ponedeljek, 17 junija, 2024
22.1 C
Kamnik
22.1 C
Kamnik
ponedeljek, 17 junija, 2024
22.1 C
Kamnik
ponedeljek, 17 junija, 2024
22.1 C
Kamnik
ponedeljek, 17 junija, 2024
DomovPogovoriBinca Lomšek: Prostovoljka z dušo

Binca Lomšek: Prostovoljka z dušo

Binca Lomšek je 73-letna upokojenka, ki je bila doma v Ljubljani, že od leta 2009 pa živi v Preserjah pri Radomljah. Nekoč je delala kot poslovna sekretarka, po ločitvi in upokojitvi pa je zaživela na novo ter se lotila številnih novih izzivov. Danes je kot prostovoljka aktivna v številnih društvih, vsako leto pa sešije 40 lutk, ki jih podari Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje.


Dandanes, ko se zdi, da vsi iščemo načine, kako bi več zaslužili, vi pravite, da vam zaslužek ne prinese zadovoljstva in da vas bogati delo za druge. Vsako leto porabite približno 800 ur za izdelovanje lutk za otroke iz socialno ogroženih družin. Kako se je začela ta zgodba?

Lutke sem začela izdelovati leta 2005, ko sem šla v pokoj. Najprej sem jih izdelovala za Unicef, kasneje pa za ZPM Ljubljana Moste-Polje, za Anito Ogulin, ki je predsednica in je borka za socialno ogrožene družine, še posebej za otroke. Punčke sem podarjala tudi »junakom tretjega nadstropja« Pediatrične klinike v Ljubljani. Do danes sem pod umetniškim imenom Kresnička Binca »ustvarila« že 434 punčk, od tega 300 za ZPM. Za izdelavo ene potrebujem od 15 do 20 ur, včasih tudi več. Vsaka ima ime in rojstni list. Želim si, da bi moje lutke z veseljem k sebi stisnil vsak otrok, zato sem vedno v iskanju najboljših in igrivih rešitev. Naj postane punčka otrokova zaupnica in tolažnica. Vsaka ideja za izdelavo nove lutke me zgrabi in me ne izpusti, dokler nisem zadovoljna. V tem sem sproščena in kreativna, zato so moje lutke tako priljubljene. In jaz sem srečna.

Kje ste se naučili šivati?

Že ko sem bila stara deset ali dvanajst let, sem si želela iz ostankov blaga delati punčke. Pri trinajstih letih sem si iz očetove obleke, ki je ni nikoli nosil, sešila hlače. Bila sem tepena, a se je splačalo. Izdelovanja izdelkov iz volne sem se učila tudi v osnovni šoli, a starši niso imeli denarja, da bi mi kupili volno; danes pa poklic šivilje predstavljam v ljubljanski Osnovni šoli Jožeta Moškriča. Učenci nato izdelke okrasijo, poslikajo ter odnesejo domov in so navdušeni ter zadovoljni.

Povedali ste mi, da v skrbi za okolje lutke oblačite v oblačila, ki jih drugi zavržejo. Kakšen odnos imate do teh oblačil?

Starim oblekam, ki jih drugi zavržejo in mi jih prenesejo, dam novo življenje in s tem novo zgodbo. Stara babičina bluza tako zažari v luči nove oblekice, nov izgled dobijo ponošene jeans hlače, iz ostankov volne spletem nove copatke, deklicam pa morda tudi oblekico, pa tudi kavč in stole sem že tapecirala z jeansom. Občasno popravljam tudi oblačila starejšim, za kar so mi zelo hvaležni. Vse delam prostovoljno, vesela pa sem zahvale. Tudi drugače zavržem res malo odpadkov.

Prostovoljno sodelujete tudi v številnih društvih, od slikarskih do fotografskih. Kaj vas žene k prostovoljnemu udejstvovanju?

Čeprav sem v pokoju in kljub nizki pokojnini imam za svoj način življenja dovolj. Če lahko s svojim znanjem, voljo, energijo in zanosom prispevam k razvoju, boljšim razmeram in boljšemu delu v društvu, potem sem zadovoljna in se počutim bogatejšo.

V vašem stanovanju sem opazila ogromno slikarskih umetnin. Kdaj ste se ukvarjali s slikarstvom?

Deset let sem bila zelo aktivna v Likovnem društvu Mengeš pri mentorju Lojzetu Kalinšku. Zdaj slikam malo manj. Veliko slik sem v dobrodelne namene podarila Karitasu Mengeš. V zadnjih letih me je bolj prevzela fotografija, obenem pa je tudi cenejša kot slikarska umetnost. Fotografirati sem se naučila sama. Veliko sem se naučila na različnih izobraževanjih, ki jih izpostave JSKD organizirajo preko spleta, veliko nasvetov pa sem prebrala tudi v reviji Digitalna kamera. Včasih mi je prav težko, ko vidim lepe motive, pri sebi pa imam samo telefon.

Pa se posvetiva še fotografiji. Ste vodja fotosekcije Kulturnega društva foto kino in video kluba Mavrica Radomlje; vsako leto v radomeljskem kulturnem domu organizirate kar nekaj fotografskih razstav.

V Mavrici sem štiri leta; pred dvema letoma sem sprejela izziv vodje fotosekcije, čeprav niti malo nisem vedela, koliko dela me čaka. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem spoznala svojo vlogo, se zagrizla in vse speljala. Ugotovila sem, da največ naredim, če ljudi držim skupaj in širim glas o dejavnosti Mavrice. Vsako leto prijavljam tudi načrt razstav – letos jih bo devet. Ogromno je birokracije in upam, da se bo ta količina zmanjšala. Skrbim tudi za promocijo. Pošiljam vabila in pišem prispevke za objave v medijih. Za fotografiranje sem navdušila tudi hčerko in vnukinjo. Naslednje leto bomo imele razstavo treh generacij Lomškovih, Eva, Neža in jaz.

Vidi se, da ste zelo dejavni in aktivni – zakaj in kako?

Iščem delo, da mi ni dolgčas in da izkoristim vso svojo energijo. Sem tudi športno aktivna, kolesarim, hodim, smučam, plavam … Najpomembnejša mi je svoboda – če jo imam, se lotim vsega. Nič me ne vrže iz tira. Delam že celo življenje – že kot otroci smo morali delati. Imam sicer majhen vrt, ki je moje veselje. Vedno, ko sedim, moram nekaj početi in tako velikokrat pletem ali kvačkam, sicer zaspim. Prav posebnega projekta sem se lotila pred leti šestimi, ko sem za takrat svojo triinpolletno vnukinjo izdelala kurentovo masko in kožuh. Odkar je kurent, je postala bolj samozavestna in uživa v tej vlogi. Nikoli mi ni treba kupovati daril, vse izdelam sama. Darila dajem tudi vsem, ki pridejo samo na obisk, in vsi so veseli teh malih pozornosti. Da možgani ostanejo v dobri kondiciji, rešujem križanke. Rešila sem jih že 6800. Verjamem, da če ne delamo nič ne z možgani ne fizično, propadamo.

Ker imam rada luč in izzive, si želim, da bi ljudje v sebi našli luč. Pravijo, da kot Kresnička Binca s punčkami iz cunj v otroških očeh prižigam lučke. Delo, pomoč pomoči potrebnim nas bogati … In jaz sem »bogata«.

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
few clouds
22.1 ° C
24.6 °
19.9 °
64 %
1kmh
20 %
pon
26 °
tor
28 °
sre
30 °
čet
29 °
pet
32 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano

DomovPogovoriBinca Lomšek: Prostovoljka z dušo

Binca Lomšek: Prostovoljka z dušo

Binca Lomšek je 73-letna upokojenka, ki je bila doma v Ljubljani, že od leta 2009 pa živi v Preserjah pri Radomljah. Nekoč je delala kot poslovna sekretarka, po ločitvi in upokojitvi pa je zaživela na novo ter se lotila številnih novih izzivov. Danes je kot prostovoljka aktivna v številnih društvih, vsako leto pa sešije 40 lutk, ki jih podari Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje.


Dandanes, ko se zdi, da vsi iščemo načine, kako bi več zaslužili, vi pravite, da vam zaslužek ne prinese zadovoljstva in da vas bogati delo za druge. Vsako leto porabite približno 800 ur za izdelovanje lutk za otroke iz socialno ogroženih družin. Kako se je začela ta zgodba?

Lutke sem začela izdelovati leta 2005, ko sem šla v pokoj. Najprej sem jih izdelovala za Unicef, kasneje pa za ZPM Ljubljana Moste-Polje, za Anito Ogulin, ki je predsednica in je borka za socialno ogrožene družine, še posebej za otroke. Punčke sem podarjala tudi »junakom tretjega nadstropja« Pediatrične klinike v Ljubljani. Do danes sem pod umetniškim imenom Kresnička Binca »ustvarila« že 434 punčk, od tega 300 za ZPM. Za izdelavo ene potrebujem od 15 do 20 ur, včasih tudi več. Vsaka ima ime in rojstni list. Želim si, da bi moje lutke z veseljem k sebi stisnil vsak otrok, zato sem vedno v iskanju najboljših in igrivih rešitev. Naj postane punčka otrokova zaupnica in tolažnica. Vsaka ideja za izdelavo nove lutke me zgrabi in me ne izpusti, dokler nisem zadovoljna. V tem sem sproščena in kreativna, zato so moje lutke tako priljubljene. In jaz sem srečna.

Kje ste se naučili šivati?

Že ko sem bila stara deset ali dvanajst let, sem si želela iz ostankov blaga delati punčke. Pri trinajstih letih sem si iz očetove obleke, ki je ni nikoli nosil, sešila hlače. Bila sem tepena, a se je splačalo. Izdelovanja izdelkov iz volne sem se učila tudi v osnovni šoli, a starši niso imeli denarja, da bi mi kupili volno; danes pa poklic šivilje predstavljam v ljubljanski Osnovni šoli Jožeta Moškriča. Učenci nato izdelke okrasijo, poslikajo ter odnesejo domov in so navdušeni ter zadovoljni.

Povedali ste mi, da v skrbi za okolje lutke oblačite v oblačila, ki jih drugi zavržejo. Kakšen odnos imate do teh oblačil?

Starim oblekam, ki jih drugi zavržejo in mi jih prenesejo, dam novo življenje in s tem novo zgodbo. Stara babičina bluza tako zažari v luči nove oblekice, nov izgled dobijo ponošene jeans hlače, iz ostankov volne spletem nove copatke, deklicam pa morda tudi oblekico, pa tudi kavč in stole sem že tapecirala z jeansom. Občasno popravljam tudi oblačila starejšim, za kar so mi zelo hvaležni. Vse delam prostovoljno, vesela pa sem zahvale. Tudi drugače zavržem res malo odpadkov.

Prostovoljno sodelujete tudi v številnih društvih, od slikarskih do fotografskih. Kaj vas žene k prostovoljnemu udejstvovanju?

Čeprav sem v pokoju in kljub nizki pokojnini imam za svoj način življenja dovolj. Če lahko s svojim znanjem, voljo, energijo in zanosom prispevam k razvoju, boljšim razmeram in boljšemu delu v društvu, potem sem zadovoljna in se počutim bogatejšo.

V vašem stanovanju sem opazila ogromno slikarskih umetnin. Kdaj ste se ukvarjali s slikarstvom?

Deset let sem bila zelo aktivna v Likovnem društvu Mengeš pri mentorju Lojzetu Kalinšku. Zdaj slikam malo manj. Veliko slik sem v dobrodelne namene podarila Karitasu Mengeš. V zadnjih letih me je bolj prevzela fotografija, obenem pa je tudi cenejša kot slikarska umetnost. Fotografirati sem se naučila sama. Veliko sem se naučila na različnih izobraževanjih, ki jih izpostave JSKD organizirajo preko spleta, veliko nasvetov pa sem prebrala tudi v reviji Digitalna kamera. Včasih mi je prav težko, ko vidim lepe motive, pri sebi pa imam samo telefon.

Pa se posvetiva še fotografiji. Ste vodja fotosekcije Kulturnega društva foto kino in video kluba Mavrica Radomlje; vsako leto v radomeljskem kulturnem domu organizirate kar nekaj fotografskih razstav.

V Mavrici sem štiri leta; pred dvema letoma sem sprejela izziv vodje fotosekcije, čeprav niti malo nisem vedela, koliko dela me čaka. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem spoznala svojo vlogo, se zagrizla in vse speljala. Ugotovila sem, da največ naredim, če ljudi držim skupaj in širim glas o dejavnosti Mavrice. Vsako leto prijavljam tudi načrt razstav – letos jih bo devet. Ogromno je birokracije in upam, da se bo ta količina zmanjšala. Skrbim tudi za promocijo. Pošiljam vabila in pišem prispevke za objave v medijih. Za fotografiranje sem navdušila tudi hčerko in vnukinjo. Naslednje leto bomo imele razstavo treh generacij Lomškovih, Eva, Neža in jaz.

Vidi se, da ste zelo dejavni in aktivni – zakaj in kako?

Iščem delo, da mi ni dolgčas in da izkoristim vso svojo energijo. Sem tudi športno aktivna, kolesarim, hodim, smučam, plavam … Najpomembnejša mi je svoboda – če jo imam, se lotim vsega. Nič me ne vrže iz tira. Delam že celo življenje – že kot otroci smo morali delati. Imam sicer majhen vrt, ki je moje veselje. Vedno, ko sedim, moram nekaj početi in tako velikokrat pletem ali kvačkam, sicer zaspim. Prav posebnega projekta sem se lotila pred leti šestimi, ko sem za takrat svojo triinpolletno vnukinjo izdelala kurentovo masko in kožuh. Odkar je kurent, je postala bolj samozavestna in uživa v tej vlogi. Nikoli mi ni treba kupovati daril, vse izdelam sama. Darila dajem tudi vsem, ki pridejo samo na obisk, in vsi so veseli teh malih pozornosti. Da možgani ostanejo v dobri kondiciji, rešujem križanke. Rešila sem jih že 6800. Verjamem, da če ne delamo nič ne z možgani ne fizično, propadamo.

Ker imam rada luč in izzive, si želim, da bi ljudje v sebi našli luč. Pravijo, da kot Kresnička Binca s punčkami iz cunj v otroških očeh prižigam lučke. Delo, pomoč pomoči potrebnim nas bogati … In jaz sem »bogata«.

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
few clouds
22.1 ° C
24.6 °
19.9 °
64 %
1kmh
20 %
pon
26 °
tor
28 °
sre
30 °
čet
29 °
pet
32 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano