Pravi, da so občine Domžale, Trzin, Mengeš, Lukovica, Moravče in Kamnik zelo primerne za povezovanje v koncept lokalne samooskrbe, ki deluje že na nekaj primerih v Sloveniji. Potrebujemo le samoaktivacijo. O tem in še marsičem zanimivem z aktivistom, okoljevarstvenikom, publicistom in pisateljem ter samostojnim raziskovalcem, Domžalčanom Antonom Komatom.
Kdo vodi igro?
V vsej zgodovini so igre vodili centri moči, ki so obstajali ne glede na režim. Vedno je nekdo vodil, eksponirane figure, ki so nastopale v javnosti, pa so bile lutke, ki so jih upravljali vodilni iz ozadja. Danes so to bankirji in investitorji ter finančni špekulanti na borzah.
V nekem pogovoru ste povedali reklo: Znanost je tako napredovala, da ni več zdravega človeka. Lahko pojasnite?
Razlaga je enostavna: medicino kot stroko so si prilastile farmacevtske korporacije. Večino raziskav v medicini v preteklosti so financirale države oz. državni fondi. Z vzponom multinacionalk po 2. svetovni vojni, še posebej v zadnjih 40-ih letih, velik del financ za raziskave v medicini prihaja iz farmacevtske veleindustrije. Ocena je, da se od 80 do 90% vseh raziskav v medicini financira z denarjem farmacevtskih korporacij, kar pomeni, da slednje tudi diktirajo, kaj naj se raziskuje in tudi kaj naj se odkrije. In tako pridemo do druge točke, do tragične ugotovitve, da korporacijam ni v interesu, da smo ljudje zdravi. Imamo sistem, ki proizvaja bolezen in ne zdravja. Največja zguba v sodobnem, globalnem svetu je zdrav človek, ki ne prinaša dobička korporacijam.
Kaj pa vzhodnjaške kulture, ki še vedno zdravijo vzroke in ne zgolj posledic?
Zanimiv paradoks, ki to sploh ni, je eksplozija novega pogleda na biologijo, torej epigenetski pogled, ki je nastal ob zaključku globalnega projekta GHP -Human Genome Project – Projekt človeški genom. Vrhunski genetiki, v projektu je sodelovalo 198 univerz iz celega sveta, tudi ljubljanska, so ugotovili, da je tisto, kar naj bi bilo genska koda, le 1% celotne genske kode. S tem se odpira nov, epigenetski pogled, ki govori, da naša usoda ni zapisana v genih, ampak da lahko sami s svojim umom, psiho vplivamo na ekspresijo genov, hkrati pa vse te izkušnje dedujejo potomci. To je totalna revolucija, kopernikanski preobrat v biologiji, ki bo imela izjemne posledice v medicini. Epigenetika je hkrati tudi spodnesla temelj genske tehnologija in neodarvinizma. Je pa jasno, da elitam danes paše, da ostane tako, kot je. Toda svobode neodvisne znanosti ni mogoče uničiti.
Se pravi, da new age filozofija potem ima neke znanstvene temelje?
New age … v tem je marsikaj, veliko je tudi prevar, veliko je lažne komercializacije in upov, ki jih prodajajo ljudem. Po drugi strani pa je new age tudi duhovna osvoboditev zahodnega človeka, ki odpira obzorja: zahodnjak sedaj išče v stiku s filozofijo Vzhoda rešitve, ki so bile njim že zdavnaj jasne. Že dolgo je znano, da kvantni fiziki iščejo rešitve v starodavnih indijskih modrostih, ki so zapisane v Upanišadah. Ves ta vulgarni materializem, ki se je stopnjeval do sedanjega stanja v svetu, je pripeljal vrhunsko znanost do tega, da išče rešitve v duhovnih izročilih Vzhoda. 21. stoletje bo duhovno ali pa ga ne bo!
Kaj je v današnjem življenju največja težava? Kapitalistični pohlep, gensko spremenjena hrana, nekontrolirana uporaba pesticidov, samoumevnost uporabe farmacevtskih pripomočkov …?
Ne, poudaril bi nekaj – uničujoče za človeka je, da ljudje nasedajo ideologijam. In to katerimkoli: levim, desnim, belim, črnim, rdečim. Slepo zaupanje ljudem, ki nosijo kravate, uniforme, turbane ali talarje, je vir največjega zla tega sveta. Ko bomo izstopili iz te norije ideologij, bomo lahko trezno pogledali, kaj je ta svet, kdo smo mi v tem svetu in kako lahko v njem preživimo. Dokler pa bomo sužnji ideologij, nas pa to pelje naravnost v smer naslova moje knjige – “Če boste molčali, bodo kamni govorili”. Razvili smo moči za samouničenje, narava bo preživela, vprašanje, če bomo mi. Mislim, da je tukaj nujna uporaba zdravega razuma, ročna zavora. Človek je naše največje upanje in naše največje tveganje in mi se moramo odločiti, ali smo tveganje ali upanje.
Pred kratkim ste se vključili tudi v slovensko čebelarsko zgodbo. Pravite, da je slovenski med še vedno bolj zdrav od večine sadja in zelenjave v supermarketih. Ali nam ostaja izbira samo še med slabim in … še slabšim?
Ne, sam ne pristajam, da samo izbiramo, kaj je manjše zlo. Sam zagovarjam opolnomočenje lokalne skupnosti. Prepoznati moramo, da je Slovenija ravno prav majhna, da tisti, ki nimajo zemlje, v samo nekaj kilometrih pridejo do tistih, ki imajo zemljo in živo hrano – to je naša izjemna priložnost, ki je Zahod nima več. Stanje čebel spremljam že od leta 1998, ko je bil prvi veliki pomor v Sloveniji, in vidim, da gre v tej zgodbi za veliko zaroto, katere žrtve so najprej čebelarji, predvsem pa čebele. Glede na podatke, ki jih imam glede sadja in zelenjave ter ostale hrane, kot pribito stojim na poziciji, da je večina izdelkov v supermarketih bolj nevarna kot naš med. Nekdo ima cilj, da še en zadnjih primerov samooskrbe, ki ga imamo, to našo medeno pravljico, uniči. Mogoče trgovci, ki uvažajo ceneni med iz bogve kje, in veterinarji, ki tudi prodajajo pripravke, ki niso ravno v soglasju z novejšimi spoznanji znanosti. Po drugi strani, če pogledamo toksikacijo hrane, je imela evropska policija (Europol) novembra veliko akcijo, sedem evropskih držav, tudi Slovenijo, so vzeli pod drobnogled, glede črne trgovine s pesticidi. Pregledali so 350 kontejnerjev, ki so pripotovali v Evropo, in odkrili 190 ton strupov, grozljiva cifra, nelegalno pripeljanih strupov, večina iz Kitajske. Evropska policija ocenjuje, da je vsaj 10% vseh uporabljenih pesticidov v Evropi črnega izvora. Glede na to, da je bila v akcijo vključena tudi Slovenija, se pri nas marsikaj dogaja. In najmanj, kar lahko rečem, je, da je pri nas v uporabi vsaj 10% nedovoljenih pesticidov. Tu, sredi teh strupov, se je znašla naša čebela. Ob zadnjem večjem pomoru čebel spomladi leta 2014 sem preštel sedem pesticidov, ki so pri nas prepovedani. Torej so k nam prišli na črno. Kdo jih je dostavil do kmetov? Kje je naš nadzor? Nam mora Evropska policija povedati za črno trgovanje? Z nedovoljenimi pesticidi na krožnike in v kozarce tudi mi dobivamo najhujše strupe. V primerjavi s tem, slovenski med ni nevaren, sprašujem pa odgovorno gospodo, kdo nadzira našo hrano in kako? V medijih nisem zasledil nobene vesti o akciji Eupola. Zakaj?
Medijska manipulacija je vsakdan na sporedu, kaj je njen cilj?
Mediji so v veliki večini v zasebni lasti, tudi v Sloveniji. Edini cilj medijske manipulacije je uničiti zdrav razum ljudi. Ljudje iz koščkov, ki jim jih servirajo množični mediji, enostavno niso več sposobni sestaviti realne slike sveta. Nenehno se dogajajo neke afere, apokalipse, kriminalne zgodbe, grožnje z teroristi … in cilj te manipulacije je razbiti lokalno skupnost, povezave med ljudmi, v prah nemočnih posameznikov, s katerimi lahko manipuliraš. Kdaj so ljudje močni? Ko so povezani med sabo, imajo neizmerno moč. Tega se centri moči najbolj bojijo in zato je njihov cilj razbiti socialno mrežo in uničiti zdrav razum ljudi.
Kako to, da v Sloveniji nismo bolj samooskrbni? Kam je izginil ves ta odstotek samooskrbe, ki je bil v preteklosti zelo visok?
Ta odstotek je bil v preteklosti 75%. Enostavno: leta 91 smo zamenjali samostojnost Slovenije – pozabili smo, da je to politično vprašanje, vprašanje demokracije – in smo jo vzeli kot svobodo izbiranja po supermarketih, ki so masovno prišli k nam, in kot svobodo izbiranja na TV daljincu.
In sedaj, kakšen je scenarij globalne trgovine? Prvi scenarij podreditve nekega naroda je, da se mu uniči prehranska varnost. Kako to naredijo? Prvič, z vdorom cenene tuje robe, torej z mrežo supermarketov, ki jih pri nas gradijo tuje korporacije. Jasno, za tem je sistem nizkih cen, ki temelji na izvoznih subvencijah matičnih držav. Ta sistem privabi kupce in uniči domačo pridelavo. V Sloveniji je v zadnjih letih propadlo 13 tisoč malih kmetij. Posledica tega je, da smo iz 74% samooskrbe, kot smo je imeli v 70. letih, padli na točko, ko uvažamo 2/3 hrane. Imamo pa največjo površino supermarketov na prebivalca v Evropi. V prehranski krizi je to izredno tvegano stanje, ki krepko posega v nacionalno varnost. Kajti ko hrane zmanjka, rabimo najmanj leto dni, da na njivi kaj zraste. Torej, kaj bomo pa počeli to leto?
Kateri je prvi korak, ki bi ga Slovenija morala narediti?
Mediji in vsi ostali intenzivno spremljajo finančno krizo, ki je še najmanjši problem. V bankah je manj kot tri odstotke realnega denarja, vse ostalo je virtualen denar, ki nima kritja. V naslednjih nekaj mesecih bomo doživeli nov finančni kolaps. Kdo bo takrat reševal banke? Potem imamo energetsko krizo, kmetovanje z nafto, iz sončnega kmetijstva smo šli na nafto. Kmetijstvo na naftni pogon proizvaja vsaj 60% toplogrednih plinov, s tem bi se morali ukvarjati. Tranzicija na solarno kmetijstvo je ključnega pomena. Če gledamo nacionalno varnost, moramo nujno obnoviti samooskrbo, kajti v hrani so združena vsa krizna dogajanja: gospodarska, ekonomska, energetska, zdravstvena in klimatska. V hrani združujemo vsaj štiri od teh: to je način ekonomije, način energetske porabe, način, kako zagotoviti zdravo populacijo – vemo, da najmanj 80% današnjih degenerativnih obolenj izvira iz industrijske hrane supermarketov – in jasno tudi prilagoditev na klimatske spremembe. Torej, hrana je tista, ki nakazuje rešitev iz krize. Rešitev je na lokalni ravni. Sam temu pravim skrajšanje razdalj od »vil kmeta do vilic meščana«. Slovenija je to sposobna narediti zelo hitro, imamo kratke razdalje, nimamo velikih mest. Težava pa je, da smo uničili 13 tisoč malih kmetij, danes pa že propadajo tudi večje, kajti korporacije nadaljujejo z uničevanjem naše samooskrbe. In kaj nas na koncu čaka? Konec vse samooskrbe in razprodaja zemljišč korporacijam. Vedeti je treba, da so korporacije nehale špekulirati na borzah, ampak so začele kupovati zemljišča.
Ste že od nekdaj aktivist oz. kako se je vse skupaj sploh začelo? Kaj je bilo povod (en dogodek, več dogodkov …)?
Pred dvaindvajsetimi leti sem začel pozorno opazovati, kaj se dogaja z zdravjem ljudi. V svoji neposredni bližini sem opazil nenavadna obolenja, rojevanje defektnih otrok, neplodnost, retardije pri otrocih, ipd. Vprašal sem se, od kje kar naenkrat toliko tega. Lotil sem se iskanja vzrokov in ugotovil, da je povezava s pesticidi, strupi, ki jih uporabljajo v kmetijstvu. Ta vzgon je bil tako močan, da sem pustil izredno dobro plačano službo in se odločil, da ne bom več služil debilom v podjetjih, v hierarhiji, ki jo zanima samo profit. Izstopil sem in velika večina mojih znancev in prijateljev je takrat rekla, da se mi je zmešalo. Že pri prvi knjigi mi je založnik leto pred izidom dajal akontacijo, tako je verjel vame, oz. v profit knjige, meni pa je to omogočilo, da sem v miru napisal knjigo »Pesticidi, ubijalci življenja«. Odziv je bil izreden, tako v medijih kot v politiki. Že čez tri mesece, marca, 1996, je imela Vlada RS na temo pesticidov izredno sejo in hitro ustanovila Medresorno komisijo za kemično varnost RS. To je danes nepojmljivo, sam pa sem to jemal kot potrditev za svoje delo in radikalno odločitev za pot v svobodni poklic.
Omenili ste prvo knjigo, zato je prav, da omenimo tudi zadnjo – Če boste molčali, bodo kamni govorili. O čem govori?
Gre za vsebine dveh mednarodnih kongresov, na katerih sem sodeloval s svojimi referati, ki pa sem jih za knjigo predelal. Napisani so poljudno, da jih ljudje lahko razumejo. Naslov “Če boste molčali, bodo kamni govorili”, je aktivističen. V tem svetu, ki je nakopičil toliko moči, od nuklearnega orožja naprej, če bo prišlo do globalne vojne za vire, ne bo zmagovalca ne poraženca. Zrušili bomo vse, kar imamo. Zato se sprašujem, ali ni človeški razum sposoben boljših dosežkov od samouničenja. To je poziv, da ne molčimo. Najbolj podla odločitev posameznika je konformizem, gledati proč in ne videti realnega stanja. Ko bodo kamni govorili, bodo ostale le še ruševine. Takrat ne bo zmagovalca niti poraženca. Vsi bomo obtičali sredi ruševin, če bomo sploh preživeli, in iz tega bomo morali zgraditi nov svet. To je ta aktivistični poziv: ni več časa za brezbrižnost, ni več časa za konformizem, pišmevuhovstvo in gledanje proč. Mi smo del tega problema in mi ga moramo rešiti.
Ste plodovit pisec. Kaj vas žene?
Zelo enostavno, tako se je tudi začelo – ne prenesem laži.
Kakšen ste zasebno? Znanci pravijo, da niste tako resni kot v javnem nastopanju, da ste zelo dobrovoljen?
Imam krasno druščino, v kateri se imamo vsi lepo, in temelji na nenehni izmenjavi vseh dobrin, tudi pridelkov. Vsi vrtnarimo. Naš domači vrt je bil premajhen, zato sva z mojo drago v bližini najela večjega. Ta premik iz knjig in pisanja na vile in motiko mi prinaša zdravo hrano, zastonj fitnes in solarij, duhovni mir in obilje zdravja. (smeh)
Vaša partnerka Mojca Vilar, sicer uspešna slikarka, je tudi strastna vrtičkarka. Torej ji pomagate? 
Niti ne, razen pri moških delih. Ona ima domači vrt, jaz tega velikega. Ona ima rada detajle, je velik estet in izjemno kreativna oseba, polna zamisli, ima slikarski pogled na naravo in to ji zelo uspeva. Veliki vrt v Študi pa je namenjen samopreskrbi, večino hrane pridelava sama, kupujeva samo začimbe, manjkajoče pri kmetih na tržnici. Od naju nimajo profita niti trgovci niti farmacija. Najino zdravje temelji v naravi.
Matej Primožič, Mateja Štrajhar
