torek, 5 julija, 2022
18.1 C
Kamnik
18.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
18.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
18.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
18.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
DomovPogovoriAndrej Hauptman: Na svetovnem prvenstvu bomo igrali pomembno vlogo

Andrej Hauptman: Na svetovnem prvenstvu bomo igrali pomembno vlogo

Z Radomljanom Andrejem Hauptmanom, nekdaj vrhunskim profesionalnim cestnim kolesarjem, danes pa selektorjem članske reprezentance, sva se dobila jutro po kolesarski dirki v Rimu, kjer je slovenska mladinska reprezentanca do 23 let dosegla odlične rezultate. Hauptman je tja odpotoval kot pomočnik selektorja mladinskih reprezentanc Martina Hvastje. Povedal je, da je delo z mladimi kolesarji v Sloveniji na vrhunskem nivoju, kar nam priznavajo tudi v tujini. Hauptman, sicer preprost in skromen človek, verjame, da bo imela pomembno vlogo na svetovnem prvenstvu septembra tudi slovenska članska ekipa.

Septembra vas čaka kolesarsko cestno svetovno prvenstvo v Innsbrucku. Po prvih ogledih je trasa zelo zahtevna. Ste si jo že ogledali? Kakšno je vaše mnenje?

Z vodstvom reprezentance smo si traso že ogledali. V Innsbruck smo odpotovali selektorji vseh kategorij. Progo smo pregledali in res je težka. Vendar ko se ozremo na lansko in letošnjo sezono, menim, da bomo tudi septembra na svetovnem prvenstvu igrali pomembno vlogo. Med prvomajskimi počitnicami sva si s Primožem Rogličem ogledala traso za kronometer in cestno dirko; po Giru bomo šli še z ostalimi, ki so sedaj v Italiji.

Ali glede na traso izbirate tudi člane slovenske reprezentance?

Zagotovo. Najbolj pomembna dejavnika za izbor sta trasa in karakteristike kolesarja. Izmed kolesarjev, ki naj bi jim proga ustrezala, izberem tiste, ki so trenutno najbolje pripravljeni.

Kateri bodo v izbrani vrsti?

Okvirno že vemo, ampak o imenih še ne bi govoril.

Andrej si je z Primožem Rogličem že ogledal traso svetovnega prvenstva, ki bo konec septembra v avstrijskem Innsbrucku. // Foto: osebni arhiv

Kako potekajo priprave, če sploh potekajo glede na urnik ostalih dirk (maj Giro d’Italia, julij Tour de France, avgust in september Vuelta a España)?

Z mladinskimi kategorijami do 23 let, v katere sam sicer nisem toliko vključen, priprave in reprezentančne akcije potekajo zelo lepo. S profesionalnimi kolesarji pa je malce drugače. Vsak ima svoj program dirk. Boljši, kot je, bolj lahko ta program prilagodi svetovnemu prvenstvu. Sam sem s kolesarji čim več v stiku, tako da jim pomagam in jih podpiram, da pridejo na svetovno prvenstvo čim bolj pripravljeni.

Kakšna so pričakovanja glede uvrstitve?

Nerad napovedujem uvrstitev. Slovenski profesionalni kolesarji so sedaj na visokem nivoju. Ko bodo zadovoljni oni, bomo tudi mi. Po mojih izkušnjah bom najbrž sam prej zadovoljen kot oni.

Lani ste reprezentanco vodili prvič, letos drugič. Bo sedaj kaj lažje?

Kaj pa vem. Mislim, da ni niti lažje niti težje. Po eni strani je lažje, ker je drugič; po drugi strani je težje, ker smo lani osvojili medaljo – Primož Roglič je postal svetovni podprvak v kronometru. Vsako leto je nova zgodba, vsaka reprezentanca na začetku leta začne na ničti točki.

Zadnja leta so nas kolesarji s svojimi rezultati tako razvadili, da ljudje pričakujejo dobre uvrstitve. Po drugi strani je svetovni vrh v kolesarstvu zelo širok. Medalje pa so samo tri na kronometru in tri na cestni preizkušnji. Zato menim, da je vsaka uvrstitev, ne samo med deset najboljših, ampak v bližino deseterice, vrhunski rezultat. Seveda pa ima na tem področju vsak svoja merila.
 

Pogosto slišimo, da se morajo za vrhunski rezultat poklopiti forma, sreča in ostale okoliščine. Kateri so še ostali dejavniki, ki vplivajo na izid tekem na najvišjem nivoju?

Na rezultat vpliva ogromno dejavnikov. V šprint lahko pride skupina petdesetih kolesarjev in ne moreš nič, gneča je, nimaš prostora, zaprt si z vseh strani. Lahko ti 2 kilometra pred koncem dirke poči zračnica. Lahko si najboljši, ampak tekme je konec. Dejstvo je, da moraš biti za osvojitev medalje v življenjski formi, ob pravem času na pravem mestu pa še kanček sreče moraš imeti.

Veljate za najboljšega slovenskega kolesarja vseh časov, leta 2001 ste bili tretji na svetovnem prvenstvu v Lizboni, leto kasneje četrti, in leta 2004 peti na OI. Že od leta 2001 ste edini Slovenec z medaljo na cestni dirki na svetovnem prvenstvu … Se letos obeta sprememba?

Po mojem mnenju že nekaj časa nisem več najboljši kolesar. Sploh, če pogledamo rezultate. Zadnja leta fantje zmagujejo na takih dirkah, na katerih smo bili tudi mi včasih blizu, ampak daleč od tega, da bi zmagovali. Seveda si želim, da bi z reprezentanco osvojili medaljo na cestni dirki, vendar nočem primerjati, katera medalja je več vredna. Osvojiti medaljo na kronometru! Tu ni pomembna sreča, ampak koliko si dober. Primož je lani bil. Kot sem že dejal, vsaka medalja oz. vsaka uvrstitev med prvo deseterico je vrhunski rezultat. Seveda pa je medalja pika na i. Ko enkrat osvojiš medaljo in si naslednje leto četrti, si razočaran. Jaz sem bil.

Hempi je zadnji kolesar, ki je medaljo na svetovnem prvenstvu osvojil brez čelade. // Foto: osebni arhiv

Primož Roglič je fenomen …

Ja, res je. Primož me je poklical pred šestimi leti, češ da bi rad kolesaril. Vprašal sem ga po starosti. Odvrnil je, da je star 23. Ker sem bil skeptičen, mi je povedal, da je bil vrhunski športnik. Vprašal sem ga, s katerim športom se je ukvarjal. Mislil sem si, mogoče je biatlonec, atlet, kar je dobra podlaga za kolesarstvo. Pa mi odvrne, da s smučarskimi skoki, ki so popolno nasprotje kolesarstva. Kljub dvomom sem mu dejal, naj zbere denar in si kupi kolo ter me kontaktira takrat. Čez tri mesece me pokliče in pove, da ima kolo. Še vedno skeptičen sem ga povabil na trening. Že takoj se je videlo, da je zelo dober, opazil se je njegov talent, potem je šlo vse skupaj samo še navzgor. Primož je res fenomen v svetovnem merilu.

Vsi poudarjajo, da je kolesarstvo ekipni šport, čeprav je osnova individualnost, posamezna kvaliteta. Kako je s kolesarji, ki ne kažejo dovolj ekipnega duha? Koliko je potrebnega egoizma in koliko timskosti, kje je meja?

Vsak kolesar ima svoj karakter. Tisti, ki je pravi šampion, je navajen zmagovati. Dokler zmaguje, je super. Ko ne more več zmagovati, se mora navaditi pomagati. Če tega ne more sprejeti, hitro ostane brez ekipe.

Kolesarstvo je veliko bolj ekipni šport, kot si ljudje predstavljajo. Na tekmi ima vsak svojo vlogo. V okviru skupne taktike ima vsak lahko svojo priložnost, ker se dirka razvija na tisoč in en način, vendar se mora v prvi vrsti držati dogovorjenega.
foto

Ali se zgodi, da se kolesar ne drži ekipne taktike? V reprezentanci in v ekipah?

V reprezentanci ne, pa tudi v ekipah vedno bolj poredko. Profesionalno kolesarstvo je na takem nivoju, da večinoma vsi vedo, kam spadajo in kakšna je njihova naloga. V največjih ekipah že ob podpisu pogodbe veš, kakšna je tvoja naloga, čemu si prišel v ekipo. Seveda pa nikjer ne piše, da se tvoja vloga ne more spremeniti, če boš dober. Tisti, ki je zares dober, vedno pride na površje in dobi svoje mesto.

Kako zdaj kot selektor doživljate stres na dirki, ko spremljate svojo ekipo, v primerjavi s tekmovalnimi dnevi in takratnim stresom?

Popolnoma drugače je. Sicer so čisto druge vrste napori, ampak velikokrat si zaskrbljen ipd. Najbolj hudo je, da na potek dirke ne moreš vplivati. Lahko poveš, svetuješ. Vendar je lahko nekaj teoretično povedati, v praksi pa morajo kolesarji to narediti, kar ni čisto tako enostavno, kot se taktično zdi v teoriji.

V slovenski reprezentanci delamo vsi vse. Slovenska kolesarska reprezentanca do 23 let se je udeležila dirke Gran Premio della Liberazione v Rimu, ene najbolj prestižnih preizkušenj za mlade kolesarje v Italiji. Sam sem šel tja kot pomočnik Martinu Hvastji, ki je bil pred leti članski selektor, sedaj pa vodi reprezentanco do 23 let. Torej je uspeh kolesarjev rezultat vseh nas, v prvi meri pa kolesarja. Žiga Jerman je namreč zasedel drugo mesto, kar je odličen rezultat. Ne vem, kako je v drugih športih, ampak sam selektorstvo jemljem kot podporo, pomoč kolesarjem, da dosežejo tisto, česar so sposobni. Vendar so na koncu oni tisti, ki so na cesti, in oni so tisti, ki naredijo rezultat.

Andrej ima še vedno najboljši olimpijski rezultat v cestnem kolesarstvu. V Atenah je bil leta 2004 peti. // Foto: Aleš Fevžer

Ampak brez pravega vodstva, prave pomoči najbrž ne bi šlo …

Ja, mogoče. Rezultat je seštevek vsega, kljub temu pa velik, velik del naredijo kolesarji.

Kakšen je bil občutek, ko ste se kot profesionalni kolesar podali v tujino? Kako so v tujini takrat gledali na slovenske kolesarje?

Prvi Slovenec je bil Vinko Polončič, nato Primož Čerin, Jure Pavlič, potem kar nekaj časa ni bilo nikogar, nakar sta šla v tujino Martin Hvastja in Borut Rovšček. Slednji je svojo profesionalno kariero sicer hitro prekinil, saj se je odločil za druge stvari. Martin pa je vsem nam, ki smo prihajali s tega domžalsko-ljubljanskega-kamniškega, gorenjskega konca, ogromno pomagal. V tujini je popolnoma drug način življenja, sistem je drugačen in zelo pomembno je, kako se vklopiš. Torej ni važno samo, koliko si dober, ampak tudi, koliko si socialen, kako se znaš integrirati. Z Martinovo pomočjo je nam lepo uspelo, vendar je bilo v to treba vložiti ogromno energije.

Prva leta v Italiji marsikdo sploh ni vedel, od kod smo; še po parih letih so nas spraševali, če je pri nas v Sloveniji vojna. Vendar nas je bilo Slovencev iz leta v leto več in vsako leto so nas bolj cenili. Danes pa nam vsi priznavajo našo kakovost. Trenerji v Sloveniji so oz. smo strokovni in fantje v tujino prihajajo že z odlično podlago. Poleg tega se mi zdi, da smo se pripravljeni tudi bolj potruditi kot tiste nacije, ki imajo veliko boljše pogoje, zaradi česar imamo na koncu tudi boljše rezultate.

Kako je v kolesarstvu s prehodi med klubi in izposlovanjem dobrih pogojev? Ste to počeli sami ali ste imeli menedžerje? Kako je bilo v vaših časih in kako danes?

Ko sem se sam ukvarjal s profesionalnim kolesarstvom, je bilo zelo malo menedžerjev, ki so bili tudi manj kakovostni. Danes je tudi na tem področju močna konkurenca in moraš biti dober. Seveda pa je tudi v kolesarstvu kot v drugih športih pomembno, kdo se pogovarja zate.

Ali se mogoče sedaj tudi vi ukvarjate s tem?

Za kolesarje, ki so bili v Kolesarskem društvu Rog, kjer sem sam deloval, sem poskrbel, da so lahko šli v tujino brez menedžerja. Ko pa gre kolesarjeva pot rezultatsko navzgor, sam temu nisem več dorasel, tako da se vsak kolesar sam odloči za svojega menedžerja. Ko se nekaj časa vrtiš v teh krogih, se lažje odločiš in prepoznaš, kateri je dober menedžer in kateri ni.

Vašo športno kariero je prekinila bolezen. Kaj se je zgodilo in kako ste se s tem spopadli? Kako je sedaj?

Od tega je že veliko let. S kolesarstvom sem prenehal pred dvanajstimi leti. Ves čas sem bil bolan, a bolezni nismo nikoli odkrili. Stanje se je stalno slabšalo. Prekinil sem, ko sploh še nisem točno vedel, kaj mi je, ampak vsako leto sem bil vidno slabši. Potem je bolezen hitro izbruhnila. Dve leti je bilo zelo težko. Nato pa je treba najti nove cilje. Sicer sem potreboval kar par let, da sem nekako prebolel, da ne morem več tekmovati, ampak zdaj je že bolje. Zdaj sem v redu, lahko se normalno rekreiram, ampak po takih operacijah, imel sem jih deset, nisi nikoli več isti, kot si bil.

Leta 2001 je na SP v cestnem kolesarstvu (Lizbona) osvojil bronasto medaljo. // Foto: osebni arhiv

Je bila bolezen tudi razlog, da ste kariero končali prej, kot bi jo sicer?

Ja. Mislil sem, da bom dirkal še šest, sedem let. Bil je šok. Sam sebi in drugim nisem priznal, da je, vendar se potreboval vsaj pet let, da sem to sprejel, prebavil. Ni bilo lahko.

Po koncu tekmovalne kariere ste se podali v trenerske vode. Kako ste preklopili? Miselnost tekmovalca in trenerja se najbrž precej razlikujeta?

Miselnost je popolnoma drugačna.

Ko si tekmovalec, skrbiš zase, skrbiš, da si v formi. Ves čas razmišljaš, kaj boš naredil, da boš boljši. Ukvarjaš se sam s sabo. Potem je ravno obratno. Pozabiš sebe in skrbiš, da bo vse urejeno za druge. Ta preklop je težak.

Kako pa ste sploh začeli s kolesarstvom?

Navdušil me je oče, s katerim sva skupaj hodila gledat tekme. Takrat so bile dirke v Ljubljani pa v Kranju. Kupil mi je malo dirkalno kolo in sva ob nedeljah kolesarila. Ves čas sem ga prosil, naj me vpiše v klub. Odgovarjal je, da sem še premajhen, da moram še počakati. Potem sem v Domžalah spoznal fanta, obiskoval je isto šolo kot jaz in videl sem, da ima kolesarski dres. Tako sem se šel jeseni vpisat v klub kar z njim. Z vlakom smo se vozili do kluba v Ježici, kar sami smo hodili tja, star sem bil enajst let. Tako se je začela moja kolesarska pot.

Sicer pa ste odraščali v Spodnjih Jaršah in obiskovali OŠ Rodica. Kako se spominjate teh časov?

Kaj pa vem! (smeh) To je bilo idealno okolje za mladega fanta. Starša sta oba od tu, mami je s Homca, oče je s Srednjih Jarš, obe stari mami sta bili blizu, tako da je bilo super. Kasneje sem šel v šolo v Ljubljano in začel s treningi v mladinskih kategorijah. Takrat sem lovil samega sebe – šola, trening, šola, trening. Tako da se od 16., 17. leta nisem dosti družil z vrstniki iz domačega okolja. Nato sem odšel v tujino in vse skupaj je trajalo dvajset let. Ob vrnitvi sem potreboval kar nekaj časa, da sem se zopet vklopil v domače okolje.

Tudi z družino sedaj živite v Radomljah, z ženo Teja imata hčer Klaro in sina Jakoba. Ste navdušeni rekreativni kolesarji. Bosta šla hči ali sin po vaših stopinjah?

Hči Klara je nora na konje, ukvarjala se je z ritmiko. Sin Jakob je nogometaš. Ko mu omenim kolo, je zanj to bolj kazen. Včasih mu zagrozim, da če ne bo česa naredil, ga bom vpisal na kolesarstvo. (smeh) Mi je pa ljubše, da sta v drugih vodah, in sicer predvsem zaradi primerjav in vzporednic, ki jih potem ljudje iščejo.

Pečat puščate tudi v naših krajih: pokal Andreja Hauptmana v Domžalah, državno prvenstvo v cestnem kolesartsvu v Domžalah leta 2016, kronometer maratona Franje gre do Domžal itd. Pred kratkim ste dobili tudi posebno športno občinsko bronasto priznanje za desetletno delovanje kot trener in srebrno plaketo Občine Domžale. Kakšno mesto ima profesionalno kolesarstvo na splošno v naših krajih (Kamnik, Domžale, Mengeš, Trzin in Komenda)?

V Kamniku imamo Luka Mezgeca, ki je kolesar svetovnega ranga. Luka Pibernik prihaja iz Suhadol. Na splošno ogromno odličnih kolesarjev prihaja od tu, pa vendar niti v Domžalah niti v Kamniku ni cestnega kluba.

To je sicer moja tiha želja, da bi tudi v naših koncih bil tak kolesarski klub, sploh glede na to, da imajo gorski kolesarji dva zelo močna kluba – tako Calcit Bike Team kot Energijateam.com.

Vendar je začeti iz nič kar težko, tako da so zaenkrat vsi cestni kolesarji vezani na Ljubljano in Kolesarsko društvo Rog. Tu delajo super in ogromno mladih fantov se kali pri njih. Zagotovo pa bi jih bilo še veliko več, če bi imeli v naši okolici močen klub.

Cestni kolesarski klub je vaša tiha želja. Pa se že kaj dogaja v zvezi s tem ali to puščate za prihodnost?

Se, ampak vse gre prepočasi.

V Kamniku in Domžalah z okolico je ogromno zanimivih kolesarskih tur, v načrtu je tudi kolesarska povezava od Kamnika preko Mengša in Trzina do Ljubljane. Kakšno se vam zdi stanje na rekreativnem področju in kakšni so potenciali?

Rekreativno kolesarstvo je močno razvito. Ogromno je triatloncev, gorskih kolesarjev, cestnih kolesarjev, tako da je glede tega zelo lepo poskrbljeno. Je pa res, da bi se dalo še veliko narediti, sploh za cestne kolesarje. Asfaltiranih kolesarskih stez ni veliko, promet na cestah pa je gost in vedno več je tudi kolesarjev. Čakati na asfaltirane kolesarske steze … verjetno to ne bo tako hitro, čeprav bi bilo super.

Zato je zagotovo prvi korak strpnost obeh strani – tako kolesarjev kot voznikov. Tudi kolesarji bi se lahko včasih veliko lepše vozili po cesti, ogromno pa je tudi nestrpnih voznikov. Krivda je na obeh straneh.

Kolesarska sezona se je končno začela. Kakšen je vaš nasvet rekreativnim kolesarjem?

Res, sezona se je začela pozno, je pa sedaj še toliko bolj luštno, ker je lepo vreme in toplo, tako da je več želje in volje. Najbolj bi poudaril, da je ne samo kolesarstvo, temveč športna rekreacija nasploh predvsem športno druženje. Vsi hitro postanemo tekmovalni, se merimo in tako šport hitro ni več v užitek, kajti ne pogledaš več okrog sebe, se ne družiš. Zato naj bosta osnovni vodili rekreacije uživanje in druženje. Če si rekreacijo razlagaš na pravilen način, je zdrava. Če pa to postane še dodaten stres, ki ga v vsakdanjem življenju tako ali tako ne manjka, potem pa to ni več zdravo.

Mateja Štrajhar

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
light rain
18.1 ° C
18.8 °
16.4 °
92 %
2.6kmh
75 %
tor
27 °
sre
27 °
čet
26 °
pet
23 °
sob
25 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano