Da bo treba uvesti korenite spremembe, je spoznala kmalu po začetku svojega ravnateljevanja na Osnovni šoli Preserje pri Radomljah. V iskanju drugačnih načinov delovanja je naletela na Glasserjevo teorijo izbire, ki učence skozi izkušnje uči odgovornosti, povezovalnih navad ter komunikacije, in jo uvedla v šolski vsakdan. Pred dobrim mesecem je ta šola, ki se edina v Evropi ponaša z nazivom Glasserjeva šola, prejela še naziv najbolj kulturna šola v Sloveniji. O prehojeni poti in spremembah, ki jih je Glasserjeva teorija izbire prinesla tudi v njeno osebno življenje, smo se pogovarjali z Ano Nušo Kern.
Najprej čestitke za prejeti naziv najbolj kulturna šola v Sloveniji. Kaj vam pomeni ta naziv?
Zdaj se počutim kot športnik. (smeh) Kaj mi pomeni naziv? Naše delo je končno opaženo v slovenskem prostoru. Sicer naših usmeritev nismo nikoli želeli pretirano izpostavljati, kajti šolski prostor po mojem mnenju potrebuje mir, da se lahko razvija brez zunanjih pritiskov in pričakovanj.
Moram priznati, da me je presenetila obrazložitev ob prejemu naziva najbolj kulturne šole v Sloveniji. Naših dosežkov na različnih kulturnih področjih sploh ni bilo omenjenih, temveč je bilo govora le o naši usmeritvi, torej dejstvu, da smo Glasserjeva šola. Presenetilo me je, da je usmeritev prepoznana in tudi javno izpostavljena na pozitiven način.
Sicer pa smo na šoli aktivni na vseh kulturnih področjih, imamo kulturne prireditve, izdali smo dve dvojezični zbirki, vsako leto izide naš tiskani almanah, ustvarimo najmanj dvajset predstav na leto, učenci sodelujejo na literarnih natečajih in tekmovanjih ter likovnih natečajih, na katerih dosegajo lepe uspehe …. Naši učenci, na primer, na podlagi prebrane knjige za domače branje ustvarjajo filme. Moram poudariti, da na naši šoli tovrstne pobude prihajajo iz razredov, od učencev. To je del našega učnega procesa. Vsakodnevno živimo kulturo in gradimo odnose.
Naziv nedvomno predstavlja potrditev za šolo. Kako so ga sprejeli zaposleni in učenci vaše šole?
Naziv je pravzaprav pokazatelj sinergije med vsemi deležniki v naši šoli – učitelji, učenci, starši in ne nazadnje vodstvom. Mi smo skupnost, ne najdem druge besede. Seveda so bili veseli, čeprav otroke v tem trenutku srečujem le po mehurčkih, tako da še nimam pravega vtisa. Bomo pa ob prvi priložnosti, ko bo to možno, pripravili prireditev za počastitev tega naziva, na kateri bomo čestitali otrokom, kajti prav oni so glavni akterji za naše uspešno delovanje na vseh področjih.
Ali ne bi bilo prav, da bi bila prav vsaka šola v Sloveniji kulturna?
Mislim, da na neki ravni vsaka tudi je. Nekatere šole dajejo večji poudarek kulturi, druge športu, tretje raziskovalni dejavnosti, četrte različnim drugim aktivnostim. Zato eksplicitno govoriti o kulturi ni prav. Mogoče bi lahko govorili o kulturi sobivanja, ki jo vsaka od šol poskuša doseči na različne načine. Glasser sicer v svojih knjigah zapoveduje, da mora kultura v šolah biti množična. Tudi zaradi tega na naši šoli živimo kulturo, imamo jo v krvi, že otroci na razredni ravni, se pravi v razrednih skupnostih, pripravljajo kulturne dogodke.
Lahko bi rekli tudi, da mora biti vsaka šola športna. Tudi s tem se strinjam. Nazivi so nepomembni. Lepo je, seveda, da imamo naziv najbolj kulturna šola v Sloveniji, ampak bistveno je tisto, kar predamo otrokom in kar se vsak dan dogaja v učilnicah.
Lepo je, seveda, da imamo naziv najbolj kulturna šola v Sloveniji, ampak bistveno je tisto, kar predamo otrokom in kar se vsak dan dogaja v učilnicah.
Kot sva že nekajkrat omenili, v šoli delujete po načelih teorije izbire Williama Glasserja, ki deluje na temeljih neprisilnega vodenja in predpostavlja, da ljudje sami izbiramo, kaj počnemo oziroma kako se odzivamo, s tem pa prevzemamo tudi odgovornost za svoja dejanja. Kako je videti pouk na Glasserjevi šoli v praksi?
Ljudje si teorijo izbire predstavljajo po svoje. Mislijo, da lahko učenci izbirajo, ali se bodo učili ali ne, ali bodo delali naloge ali ne, ali bodo nosili copate ali ne. To je bedarija. Naj najprej razložim, da učencev ne učimo teorije, torej jim ne razlagamo, kaj je teorija izbire. To ne bi imelo smisla, šlo bi čez eno uho noter, čez drugega ven. Teorijo izbire je treba živeti in ponotranjiti, kar pomeni, da skozi izkušnjo otroke učimo odgovornosti, povezovalnih navad in komunikacije. V kakšnem smislu učimo odgovornost? Prvi učenec butne drugega, drugi ga butne nazaj, iz tega se razvije klopčič učencev na tleh. Pride učiteljica in prekine pretep ter vpraša, kaj se je zgodilo. Sledijo odgovori: »On me je. Ne, on me je. On mi je pa predvčerajšnjim rekel … On mi je v prvem razredu naredil …« Nihče ne sprejme odgovornosti. Kako to naučiti? Učenca se usedeta, vsak pove svoje zgodbo, med tem drugi posluša. Potem prepoznata, da sta se stepla brez razloga. Na primer ugotovita, da je prvi mislil, da mu je drugi pokazal sredinec, on pa je v resnici samo mahal z rokami. V konfliktu mora vsak sam pri sebi spoznati, kaj je mislil, ker iz tega se ponavadi razvijejo dejanja. In nad temi imamo nadzor. Nad dejanji in razmišljanji namreč, medtem ko nad čustvi in fiziologijo pač ne. Učimo jih, naj povedo, kaj jih moti in zakaj. Seveda vse skupaj na normalen način. Večinoma ugotovimo, da sta za konflikt vedno kriva oba. Le redko se zgodi, da bi nekdo kar prišel in nekoga butnil, brez neke poprejšnje interakcije zelo težko. Torej se je treba pogovoriti.
Kako spodbujate pogovore in razumevanje?
Na šoli organiziramo veliko različnih delavnic in taborov. Za peščico učencev, s katerimi se ukvarjamo ves čas, na primer organiziramo delavnice za obvladovanje jeze. V teh otrocih je veliko jeze. Ne vem, od kod izvira, ampak včasih se mi zdi, da imajo v sebi vulkan. Igramo se tudi različne zanimive družabne igre. Otroci namreč ne znajo sprejeti poraza. Zakaj? Ali so jim doma vedno pustili zmagovati ali pa se sploh niso igrali. Že nasploh je v družbi pomembno, da si prvi. Ne drugi ali tretji, le prvo mesto nekaj šteje. Pri igranju družabnih iger je treba sodelovati, hkrati pa si tudi individualist in treba je sprejeti poraz. Ob njih pa se seveda razvijejo tudi različni pogovori.
Ravno pred kratkim smo organizirali tabor za dekleta. Prepoznali smo namreč, da so dekleta odvisna od všečkanja. Danes je najbolj pomembno, da si všečen in zato si pripravljen narediti popolnoma vse; prav grozljivo je, kaj vse. Gre za uničeno samopodobo, dekleta nimajo občutka pripadnosti, vsak, ki jih grdo pogleda, je ogrožajoč. Zato tabor za dekleta, na katerem se povežejo, hkrati pa dobijo pomagala, kako se soočiti sam s sabo, s svojim telesom in spremembami med najstništvom, kako biti ponosen nase, ne zgolj v smislu videza, ampak predvsem dosežkov.
Na vseh teh dejavnostih jih nič ne učimo, ampak vse poteka skozi izkušnjo. To si naredil. Ali je tvoje vedenje učinkovito? Boš s takim vedenjem dobil, kar želiš? Kaj si sploh želiš? Vse naučeno drži dva, tri tedne, potem pa je treba zopet ponoviti vajo. Po enem pogovoru se še ne naredi premik za vse življenje. Treba je veliko ponovitev, zato je pomembna vztrajnost, predvsem pa vera v to, da so otroci dobri, da so v redu. To, kar nosijo s seboj, je njihovo, ker jim je to nekdo predal.
Po enem pogovoru se še ne naredi premik za vse življenje. Treba je veliko ponovitev, zato je pomembna vztrajnost, predvsem pa vera v to, da so otroci dobri, da so v redu. To, kar nosijo s seboj, je njihovo, ker jim je to nekdo predal.
Ali vzgajate tudi starše?
Starši se lahko vključijo v roditeljske sestanke in delavnice na temo teorije izbire. Vključi se lahko vsak. Imamo tudi nadaljevalno skupino, ki že leta obiskuje delavnice o teoriji izbire. Tisti, ki so jih obiskovali ali jih še vedno obiskujejo, teorijo izbire večinoma prepoznajo kot koristno usmeritev za svoje življenje, tako za odnose v družini kot na delovnih mestih.
Ali lahko rečemo, da je lokalno okolje, v katerem deluje vaša šola, boljše tudi zaradi vašega delovanja?
O tem težko presojam. Jaz sem zadovoljna z lokalnim okoljem. Smo velika šola, pri nas imamo 875 otrok, ki prihajajo iz okoliških lokalnih skupnosti, s katerimi lepo sodelujemo. Seveda se pojavijo tudi konflikti, a jih rešujemo s pogovorom. Tako kot z otroki se srečamo tudi s starši in pogledamo, katere napake so se zgodile na naši strani in katere na njihovi. Pomemben se mi zdi pošten odnos, zato vedno priznamo tudi svoje napake. Za nazaj stvari ne moremo popraviti, lahko pa se potrudimo, da bo naslednjič boljše.
Za učitelje koncept teorije izbire pomeni tudi veliko raziskovanja samega sebe in razumevanja svojih ravnanj. Torej je to tudi za njih same šola za življenje?
Teorija izbire učiteljem ne pomaga samo pri delu z učenci, ampak tudi v osebnem življenju, seveda. Če hočemo biti Glasserjeva šola, moramo vzdrževati kritično maso oz.določen odstotek učiteljev, izobraženih v teoriji izbire. To pomeni, da učitelji na naši šoli večinoma opravijo dveletno poglobljeno izobraževanje. Da je kritična masa zelo pomembna, se je pokazalo že na začetku, kajti ko smo dosegli ta večinski odstotek, so se začele dogajati velike spremembe. Prvo leto izobraževanja je splošno v smislu razumevanja ponotranjenja teorije izbire in se tiče šole ali katerekoli ustanove, kjer delaš in imaš opravka s sodelavci. Drugo leto je namenjeno prav specifičnemu delu za šolo. Kot inštruktorica teorije izbire sem to drugo leto razvila sama in izhaja iz moje prakse v šoli.
Zelo zanimivo je, da se je prvo leto izobraževanja udeležilo enajst učiteljev, naslednje leto že dvaindvajset. Z anketami pred izobraževanjem in po njem sem ugotovila, da so se na začetku zanj odločili zaradi ravnateljice, torej mene, ko so ga končali, pa so navedli, da zaradi sebe. (smeh)
Učitelj mora v tem procesu tudi preučevati samega sebe, od kod izvirajo njegova ravnanja, reakcije …
Seveda, pa vedenja in prepričanja. Pričakovanja in prepričanja določajo naše vedenje, sploh v šolah. Če sem prepričana, da vstopam v najboljši razred, bom takega tudi imela. To sem izkusila na lastni koži, ko sem učila. Imela sem dva sedma razreda. O enem je krožil glas, kako so super, z drugim pa sem že tudi sama imela situacijo, ko smo sedeli v krogu in reševali težave. Kako sem se počutila, ko sem šla po stopnicah v prvi, super razred ali v drugi, nekoliko bolj naporen razred, kakšna sem bila kot učiteljica v enem ali drugem, kakšna je bila ura, čeprav je bila vsebina enaka … pri prvem je bilo super, pri drugem sem že imela distanco in strah, kako bo potekala ura. Nisem mogla verjeti. To so nianse, ki se jih niti ne zavedamo.
In potem so se vaša pričakovanja najbrž tudi uresničila …
Točno tako. Imela sem srečo, da sta bili uri ena za drugo, da sem se lahko opazovala. Kako se počutim pri prvih in kako pri drugih? Ko začneš ozaveščati te občutke, ugotoviš, da niso odvisne od otrok, temveč je vse to moje.
Na vaši šoli gradite odnose, velik poudarek je na pogovoru. Kako se vaši učenci znajdejo v srednješolskem izobraževanju in dalje, kjer tega ni več toliko?
Nekateri pridejo in tarnajo, drugi mi povedo, da so veseli, ker so se naučili, kako komunicirati. So eni in drugi. Tako bom rekla – to je njihov pogled na stvari. Nekdo bo vzel življenje v svoje roke, šel do učiteljice in se pogovoril, komunikacija bo podobna, kot smo jo imeli tukaj; ponavadi bo naletel na pozitiven odziv. Nekateri pa tega ne naredijo. Razlike se pojavljajo tudi glede na šolo, ki jo obiskujejo. Vidim, da so se tudi srednje šole začele spreminjati v tem pogledu. Dober primer je Srednja šola Domžale, kjer so vzpostavili popolnoma drugačno okolje, kot je bilo v preteklosti, znotraj šole so se zgodile velike spremembe. Premakniti ustaljene poti ni lahko, to je veliko garanje, zato lahko domžalsko srednjo šolo izpostavim kot pozitiven primer.
Kot ste omenili, ste tudi inštruktorica teorije izbire, ki poudarja posledice in odgovornost, s čimer imajo velike težave tudi odrasli ljudje. Mogoče bi bil ta model oz. njegovi principi primeren tudi za druge sfere javnega življenja, od podjetij, morda, do drugih ustanov? Bi ga priporočali?
Teorija izbire je primerna za vse. Ena izmed prvih Glasserjevih knjig je bila o teoriji izbire za menedžerje, šele potem je svoje ugotovitve preslikal na šolo in šolski prostor. V knjigi so podane osnove odnosov v posameznem podjetju ali organizaciji. V šoli otroke učimo samopresoje svojega vedenja in znanja, kar je bistveno – učenec mora sam vedeti, kakšen je njegov trenutni nivo znanja, le tako lahko napreduje. Enako je v podjetjih. Glasser pravi, da zaposleni, ki v podjetju navsezadnje preživijo osem ur in več, najbolje vedo, katere stvari je treba nadgraditi, sanirati, opustiti itd. Ampak ker jim je razmišljanje s svojo glavo večinoma preprečeno, delajo s čim manj napora. Pri gospodarskih dejavnostih se sicer hitro lahko pojavi očitek, da je glavni namen tovrstnega vodenja zgolj več dobička, po drugi strani pa je pehanje za dobičkom dandanes prisotno v vsakem primeru, zato se mi zdi bolje, da zaposleni delajo v okolju, ki je prijazno odnosom.
V današnjih okoliščinah bi podjetjem priporočila vodenje na podlagi teorije izbire, čeprav slišim, da se nekatera že zavedajo vrednosti posameznika, toda spet se dogaja, da se osredotočajo zgolj na materialno. Zaposleni imajo na voljo sadje, kavo, ležalnike itd. To je vse super, a če se ob sodelavcu ne počutim dobro ali imam občutek, da garam za nekoga, ki bo konec leta pobral ves dobiček, moja plača pa bo še vedno ista, potem to ne pomeni nič. Poleg materialnega mora podjetje predstavljati povezano okolje, v katerem se ljudje poznajo in si pomagajo med sabo.
Prej ste omenjali, da ste bili učiteljica zgodovine. Kako vas je pot pripeljala v ravnateljevanje?
Na šoli v Radomljah sem bila učiteljica devet let. Nato sem eno leto delala na Zavodu za šolstvo, ampak hitro ugotovila, da to ni zame. Začela sem poučevati v kamniški gimnaziji, kjer sem prišla navzkriž s šefico, ki me je veliko naučila. Dala sem odpoved, čeprav nisem imela službe. In prav to je tisto, kar bi rada naučila današnja dekleta in fante – ko imaš notranji kompas, postaviš tudi mejo. Ko se odločiš po sebi, življenje poskrbi zate. Tako sem pred 25 leti prišla na mesto ravnateljice OŠ Preserje pri Radomljah.
Je šola spremenila tudi vas osebno?
Prav gotovo. Če pomislim samo, s kakšnimi prepričanji sem prvič prestopila prag šole! Več ali manj smo vsi vzgojeni v tradicionalnih prepričanjih, vzgoja naših staršev je temeljila na nadzoru in moči. Na lastni koži sem kot učiteljica spoznala, kako je moč lahko škodljiva in nepredvidljiva, hkrati pa z njo ne dosežeš želenega učinka. Na začetku sem sicer ravnateljevanje začela z mislijo, da bodo vsi delali, kot jaz mislim, da je prav. Ja, seveda. (smeh) Spraševala sem se, ali naj vpijem, tolčem po mizi, kako naj pripravim ljudi, da bodo delali po moje. Naletela sem na svojo nemoč. Takrat je še veljalo, da mora biti vodja, ki hoče imeti avtoriteto, odločen, strog, trd. Meni to značajsko ne ustreza. Ker sem želela, da je kolektiv povezan in ne razdeljen, moč zame ni bila sprejemljiva, zato sem iskala drugo pot. Tako sem naletela na Glasserja in njegovo teorijo izbire. A nisem kar takoj uvedla sprememb. Ko sem postala ravnateljica, sem eno leto samo opazovala, kaj se dogaja. Situacija je bila kaotična, menila sem, da ne bomo preživeli. Vsak dan sem imela v pisarni učence, ki so jih učitelji zaradi različnih razlogov poslali k meni. Na vratih sem imela starše. Otrok nismo znali obvladati. In ravno to, da smo jih hoteli obvladati, je bilo zelo narobe. Videla sem, da ne znamo niti komunicirati niti reševati konfliktov, pravzaprav smo se bali otrok. Nekaj moramo narediti, sem se odločila, in učitelje vprašala, če so za. Tako smo začeli. V vseh teh letih sem sama postala drugačna vodja, čeprav še nisem izživela tistega nadzornega, a se znam pravi čas ustaviti. Ugotovila sem, da ko tolčeš po mizi, se ne počutiš prav nič močnega. V resnici se močnega počutiš, ko nadzoruješ svoje vedenje in znaš ukrotiti svojo jezo; ko nekdo razmišlja drugače od tebe, iščeš rešitev in ne krivca.
Ugotovila sem, da ko tolčeš po mizi, se ne počutiš prav nič močnega. V resnici se močnega počutiš, ko nadzoruješ svoje vedenje in znaš ukrotiti svojo jezo; ko nekdo razmišlja drugače od tebe, iščeš rešitev in ne krivca.
Kaj pa na osebni ravni? Imate dva otroka, tudi vnučke, ali vam to vedenje pomaga tudi na osebni ravni?
Sem zadovoljna mati, žena in babica. Odnosi so mi zelo pomembni. Skrbela sem za njih in jih gojila, da imam danes vse to, kar imam.
Kaj počnete v prostem času?
Berem.Lani sem se na spletnem tečaju naučila kvačkati. (smeh) Tako delo kot šolanje je potekalo na daljavo, poleg tega mi je umrla mami, in sem vedela, da se moram usmeriti v prihodnost in ne razmišljati o preteklosti – kaj je bilo, kaj bi moralo biti, česa ni bilo, kako bi lahko bilo. In seveda moraš nekaj početi. Brez dela ne moreš spremeniti razpoloženja. Kaj naj počnem, da bom usmerjena v prihodnost, sem se spraševala. Ker je bilo na poti dete, najmlajša vnukinja, sem začela kvačkati odeje, copatke, jopice. Tako se človek preusmeri na pozitivno in optimistično plat. To ne pomeni, da ne razmišljaš več o ljudeh, ki si jih izgubil, ampak je razmišljanje drugačno, ni depresivno in težko.
Z možem greva rada na izlet, čeprav bi lahko šla večkrat, ampak je tudi on precej zaposlen. Ne morem se pritoževati. Vsega je ravno prav, se mi zdi, nič preveč, nič premalo.
Mateja Štrajhar, Matej Primožič
