Ana Trojnar je učiteljica, ustvarjalka baletnih predstav in nekdanja baletna plesalka. Plesna pot jo je po izobraževanju v tujini ponesla v Kamnik, kjer pleše, ustvarja in deli svoje bogato znanje že več kot petnajst let. Pogovarjali sva se o njenih plesnih vrhuncih, izzivih, ki jih je prinesla Korona ter prihodnosti baleta na naših tleh.
Umetnost je način življenja. Slediti poklicu umetnika je svojevrsten dosežek. Na katere karierne vrhunce ste najbolj ponosni na vaši poti?
Plesno izobrazbo sem pridobila na Rambert School of Ballet and Contemporary Dance v Londonu. Že leto kasneje sem se v Merce Cunningham Studio v New Yorku predstavila s solopredstavo Ana Trojnar. Ob povratku v Slovenijo sem nadaljevala sodelovanje s SNG Maribor, kjer sem nastopala v baletnih, opernih in dramskih predstavah že pred odhodom na šolanje v London. Krajši čas sem bila tudi honorarna članica Opere in baleta Ljubljana. Ves ta čas sem imela status samostojne kulturne delavke – plesalke. Čeprav sem opravljala poklic baletne plesalke, staž ni benificiran. L. 2000 sem postavila drugo solopredstavo Polet/ Flight, s katero sem gostovala tudi na 1. Mednarodnem festivalu neodvisnih gledaliških skupin l. 2003 v Aleksandriji v Egiptu. V javnem sektorju sem se kot učiteljica baleta in plesnih pripravnic zaposlila l. 2003. V Kamniku sem od 2005 in moji najpomembnejši dosežki segajo prav v kamniško obdobje …
Nam poveste še kaj več o vaših ustvarjalnih dosežkih v Kamniku in okolici? Zasledili smo velik uspeh vaših učenk na Slovenskem baletnem tekmovanju TUTU. Da ne pozabim omeniti še odmevno otroško predstavo »Glej Larsa z Marsa!«, ki je doživela lepo število uprizoritev.
Res je, udeležba na tekmovanju je obrodila sadove dolgotrajnega dela, ki je vodila do uspeha učenk in učencev: TUTU 2017: 1. r. baleta 1. mesto, Vida Jugović 2. mesto; TUTU 2018; 2. r. baleta 1. mesto, Marija Kotnik 3. mesto, TUTU 2019: 3. r. baleta 1. mesto in lanski TUTU 2020, na katerem so prvič tekmovale učenke moje nove šole: Eli Kompara Petek 3. mesto; Gaja Tara Krušič 5. mesto; čestitke tudi Tisi Gašparič in Lidiji Prevc. Še bolj pa sem ponosna na predstave, ki sem jih ustvarila z učenkami in učenci: l. 2017 Sanje revnega dečka (avtorica zgodbe Tea Kotnik) in Miška si poišče novi dom (avtorica zgodbe Liljana Poklukar, glasbe Helena Vidic) – ta je nastala v sodelovanju z Glasbeno šolo Domžale. V predstavi Glej Larsa z Marsa! (2018, avtor zgodbe in glasbe Blaž Pucihar, kostumografija Irena Baš), sem tudi sama zaplesala in predstavlja vrhunec mojega umetniškega dela z otroci. Predstava je doživala kar 22 uprizoritev, na odru Doma kulture Kamnik in Loškem odru si jo je ogledalo več kot 4000 ljudi, večinoma predšolskih in osnovnošolskih otrok, ki se se nanjo čustveno odzvali, ko so se poistovetili z mladim radovednim umetnikom Marsovčkom Larsom. L. 2019 sem na glasbo Karena Hačaturjana uprizorila prirejeno pripoved Giannija Rudarija Cippolino o mladem in pogumnem Čebulčku; nekaterim se je ta predstava zdela še boljša od prejšnje. Čeprav so fantje v baletu redkost, je naš Čebulček v predstavi imel kar šest bratcev! V šali sem pravljico označila kot veganska pravljica, saj v njej nastopajo le sadje in zelenjava (tudi sama sem veganka). Par dni pred premiero pravljice z ekološko noto Biserni zaliv, marca lani, nas je dosegel ‘lock down’. Pravim, da ja ta morska pravljica takrat začela plavati proti neznanemu pomolu … Vsaka pravljica ima svoje značilno sporočilo, upajmo, da bo tudi ta doživela v svoj varni pristan. Zgodbo zanjo je napisala literarno nadaljena učenka baleta Karolina Graj, glasbo pa mlada nadarjena skladateljica iz Radomelj Uršula Jašovec. Na pravljice Lunina čarobna flavtica (avtor zgodbe in besedila Blaž Pucihar, premiera je bila dec. 2011 z baletnim oddelkom GŠ Škofja Loka, koreografijo sva postavili s Sonjo Kerin Krek, s katero sva si takrat delili poučevanje baletnega oddelka, tudi ta pravljica je doživela več kot 20 ponovitev), Glej Larsa z Marsa! ter prihajajočo Biserni zaliv sem izjemno ponosna, saj so v celoti slovenske, unikatne: zgodba, glasba, koreografija, kostumografija, odrska postavitev … vse je bilo in bo prvič videno! Na tak način še toliko bolj intenzivno vplivajo na razvoj umetnosti v kraju uprizoritve in bogatijo lokalno umetniško področje. Ker v pravljicah nastopajo učenci, se njihovi vrstniki ob ogledu še toliko boj vživijo vanje, potopijo v zgodbo in podoživljajo tovrstno odrsko umetnost.
Naj omenim še, da je več kot 10 mojih učencev nadaljevalo izobraževanje na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani (med njimi tudi Marija Kotnik in Grega Golob) ter na Umetniški gimnaziji za sodobni ples. Med mojimi nekdanjimi učenkami so tudi Tina Habun (diplomirala na Akademiji Alma Mater iz smeri sodobni ples), Simona Kočar (status samostojne kulturne delavke, sodeluje v produkcijah Opere in baleta Ljubljana), Daša Resnik – aktualna državna prvakinja v skupini show dance člani iz kamniškega plesnega kluba Šinšin.
Čestitam za pogumen korak odprtja lastne Baletne šole Ana. Kdaj je dozorela odločitev za samostojno pot?
Poteze GŠ Kamnik v zadnjem letu moje zaposlitve so nakazovale, da si ne želijo več imeti uspešnega baletnega oddelka pod okriljem svojega zavoda, težnjo so občutile tudi učenke, učenci in opazili starši. Da lahko še dalje nemoteno poučujem in ustvarjam, sem se septembra 2020 odločila za samostojno pot, na kateri največ doprinese svoboda: odločanja, izražanja, ustvarjanja, komunikacije. Na tej poti vse odločitve sprejemam sama (nasmešek).
S kakšnimi ovirami se soočate v času epidemije, kako poteka ura baleta prek video-povezave?
Takoj ob začetku ‘lock-downa’ sem celotno izvedbo pouka prenesla na splet, preko Zoom-a. Na ta način izvajanja pouka so bili nekateri starši in otroci bolj ali manj že vajeni iz prvega, pomladnega vala omejitev, zato s prehodom ni bilo večjih problemov. Največ težav so še imele mlajše učenke, preden so obvladale naklon kamere (del vaj se izvaja na tleh, kar zahteva spremembo naklona kamere) ter osnovne funkcije, druge v povezavi z razpoložljivim prostorom doma, saj ples kot gibanje zahteva prostor. Za uspešno izvajanje tovrstnega pouka je priporočljiva minimalna kvadratura 3×3 m, ki pa je marsikatera otroška sobica, včasih niti stanovanje, nimata. Prostorske in časovno koordinacijske težave, na katere so naletele predvsem družine z več otroci, so prispevali k nekaj malega izpisov, a po drugi strani se je pouku pridružilo nekaj nekdanjih učenk, ki ga v živo ne bi mogle obiskovati. Eli na primer se nam še vedno pridružuje iz Švice, kjer od preselitve dalje obiskuje balet. Kot sem že omenila, si je Eli na prvem Slovenskem spletnem baletnem tekmovanju TUTU 2020 priplesala 3. mesto! Prvo slovensko spletno baletno tekmovanje je bilo izvedeno decembra lani preko Zoom-a ter v živo predvajano preko YouTuba.
Pri poučevanju preko video-povezav so se kot zelo koristne izkazale vaje Progressing Ballet Technique, katerih glavni atribut je varen in temeljit razvoj baletne tehnike. Žal predstavljajo le doprinos k baletnim uram, teh v času ‘lock-downa’ ne morejo nadomestiti. A k sreči se prav te dni pouk vrača nazaj v baletno dvorano Doma kulture Kamnik.
Kateri so najpogostejši pedagoški izzivi pri poučevanju otrok in mladostnikov? Kako obdržati zanimanje za balet, mladostniški raztresenosti navkljub?
Učne ure je potrebno ohranjati zanimive, z atraktivnimi učnimi vsebinami in osredotočenostjo na cilje. Novost, ki sem jo začela uvajati v spletni učni proces, je samostojno ustvarjanje plesnih točk kot domača naloga. Doslej je ta ustvarjalni del pouka potekal časovno omejen med urami. Učenke z navodili usmerim v ustvarjalni proces in kot produkt so nastale res odlične koreografije, ne glede na starost. Šestletni učenec me je enako presnetil z domišljijo in ustvarjalnostjo kot na primer 13-letne učenke na fotografiji spodaj!
Kaj vas pri delu motivira? Je to odkrivanje novih baletnih talentov?
Vsak učitelj je vesel talentiranih učencev, a mene motivira tudi vsak napredek učencev. Nekateri preskoki se lahko zgodijo tudi čez noč in ti me dostikrat pustijo odprtih ust.
Poučujete tudi odrasle baletne navdušence, se skriva kakšen talent tudi med njimi?
Tečaj je zaživel novembra 2020, lock-down ni bil nikakršna ovira – kjer je volja, se vedno najde pot. V večini so tečajnice mamice učenk, ki kljub temu, da sem zahtevna, toliko bolj zagrizeno vztrajajo (nasmešek). Tudi, ko se poučevanje vrne v baletno dvorano Doma kulture Kamnik, bo istočasno še vedno potekal preko Zoom-a, sicer se ga tečajnica iz Bruslja ne bi več mogla udeleževati.
Kje vidite prihodnost baleta v naši regiji in širše v Sloveniji?
Javno baletno izobraževanje v Sloveniji po mojem mnenju ne obsega dovolj pouka – komentiram lahko seveda osnovni program baleta, ki sem ga poučevala 17 let. Učni program določen s strani MIZŠ je prezahteven glede na število učnih ur. S 30-letnimi plesnimi in 10-letnimi pedagoškimi izkušnjami sem po koncu podiplomskega študija Professional Dancers’ Postgraduate Teaching Certificate na Kraljevi akademiji za ples (Royal Academy of Dance) v Londonu ugotovila, da je problem v programu, ne v mojem znanju. Z namenom uvajanja prepotrebnih sprememb oz. izboljšav na baletno-izobraževalnem področju še vedno sodelujem z Zavodom za šolstvo RS, katerega primarna naloga je skrb za kvaliteto izobraževanja. Nezadostna urejenost baletnega področja se nadaljuje vse do profesionalnega nivoja. Aktualna problematika je tudi situacija zaposlovanja mladih plesalcev v obeh slovenskih baletnih ansamblih, katerim trenuten pokojninski zakon ne omogoča pretočnosti. Mladi ne dobijo dela, ker starejši zasedajo delovna mesta, tudi ko več ne zmorejo aktivno plesati. Ti mladi, na katerih zato dobesedeno sloni repertoar oziroma izvedba predstav, sodelujejo v baletnih hišah leta in leta žal le kot honorarni plesalci. Problematiko trenutno pospešeno rešuje Tomaž Rode, predsednik Društva baletnih umetnikov Slovenije, najvišjega strokovnega organa v Sloveniji, v sodelovanju z Ministrstvom za kulturo. Držimo pesti, da bo po več letih poskusov končno uspešen!
Za razvoj baletnega izobraževanja sem od leta 2016 dalje organizirala 16 izobraževalnih seminarjev za učiteljice baleta, 12 v izvedbi Kraljeve akademije za ples (Royal Academy of Dance), ene vodilnih plesno in baletno izobraževalnih ustanov na svetu, so bila sofinancirana s strani MIZŠ, ter objavljena v njihovem katalogu programov nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju, imenovanem KATIS.
Kaj planirate po “korona krizi”? Lahko v prihodnje pričakujemo kakšen samostojni projekt, recimo z omenjeno pravljico Biserni zaliv?
Seveda! Ustvarjanje predstav z otroki in zanje, ustvarjalnost vseh vpletenih, nastopi na odru in nenazadnje dvig nivoja baletne umetnosti – prav to je tudi poslanstvo moje šole. Prav zanima me, kdaj se bo pravljica Biserni zaliv ustavila v kakšnem mirnem in prijaznem zalivu (nasmešek). O tem vas bom obveščala na mojem Facebook profilu Ana Trojnar in spletni strani šole baletnasola-ana.si.
Avtor naslovne fotografije: Andrej Žvan
