Saksofon ali medicina? »Oboje,« pravi Domžalčan Andrej Omejc, odličen saksofonist in študent medicine, čeprav ve, da ni več dolgo čas, ko se bo moral odločiti, kateremu področju se bo posvetil v večji meri. Upa, da bo to odločitev prineslo življenje samo po sebi, saj uživa tako v študiju medicine kot glasbenem udejstvovanju. Doktor saksofona pravijo poznavalci, da že je, le še eno leto ga loči tudi od naziva doktor medicine. Kamorkoli bo življenje zaneslo 23-letnega Domžalčana, ki tudi ob velikih uspehih ostaja skromen, smo prepričani, da bo pustil velik pečat.
Igrate saksofon in opravljate podiplomski študij na Visoki šoli za glasbo in gledališče v Münchnu, poleg tega pa ste tudi študent Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Kaj je prva violina? Saksofon ali medicina?
Oboje. Dvojna prva violina. (nasmeh) Če bi vedel, kaj je prva violina, bi se že odločil za eno stvar.
Oba študija sta zahtevna in zahtevata celega človeka, poleg tega seveda, da je eden v Münchnu. Kako usklajujete oboje?
Na začetku me je malce skrbelo, kako bo šlo. Včasih dobim občutek, da bi lahko pri enem študiju več naredil, če bi pri drugem manj. A na koncu vedno ugotovim, da mi ustreza kompromis med obema. Če ne bi študiral medicine, ne bi zaradi tega več časa vadil saksofona, in obratno. Poleg tega učenja inštrumenta nikoli nisem dojemal kot dodatni študij. Imam ta privilegij, da mi nikoli ni bilo težko vaditi. Ko ves dan sedim za kakšno knjigo o medicini in se učim, sem vedno vesel, da grem lahko vadit inštrument, pa če so na vrsti še tako zoprne stvari. Že ko sem obiskoval gimnazijo, sem vzporedno hodil še v glasbeno šolo, tako da sem se že takrat navadil usklajevati oboje in sklepati kompromise. Kar je morda včasih težko, niti ni čas, ki ga je treba razporediti, temveč imeti dovolj energije in glavo, ki mora biti na pravem mestu. Saksofon ni inštrument, ki bi ga lahko vadil osem ur na dan, zato se mi zdi bolj pomembno, da uspem pravilno razdeliti pozornost, da lahko na obeh področjih naredim čim več. K sreči tudi moje dekle študira medicino, tako da mi priskoči na pomoč pri urnikih, oddajah nalog in prijavah na izpit … Seveda se naučim sam, toda na tem področju sem že od nekdaj kaotičen, zato sem vesel, da mi pomaga.
Ali opažate razlike med študijem v Sloveniji in tujini?
Primerjam lahko le študij saksofona v Ljubljani in tujini, kjer opažam velike razlike. Na naši akademiji v Ljubljani se s študijskimi pravili in načrti zelo usmerjajo v prisilo študentov, da delajo. Tega v Münchnu ni. Tu se precej bolj zaupa samoiniciativi študenta. Obravnavajo nas kot odrasle ljudi, ki niso več šolarji. Le od mene je torej odvisno, kaj bom naredil. Profesorjem v tujini je vseeno, tudi če ne narediš nič, ampak potem tudi nič ne boš znal.
Študent ima več odgovornosti za svoje delo?
Ja. Po eni strani imaš občutek, da si bolj prost, saj ni izpitnih obdobij, kot jih poznamo v Sloveniji, torej da moraš do nekega določenega roka opraviti točno določen izpit. Izpite je treba narediti v roku dveh let, nihče pa ti ne bo narekoval, kdaj, kateri bo prvi, kaj bo sledilo ipd.
Kateri sistem bolj ustreza vam?
Pri študiju glasbe mi bolj ustreza nemški sistem. Nikoli nisem potreboval prisile za igranje saksofona. Verjetno pa je odvisno od študenta, kaj mu odgovarja. Nekateri so bolj odvisni od profesorjevega vodenja, drugi manj. Imam srečo, da že od osnovne glasbene šole veliko naredim sam, prav tako si znam sam izbirati skladbe, nikoli nisem imel težav, kaj igrati. Vesel sem, da so imeli vsi moji profesorji tudi posluh za to.
V katero smer na medicini se nameravate usmeriti?
Tega še ne vem. Do konca študija si želim pustiti odprtih čim več možnosti. Čeprav študij traja šest let, študentje v tem času okusimo le košček določene smeri, zato niti ne vemo dobro, kako bo videti delo v neki smeri. Zato uporabljam sistem izločanja. Težko rečem, kaj bi, za nekaj smeri pa že vem, da niso zame. (smeh) Trenutno sem v petem letniku, tako da se odločitev počasi približuje. Nabor je še širok. Prav to me je tudi prepričalo, da sem se vpisal na študij medicine – medicina je široko področje, kjer vsak lahko najde nekaj zase, hkrati pa lahko narediš marsikaj dobrega.
Ali razmišljate, da bi kdaj v prihodnosti prepletli oba študija? Glasba se namreč uporablja tudi v medicinske namene.
Razmišljam tudi o tem. Kot ste omenili, se predvsem na področju psihiatrije uporablja glasbena terapija, hkrati pa je zanimiva tudi smer, ki po svetu že obstaja, pri nas pa še ni tako razvita, to je t.i. Musikermedizin, ki se ukvarja z zdravstvenimi težavami, značilnimi za glasbenike, kot so vnetja tetiv, določene nevrološke bolezni, fokalna distonija. Za ostalo populacijo so to blažje težave, medtem ko za glasbenika predstavljajo nezmožnost opravljanja poklica in konec kariere. A to je zelo ozko področje specializacije. Mislim, da se bom sam raje odločil za eno od klasičnih vej medicine. Prepletanje glasbe in medicine je sicer zanimivo, a po drugi strani, ko se z glasbo ukvarjaš znotraj medicine, jo tudi podrediš. Dokler se lahko ukvarjam z glasbo na dokaj visokem nivoju, bom to tudi obdržal; ne bom je podredil medicini in se z njo ukvarjal le ljubiteljsko. Če ne bi imel resnih namenov z glasbo, ne bi izbral študija saksofona.
Ste se morda tudi sami že soočili s poškodbami, o katerih govorite?
Ne, k sreči ne. Verjetno tudi zato, ker je med igranjem saksofona drža precej fiziološka, zato saksofonisti nismo nagnjeni k določenim poškodbam. Posebej sicer ne pazim na to, verjetno pa tudi premalo vadim, da bi prišlo do poškodbe. (smeh)
Boste morda šli po poti Josipa Ipavca, zdravnika in skladatelja? Ob 100. obletnici njegove smrti ste lani novembra v Domžalah pripravili koncert priredb njegovih samospevov, priredili ste jih prav vi. Tudi sami ste namreč skladatelj in aranžer.
Zanimiva sta dva človeka, ki sta se ukvarjala tako z glasbo kot medicino. Prvi je Josip Ipavec, zdravnik in vrhunski skladatelj, drugi pa Urban Koder, avtor glasbe za film Cvetje v jeseni, ki je končal medicinsko fakulteto in bil zdravnik. Imel sem srečo, da sem Urbana Kodra tudi spoznal. Zelo me je fasciniral. Nima formalne glasbene izobrazbe, ampak je glasbeni genij in je niti ni potreboval. Povedal mi je, da se nikoli ni odločil, da se bo ukvarjal z glasbo, ker mu medicina ne bi bila zanimiva, temveč je pri njem to prišlo samo od sebe. Glasbeni projekti so prihajali in zgodilo se je. Zato mu nikoli ni bilo treba sprejeti stresne odločitve, da se bo ukvarjal le z glasbo. Tolažim se, da bo morda tudi pri meni tako: da se ne bo treba odločiti, ker se malce bojim izbrati le eno. Verjamem, da se bo prej ko slej samo po sebi razjasnilo.
Sicer pa je bil koncert priredb Ipavčevih samospevov zelo prijeten projekt. Vesel sem, da je bil izveden, saj je eden od večjih, pri katerem sem sodeloval. V začetku epidemije sem se začel ukvarjati s komponiranjem in aranžiranjem, ampak izkušenj na tem področju nimam, zato sem bil presenečen, ko me je Gabriel Lipuš, koroško-slovenski pevec iz Celovca, vprašal, če bi pripravil aranžmaje Ipavčevih slavospevov. Seveda sem bil za, čeprav nisem bil prepričan, če bom zmogel. Potem sem začel z delom in je šlo. Lipuš je k sodelovanju povabil še Moniko Bohinec in Regine Hagler, odlični operni pevki, in v čast mi je bilo sodelovati pri takem projektu. Posneli smo zgoščenko in imeli koncert v Domžalah. Super izkušnja in odlična glasba.
Se obeta še kakšen tak projekt v prihodnosti?
Morali bi imeti kar nekaj koncertov s priredbami Ipavčevih samospevov, a so iz znanih razlogov prestavljeni. V teh časih je treba biti zelo pogumen, da karkoli organiziraš, saj je tako pri organizatorjih in izvajalcih veliko negotovosti. Tudi zaradi tega sem zelo vesel, da je bil koncert v Domžalah organiziran že lani, ko je bilo Ipavčevo leto.
Prej ste sicer omenili, da ne vadite zelo veliko, pa vseeno ste prejemnik najvišjih nagrad, osvojili ste več zlatih priznanj in prvih nagrad na slovenskih in mednarodnih tekmovanjih, na primer osvojili ste 1. nagrado in zlato priznanje na tekmovanju Temsig, 1. nagrado in laureat na tekmovanjih Woodwind and Brass v Varaždinu, Davorin Jenko v Beogradu, Antonio Salieri v Legnagu. Najvidnejši dosežek je druga nagrada (prva ni bila podeljena) oktobra 2017 na tekmovanju Musikwettbewerb für die Jugend Oldenburg, ki velja za enega pomembnejših tekmovanj za mlade glasbenike v Evropi. Za izjemne študijske dosežke ste prejeli Škerjančevo nagrado Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana ter nagrado Poljanska ptica Gimnazije Poljane. Potemtakem ste naravni talent?
Nekaj je talenta, a veliko je tudi dela. Če se hočeš profesionalno ukvarjati z glasbo, si skoraj kot športnik. S talentom lahko zelo daleč prideš, toda brez osnovne kondicije se pot hitro konča. To je tisti, meni bolj neprijeten del glasbe – ves čas je treba vzdrževati osnovno kondicijo in tehniko, tako da si ne moreš nikoli privoščiti enega meseca brez vsakodnevnega igranja. Po mojem mnenju pa je sicer bolj pomembno od tega, koliko časa dnevno vadiš, da si pri vsakodnevni vaji z glavo pri stvari. Ne glede na vse študijske in ostale obveznosti si vsak dan zagotovo vzamem vsaj dve uri za vajo. Pred koncerti tudi več, seveda, a ti dve uri sta minimum, ki se ga držim. To je temeljna higiena vadenja inštrumenta.
Kaj vam pomenijo vse te nagrade?
Tekmovanja so za glasbenika zelo pomembna, in sicer sploh v prvih letih, saj ti odprejo dosti možnosti, od koncertnih do možnosti igranja z orkestrom. Hkrati te prisilijo, da delaš za konkreten cilj, saj kot mlad glasbenik nimaš možnosti koncertnih ciljev. Toda pri vsakem glasbeniku prej ko slej nastopi obdobje, ko se mora vprašati, kaj ima od teh tekmovanj. Za pianiste in violiniste so tekmovanja, ki prinesejo ogromno koncertov in kariero. Pri nas, saksofonistih tovrstnih tekmovanj ni. Ko se prijavljam na tekmovanje, zato ne gledam ranga ali kakovosti, temveč mi je bolj pomembno, da je nagrada koncert ali več njih in ne, na primer, nov saksofon. Tega ne potrebujem, saj ga že imam. Poleg tega sem ugotovil, da je zame bolj pomembno, da razširim svoje glasbeno znanje s kompozicijami in aranžiranjem, saj bom tako kot glasbenik oz. saksofonist precej bolj uporaben, hkrati pa bom lahko deloval na več področjih in sodeloval z več različnimi zasedbami.
Tekmovanja so pravzaprav preizkusi športnega dela ukvarjanja z inštrumentom. Glasba je subjektivna in pogosto se zgodi, da na največjih tekmovanjih ne zmaga tisti, ki je najboljši, ampak tisti, ki najmanj zmoti. Če si glasbeno ekspresiven in imaš svojo idejo, kako naj bi glasba zvenela, si hitro nekomu zelo všeč, drugemu pa sploh ne. Na največjih tekmovanjih se zgodi, da ne dobi največ točk tisti, ki je bil nekomu iz komisije zelo všeč, drugemu pa ne, temveč tisti, ki je bil vsem kar v redu. To je neumnost teh tekmovanj oz. zaradi tega so precej omejena. Če se že prijavim na tekmovanje, pogledam tudi, da v komisiji ni saksofonistov. Zakaj? Ker dobim oceno s saksofonističnega vidika, ki je popolnoma drugačna od nesaksofonistične. Slednja govori, kaj novega lahko prineseš klasičnemu glasbenemu svetu, medtem ko saksofonistična tekmovanja raziskujejo tehnične sposobnosti inštrumenta in ne iščejo dobre oz. samosvoje glasbe. Po mojem mnenju moraš v glasbi iskati, kaj je ljudem všeč, in najti svojo smer ter ne zgolj gledati na športni segment igranja.
Na uho nam je prišlo, da ste odličen saksofonist. Nekateri vam celo pravijo doktor saksofona. Kako komentirate?
(smeh) Kaj naj rečem? Super. Imam srečo, da imam dovolj talenta, da z relativno malo vaje usvojim prvine in hitro napredujem. Čeprav sem doktor saksofona, pa bi lahko še izboljšal določene tehnične prvine.
Veliko nastopate tako v Sloveniji kot v tujini. Imate najljubše prizorišče? Kako vam je bilo nastopati s Simfoničnim orkestrom EUYO na svetovni komemoraciji konca prve svetovne vojne v Parizu, kjer je bilo zbranih več kot 200 državnih voditeljev z vsega sveta? Ali je vsak nastop – nastop ne glede na poslušalstvo?
Ni mi pomembno, kakšno je občinstvo. Pa vendar težko rečem, da mi je bilo v Parizu popolnoma vseeno, saj je bila komemoracija z organizacijskega vidika res nora izkušnja. Kar se tiče glasbe, pa je bila zoprna. Igrali smo zunaj, bilo je skoraj nič stopinj Celzija. Igrali smo Ravelov Bolero, kjer je tema, ki se ves čas ponavlja in jo igrajo pihala. Skoraj vso skladbo ne igraš, potem pa pride na vrsto tvoj solo. Pri skoraj nič stopinjah začeti solo intonančno pravilno je spektakularno. Nekako je šlo, čeprav sem bil res živčen, pa sicer ob drugih nastopih nisem.
Najljubšega odra nimam, imam pa najrajši koncerte, kjer lahko ves program izberem sam na podlagi koncepta, ki ga dobim, na primer glasbe sveta ali ljudska glasba. To je najlepše, kar se lahko zgodi. Ves svet glasbe se razpre pred mano in lahko začnem z izborom. Imam ogromno zbirko zgoščenk, hiša se šibi pod njihovo težo, najprej jih poslušam, potem zožim izbor. Ko izberem, napišem aranžmaje, če česa še ni napisanega za zasedbo, ki sem jo izbral. Sledi sestava smiselnega poteka programa, tako da ima rdečo nit. To je moj najljubši del pri ukvarjanju z glasbo in mi je ravno tako pomemben kot samo igranje. Najbolje pa je na koncu, ko na koncertu slišiš, kako vse skupaj funkcionira. Koncert je torej precej več kot samo igranje na odru, saj se organizacija začne skoraj eno leto pred tem. Ta del pred koncertom imam pravzaprav tako rad kot igranje na koncertu pred občinstvom.
Ali je še kakšna poseben koncept ali tematika, ki si jo želite in bi vam predstavljala poseben izziv?
Zelo rad bi enkrat na koncertu predstavil svojo glasbo. Na kakšnem koncertu sem že dodal drobtinico svoje glasbe, da bi imel koncert, kjer bi bila v večini moja glasba, pa še ne. To je moja želja, za katero upam, da se bo v prihodnosti uresničila. Navdih za svojo glasbo iščem v ljudski glasbi nam manj znanih kultur, od Bližnjega vzhoda do Afrike, iz česar sem ustvaril za naše uho bolj razumljivo oz. znano obliko glasbe. Imam precej takih del, za katere mislim, da bi jih bilo zanimivo predstaviti na koncertu.
Ste tudi član kvarteta saksofonov 4Saxess. Kako bi primerjali solo ustvarjanje in igranje v zasedbi?
Član kvarteta sem od leta 2019. Super je, ker pred tem nisem nikoli igral v komorni zasedbi s saksofoni. Povabilo v kvartet je bilo zame velika čast. Zelo dobro smo se ujeli tako zvočno kot konceptualno. Pri kvartetu je sicer več podrejanja, saj moraš odpreti ušesa še za ostale tri, hkrati pa ponuja popolnoma druge zvočne opcije kot samostojno igranje s spremljavo klavirja. Poleg tega se v kvartetu naučiš ogromno tudi o sodelovanju, komunikaciji, prilagajanju. V sestavu štirih oseb se je treba dobro razumeti tako po glasbeni kot neglasbeni plati, treba je imeti veliko potrpljenja z ostalimi, oni ga morajo imeti pa s tabo. Vaje so dolge, vsak ima svojo idejo o glasbi, ki je abstraktna, in ni ene pravilne ideje, a vsak je prepričan, da je prav njegova prava. Treba je najti kompromis. Vesel sem, da sem član kvarteta, uživam v igranju, hkrati pa pišem tudi aranžmaje za kvartet, kar je zame nova izkušnja. Poleg tega imamo tudi veliko koncertov, bili smo na Dunaju, v Berlinu in Müchnu, kar je dobra priložnost za mene kot glasbenika.
Saksofon ste se začeli učiti pri osmih letih v Glasbeni šoli Domžale. Se je tu rodila ljubezen? In od kod pravzaprav navdušenje za glasbo ter zakaj saksofon?
Imam srečo, da sta se oba starša veliko ukvarjala z glasbo. Mama je z violino obiskovala srednjo glasbeno šolo, oče je hodil na srednjo orglarsko šolo v Ljubljani. On je pravzaprav začetnik moje zbirke zgoščenk. Pri nas doma je bila glasba vedno vseprisotna. Starša sta naju z bratom že zelo zgodaj vodila s sabo na koncerte. Na začetku so bili to bolj spalni dogodki (smeh), sčasoma pa vedno manj. Že od malega sem bil obkrožen z glasbo in od tu izvira ljubezen do nje. Tudi za saksofon sem se odločil že zelo zgodaj. Odličen italijanski saksofonist Federico Mondelci je imel koncert na Ljubljanskem gradu, nastopal je s komornim orkestrom, igrali so aranžmaje Astorja Piazzole. Bil je super koncert. Po mojem mnenju je Mondelci še danes eden izmed najboljših saksofonistov. Sicer je zelo specifičen, izbira ozka glasbena področja, a v tistem, ki ga igra, je najboljši. Po njegovem koncertu v Ljubljani sem vedel, da bom izbral saksofon. Sploh ni bilo vprašanja. Moj prvi profesor v glasbeni šoli je bil Lovro Ravbar, ki ima drugačen način poučevanja od vseh ostalih, a za mene kot glasbenika je bil zelo pomemben, saj me nikoli ni v nič silil, tako da se mi kot otroku glasba in saksofon nista zamerila, ampak sem dobil ogromno veselje do igranja. Da danes ob študiju medicine še vedno igram saksofon, gre velika zasluga prav njemu, saj me je naučil uživati v igranju. Pustil mi je, da sem igral, kar sem hotel. Dal mi je svobodo, da sem sam nosil na uro stvari, ki sem jih želel igrati. Dopuščal mi je zanimanje tudi za dela, ki niso striktno saksofonistična, in tako spodbujal iskanje glasbe, ki me veseli.
Kaj vas še zanima, kaj še počnete poleg glasbe in medicine? Ste še zelo mladi, ali je kaj časa tudi za zabavo?
(smeh) Na zabave nisem nikoli veliko hodil. Čeprav sem mlad, sem malo star. (smeh) Tudi opis, kaj rad počnem, bo slišati, kot da sem star devetdeset, ampak tako je. Zelo rad obiskujem koncerte klasične glasbe, kot je to značilno za moja leta. (smeh) Drugi glasbeni žanri me ne zanimajo, tudi v avtu poslušam izključno klasično glasbo in jazz – ampak ne progresivni, temveč simfonični jazz do Charlieja Parkerja, dlje od tega ne. Rad obiščem opero, velikokrat v tujini, kjer je višji nivo. Rad pogledam kakšen film, zanima me zgodovina, obiščem kakšen muzej, zanima me zgodovina glasbe, rad potujem. Nekaj potovanj je bilo zelo pomembnih zame tudi v glasbenem smislu, recimo potovanje v Afriko, ker sem po njem začel raziskovati njihovo ljudsko glasbo in komponirati. Ko grem na potovanje, preučim glasbeno plat kraja, na primer, kje v Benetkah je hodil Vivaldi, in grem po teh poteh. Zabave pa niso za mene, niti nisem zelo družaben. V tem smislu mi je veliko dala Godba Domžale – poleg tega, da je bila to ena mojih prvih izkušenj orkestrskega muziciranja, hkrati pa sem imel v godbi možnost igrati kot solist, kar je veliko vredno, saj mlad glasbenik nima veliko tovrstnih opcij.
