torek, 5 julija, 2022
23.1 C
Kamnik
23.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
23.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
23.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
23.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
DomovPogovoriAndraž Teršek: Status intelektualca je še vseeno privilegij

Andraž Teršek: Status intelektualca je še vseeno privilegij

Kamničan, ki ga kljub mladi akademski karieri že več kot petnajst let spremljamo v različnih medijih. Skozi svoje bogato pravno znanje in širše sociološko-filozofske poglede rešeta in tehta družbena dogajanja ter politični namizni tenis slovenske in svetovne scene. Fanatični in vsestranski rekreativni športnik s polno retorično energijo in izredno pisanim besednim zakladom. Rad poudari, da je njegov osnovni medijski jezik pisana beseda, iz katere vse izhaja, in še raje vidi, da se (tudi njega) predvsem bere.

Zdi se, da je eden vaših najbolj pogostih stavkov tisti, v katerem pravite, da je pravo popolnoma odpovedalo. Je Slovenija pravna država ali je taka zgolj na papirju?

Ko govorim o teh vprašanjih, sem zavestno in premišljeno kritičen. Hkrati sem prepričan, da nisem kritizerski. Kritike kot načina opredeljevanja do teh najpomembnejših družbenih vprašanj ne uprabljam in ne dojemam kot nekaj, kar bi bilo samo sebi namen,ampak kot nekaj, za kar sem prepričan, da mora človek, ki opravlja poklic, kakršen je učiteljski in pravniški, početi. Še posebej, če mu mediji in javnost priznavajo status intelektualca, pravnega strokovnjaka in aktivnega misleca v javnem prostoru. Kritika je torej nekaj, kar je s tem statusom in v moralnem smislu nujno početje. In je nekaj povsem drugega kot kritizerstvo. Tak je tudi moj odnos do prava. Kot nosilec pravniškega poklica vsakodnevno odkrivam primer za primerom, v katerem je očitno in neizpodbitno, da pravo ne opravlja tiste funkcije, ki bi jo v pravno in politično organizirani družbi moralo opravljati. Že v idejni zasnovi je funkcija prava pomoč ljudem pri življenju in soočanju z življenjskimi tegobami, je v funkciji preprečavanja, uravnavanja, razreševanja medsebojnih konfliktov in je sredstvo pomoči človeku pri soočanju s težavami. V tem smislu – tako bi moralo biti – je pravo mišljeno kot nekaj nadvse pozitivnega: kot tehnika za soočanje z raznovrstnimi težavami pri skupnem življenju ljudi v politično organizirani družbi. Konec koncev je pravo neposredno in izvorno utemeljeno z verjetno najvišjo vrednoto v življenju človeka, poleg življenja in svobode, to je pravičnost. Ideja prava je ideja pravičnosti. Funkcija prava je tehnika, s katero to pravičnost s preseganjem subjektivnosti vneseš v politično organizirano družbo in v raznolikost medsebojnih razmerij med posamezniki. Ideja prava je človek, mera prava je mera človeka. Temeljni kriterij prava je človek oz. človečnost. In ko kot človek in pravnik vsakodnevno opazujem na stotine primerov, kjer je vse to zanikano, prepogosto tudi zavestno, brezsramno, ali celo zelo nesramno zanikano, potem se mi zdi logično in samoumevno, da je moja primarna moralna dolžnost, da o tem pišem in govorim. Z enostavno usmeritvijo in enosmerno odločenostjo, da bi bilo drugače, boljše, da ne bi bilo tako slabo, kot je. Kajti moje prepričanje je, da smo pravna država bolj v smislu sintagme, zapisane na papirju, kot po vsebini družbenih praks. Kot družba zato nismo tisto bistveno – vladavina prava. To pa ni samo gola vladavina formalnih zakonov, golih besedil v pravnih predpisih. Vladavina prava je vladavina optimalnih notranjih moči, intelektualnih kapacitet človeka, združenih s človekovim moralnim sebstvom, ki se odraža v veljavnem pravu. Zato je pravo tudi moralno utemeljena iznajdba. Vse to danes popolnoma odpoveduje. Zato smo vedno bolj država golih zakonov, zakonizma, legalizma, ne pa vladavina prava v smislu zdravega razuma, znanja, pravičnosti in elementarne logike.

Zakaj v Sloveniji prihaja do takšne situacije?

Ne samo v Sloveniji. A osnovni razlog je verjetno res, kot pravijo nekateri pravniški kolegi, naša zgodovina in tisto, kar bi v tej zgodovini opredelili kot kulturno in miselno tradicijo; v smislu, kako pravniki, sodnice in sodniki pri nas so dojemali in še vedno dojemajo sami sebe in kako dojemajo pravo. Nedavno je na simpoziju, kjer smo si delili okroglo mizo, moj pravniški kolega posebej opozoril na nekaj, na kar tudi sam večkrat opozorim: ta povezava z zgodovino in v njej zakoreninjenim odnosom do prava pri nas še ni pretrgana. To pomeni, da pri nas še velika večina pravnikov, velika večin sodnic in sodnikov pravo še vedno dojema kot nekaj, kar je ločeno od človeka. Nekaj, kar človeku predstavlja le orodje, predvsem tehniko, da opravi neko delo, ki je tudi kot tako dojeto le kot golo tehnično, ne pa kot vsebinsko delo. Torej kot nekaj, kar sodnik, ki je človek, tehnično opravi, tako da pri tem ne nehote, ampak kar zavestno, naučeno pozabi na to, da je človek. In ko to sodniško ali uradniško delo opravlja, si predstavlja, da je v tistem trenutku v vlogi, ki je ločena od njegove osebne vloge, družinske vloge,od vloge moralne osebe. Torej na svoje delo gleda kot na nekaj, kar pač golo tehnično opravi, tako da si nadene masko in uniformo, oklep. In ko to stori, ko pozabi na človeškost, takrat se začnejo pri odločanju pojavljati ekscesi popačenja in zlorabe prava, v smislu spregleda kriterija pravičnosti, vsebinske pravilnosti, moralne utemeljenosti, solidarnosti, socialnosti, empatičnosti. Namesto tega prevladajo golo formalistično, birokratsko, razčlovečeno zrobotizirani primeri sistemske uporabe prava. Nekaj, kar je v določenih točkah podobno tistemu, kar je opisovala znamenita Hanna Arendt v knjigi Eichman v Jeruzalemu. Eichman je o ljudeh, ki jih je razvrščal na vlake smrti, domnevno gledal kot na številke, gole figure. To je bilo zanj le golo birokratsko delo, do katerega ni imel nobenega osebnega odnosa. Ko naši sodniki in sodnice med sabo in zunanjim svetom ter med sabo in pravom postavijo tako ostro ločnico, in ko včasih delujejo celo malce porogljivo, zafrkljivo ali kot da bi bili malce zlobni in privoščljivi …Takrat nas je lahko tudi malce strah za popoln razkroj pravne države.

Andraž Teršek

Pa je ta razkroj resnično verjeten?

Vseeno upam, da se to pri nas ne bo zgodilo. V prid temu bom povedal tudi nekaj pozitivnega. Imamo veliko število odličnih sodnic in sodnikov. Imamo celo paleto sodb rednih sodišč, sploh pa ustavnega sodišča, ki so briljantni pravni in sodniški izdelki. V zadnjem času imamo celo nekaj revolucionarnih sodb mlajše generacije sodnic in sodnikov, ki kažejo, da razumejo pravo, tako kot ga je treba razumeti. Npr. nedavna sodba o dolžnosti tistih podjetij, ki so onesnaževala okolje v Zasavju, da povrnejo oškodovanim kmetom odškodnino. Ali pa nedavna odločba v primeru MOL, po kateri mora plačati, mislim da 6-milijonsko odškodnino zaradi prepočasnih denacionalizacijskih postopkov. To se včasih ni moglo zgoditi. Očitno se način dojemanja in razumevanja prava vendarle spreminja tudi v smislu, kdaj je država objektivno odškodninsko odgovorna za nastalo škodo ljudem. Drznem si verjeti, da je nekaj malega k temu pripomoglo tudi to, da smo nekateri o teh temah neprestano pisali članke, knjige in govorili v javnem prostoru zadnjih petnajst let. Mislim, da se stvari končno le počasi premikajo na bolje in tega se veselim.

Seveda sem pa zavezan k temu, kar razumem kot svojo moralno dolžnost, da pogosteje pišem o tistem, kar se nikdar ne bi smelo zgoditi, kot pa, da bi vsakodnevno hvalil tisto, kar je prav, da se zgodi, ker se tako ali tako mora zgoditi.

Katera pa je tista država, po kateri bi se po vašem mnenju Slovenija morala zgledovati?

Takoj pomislim na skandinavske države. Mislim na področje socialne države. Problem korupcije je bistveno manjši, pa večja enakopravnost spolov, predvsem pa zgleden izboraževalni sistem, npr. na Finskem, tudi primer Islandije. Tam so detektirali odgovorne za zlom sistema, sanirali in vzpostavili so nov, drugačen nadzor. In spisali novo, ljudsko ustavo. To so pozitivni zgledi. Zakaj v Sloveniji, čeprav imamo vse to pred očmi – od vsakega bi lahko vzeli nekaj – tega ne vidimo? Očitno je nekaj v naši naravi, značaju, kolektivni zavesti, kar nam preprečuje, da bi se vedli kot razumna in inteligentna bitja, obdarjena z umom in moralo. Očitno je to povezano z našo zgodovino, preteklostjo.

Rekli ste, da vas ob krivicah, nepoštenostih, pritlehnostih, brezsramnostih prevzema latenten občutek razočaranja in žalosti, nič več srd kot v začetku. Zakaj, kje se je zgodil ta prehod vaših občutij?

Občutki so mešani. Prepričan sem, da človek, ki resno jemelje pravniški poklic, ustavo, človekove pravice, pravo in se sreča s takimi primeri, kot se mi, pravni analitiki, to je s komaj verjetnimi kršitvami dostojanstva in drugih pravic … potem je skoraj nemogoče, da kdaj ne bi bil tudi jezen. Predvsem takrat, ko veš, da so stvari enostavno razumljive in rešljive in jih je mogoče preprečiti, ampak občutiš, da si popolnoma brez moči. Npr. si izglasovan med deset najvplivnejših pravnikov, ti pa veš, da nimaš skoraj nikakršnega vpliva glede odločanja v parlamentu in na sodiščih. Da se ena odločitev v državi ne more spremeniti ali pa sprejeti, zato ker bi ti to želel, ker bi bil ti dejansko neposredno vpliven. Pred časom sem predlagal, da bi bilo teh deset pravnikov eno leto probono svetovalci oblastnim institucijam, predsedniku, premierju, sodiščem … o tem se po predlogu niti sekunde nismo več pogovarjali.

Andraž Teršek

Kakšno je vaše mnenje o zapisu pravice do vode v ustavo?

Najprej bi rad čestital aktivistom, ki so to dosegli. Tudi naš someščan Brane Golubovič je imel prste vmes in sem mu javno že čestital. Obljubil mi je pomoč pri moji ideji ukinitve revščine. Ta predlog podpiram, ampak … Zopet imam zadržek tipa ampak. Razumem, zakaj se je to zapisalo v ustavo. Živimo namreč v svetu, kjer stvari obstajajo samo, če so zapisane na papirju. Ravno to me moti. O tem sem pred kratkim pisal tudi v Dnevnikovem Objektivu in Pravni praksi. Živimo namreč v svetu, v katerem ni nič več samoumevno. Najbolj samoumevne stvari izgubijo to samouvmevnost, ker se je pravo kot tehnika izrodilo do te mere, da so se ljudje pripravljeni in odločeni pretvarjati, kot da nič od tistega, kar ni izrecno zapisano na papirju, ne obstaja in ne velja. Popolna robotizacija, razčlovečenje družbe. In podobno je pri omenjeni pravici.

Prav je, da zdaj ni nobenega dvoma glede pravice do zdrave pitne vode. Vendar jaz to pravico že vidim v ustavi. Kot pravni filozof in ustavnik jo vidim v pravici do zdravega življenja, do zdravja, do naravne dediščine, do človekovega dostojanstva. In zame, za moj um ta pravica ne rabi biti izrecno zapisana.

Tako kot ni potrebe, da je v 14. členu ustave, ki govori o enakosti pred zakonom, izrecno zapisana invalidnost. Kdo bi lahko dvomil, da na podlagi invalidnosti ne smeš diskriminirati posameznika? A pri nas smo za vsak slučaj še to zapisali v ustavo. Ali pa pravica do pokojnine, tudi to smo za vsak slučaj zapisali v ustavo … to je za moj miselni okus žaljenje človekovih intelektualnih potencialov, to je moralna razvodenitev prava, spreminjanje prava v absolutno tehniko ultimativnega družbenega urejanja. In sam temu nasprotujem. Ampak ker vem, da je tako, je bolje, da je tudi to zapisano v ustavi.

Ali lahko naredite hiter pregled letošnjega leta – kateri so ključni dogodki na slovenski in svetovni ravni?

Če se najprej dotaknem dnevnopolitičnega strankarstva. Zagotovo si zaslužijo omembe zadnje državnozborske volitve, ker je bilo v praksi dokazano, da je mogoče zmagati na volitvah brez političnega pograma, brez vizije, brez konkretnih odgovorov na konkretna vprašanja, s preproščinami, s poenostavljenimi stavki, ki so izgovorjeni z všečno retoriko, z všečno mimiko obraza, z neomotečim videzom, in v katerih se ves čas ponavlja ena sama beseda, ki jo ljudje približno razumejo – ta beseda je etika. Tudi največji slovenski filozof prof. Mladen Dolar je ta dogodek označil kot fascinanten.

Drugi politični dogodek je Trumpova zmaga v ZDA. Gre za več zadev, ki jih upravičeno označimo kot rahla presenečenja ali nekaj novega: npr. to, da so sodobni mediji popolnoma odpovedali. To, da se je pokazalo, kako nepredvidljivi so politični rezultati, kako imajo ljudje dovolj že nekaj desetletij ustoličenih elit, da ljudje niso taki popolni bedaki, da bi verjeli vsem puhlicam in zvijačam, ki jih v javnost pošiljajo ljudje, ki se predstavljajo kot demokrati. Pokazalo se je, kako močan je facebook, da je popolnoma vseeno, kaj človek, ki nastopa na volitvah, ve, misli, kako šokanten, kako komajda prebavljivo perverzen, predrzen, slaboumen, neizobražen, neokusen je, važno je, kako najti najbolj učinkovit vzvod, da ljudi šokiraš. In bolj, ko ljudi šokiraš z negativnim, bolj se ljudje s tem poistovetijo, ker to negativno še nekako razumejo. Visokega, učenega, predavateljskega govorjenja ne razumejo. Zato se bodo na volitvah lažje poistovetili z nekdanjo tretjeuvrščeno na izboru za miss, ker bodo razumeli, da lahko na ta enostavno razumljiv način, z zunanjim videzom, do tega prideš. Mnogo težje se bodo poistovetili z nekom, ki je doktoriral npr. na London School of Economics ali na MIT in je v življenju napisal deset knjig o ekonomiji, pravu, filozofiji, politiki … In še enkrat več se kaže, kot zame tretji dogodek, ta slovenski odnos do političnega estradništva.

Najprej skoraj posmehovanje neki nekdanji manekenki in tekmovalki za miss iz Sevnice. Zdaj, ko je paru uspelo, pa svetohlinstvo, bedasta retorika o nacionalnem ponosu, prošnje po obisku, hlastanje za izjavami in fotografiranjem itd. – kako hitro je slovenska identiteta zastavljena na eno samo figuro na svetovni šahovnici, to je osupljivo!

Govorim seveda o ženi novoizvoljenega ameriškega predsednika. Naenkrat bi jo Slovenija kot država posvojila, se z njo identificira … Ponovno se govori o prepoznavnosti … Te enosmerne in izvtoljene, neinteligentno uboge in do naroda žaljive potrebe po izkazih prepoznavnosti v tujini, tega enostavno ne razumem … In celo premier govori, piše o tem, kako naj pride izvoljeni predsednik ZDA pogledati modernizacijo Slovenije … Modernizacijo? Spet ta, ves čas prisotna preproščina, ki se rodi iz še včerajšnje pljuvaškosti in ki ponovno identiteto naroda zastavi za en sam pojav, na en sam dogodek, na eno samo figuro … To bi nas moralo globoko žalostiti. A to je po drugi strani res najboljše možno in najbolj čisto ogledalo tega, kar smo kot družba. V taki družbi pa se ne moremo resno pogovarjati ne o t.i. družbi znanja, ne o moči inetelekta, ne moremo se pogovarjati niti o družbi mišljenja. Zato se strinjam s kolegom dr. Kuzmanićem, da živimo v družbi izrazitega in kroničnega nemišljenja. Ljudje ne razmišljajo. Razmišljajo v eni vrstici, ki jo je mogoče spraviti v televizijski prispevek, dolg 15 sekund. Zato se ne moremo resno in konstruktivno, tvorno in učinkovito pogovarjati o najpomembnejših družbenih vprašanjih. Še manj jih lahko rešujemo. Če pa se že začnemo o nečem pogovarjati, smo takoj pri navijaštvu, zmerjaštvu, etiketiranju, predalčkanju, žalitvah, strankokratičnih poenostavitvah in ugrabitvah itd. Status intelektualca je privilegiran, a vseeno se je marsikdaj težko iti intelektualca. Sploh na dolgi rok.

Andraž Teršek

Ob nedavni obletnici samostojne države je bilo veliko govora, da so se sanje izpred petindvajsetih let razblinile. So se res?

Razblinile, da, razbile na koščke, razčetverile. To, kar imamo danes, je grozljivo, glede na to kaj je bila naša izhodiščna točka in glede na to kako bi lahko bilo. Naj ponovim: od pravne države do sistema izobraževanja, do dnevne politike, do delavskih pravic, do hirajoče in nedelujoče socialne države, do nespoštovanja v praksi tistega, kar je v ustavi in v odločbah ustavnega sodišča jasno napisano itd. Pa vse do t.i. strankokratičnega managerstva – političnega nastavljanja managerjev v podjetjih v državni ali skoraj v državni lasti, ki so sami sebi namen, ne glede na sposobnosti in kakovost dela. Pa delavnopravna zakonodaja, ki politično nastavljene managerje ščiti enako kot delavce skozi pogodbo o zaposlitvi – tu mislim, da smo unikum na svetu, pa bi lahko spet od Nemcev prepisali, kako mora biti urejeno to področje. Potem do odnosa države do umetnosti in kulture.

Tudi splošno nedojemanje, kaj je to demokracija. Dam le en primer: če stvari pridejo tako daleč, da lahko na vsakih volitvah po štirih letih vsakič znova zmaga katerakoli politična stranka, le da se ljudem zdi, da je to nova politična stranka, ki prinaša nove obraze, ker so tako razočarani nad tem, kar je bilo do sedaj, že to je dokaz, da demokracija ne deluje oz. da je v pristnem smislu sploh ni. In soroden dokaz: ljudje še vedno javno govorijo, naj se ustanovi nova stranka, neka drugačna stranka, spet z nekimi novimi obrazi itd. To je popolno nerazumevanje politike in demokracije. Tudi, če bi kdo to želel storiti, brez fige v žepu in bi vsaj na površju to uspel narediti, mu tak vstop v dnevno politiko prav nič ne pomaga, ker na nivoju države lahko vladaš, odločaš samo, če imaš zasidrane korenine, delujočo in trdno mrežo, če imaš neposredno povezavo od najvišjega funkcionarja do zadnjega uradnička, ki pritisne na tipko v neki konkretni zadevi, ko je treba uresničiti idejo ali odločitev. To pa imajo le najstarejše, etablirane stranke. Zato je teoretično izhodišče Slovenije za kakovostni dvig demokracije lahko le obnovitev, revitalizacija najstarejših strank: SDS, SD, SLS, nedavno še LDS, morda NSi, torej strank, ki so vkoreninje v naše okolje. Samo z radikalno spremembo tega obstoječega na področju strank se lahko stvari popravijo, ne pa vsake štiri leta z novimi obrazi, z novimi satelitskimi in na hitro vkup zmetanimi strankami. Te lahko drsajo samo po obrobju družbe, v drobovje pa ne morejo. In mislim, da je to izkusil tudi sedanji premier, da je bil morda malce naiven, v dobri veri. Mislim, da se zato precej slabo počuti in mu tega položaja ne zavidam. Na kraj pameti mi pa ne pade, da bi sam naredil kaj takega. Ljudje, ki me k temu nagovarjajo, enostavno ne razumejo, za kaj gre pri politiki in demokraciji.

Kaj pa lokalna politika, je ta boljša ali slabša od državne?

Ne poznam lokalne scene, s tem se ne ukvarjam. Četudi bi se mnogo raje kot na ravni države. Se mi pa že leta zdi, da bi ti kraji, v katerih živimo, lahko bili prestolnica športnega turizma in kulture. Ne vem, zakaj niso. Morda se motim in ne razumem, da je to težje, kot se mi zdi. Vseeno pa nimam niti otipljivega občutka, da bi prepoznal trud v tej smeri.

Samoiniciativno sem se sicer zelo aktivno vključil v primer ukinitve kamniške urgence, kjer sem uporabil svoje zveze, ime in znanje zaradi občega prepričanja, da tako mora biti – da urgentna služba ostane. Zaradi ljudi in ustavne pravice do zdravja. Na koncu sem si z zadovoljstvom prikimal, ko sem videl, da je bil angažma uspešen. Kave pa z županom na ta račun nisva spila.

Ali upanje na boljšo prihodnost leži v vaših študentih, generacijah, ki prihajajo?

Naj vam takoj sesujem vprašanje: tega od njih ne moremo in ne smemo pričakovati. Tega bremena jim ne smemo naložiti. Kajti živijo v okolju, kjer sploh niso ustvarjeni predpogoji, da bi se to zgodilo. So del izobraževalnega sistema, kjer znanje ni nikakršna vrednota več, gre samo še za ultraneoliberalistično potegovanje za ocene, s starši hodijo v osnovno šolo z odvetniki, tudi v srednje šole, in se z učitelji prepirajo o ocenah, jih izsiljujejo … Fakultete, na drugi strani, rastejo kot gobe po dežju, zaposlitev pa ni. Ustanavljajo se fakultete za vse živo, da ustanovitelji sebi zagotovijo delovna mesta in poklicne nazive. Službe niso pogojene s stopnjo izobrazbe in z znanjem. Mlado družino si danes ustvariti je kljub izobrazbi zelo tvegano in to si lahko privoščijo le tisti, ki jim pomagajo starši. Redko kdo jih spodbuja h kritičnemu odnosu do sveta. Kot bi rekel Umberto Galimberti v odlični knjigi Grozljivi gost: nihilizem in mladi, oropani so prihodnosti. Tem mladim zdaj reči, da od njih nekaj pričakujemo,da na njih svet stoji in da naj ustvarijo spremembe na boljle … je huda hipokrizija, je nekorektno in nedostojno.

So pa pozitivni zgledi. Če bi nam uspelo v desetih letih spremeniti trenutne značilnosti našega okolja, so ti mladi dovolj inteligentni, da bi to breme prevzeli in s pravo motivacijo tudi dovolj marljivi. Druga svetla točka je razlog za upanje, da so nove generacije, stare med 12 in15 let, rojene z drugačnim odnosom do sveta in temeljnih družbenih vprašanj, bolj izdelanim, bolj resnobnim, morda bolj konservativnim, pa nič zato, in bi morda lahko predstavljale tisti novi rod, ki se nam mora zgoditi, da bi se sistem spremenil. K Aristotelu se moramo vrniti: čakamo novi rod! To je tisto, kar potrebujemo, cel rod bo imel lahko v izhodišču zasnovo za pristno politično mišljenje skupnega življenja v družbi – in to daje malce upanja.

Ste Kamničan, koliko se vračate v svoje mesto?

V Kopru živim zaradi službe in se vedno in zelo rad vračam. Dejansko se ves čas vozim gor in dol. Sem Kamničan, od nekdaj bil in bom, zaljubljen sem v kamniško naravo, v hribe, gozdove. S tem je povezana tudi moja ljubezen do športa: tek, kolesarstvo … tenis sem sicer po mnogih letih nekoliko opustil, zdaj sem ga spet začel igrati. Velika planina, Črnivec, Krvavec, čez Tunjice, Palovče in v Tuhinjsko dolino, čez Vransko v Gornji Grad, Komendska Dobrava, Preddvor, Jezersko, Pavličevo sedlo, Maraton Alpe, pa ob Bistrici preko Domžal do Ljubljane itd. Navdih in sproščanje.

Andraž Teršek

Vaš oče je legendarni Silvo Teršek. Kakšen odnos imata, je vaš podpornik, kritik, vam je pomagal, predajal izkušnje?

Z očetom imava nek bolj filozofski, kolegialni odnos. Nikdar me v mladosti niso načrtno vzgajali ali pripravljali za karkoli. Smo le sproti razreševali težave, v povezavi z mladostnim odraščanjem, konkretne situacije. Da bi se pa doma kdo načrtno ukvarjal z mano v smislu učenja, načina mišljenja, to pa ne. Kvečjemu nasprotno, večkrat sem se po inerciji, zaradi intuicije, deloma zaradi ega, deloma zaradi želje, da bi bil sam svoja oseba, pogosto iz principa upiral in nalašč nisem hotel misliti, kot on misli, in delati, kot on dela. Npr. ko je oče najbolj vozil kolo, sem sam najbolj igral nogomet, ko je oče najbolj igral tenis, sem vozil kolo, ko je on bral ene vrste knjig, sem sam bral druge knjige … Vedno sem se želel distancirati in morda je paradoksalno ravno zaradi sklenjenega kroga prišlo do nekih večjih podobnosti. Zagotovo je imel veliko vlogo pri začetkih mojega pisanja, saj je najprej on popravljal moja besedila. In to tako, kot so jih včasih njemu – neusmiljeno. Čez nekaj časa sva prišla do točke, ko je rekel – to si pa dobro napisal, pa je bilo še vedno vse rdeče. Do tega, da sem sam s pomočjo literature vadil svoje pisanje in razvil svoj prepoznavni slog. Danes mu še vedno marsikaj pokažem in ga prosim za mnenje ipd. Nikdar ne prenehava sodelovati, miselno in pogovorno.

Pa obratno, tudi vi preberete očetova pisanja?

Tudi. Pri knjigah še posebej, njegove Preobrazbe sem prebral dvakrat, preden jih je kdorkoli dobil v roke. Poskrbel sem, da se je našel izdajatelj. Tudi tu moraš namreč biti pri koritu. Sem njegov neusmiljeni kritik, ampak sem to lahko postal šele z določenimi leti. Mu je pa vedno koristilo to, da sem ga intuitivno dobro dojemal, zaznal tisto, kar je bilo morda nekaterim ljudem skrito, nerazumljivo. Včasih tudi njemu samemu.

Mama pa je bila zelo uspešna in pri učencih priljubljena učiteljica?

Da, mama je pojem, učbeniški primer osnovnošelske učiteljice. Redki zaklad v tem poklicu. Od mame sem zato verjetno odnesel določen odnos do učiteljskega poklica in do učencev. Vsak učenec je namreč oseba, zasluži si popolno spoštovanje. Njihov svet, ki ga prinesejo v učilnice, ni njihov lasten, je od doma, iz vzgoje ali njenega pomanjkanja. Običajno ni problematičnih otrok, kot je rekel Mark Twain, so problematični starši. Zato je treba problem reševati tam, od koder izhaja. Učenec se mora v predavalnici dobro počutiti, mora čutiti spoštovanje, skrb, pošten odnos. Potem boš iz njega lahko izvlekel tisto, kar je v njem najboljše. Moja mama je bila v tem briljantna in upam, da imam to veščino. Če jo imam, verjetno po njej. Še iz nobene predavalnice me namreč niso napodili študentke in študenti. Nasprotno, v veliki večini primerov si želijo, da se še vrnem. So me pa že nekajkrat napodili drugi profesorji (smeh).

Mateja Štrajhar, Matej Primožič

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
few clouds
23.1 ° C
23.7 °
22.2 °
76 %
1kmh
20 %
tor
29 °
sre
26 °
čet
27 °
pet
24 °
sob
25 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano