Andraž Vehovar: Sem kot muha na steklu

22 let mineva od srebrne medalje v slalomu na divjih vodah na olimpijskih igrah v Atlanti. Kako je ta uspeh zaznamoval vaše življenje?

To je bil pomemben dogodek v mojem življenju. Medalja prinese prepoznavnost, ki pa ni nujno vedno pozitivna. Seveda so tudi pozitivne plati, nekatera vrata so mi bila zaradi medalje prej odprta kot komu drugemu. Ampak tudi če se vrata odprejo, se moraš vseeno izkazati, nekaj narediti, tako da mi ni bilo nič prikrajšanega. Si pa kot človek veliko bolj pod lupo. To je nekaterim še dandanes težko razumeti, a po mojem mnenju anonimnost prinaša lagodnost. Zato menim, da je lažje biti anonimen kot ves čas na očeh. Sam tega po medalji nikoli več nisem imel. Karkoli sem v življenju naredil, sem bil pod drobnogledom. Zato mi danes veliko bolj paše živeti v miru, umaknjeno in med zelenjem (pokaže na svojo posest na Rudniku, op. av.). S tem sem daleč najbolj zadovoljen.

Brala sem, da ste velik perfekcionist. Ali ta lastnost potemtakem izhaja iz prepoznavnosti oz. – kot pravite – življenja pod lupo?

Nedvomno. Vsaka taka stvar te zaznamuje, tako da si bolj odgovoren v svojih dejanjih. Vse, kar delaš, hočeš narediti popolno. To pa ni dobro. Po mojem mnenju je perfekcionizem sila negativen, saj lahko v življenju posameznika predstavlja močno zavoro. Zato se mu poskušam čim bolj izogibati, kar je težko, ko ga imaš enkrat v svojem sistemu. Ta te ves čas sili v tak način delovanja.

Ali se na obletnico osvojitve olimpijske medalje – datum je 28. julij – spomnite še sedaj po toliko letih? Vas kaj stisne?

Ne. To je sicer velik dogodek, sploh če se z eno stvarjo tako intenzivno ukvarjaš, kot sem se sam s športom. Skoraj vse svoje življenje. Zato je bila ta medalja poplačilo in pika na i vsemu tistemu, kar sem v življenju do takrat počel. Tak uspeh osmisli večletni trud, zato sem vesel, da mi je uspelo osvojiti medaljo. S tem dobiš odgovor na tisti zakaj. Takrat veš, zakaj. Ker teh vprašanj je v karieri športnika vsak dan tisoče.

Koliko časa pa je preteklo od vaših začetkov do srebrne medalje na olimpijadi? Medaljo ste osvojili pri 24. letih …

Veslanje sem treniral od svojega enajstega leta. Že pred tem sem treniral smučanje in ostalo. Izhajam iz športne družine. Šport je bil del mojega življenja od malega, moja mami je bila namreč učiteljica telovadbe.

To opažam tudi pri drugih življenjskih področjih, npr. v poslu, športu, kulturnem udejstvovanju. Karkoli v življenju počneš, za vrhunskost potrebuješ v povprečju sedem let.

Na začetku je človek zagnan, potem pa pridejo hribčki in dolinice ter padci …

Marsikdaj me mladi športniki, predvsem pa starši športnikov sprašujejo, kaj je ključna stvar pri uspehu športnika. Sam sem popolnoma prepričan, da to ni talent. Ta je samo temelj, na osnovi katerega začneš graditi. Niti ni pridnost, prav tako ni sreča. Vztrajnost je tista. V pripravljalnem obdobju je ogromno padcev. Spomnim se, vsaj dvakrat, najbrž celo trikrat sem prenehal s treningi. To moraš nekako preživeti in enostavno riniti naprej.

Kdo pa je kriv, da ste se sploh znašli v veslanju?

Nobeden. Sam. To je po mojem mnenju največja napaka, ki jo starši delajo pri svojih otrocih. Noben otrok ne bo v športu uspešen, če si starši tega želijo bolj kot on sam. Ne, jaz sem imel ta motiv ves čas v sebi. Starši so me bolj kot ne zavirali, saj sta jim bili šola in izobrazba bistveno bolj pomembni, ne glede na to, da sta bila oba športnika. Mogoče pa ravno zaradi tega, ker sta se veliko bolj zavedala, kaj vse skupaj prinaša. Tudi sam sem se zavedal, da sem v športu, ki mi komercialno gledano ne bo prinesel življenjske eksisitence. Daleč od tega. Toda dejstvo, da so me starši pustili pri miru, je največ, kar so mi v tistem trenutku dali. Ker so doma, kar se šole tiče, precej pritiskali name, sem si v športu ustvaril popolnoma svoj svet. To je bilo moje, tu sem bil sam in sam sem sprejemal odločitve. In to je tisto najbolj pomembno, kar mora otrok zgraditi – da se začne sam odločati. Da ne gleda ves čas staršev, kaj naj naredi. Pri športu se moraš odločati, sam, sproti, vsakodnevno, stokrat in stokrat na dan. Hkrati pa z odločitvijo prevzameš tudi odgovornost. Če se odločiš sam, si tudi sam odgovoren za posledice.

Ampak kljub temu imate visoko izobrazbo, naredili ste doktorat, tako da tudi na tem področju niste zaostajali.

Ja, to izhaja iz pritiska od doma, ki je bil jasen in popolnoma nepopustljiv.

Danes se nedvomno strinjate s staršema …

Absolutno. Takrat se mi je zdelo, da se mi dogaja krivica, danes pa sem jima neskončno hvaležen. Saj ne govorimo zgolj o pritisku, ampak tudi o pomoči. Nekdo ti mora pomagati na tej poti in jaz sem to pomoč doma vedno dobil.

Ob osvojitvi srebrne medalje ste veliko poudarjali, da je to ekipni uspeh. Ali ste z ekipo, s katero ste skupaj tekmovali, še v stiku?

Premalo. Z nekaterimi, ja, se srečamo kdaj pa kdaj, ampak vseeno premalo. Sam sem se že pred leti preselil iz Ljubljane, hkrati pa življenje vsakega ubere malo drugačen tok. Ravno zdaj fante vabim na pohod na Veliko planino, ampak me je malo strah, da ne bodo vsi zmogli. (smeh)

Tako grozno pa spet ni …

(smeh) Je, je. Velika Planina ni nič grozna, oni so majčkeno preveč zaliti. Rad bi, da gremo čez Planino Dol direktno na Zeleni rob. Ta pot mi je najljubša.

Ali ste bili prejšnji konec tedna v Tacnu, kjer je potekal svetovni pokal v slalomu na divjih vodah?

Ne.

Ste se popolnoma umaknili iz teh vod?

Popolnoma.

Baje se po koncu športne kariere niti v čoln niste več usedli? Zakaj?

Dvakrat sem se še usedel. Po desetletju in več od veslanja smo šli s prijatelji na Sočo. Mislil sem, da bo super. Pa ni bilo nič. Enostavno nič nisem začutil. Deset, petnajst let sem bil ven iz čolna in nisem začutil nič. Ni bilo iskrice. Nobene. Toliko drugih zanimivih stvari je v življenju, ki jih lahko počneš … kolesarjenje, ne vem, vse druge stvari. Izpel sem se.

Mogoče tudi zaradi tega, ker ne zmorete več veslati na istem nivoju kot nekoč?

Kristalno jasno je, da pri teh letih nisem več tako fit, kot sem bil, kar mi je bolj kot ne irelevantno. To je bilo določeno obdobje, ko sem bil resnično na vrhuncu telesnih zmogljivosti. Gledano z današnje distance, rečem – vau! To sem še najbolj začutil v Pekingu na olimpijadi, ko sem po desetih letih sedel v čoln. Bil sem vodja slovenske delegacije na olimpijadi. Ko sem prišel na tekmovališče, so me člani drugih reprezentanc hecno gledali in se iz mene delali norca – kakšen si, debel, grozen. Vam bom že pokazal, sem si mislil in rekel, naj mi prinesejo čoln. Zanimivo je to, da tehnika ostane. Odpeljal sem kot profesor, ampak čutil sem pa … mišice mi je trgalo, grozno, enostavno telo ni zdržalo pritiska in sil, ki delujejo med vožnjo. Sile, na katere, ko sem še veslal profesionalno, niti pomislil nisem. To so bile popolnoma nove bolečine. (smeh)

Pa ste si s to vožnjo povrnili spoštovanje?

Ne, tega v veslanju ne bom imel več.

Pri marsikaterem vrhunskem športniku po koncu kariere nastopi kriza. Kako ste se vi soočili s prehodom?

Pač rineš v steklo in upaš, da boš prišel na drugo stran. Veliko muh naslednji dan leži na okenski polici. Ampak vseeno, jaz sem še vedno muha in se zaletavam v to steklo in upam, da bom prišel na drugo stran.

Mnogo vrhunskih športnikov se poda v trenerske vode. Sami niste imeli teh ambicij?

Ne. Ne vem, zakaj ne. Nisem. Mogoče zaradi tega, kar sem omenil prej. Čoln me ni več mikal. Ne, določeno poglavje svojega življenja sem takrat zaključil; izpel sem se, povedal vse, kar sem znal, in sedaj so druge stvari v življenju.

Pa vendar ste bili ob koncu športne kariere relativno mladi, stari ste bili 27 let.

Takrat sem počasi začutil, da bom prepozen, če se ne bom česa zelo hitro lotil. To je eden od večjih tveganj vrhunskih športnikov, ki pa se ga le malokdo zaveda. Težava ni samo izobrazba, ki je nimaš, ker si polno zaposlen z ostalimi stvarmi. Težava je v delovnih izkušnjah. Star si 33 let in nimaš enega leta delovne dobe. Kje te bodo zaposlili, kako te bodo zaposlili? Kot pri ostalih zadevah v življenju sem se za konec kariere precej impulzivno odločil. Ko se odločim, se zakopljem v delo in poskušam narediti svoj maksimum.

Potem ste bili v bančništvu oz. zaposleni v NLB-ju pa v zavarovalništvu …

Potem sem imel izlet v politiko za eno leto.

Kakšna je bila ta izkušnja?

Negativna. Človek se ogromno nauči. Tudi to je zadeva, ki me je zaznamovala, mogoče celo stigmatizirala, ampak v redu, nič zato. Ko si enkrat toliko prepoznaven, si navajen, da te ljudje ocenjujejo, sodijo, tudi tisti, ki nimajo s tem nobene veze. Ampak ko sedaj gledam nazaj, sem se veliko naučil, ne bi pa tega ponovil.

Kako to, da ste se po tej izkušnji vseeno podali v bitko za predsedniški stolček Olimpijskega komiteja Slovenije. Navsezadnje je to politična funkcija …

To je bilo drugače. V bistvu je bil splet okoliščin. Zdelo se mi je, da bi to rad počel. Nekaj, kar bi me veselilo. Moj prijatelj Bojan Žmavc je vedno govoril: »Andraž, to moraš poskusiti.« Potem je par mesecev pred tem umrl. Zato sem se čutil obvezanega, da poskusim. Po mojem mnenju so se zadeve celo tako iztekle, kot so se morale. Nič ni slabega, da mi ni uspelo. Če bi mi, bi moje življenje krenilo v drugo smer. Ne glede na to, da gre za častno funkcijo, ta vseeno zahteva veliko dela. Imel bi manj časa, ne bi mogel biti toliko z družino in otroki. Zgodilo se je točno tako, kot se je moralo.

Sedaj ste uspešen poslovnež. V Rudniku pri Radomljah je sedež vašega podjetja Berk-Vehovar Composites LLC, ki ga vodite skupaj z Juretom Berkom. Kako se je začela ta pot?

Tudi tukaj je bil prisoten splet okoliščin. To, kar delava danes z Juretom, me resnično izpolnjuje. Uporabljam lahko znanje, ki sem ga pridobil med študijem. Naredil sem namreč doktorat iz materialov in kemije. Hkrati izpolnjujem še svojo inženirsko in kreativno žilico. Lahko rečem, da sem srečen s tem, kar v tem trenutku počnem.

Pravite, da je šlo za splet okoliščin. Kakšen?

Na kolesu se je zgodilo. Veliko smo kolesarili po teh naših hribčkih. Jure je v tistem času že naredil svoje prvo kolo. Sam sem bil dolga leta eden od glavnih dizajnerjev in testnih voznikov pri takrat največjem nizozemskem podjetju, ki je izdelovalo čolne. Že zdavnaj pred kolesarstvom sem se ukvarjal s karbonom. Tako sva se z Juretom našla in sedaj smo tukaj.

V vašem podjetju izdelujete vrhunsko kolesarsko opremo. Kaj konkretno?

Naša prioriteta so sedeži. S tem smo začeli in s tem smo v tem trenutku daleč najbolj prepoznavni. Tudi v svetu. Z Juretom sva se že na začetku odločila, da bova razvijala striktno lastno blagovno znamko. To nam tudi uspeva. Naše podjetje pokriva high-end segment kolesarstva. Se pravi, da delamo najdražje med najdražjim. Diverzificirati se hočemo tudi v druge smeri. V to nas rineta trg in naša konkurenca. Veliki namreč poskušajo ubijati majhne. Mi se ne damo, nas pa vse skupaj rine v razvoj novih produktov. Tu ne mislim samo na čevlje, ampak tudi na kolesarske obroče in kolesa v celoti. Slednja izdelujemo že sedaj, vendar smo prepočasni, hkrati pa je način izdelave predrag. Sicer po mojem mnenju in tudi mnenju nekaterih drugih strokovnjakov naredimo najboljše kolo na svetu, ki pa je za končnega kupca predrago. Govorimo o ceni od 10 tisoč evrov dalje. Zato tega niti ne forsiramo niti nismo prepričani, če želimo iti v to smer. Kot je videti, nas bodo ostali proizvajalci porinili v to smer, saj so velika podjetja ugotovila, da t.i. aftermarket podjetja pobiramo smetano. Začeli so še sami proizvajati take proizvode in nas izrivati s trga, tako da smo mi prisiljeni širiti se na njihovo področje. Če eden od največjih proizvajalcev koles proizvaja tisto, kar delamo mi, bomo pač mi proizvajali tisto, kar v tem trenutku delajo oni.

Ali boste vlagali v tehnologijo, da boste hitrejši … oziroma kakšni so načrti?

V tem trenutku vse, kar zaslužimo, vlagamo v tehnologijo. Kupili smo novega robota, saj moramo določene faze izdelave pospešiti. Skrajšati moramo končno obdelavo, ki nas v tem trenutku malo ubija. Vsi veliki proizvajajo v Tajvanu, mi v Sloveniji. Cenovno težko konkuriraš izdelku, ki prihaja iz Tajvana. Hkrati so največja podjetja marketinško zelo agresivna. Če se cenovno vsaj približno ne prilagodiš, ne moreš prodreti na trg. V mislih nimam zgolj oglaševanja, ampak tudi vlaganje v sponzorstva na vrhunskem nivoju. Pri nas v Rudniku so bili predstavniki Skya, Chris Froom je že testiral naše čevlje. Ampak pritisk največjih je enostavno prevelik. Želeli so delati z nami, a hkrati je bil pogoj, da vložimo toliko finančnih sredstev kot velika podjetja. Ne gre.

Ampak Chris Froom kljub temu uporablja vaše izdelke.

Zadeva ima daljšo zgodovino. Ko je Bradley Wiggins zmagal na Touru, je na gorskih etapah uporabljal Berk sedeže. Lani jih je na gorskih etapah uporabljal Froom, ampak težko je, če nekdo to uporablja, nihče pa ne sme vedeti za to. Tudi Vincenzo Nibali je pred dvema letoma zmagal na Giro d’Italia s pri nas kupljenim krmilom, vendar je moralo biti brez napisa. Povedali smo mu, da potem ne more dobiti sponzorskega, tako da ga je kupil.

V tem trenutku se tudi zaradi lokalpatriotizma trudimo sponzorirati slovenske kolesarje, ki so resnično na top nivoju. Zelo si želimo Primoža Rogliča, ki sicer uporablja naše čevlje, kdaj pa kdaj tudi sedež, vendar ima zaradi profesionalne ekipe, v kateri je, določene omejitve.