in potekajo v majhnih skupinah

Omenili ste, da so bili v programu sprva otroci, potem pa so k vam začeli prihajati tudi odrasli. Kako to?

Tudi odrasli so želeli ta stik, umirjenost, pristnost in urjenje svoje telesne govorice. Iz potrebe odraslih ljudi, staršev in podjetnikov sem program nadgradila tudi zanje. Skozi leta dela s konji in mladostniki sem izkusila, koliko konji lahko dajo brez besed. Zato se mi je zdelo smiselno ponuditi izkušnjo tudi odraslim.

Ljudje smo bitja komunikacije in smo razvili kompleksen sistem sporočanja preko besed, zato včasih pozabljamo na moč nebesedne govorice. Raziskave kažejo, da velik delež, celo okoli 80 %, sporočamo s svojim telesom, že samo z vstopom v prostor. Spoznala sem, da je urjenje zavedanja neverbalne govorice zelo zanimivo za poslovni svet. Konj s svojo veliko pojavo, 500 kilogrami, da povratno informacijo v trenutku. Človek misli, da ga ni strah ali pa meni, da ni agresiven v svoji neverbalni komunikaciji ipd., konj pa mu s svojim odzivom takoj pokaže, kako je občutil stik. Pri seansah z odraslimi je potrebnih manj besed, v tem procesu se zgodi nekaj, česar ne znam dobro opisati. Čarovnija, ki človeka prizemlji, ozavesti in mu takoj da povratno informacijo. Ljudje pogosto pravijo, da je pri meni v Razkošju narave drug časovni pas, saj se jim čas ustavi, neha šumeti, kot bi prišli v drugo dimenzijo. Neki podjetnik, ki je prihajal samo na poglobljeno umirjenost v stiku s konjem, je nekoč dejal, da ga mir, ki ga čuti tukaj, kar boli, saj se zave, od kod je prišel in kam se vrača. 

Torej ni treba, da ljudje jahajo, nekateri samo stojijo ob konju, čutijo njegov utrip in zgodi se čarovnija, ko se oba utripa sinhronizirata. Konj je večji, ima počasnejši utrip, poleg tega je toplejši. Kadar na primer ležimo na konju, nas  počasnejši utrip konja in toplota lahko energijsko prestavi v stanje, ko smo kot majhni dojenčki ležali na prsih naših mam. Gre za regresijsko tehniko, ki je podprta tudi z znanstvenimi raziskavami vpliva konja kot terapevtskega medija. Na zunaj v terapiji pogosto ni videti dosti, včasih se zdi, da konj in človek stojita skupaj in meditirata. V resnici pa se med njima ogromno dogaja, pretok energije, globoka umiritev in intenzivno doživetje, nekaterim tečejo tudi solze. Opažam, da je pri odraslih manj akcije in več procesiranja. Izkušnje s konji so neposredne in nam pogosto dajo misliti, saj osvetljujejo nekatere nezavedne vzorce našega delovanja. Včasih minejo tri srečanja, ko stranka pove, da je premišljevala in ugotovila, da je tudi v službi tako, da vsi kar nazaj stopijo, ko pride v prostor – enako, kot so se vedno znova umikali tudi konji, ko je ta oseba pristopila do njih. Moja naloga kot facilitator procesov med konjem in človekom je v tem, da konjevo vedenje prevedem v nevtralni jezik: konj se je umaknil vsakič, ko si pristopil, ti si se spet približal in konj je stopil stran, tvoj korak je bil hiter. Nato vprašam, kaj se je takrat dogajalo. Od stranke je nato odvisno, kam gre naprej proces in koliko je pripravljen iskreno pogledati v svoje vzorce ter jih ozavestiti. Kaj bo človek potegnil iz tega, je odvisno od njega samega.

Ana Vidmar Laharnar
Foto: Maja Lesar

Katere so najbolj pogoste težave, s katerimi se ljudje obračajo na vas?

Ljudje prihajajo zaradi različnih razlogov, večinoma pa vsi iščejo načine, kako izboljšati odnos s samim seboj in z drugimi. Srečanje s konji je simulacija življenjske situacije in je v primerjavi z besednimi terapijami ali “coachingi” zelo izkustveno, zato lahko dosežemo nekatere stvari, ki jih s slednjimi ne moremo. Ko človek pride v nenavadno situacijo, odreagira, kot je navajen. Ko ozavesti te vzorce, jih lahko tudi spremeni. Šele, ko veš, kje si, lahko prideš na cilj. Kjerkoli v življenju se nam zatika, je priložnost za rast in ozaveščanje. To je moje povabilo: osvetlimo te vzorce in jih ozavestimo, da bomo lahko živeli čarobnost in ljubezen.

Kaj vam pomenijo konji?

Konji so moja družina, sidro in navdih. V preteklosti mi je bilo večkrat težko, ko sem bila sama in sem morala poskrbeti ter zaslužiti za sina, hišo, konje. Nekaj me je kljub vsemu gnalo, da sem konje obdržala, čutila sem, da so moja družina in se z njimi učim. Torej so tudi moji učitelji, sodelavci in partnerji.

Ana Vidmar Laharnar
Foto: Maja Lesar

Pišete tudi knjigo z naslovom Ko Pika postane velika. Kdaj bo izšla?

Pika Nogavička je moja najljubša knjiga, mami mi jo je pogosto brala. Arhetip Pike Nogavičke je večplasten. Po eni strani noče odrasti, pa vendar čarobne kroglice sčasoma začnejo popuščati in je čas za vstop v svet odraslih. Moja knjiga se začne: »Ko Pika postane velika, ima še vedno svojega konja. Ko pelje otroke v šolo, plete kitke svojim konjem.« Zdaj čutim, da sem odrasla, a hkrati ohranjam čarobnost življenja. To je tisto, kar se je Pika naučila. To je moje poslanstvo, da skupaj s konji učim, kako biti odrasel, prevzeti odgovornost, a hkrati ohranjati otroško čarobnost, naivnost, pristnost.

Knjiga je v povojih, zaenkrat najbolj živi v mojih terapevtskih programih. Tisti, ki pridejo na srečanja v Razkošje narave, odnesejo del tega, odnesejo s seboj svoje poglavje. Za knjigo pa ne morem zatrditi, da bo prišla letos septembra, a želim si, da bi. Ne gre mi dobro, če nekaj moram, zato nočem napovedati, da bo letos, toda vem in čutim, da bo. Knjiga je darilo sebi, zemlji, ljudem in konjem. Pa za otroke si želim, da zgradimo svet, kjer bo več ljubezni in povezanosti. Knjiga predstavlja most za povezavo med svetom pristne otroške čarobnosti in zrelim, a včasih preresnim in togim svetom odraslih.

Kako pomembno je bilo osvetliti družinske vzorce, da lahko zdaj dajete svojim otrokom – pa ne samo domačim, temveč tudi učencem v šoli, kjer poučujete naravoslovje in gospodinjstvo?

Otroci nas ves čas preučujejo, gledajo, kako smo, kje smo, tako fizično kot energijsko. Velja, da vzgajamo z zgledom. Tako učitelji kot starši. Ključno pri tem je, kako nam vsak dan uspeva loviti ravnovesje med odraslostjo in prevzemanjem odgovornosti ter ohranjanjem čarobnosti življenja. Otroci v šoli so radi z mano, pa tudi jaz z njimi. Za razliko od klasične forme, ki se je nekateri učitelji še vedno držijo – jaz sem odrasel, vodja, jaz vem – sama uporabljam mentorski pristop – jaz sem bitje, vi ste bitja, in mene zanima, kdo ste, ter želim, da pri urah naravoslovja doživite čudež narave, da posejete seme in pojeste, kar zraste. Učencem želim pomagati, da najdejo svojo čarovnijo in jo tudi ohranjajo. Ključno je, da imam podporo pri vodstvu, ki vidi, da so kljub drugačnemu pristopu učenci zadovoljni in ogromno znajo.

Živim v sestavljeni družini s partnerjem in njegovima dvema otrokoma ter s svojim sinom. S sinom Lanom imava lep odnos, v katerem nikoli nisem imela občutka, da nisem dovolj dobra. Materinstvo mi je bilo dano in pogosto je bilo moje gonilo, ko je bilo težko. Hvaležna sem za odnos s sinom in veliko se učim od njega. Lan ima tudi s partnerjem Ivanom dober odnos in podobno tudi jaz z njegovima otrokoma. Spoznavam vse te različne jezike ljubezni, ki so lastni vsakemu med nami, in rastem. Ganjena sem, da nam je to dano. Ne bi rada bila reklama za sestavljene družine, ampak nam je res lepo, in to cenim, saj ni samoumevno.

Ana Vidmar Laharnar
Foto: Maja Lesar
SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
scattered clouds
23 ° C
24.5 °
22.8 °
75 %
2.3kmh
44 %
sre
23 °
čet
30 °
pet
32 °
sob
27 °
ned
30 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano

DomovPogovoriBiti odrasel, a ohranjati otroško čarobnost

Biti odrasel, a ohranjati otroško čarobnost

Pred dvema letoma smo imeli v Modrih novicah intervju z Domžalčanko Danico Vidmar, avtorico knjige Deklice brez gnezda, v kateri skozi svojo življenjsko zgodbo zrcali dinamiko odnosov, ki zaznamuje generacije družinskih članov. Povod za pisanje knjige je bil avtoričin zatikajoč se odnos z obema hčerama. V odnosu s starejšo se ji je zdelo, da nikoli ne naredi ničesar prav, prevelika vpletenost v življenje mlajše pa jo je spravljala v nelagodje. Tokrat smo na pogovor povabili Kamničanko Ano Vidmar Laharnar, mlajšo hčer, ki nam je zaupala, kako jima je z mami sčasoma uspelo postaviti zdrav in zrel odnos z ljubečimi mejami ter kako so se hkrati s tem začele v njenem življenju dogajati spremembe. Njeno sidro, sopotniki in učitelji na tej poti odraščanja so bili konji, ki so ji pomagali osvetliti boleče družinske vzorce. Da bi tudi drugim omogočila rast in učenje s konji, je postala terapevt s pomočjo konja. Srečanja s konji izvaja na posestvu Razkošje narave na Košišah, kjer živi z družino in belima konjema lipicancema. Tako v svoji vili Čira-čara, prikupni rumeni hiši z zelenimi balkoni, ohranja čarobni in navihani duh Pike Nogavičke, ki pa je zdaj odrasla, zato zna sprejeti tudi odgovornost. O tem Ana piše tudi knjigo.


Kako ste sprejeli izid knjige Deklice brez gnezda, ki jo je napisala vaša mami in tako iskreno opisuje odnose, med drugimi tudi vajinega?

Knjiga Deklice brez gnezda je nastajala vsaj dve leti in vmes je bilo več različic. Besedilo sva s sestro večkrat pregledali, mami je bila odprta za najine komentarje in želje, kaj želiva deliti in česa ne. Knjigo sta pred objavo prebrala tudi najina partnerja, oba takrat že bivša moža, tako da je bil celoten proces nastajanja zelo odprt.

Včasih mi je bilo težko brati, saj se mi je zdelo, da se “pacamo” v določenih zgodbah, ki so del preteklosti. Zdaj pa mi prijatelji in znanci povedo, da so knjigo prebrali v enem ali dveh dneh in jim je odstrla njihove odnose. Vidim, kako močno sporočilnost ima mamina knjiga, zato mi je lepo in na vse skupaj ne gledam več kot na močvirje, v katerem se “pacamo”, temveč vidim kompostirane, predelane travme, iz katerih rastejo lepe stvari … Tudi najin novi odnos, ki sva ga postavili na drugačnih temeljih.

Kakšen je zdaj vajin odnos?

Najin odnos je bil pred tem prepleten, preveč povezan, da bi lahko postal zrel in enakovreden. Zdaj sva ga dvignili na to raven, kjer je vsaka od naju svoja oseba z jasnimi mejami. Na tem področju sva imeli v preteklosti največ izzivov. Zdaj imava z mami postavljene jasne in ljubeče meje, ki so temelj najinega odnosa, kot je to običajno v zrelem, prijateljskem odnosu dveh odraslih oseb. Pusti mi, da sem odgovorna za svojo zgodbo, jaz pa njej, da si ustvarja življenje po svoje, in osvobaja me tudi občutek, da njena sreča ni odvisna od tega, kako sem jaz.

Kako so mamina knjiga in njeni uvidi vplivali na vaš odnos do drugih, predvsem pa do samih sebe?

Že zelo zgodaj sem zaradi partnerskih izzivov in tudi zaradi želje po boljšem sprejemanju sebe imela veliko različnih terapij. Danes tudi sama delam z ljudmi, kjer je zavestno delo na sebi tako pri terapevtskih procesih kot tudi pri pedagoškem delu ključnega pomena. Ko sem pri terapevtih ali supervizorjih že desetič slišala, da moram razčistiti svoj odnos z mamo, mi je bilo kar slabo, saj sem menila, da že vse vem. (smeh) A šele, ko sva na novo postavili svoj odnos, sem lahko začela z zrelim partnerstvom. Morda pa sva midva z mojim partnerjem Ivanom najprej postavila zdrave temelje zavestnega odnosa z ljubečimi mejami in sem potem lahko to naredila tudi z mamo. Ne vem torej, kaj je bilo prej, kokoš ali jajce, najbolj verjetno pa je oboje potekalo sočasno, vzporedno. Odnos s starši namreč zelo vpliva na partnerske odnose.

Spremenil se je seveda tudi moj odnos do sebe. Zdaj lahko iskreno povem in si tudi vzamem, kar potrebujem, in ne razmišljam več toliko, kaj vse moram najprej narediti za druge. Zdi se mi, da je izredno dragoceno odpreti skrinjo bolečih družinskih vzorcev in jo očistiti; podedovanih bolečin ne moreš spremeniti, lahko pa jih osvetliš in vidiš ter s tem zavedanjem nadaljuješ.

Katera je bila tista bolečina, vzorec iz družinske skrinje, ki je najbolj zaznamovala vas?

Vzorec, s katerim se še vedno ukvarjam, je, da si dovolj dober in ljubljen le, če si uspešen. Da je ljubezen nekaj, kar si moraš prislužiti. Mami je zelo uspešna ženska, iz nič je ustvarila kariero in hkrati sama poskrbela za naju, s tem nama je s sestro postavila zelo visoka merila. Ko pridemo k njej na božično večerjo, je vse popolno – na mizi so listki z imeni, vse je barvno usklajeno, postreže s sedemhodnim menijem. Imamo se naravnost kraljevsko. Potem misliš, da je dovolj dobro samo, če je tako popolno. Ko kdaj kak projekt ne uspe ali ko ne gre hitro, se pojavi bolečina, občutek neuspeha in obupa, nemoči. Tako sem tudi sama nihala med trudom biti super dobra in padcem, ko sem mislila, da sem popolnoma zanič. Zato je bil zame največji izziv dojeti, da sem dovolj, in poiskati ravnovesje. Še vedno se včasih ujamem v teh mislih, a zdaj jih prepoznam.

Pri svojem pedagoškem delu pogosto opažam, da otroci uspešnih staršev oz. perfekcionističnih mam pogosto prevzamejo tak vzorec. Otroci privzamejo prepričanje, da morajo biti povsod popolni in uspešni, da jih bodo imeli drugi radi. Zvezek takšnih učenk, denimo, mora biti popolno urejen, kadar ni tak, učenke prepisujejo zapiske v lepšo verzijo. Vse te otroke, tako učence v šoli kot tudi tiste, ki pridejo v Razkošje narave na doživetja s konjem, usmerjam v iskanje poti, ki je dovolj zanje, ki je najbližje njihovemu notranjemu utripu. Želim si, da bi nadaljevali z manj perfekcionizma, ki uničuje občutek, da ni dovolj le biti.

Navdihuje me stavek, da smo “human beings” in ne “human doings”, torej da smo ljudje živa bitja po glagolu “biti” in ne po glagolu “delati”.

Omenjate doživetja s konji, ki jih izvajate na prelepem razgledišču Razkošja narave na Košišah, poleg tega nudite tudi terapije, saj ste terapevt s pomočjo konja. Kako ste se srečali s tem?

Ja, res imam ”pisarno z razgledom”. Je razkošje narave v pravem pomenu, kar mi povedo tudi stranke. S konji sem se srečala, ko sem bila stara enajst let. Vedno sem si želela imeti psa, mami pa ni ljubiteljica živali, zato ji je prijateljica svetovala, naj me pripelje na jahanje. Začela sem hoditi v hlev, a sprva mi ni bilo všeč. Konji so bili zaprti v boksih, jahali smo jih in meni se je to zdelo mučenje, menila sem, da tem živalim ni lepo. Potem sem se spoznala s konjem Lorin, ki je bil tudi travmatiziran. Krtačila sem ga, skrbela zanj in zelo sva se povezala. Tako se je začelo, bila sem kuhana in pečena v hlevu, kjer sem preživljala dneve od jutra do večera, vse dni v tednu, leta in leta. Konji so bili moje sidro. Sprejemali so me, takšno, kot sem bila. Ni bilo pomembno, kako sem naličena, koliko sem pisala matematiko, kaj se dogaja zunaj, pomembna je bila samo moja prisotnost. To, da sem bila sprejeta z vsem, s čimer sem prišla v hlev, konji pa so bili tam zame, je bilo zame terapevtsko.

Ana Vidmar Laharnar
Foto: Maja Lesar

Kako poteka izobraževanje za terapevta s pomočjo konja?

Terapija s konji je širok pojem, zajema vse oblike pomoči s konji, od fizioterapije s konji, znano pod imenom hipoterapija, do specialno-pedagoškega jahanja in psihoterapije s konji. Meni se je področje terapije s konji odprlo leta 2008, ko sem delala v zdravilišču na Rakitni v programu Šola zdravega odraščanja. Psihoterapija s konji in pedagoško-terapevtsko delo sta bila pomemben steber programa, preko konj smo do otrok in mladostnikov, ki so imeli čustvene težave, lahko pristopali na drugačen način. Pridobili smo sofinanciranje z evropskimi sredstvi in izobrazili kader ter izšolali konje. Imela sem res srečo, da sem se lahko v sklopu projekta leto in pol izobraževala v Nemčiji na Inštitutu za terapijo s konji ter pridobila certifikat za doživljajsko pedagogiko s konji. Vrsto let sem bila tudi članica Svetovnega združenja za rast in učenje s konji (kratica EAGALA – Equine Assisted Growth and Learning Association), kjer sem opravila vsa izobraževanja. Delo s konji se je sestavljalo v celoto in se ujelo tudi z mojo izobrazbo, saj sem biologinja in profesorica biologije. Moje poslanstvo je delo z ljudmi in z naravo, s konji.

Zasnovala sem program Rastem s konjem, ki je bil sprva namenjen osebnosti rasti otrok preko doživetji s konji. Gre za trimesečni program, kjer otroci tedensko prihajajo na srečanja s konji in izkustveno pridobivajo veščine, kot so samozaupanje, postavljanje meja, jasna in sočutna komunikacija, prepoznavanje in upoštevanje konjeve govorice itd. Program je  pedagoško-terapevtski, kar pomeni, da ni v ospredju jahanje, ampak stik s konjem. Na sproščen in igriv način pa otroci spotoma s pomočjo terapevta krepijo zdrave vzorce in veščine, pomembne za življenje, ter razvijajo stik z živaljo. Poudarek je na čutenju sebe in narave. Večinoma k meni prihajajo družine, kjer si otroci želijo biti s konji, starši pa jim želijo omogočiti celostno in sočutno izkušnjo, kjer otroci obenem spoznajo čudoviti svet konj in se pri tem še urijo v veščinah za življenje. Ko sem leta 2012 začela s programom Rastem s konjem, so bili udeleženci večinoma otroci in mladostniki, potem pa se je glas razširil od ust do ust, in vedno več so začeli k meni prihajati tudi odrasli. Imela sem tudi stranke, ki so prišle v trimesečni program in potem ostale sedem let. (smeh)

Ana Vidmar Laharnar
Foto: osebni arhiv Ane Vidmar Laharnar

Ali je pomembno, kakšen je konj?

Kot človek ima tudi vsak konj svoje poslanstvo in nalogo. Nekateri konji imajo v sebi, da lahko na tak način delajo z ljudmi, drugi ne, ampak med samim terapevtskim procesom je ključen odnos med terapevtom in konjem, ki mora temeljiti na zaupanju.

Pomembno je, da konjem omogočimo čim bolj konjsko življenje, torej življenje v čredi, z obilo možnosti za gibanje in stalno počasno prehranjevanje, pašo. Pri nas v Razkošju narave konji živijo v odprtih hlevih s sistemom potk, ki se imenuje “paddock paradise” oz. rajski prostor za konje, kar pomeni, da je območje, kjer se konji zadržujejo, čim bolj divjinsko. Konji imajo nadstrešek, kjer je vedno na voljo seno (“jedilnica”), prostor, kjer spijo, do vode se morajo sprehoditi, lahko gredo tudi do gozda, kjer je izvir vode in obilo priložnosti za grizljanje in pašo. Na sicer majhnem posestvu jim poskušam omogočiti, da čim bolj v svojem ritmu živijo svoje konjsko življenje.

Kako poteka program Rastem s konjem?

Srečanja običajno začnemo z opazovanjem konj, da se najprej iz vsakdanjega vrveža preselimo v njihov umirjeni ritem. Nato s konji vzpostavimo stik, jih negujemo in vodimo. Konje usmerjamo tudi brez vrvice in pripomočkov, z lastno telesno govorico in s svojo energijo. Konja lahko povabimo, da nam brez vrvice sledi ali pa ga poženemo v gibanje. S tem se učimo biti jasni v svojih namerah in hkrati sočutni. Lepo je, ko vidim otroke, ki znajo biti zelo nežni s konjem, ter mu obenem pokazati stoj, tukaj sem!, če je konj vsiljiv. Terapije so individualne, medtem ko delavnice in potekajo v majhnih skupinah

Omenili ste, da so bili v programu sprva otroci, potem pa so k vam začeli prihajati tudi odrasli. Kako to?

Tudi odrasli so želeli ta stik, umirjenost, pristnost in urjenje svoje telesne govorice. Iz potrebe odraslih ljudi, staršev in podjetnikov sem program nadgradila tudi zanje. Skozi leta dela s konji in mladostniki sem izkusila, koliko konji lahko dajo brez besed. Zato se mi je zdelo smiselno ponuditi izkušnjo tudi odraslim.

Ljudje smo bitja komunikacije in smo razvili kompleksen sistem sporočanja preko besed, zato včasih pozabljamo na moč nebesedne govorice. Raziskave kažejo, da velik delež, celo okoli 80 %, sporočamo s svojim telesom, že samo z vstopom v prostor. Spoznala sem, da je urjenje zavedanja neverbalne govorice zelo zanimivo za poslovni svet. Konj s svojo veliko pojavo, 500 kilogrami, da povratno informacijo v trenutku. Človek misli, da ga ni strah ali pa meni, da ni agresiven v svoji neverbalni komunikaciji ipd., konj pa mu s svojim odzivom takoj pokaže, kako je občutil stik. Pri seansah z odraslimi je potrebnih manj besed, v tem procesu se zgodi nekaj, česar ne znam dobro opisati. Čarovnija, ki človeka prizemlji, ozavesti in mu takoj da povratno informacijo. Ljudje pogosto pravijo, da je pri meni v Razkošju narave drug časovni pas, saj se jim čas ustavi, neha šumeti, kot bi prišli v drugo dimenzijo. Neki podjetnik, ki je prihajal samo na poglobljeno umirjenost v stiku s konjem, je nekoč dejal, da ga mir, ki ga čuti tukaj, kar boli, saj se zave, od kod je prišel in kam se vrača. 

Torej ni treba, da ljudje jahajo, nekateri samo stojijo ob konju, čutijo njegov utrip in zgodi se čarovnija, ko se oba utripa sinhronizirata. Konj je večji, ima počasnejši utrip, poleg tega je toplejši. Kadar na primer ležimo na konju, nas  počasnejši utrip konja in toplota lahko energijsko prestavi v stanje, ko smo kot majhni dojenčki ležali na prsih naših mam. Gre za regresijsko tehniko, ki je podprta tudi z znanstvenimi raziskavami vpliva konja kot terapevtskega medija. Na zunaj v terapiji pogosto ni videti dosti, včasih se zdi, da konj in človek stojita skupaj in meditirata. V resnici pa se med njima ogromno dogaja, pretok energije, globoka umiritev in intenzivno doživetje, nekaterim tečejo tudi solze. Opažam, da je pri odraslih manj akcije in več procesiranja. Izkušnje s konji so neposredne in nam pogosto dajo misliti, saj osvetljujejo nekatere nezavedne vzorce našega delovanja. Včasih minejo tri srečanja, ko stranka pove, da je premišljevala in ugotovila, da je tudi v službi tako, da vsi kar nazaj stopijo, ko pride v prostor – enako, kot so se vedno znova umikali tudi konji, ko je ta oseba pristopila do njih. Moja naloga kot facilitator procesov med konjem in človekom je v tem, da konjevo vedenje prevedem v nevtralni jezik: konj se je umaknil vsakič, ko si pristopil, ti si se spet približal in konj je stopil stran, tvoj korak je bil hiter. Nato vprašam, kaj se je takrat dogajalo. Od stranke je nato odvisno, kam gre naprej proces in koliko je pripravljen iskreno pogledati v svoje vzorce ter jih ozavestiti. Kaj bo človek potegnil iz tega, je odvisno od njega samega.

Ana Vidmar Laharnar
Foto: Maja Lesar

Katere so najbolj pogoste težave, s katerimi se ljudje obračajo na vas?

Ljudje prihajajo zaradi različnih razlogov, večinoma pa vsi iščejo načine, kako izboljšati odnos s samim seboj in z drugimi. Srečanje s konji je simulacija življenjske situacije in je v primerjavi z besednimi terapijami ali “coachingi” zelo izkustveno, zato lahko dosežemo nekatere stvari, ki jih s slednjimi ne moremo. Ko človek pride v nenavadno situacijo, odreagira, kot je navajen. Ko ozavesti te vzorce, jih lahko tudi spremeni. Šele, ko veš, kje si, lahko prideš na cilj. Kjerkoli v življenju se nam zatika, je priložnost za rast in ozaveščanje. To je moje povabilo: osvetlimo te vzorce in jih ozavestimo, da bomo lahko živeli čarobnost in ljubezen.

Kaj vam pomenijo konji?

Konji so moja družina, sidro in navdih. V preteklosti mi je bilo večkrat težko, ko sem bila sama in sem morala poskrbeti ter zaslužiti za sina, hišo, konje. Nekaj me je kljub vsemu gnalo, da sem konje obdržala, čutila sem, da so moja družina in se z njimi učim. Torej so tudi moji učitelji, sodelavci in partnerji.

Ana Vidmar Laharnar
Foto: Maja Lesar

Pišete tudi knjigo z naslovom Ko Pika postane velika. Kdaj bo izšla?

Pika Nogavička je moja najljubša knjiga, mami mi jo je pogosto brala. Arhetip Pike Nogavičke je večplasten. Po eni strani noče odrasti, pa vendar čarobne kroglice sčasoma začnejo popuščati in je čas za vstop v svet odraslih. Moja knjiga se začne: »Ko Pika postane velika, ima še vedno svojega konja. Ko pelje otroke v šolo, plete kitke svojim konjem.« Zdaj čutim, da sem odrasla, a hkrati ohranjam čarobnost življenja. To je tisto, kar se je Pika naučila. To je moje poslanstvo, da skupaj s konji učim, kako biti odrasel, prevzeti odgovornost, a hkrati ohranjati otroško čarobnost, naivnost, pristnost.

Knjiga je v povojih, zaenkrat najbolj živi v mojih terapevtskih programih. Tisti, ki pridejo na srečanja v Razkošje narave, odnesejo del tega, odnesejo s seboj svoje poglavje. Za knjigo pa ne morem zatrditi, da bo prišla letos septembra, a želim si, da bi. Ne gre mi dobro, če nekaj moram, zato nočem napovedati, da bo letos, toda vem in čutim, da bo. Knjiga je darilo sebi, zemlji, ljudem in konjem. Pa za otroke si želim, da zgradimo svet, kjer bo več ljubezni in povezanosti. Knjiga predstavlja most za povezavo med svetom pristne otroške čarobnosti in zrelim, a včasih preresnim in togim svetom odraslih.

Kako pomembno je bilo osvetliti družinske vzorce, da lahko zdaj dajete svojim otrokom – pa ne samo domačim, temveč tudi učencem v šoli, kjer poučujete naravoslovje in gospodinjstvo?

Otroci nas ves čas preučujejo, gledajo, kako smo, kje smo, tako fizično kot energijsko. Velja, da vzgajamo z zgledom. Tako učitelji kot starši. Ključno pri tem je, kako nam vsak dan uspeva loviti ravnovesje med odraslostjo in prevzemanjem odgovornosti ter ohranjanjem čarobnosti življenja. Otroci v šoli so radi z mano, pa tudi jaz z njimi. Za razliko od klasične forme, ki se je nekateri učitelji še vedno držijo – jaz sem odrasel, vodja, jaz vem – sama uporabljam mentorski pristop – jaz sem bitje, vi ste bitja, in mene zanima, kdo ste, ter želim, da pri urah naravoslovja doživite čudež narave, da posejete seme in pojeste, kar zraste. Učencem želim pomagati, da najdejo svojo čarovnijo in jo tudi ohranjajo. Ključno je, da imam podporo pri vodstvu, ki vidi, da so kljub drugačnemu pristopu učenci zadovoljni in ogromno znajo.

Živim v sestavljeni družini s partnerjem in njegovima dvema otrokoma ter s svojim sinom. S sinom Lanom imava lep odnos, v katerem nikoli nisem imela občutka, da nisem dovolj dobra. Materinstvo mi je bilo dano in pogosto je bilo moje gonilo, ko je bilo težko. Hvaležna sem za odnos s sinom in veliko se učim od njega. Lan ima tudi s partnerjem Ivanom dober odnos in podobno tudi jaz z njegovima otrokoma. Spoznavam vse te različne jezike ljubezni, ki so lastni vsakemu med nami, in rastem. Ganjena sem, da nam je to dano. Ne bi rada bila reklama za sestavljene družine, ampak nam je res lepo, in to cenim, saj ni samoumevno.

Ana Vidmar Laharnar
Foto: Maja Lesar
SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
scattered clouds
23 ° C
24.5 °
22.8 °
75 %
2.3kmh
44 %
sre
23 °
čet
30 °
pet
32 °
sob
27 °
ned
30 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano