Alenka Planinc Rozman in Igor Rozman sta v knjigi Srce bije v dvojini brez olepševanja zapisala svojo pot do posvojitve dvojčkov Izaqueja in Jacója iz Gvineje Bissao. Iskreno popotovanje, ki prepleta dejstva in občutenja para, ki želi posvojiti otroka, vam ne bo dalo le misliti, temveč predvsem čutiti.
Kako to, da sta se odločila za tako iskren zapis vajine poti do posvojitve?
Alenka: Pri odločitvi, da napiševa knjigo, sva upoštevala več vidikov. Prvič, želela sva, da bosta fanta, ko odrasteta, vedela, od kod prihajata. To je zelo pomembno zaradi njune identitete. In drugič, ko sva pripovedovala najino zgodbo, nama je veliko ljudi reklo, da je prav filmska. Ko zapisuješ resnične dogodke, ne moreš biti drugačen, kot si v resnici. Določenih dogodkov v knjigo sicer nisva vključila; zdelo se nama je, da gre za dejstva, ki niso potrebna za zgodbo. Vendar je vse, kar sva zapisala, resnično. V knjigi je tudi afriški del, v katerem predstavljava zgodbo Sabado, rodne mame najinih dvojčkov. Nekaj o njej in njenem življenju sva izvedela, ko sva bila v Afriki. Vendar sva se takrat ob prvem obisku ukvarjala predvsem sama s sabo in z otroki, tako da nisva vedela prav veliko. Ko sva začela pisati knjigo, sva začela raziskovati … o plemenu Balante, njihovem odnosu do posvojitve, običajih itd. V veliko pomoč nama je bila Marija, ki je tudi pomagala pri posvojitvi; od nje sva dobilo veliko informacij. V knjigi so opisana tudi mamina občutenja, tukaj pa gre za projekcijo, saj teh ne moreva zagotovo vedeti. Knjiga je v celoti popoln odraz najinega takratnega razmišljanja in delovanja.
Igor: To je bil tudi najin namen. Pokazati najina čustva, kaj vse sva prestala. Olepševanje bi zgodbo samo pokvarilo. Ravno vsi ti čustveni pretresi, ki sva jih doživela, so srčika zgodbe. Eno je fabula in ta je takšna, kot se je zgodila, ampak brez dodanega čustvenega dela knjiga po najinem mnenju niti ne bi mogla nastati.
Kakšen pomen ima knjiga za vaju? Pomeni piko na i na koncu neke življenjske zgodbe, filter, ki vama je pomagal očistiti se od vseh občutenj?
Igor: Zaključek ni. Imava namreč še nekaj idej. Morda bo na podlagi knjige nastal filmski scenarij, kjer bi lahko kot koproducenti sodelovale tri države – Slovenija, Portugalska in Gvineja Bissao. Zaenkrat je to samo ideja na listi želja, bova pa v prihodnosti kakšen korak naredila tudi v to smer.
Ko sva se po prvem obisku iz Gvineje Bissao vračala v Slovenijo, sva se na letališču v Casablanci, kjer sva imela daljši postanek, zavlekla v nek kot in naredila prve zapiske. Tako tisto, kar je bilo v tistih dneh v Afriki najbolj čustveno, ni utonilo v pozabo. Takrat sicer še nisva razmišljala o knjigi. Ta ideja se je porodila nekaj let kasneje, ko je Alenka dala pobudo, da napiševa knjigo.
Ob nastajanju nisva ravno podoživljala vsega, tega nisem tako dojel, bilo pa je raziskovanje najinega doživljanja tistega obdobja. Eden drugemu sva razkrila določene stvari, kako sva jih videla, in se ponovno pogovarjala o vsem. To je bilo zelo, zelo prijetno doživetje.
Tretji vzgib pa je bil ta, o katerem je spregovorila že Alenka. Vedela sva, da se posvojeni otroci pogosto pričnejo spraševati o svojem izvoru in razlogih, zakaj so jih biološki starši dali v posvojitev. Ali sem bil zavržen, ali je bilo z mano kaj narobe, vse to se sprašujejo. Zato menim, da bosta fanta, ko bosta dovolj zrela, v najinem zapisu našla vse odgovore na vprašanja, ki bi si jih morebiti postavljala.
Kako je nastala knjiga? Kako sta se odločila za izmenično pisanje? Knjiga namreč vsebuje tako Igorjevo opisovanje dogodkov in razmišljanje kot krajša Alenkina razmišljanja in čustvene vložke, in kot taka tvori celoto?
Igor: Ko je nastajala knjiga, se je na televiziji vrtela nadaljevanka Prevara (The Affair), v kateri v vsakem delu isto zgodbo osvetlijo z dveh ali treh vidikov. Tako se je porodila tudi najina ideja, da vsak pripoveduje svojo zgodbo. Ko sva začela graditi na tem, se je hitro pojavila težava, in sicer kako prikazati praznino, kaj se je v tistem obdobju dogajalo v Afriki.
Kot je omenila že Alenka, sva od raznoraznih virov uspela zbrati veliko dejstev, tako da verjameva, da je afriška zgodba zelo blizu resničnega dogajanja, medtem ko so nekatere stvari tudi izmišljene, da ima vse skupaj rep in glavo.
Ali ste po posvojitvi in prihodu otrok v Slovenijo ohranili stike z afriško družino in z Izaquejevo in Jacójevo sestro Bibo?
Igor: Za Bibo sva uspela dobiti dobrotnika, ki ji je bil pripravljen plačati šolanje. Ko sva ob drugem obisku to povedala njeni mami, ni bila preveč navdušena nad tem, kajti s tem bi Bibo, ki ji je bila v veliko oporo, na nek način izgubila. Zato do tega ni prišlo, sva pa kasneje izvedela, da je Biba sedaj pri enem od svojih stricev in se tudi šola.
Ali mama, ki je bila zelo bolna, še živi?
Igor: Tega pa ne veva.
Alenka: Po prihodu najinih fantkov sva Mariji ves čas pošiljala njune fotografije, kajti zanima jo, kako sta in kako napredujeta. Vsi skupaj pa se po posvojitvi še nismo vrnili v Gvinejo Bissao, najbrž se tudi v bližnji prihodnosti še ne bomo. Pomembno je, da fanta vesta, kje sta rojena in poznata zgodbo. Ne kaževa jima fotografij, niti ni potrebe po tem. Fanta zelo zanima, kako sta prišla domov, obdobje pred tem pa zaenkrat niti ne.
Igor: Vsa vprašanja in vse njuno zavedanje v tem trenutku je, da vesta, od kod izhajata. Vesta, da sta posvojena. Ampak na nek način se je njuno življenje “začelo” tam, kjer se knjiga konča, torej s prihodom v našo družino. Od tu dalje imava tudi fotografije in njuna vprašanja so usmerjena na to obdobje: kako sta bila sprejeta, kako sta prišla domov itd. Še nikoli pa nista izrazila poglobljene želje, da bi kaj več vedela o svojih roditeljih.
Ali se po izidu knjige mnogo parov obrača na vaju po pomoč pri posvojitvi? Jim pomagata z nasveti in izkušnjami?
Igor: To vprašanje je zanimivo. Pričakoval sem, da bo kar nekaj telefonskih klicev ali kratkih sporočil, elektronske pošte. Oglasil se je samo en par, ki sva mu ponudila pomoč. Že pred izidom knjige sva pomagala nekaj parom – predvsem z informacijami; kaj več tako ali tako ne moreva, saj se ne čutiva niti usposobljena niti poklicana za svetovalca na tem področju.
Res je. Ena izmed njih je zagotovo tudi, naj bodo previdni. V knjigi opisujete zgodbo iz Zagreba. Šli ste do ženske, ki naj vam bi pomagala pri posvojitvi, potem pa ste nekaj dni kasneje na televiziji videli posnetek njene aretacije.
Alenka: To je bilo res filmsko, ja. Čeprav je najin glavni nasvet vsem parom, naj bodo pripravljeni tudi na nekaj, na kar niso pripravljeni. Kar pomeni, da moraš biti resnično trden, prav tako pa mora biti tudi partnerstvo. To je ključno.
Celotna pot od odločitve za posvojitev do mnogih preprek in razočaranj ter na koncu dejanske posvojitve je torej oblikovala tudi vajin odnos. Kako?
Igor: Najina zgodba je zgodba s srečnim koncem. Najin odnos se je okrepil. Če bi sam pokleknil v tistem trenutku, ko je Alenka tik pred posvojitvijo v Afriki popolnoma odpovedala, verjetno najin odnos ne bi več mogel biti takšen, kot je. Ne obžalujem nobene odločitve, saj so prav vse pripeljale do srečnega konca. Podpirala sva drug drugega, ko je bilo treba. Če pogledam še z druge plati – ko je Alenka videla, da imam vsega dovolj, ni pretirano drezala vame, nadaljevala je z delom in voz pripeljala preko tistih ovir, ki so se meni zdele nepremostljive. Vsekakor je celotno dogajanje zelo pozitivno vplivalo na najin odnos.
Alenka: Z Igorjem o veliko stvareh razmišljava podobno, a hkrati tudi različno. V kritičnih situacijah je ravno ta različnost pripomogla k srečnemu razpletu. Pa tudi dejstvo, da sva si pustila prostor, obenem pa vlekla voz dalje.
Naslov knjige je Srce bije v dvojini. Kakšen je njegov pomen?
Igor: Če najini srci ne bi bili zelo sinhrono, se tudi ta zgodba ne bi zgodila. Najprej sva midva morala biti oba sinhrona, skladna. Potem sta v najino življenje prišla dvojčka, kar je čudovito. Na koncu koncev pa sta se na simboličen način povezali še dve državi. Veliko dvojine se najde v simboliki knjige.
Precej kritično pišeta tudi o delovanju slovenske birokracije (centri za socialno delo), ko gre za pomoč in posredovanje ob posvojitvah. Zakaj po vajinem mnenju prihaja do togosti birokratskega aparata, uradnic in uradnikov?
Igor: Joj, to je zelo pogosto vprašanje. Midva nisva želela biti kritična do centrov za socialno delo, daleč od tega. Midva sva samo opisovala najino dogajanje. Odzivi bralcev pa so pogosto podobni vašemu, češ da sva bila kritična. Ne, to je dogajanje, ki se nama je zgodilo. Zaposleni na centrih za socialno delo morajo slediti doktrini, ki pa je pari, ki želimo posvojiti otroka, dostikrat ne razumemo. Midva, na primer, sva si želela stvari pohitriti. Ni bilo vedno prav prijetno hoditi po teh uradih. Še posebej za mene, ki imam dva odrasla otroka, lepo vzgojena in uspešna. Zato sem se spraševal, zakaj moram odgovarjati na vsa ta vprašanja, izpolnjevati obrazce, zakaj me preizkušajo, če sem sposoben vzgojiti še enega otroka. Vendar sva kasneje ugotovila, da marsikatera posvojitvena zgodba ni tako uspešna kot najina. So tudi grenke in trpke, zato verjamem, da morajo biti tisti, ki sprejmejo končno odločitev, previdni.
Alenka: To je najino doživetje. Vsak par bi lahko povedal svojo zgodbo. Seveda, pari, ki želimo posvojiti, imamo svoja pričakovanja, država svoja. Svetovalci želijo narediti vse, kar je v njihovih močeh, a imajo zelo malo tovrstnih primerov. Sama zaradi tega vidim predvsem primanjkljaj praktičnega znanja. Če bi bilo več primerov, bi bilo lažje tako svetovalcem kot bodočim posvojiteljem. Ob tem mi na pamet pride zgodba o podhranjenosti, na katero nisva bila pripravljena, čeprav sva prebrala vso možno literaturo in rešila vse možne obrazce ter vprašalnike.
Igor: Birokratskih zapletov je bilo še mnogo več in mnogo hujši do bili, pa jih v knjigi nisva opisala. Zdelo se nama je, da deli, ki niso vplivali na najina čustva, ne sodijo v knjigo. Nisva želela napisati priročnika, če pa bi v knjigo dodala vse poti, od enega urada do drugega pa tretjega in spet nazaj v prvega, potem bi iz knjige nastalo prav to.
Ko sta prvič videla otroka, sta bila močno podhranjena, šibkejši Jacó je imel pri letu in pol le šest kilogramov in pol, povrhu vsega pa še malarijo. V knjigi opisujeta vse občutke ob teh spoznanjih. Takrat sta otrokoma kupila zdravila in hrano, pa je bilo potem še dolgo časa čutiti posledice podhranjenosti?
Alenka: Po prvem obisku sta otroka v Afriki ostala še en mesec, midva sva jima nakupila hrano. Dogovorili smo se, da jima bodo hrano dajali postopoma. Spomnim se, da sem vmes dobila njuno fotografijo, iz katere se je prav videlo, da ju pitajo. Ko smo prišli domov, sem bila na posvojiteljskem dopustu. Fanta sta jedla petkrat na dan. Na začetku sva morala hrano prav skrivati, kajti nenehno sta želela jesti. To je bila ena od stvari, ki so bile vidne, sicer pa ni bilo kakršnihkoli posledic.
Igor: Vso hrano je bilo treba poskriti. Nekdo nama je povedal misel, da je podhranjen otrok kot roža, ki ovene – zaliješ jo in zacveti. To se je pri Izaqueju in Jacóju definitivno pokazalo. Se pa spomnim, še danes imam sliko pred seboj, sedela sta za mizo v jedilnici, v trip trap stolčkih, ki ju še vedno imamo, dobila sta kruh. In seveda otrok podrobi, onadva pa sta z malimi prstki kot s pinceto pobrala vse do zadnje drobtine. Niti drobtinica ni ostala na mizi, vse sta pojedla. To je trajalo približno šest mesecev, potem pa sta to navado počasi opustila in postala, kar se prehranjevanja tiče, tako kot vsi otroci. Res pa je, da še danes jesta čisto vse, ni hrane, ki bi jo zavračala.
Kako sta Izaque in Jacó? Obiskujeta šolo v Mekinjah? Kaj ju zanima?
Alenka: Sta kot drugi osemletniki. Čeprav sta dvojčka, sta popolnoma različna. Zanimivo je, in to opažajo tudi drugi, ne samo midva, da se zelo dobro razumeta med sabo. Znata se dogovoriti, med njima ni sporov, kaj šele kakršnegakoli nasilja.
Kako ju je sprejela družina, okolica? Se je uresničil kateri od vajinih strahov o nesprejetju temnopoltih otrok v naši družbi oziroma lokalni skupnosti?
Alenka: Zaenkrat ne opažam kakršnikoli odklonov. V vrtcu sta bila v prvi skupini zelo lepo sprejeta, tako s strani staršev kot otrok. Potem je prišla druga skupina otrok z drugimi starši in se je začutilo, da so prisotni določeni stereotipi. Nekoč sta na primer prišla domov in povedala, da ju je nekdo vprašal, če sva ju midva domov prinesla v polivinilasti vrečki.
Seveda sem na splošno sedaj bolj pozorna na besede. Kjer se mi zdi vredno, odreagiram. Jacó je prišel domov s poletnega tabora in dejal, da mu eden od vrstnikov ves čas govori, da je črnec. Kako naj mu povem, da na prvo žogo ne moreš vedeti, kaj se je zgodilo? Zato sva dejala, da si mogoče težko zapomni njegovo ime, naj še enkrat pove svoje ime, da je temnopolt in razloži, zakaj je temnopolt. Veliko je odvisno od tega, kako mi odreagiramo.
Igor: Nekomu rečejo “ta velik” ali “ta suh” ali “ta debel”. Če se ne spomniš imena, človeka opišeš. Pri njima bo ta opis vedno črnec. Ta oznaka samo pomaga opisati nekoga, če pa se tej oznaki pripisuje še določene lastnosti, okužene s stereotipi, takrat je pa popolnoma drugače. To je zelo hudo, a kaj takega nisva doživela – da bi jima zaradi njune temnopoltosti kdorkoli pripisoval slabšalne lastnosti.
Poleg vsega dogajanja okrog posvojitve se je Igor moral soočiti še s strahom, da njegova mama otrok ne bo sprejela, ker ne mara “zamorcev”. V knjigi sicer na koncu tudi izvemo, od kod izvira njen strah.
Igor: Moji mami se je treba zahvaliti, ker knjiga ne bi bila takšna, kakršna je, če ne bi ona pristala, da zapiševa, kot je zapisano. Mislim, da je s tem tudi marsikomu dala misliti, kaj pomeni skrit ali pa prikrit rasizem pri ljudeh, pri katerih tega sploh ne pričakuješ.
Alenka: Ravno zato si želiva, da bi čim več ljudi prebralo knjigo. Zaradi rahljanja stereotipov in sprejemanja različnosti.
Kaj bi danes svetovala sebi ob začetku poti?
Igor: Zanesljivo bi si svetovala, kar je dejala Alenka. Pričakuj nepričakovano. Midva sva si zelo naivno ustvarila sliko, kako bova prišla do posvojenega otroka. Vedela sva sicer, da ne bo preprosto, ampak kljub temu so bila najina pričakovanja idealistično naivna. Če bi danes poznal ta vedenja ali pa če bi se še enkrat odločal o posvojitvi, zanesljivo predpostavke ne bi bila takšne, kot so bile takrat. Verjetno bi šel v vse skupaj z več premisleka ali pa z boljšo pripravljenostjo na vse pretrese, ki so se nama zgodili.
Se vama je zaradi te izkušnje spremenil pogled na svet?
Igor: Življenje pri nas dobi čisto drugačen pogled na težave, ko vidiš in doživiš … Midva sva doživela način življenja, kot ga imajo v Gvineji Bissao, na robu mesta. Morda je v drugih okoljih tudi boljše in lepše, ampak midva sva srečala res najhujšo bedo, ki jo vidiš tam na ulici. Ko se vrneš v Slovenijo, se vse težave, ki jih imamo in o katerih razpravljamo, zdijo zelo majhne. Pogled na svet se je spremenil.
Alenka: Stvari, ki bi se mi pred desetimi leti zdele težke in bi o njih premlevala, sedaj ne dojemam tako. Čutim razliko. Ko doživiš nekaj takega, je drugače. Tisto noč v Afriki sem bila uničena, ampak to sem predelala in nadaljevala. Šele iz take izkušnje vidiš, česa vsega si zmožen. In zaradi česa se je sploh vredno obremenjevati.
Mateja Štrajhar // Foto: Eva Žurbi in arhiv družine Rozman
