sreda, 6 julija, 2022
16.8 C
Kamnik
16.8 C
Kamnik
sreda, 6 julija, 2022
16.8 C
Kamnik
sreda, 6 julija, 2022
16.8 C
Kamnik
sreda, 6 julija, 2022
16.8 C
Kamnik
sreda, 6 julija, 2022
DomovPogovoriAjda Stina Turek: Okrog nas se dogaja na tisoče zgodb

Ajda Stina Turek: Okrog nas se dogaja na tisoče zgodb

Mlada Domžalčanka Ajda Stina Turek, ki študira v Bostonu, je predana pevka, glasbenica, kot pravi sama, pa vse bolj postaja vsestranska performerka, saj jo zanima mnogo stvari in glasbenih zvrsti. Petje študira na Berklee College of Music, ki je največji neodvisni kolidž za sodobno glasbo na svetu in slovi kot ena od najboljših in najbolj kakovostnih šol jazza, rocka in popularne glasbe. Ker je Ajda ta trenutek še v Ameriki, je najin pogovor čez lužo potekal preko elektronske pošte. Že marca pa jo bomo lahko srečali tudi v živo, saj v Kulturnem domu Franca Bernika pripravlja promocijski koncert ob izidu svojega prvega albuma Sonder.

V kratkem boste imeli koncert v Domžalah. Nam poveste več?

Tako je. To bo predstavitev mojega jazz albuma Sonder, s katerim se ukvarjam že od septembra lani in se še kar noče končati. Posnet v Ameriki, bo ugledal luč sveta v Sloveniji ob našem prihodu iz Bostona. Promocijski koncert bo v Kulturnem domu Franca Bernika v petek, 23. marca, in bo zagotovo nekaj posebnega. Poleg zanimivih gostov, kot so Američan v Sloveniji dr. Noah Charney, plesalec Drejc Derganc in blogerka Maša Mazi, bom s seboj iz Bostona pripeljala tri odlične glasbenike, s katerim sem tudi snemala ta album. Doma so z različnih koncev sveta. Pianistka Emi Nishida, tudi moja bivša cimra, je Japonka, kontrabasist Youngchae Jeong je iz Južne Koreje, bobnar Yair Amster pa je iz Izraela.

Noaha Charneyja naši bralci dobro poznajo, saj je tudi kolumnist Modrih novic. Kako je prišlo do sodelovanja?

Moja starša sta šla nekajkrat na njegove intervjuje v Knjižnico Domžale, Slovenologija, mislim, da je bila to. Poslala sta mi bližnjice posnetkov, ki so bili objavljeni na internetu, naj si jih pogledam, da se bom malo razvedrila. Ko sem jih gledala, sem res uživala. Noah me je s svojo simpatično slovenščino nasmejal in navdušil. Najbolj se spomnim tistega srečanja, ki ga je imel z Mehičanom Carlosom Pascualom in kulturnim atašejem v Francoskem inštitutu v Sloveniji Mathiasom Rambaudem. Bili so zelo zabavni in toliko zanimivih stvari sem slišala, kako se tujci počutijo v Sloveniji. To sem takoj povezala s sabo in z mojimi izkušnjami v Ameriki. No, ko sem razmišljala, kaj bi naredila s svojim prvim koncertom – želelasem si namreč, da ne bi bil samo koncert, pač pa bi poslušalci odnesli nekaj več – sem se spomnila nanj. Pisala sem mu, mu razložila, kako in kaj, ter ga vprašala, če bi bil pripravljen imeti z mano kratek intervju kot uvod v koncert. Rada bi z ljudmi, ki niso nikoli živeli v tuji deželi, delila svojo izkušnjo, kako je biti Slovenka v Ameriki. Bila sem presrečna, ko mi je napisal, da ima 23. marca čas. Tako bo sedaj on moj gost, vendar bo v bistvu on gostil mene, Slovenko v Ameriki. (smeh)

To bo torej promocijski koncert vašega prvega avtorskega albuma …

No, eno od skladbo z albuma, Underneath The Blossom of a Desert Rose, boste že kmalu lahko slišali na Radiu Slovenija. Skupaj z videospotom bo prišla v javnost v začetku marca, album Sonder pa bo izšel prav v tednu, ko pridem domov.

Vsa glasba na albumu je avtorska, vaša? Prav tako besedila, kajne? Od kje črpate navdih?

Tako je, vse pesmi so moje delo, razen ene, katere avtor je moj aranžer Nino Šamanić, tudi moj bivši sostanovalec, Berkleejev diplomant, s katerim sva res dobra ekipa. Navdih za besedila in melodije črpam predvsem iz vsakdanjega življenja, iz aktualnih problemov mladih in tudi sicer v svetu, na katere naletim pri spoznavanju novih kultur, ljudi, iz zabavnih dogodivščin, ljubezni.

Band, s katerim bo Ajda predstavila album Sonder. // Foto: Luis Arturo Zavaleta Alcántara

Ste talent podedovali po očetu, ki je v preteklosti za vas pisal besedila?

Joooj! Tega pa ne vem. Namreč, jaz si ne upam pisati besedil v slovenščini, ker se vedno primerjam z očijem, ki je v slovenskih besedilih pravi mojster. Meni leži angleščina, se mi zdi. Se lažje izražam. Sem bolj svobodna. Verjetno sem tudi premalo slovenskih knjig prebrala in nimam tako ogromnega in imenitnega besednega zaklada kot on.

Naslov albuma je Sonder. Kaj to pomeni? Je tak naslov zaradi kakšnega posebnega razloga?

Sonder pomeni spoznanje, da vsak naključen mimoidoči živi življenje, ki je prav tako zapleteno in slikovito kot tvoje. Okrog nas se dogaja na tisoče zgodb, ki so morda še zanimivejše od tvoje – a ne veš zanje. Ljudi le bežno srečuješ.

Moram priznati, da sem ob prihodu v Boston, ko sem videla toliko talentiranih ljudi, postala kar malo depresivna. Težko je vsak dan “tekmovati” s 5 tisoč študenti, ki si prav tako želijo uspeti kot ti. Čeprav sem bila sama zelo zasedena z različnimi projekti, s študijem, sem imela vedno nekakšen občutek, da ne delam dovolj. Vsi študentje so bili videti veseli in so dajali vse od sebe. Kazalo je, kot da vsem noro gre, in da si nihče ne postavlja vprašanj, kot si jih jaz: »Ali mi bo sploh kdaj uspelo? Kaj, če bi kar vse pustila? Preveč sem pod stresom.« S časom, ko se spoznaš s študenti in se z njimi pogovarjaš, vidiš, da smo vsi na istem. Vsi imamo probleme, ki nas tako ali drugače prizadevajo. Tudi tisti, ki se zdijo najbolj srečni, se ubadajo s takimi ali drugačnimi težavami, vendar o njih ne govorijo.

Foto: Polona Mlakar Baldasin

Kako bo nastopati pred domačo publiko z lastnimi pesmimi?

Mislim, da bo fajn! Teh treh koncertov v Sloveniji se res veselim! Mogoče malo čudno, ker so pesmi v angleščini in ne v slovenščini, ampak dandanes že vsi razumejo vsaj nekaj angleščine. In ker so besedila nastala med mojim študijem v Bostonu,  je nekako logična uporaba angleščine.

Nastopali bomo še 23. marca na Jazzu Velenje, kamor me je povabil priznani saksofonist Jure Pukl, ki sicer živi in ustvarja v New Yorku. Naš koncert, ki ga bomo imeli 22. marca v studiu 26 na Radiu Slovenija, pa bo tudi snemanje v živo in bo na sporedu 30. aprila letos, na svetovni dan jazza. Tudi tega se zelo veselim, saj ga bodo predvajale evropske radijske postaje, kar si štejem v izredno čast.

Naj tukaj izrabim priložnost in se zahvalim županu Toniju Dragarju in Občini Domžale, ki sta mi prisluhnila, ko sem prišla prosit za pomoč pri izvedbi koncerta v Kulturnem domu Franca Bernika. Seveda pa ne smem pozabiti na AS Fundacijo, ki je podprla izdajo mojega albuma in brez katere moj prihod z bandom v Slovenijo ne bi bil izvedljiv.
 
Foto: osebni arhiv

Sicer pa to ne bo vaš prvi nastop pred domačo publiko, sodelovali ste tudi z Godbo Domžale na njihovem koncertu ob 130-letnici. Kako je prišlo do tega sodelovanja?

Tako je! Se mi zdi, da je bilo to pred dvema letoma? Ne spomnim se točno, ker mi čas tako hitro beži. Nastopila sem s pesmijoTvoj obraz, ki sem jo predstavila na Slovenski popevki. Mislim, da je imel veliko prstov vmes moj brat Lan, ki je saksofonist pri domžalski godbi in me je mogoče predlagal kot gostjo. No, pa imam le veze nekje. (smeh)

Nastopili ste tudi v domžalskem Blunoutu. Kako je nastopati doma, če primerjava s tistimi nastopi v Ameriki?

Ja, v Blunoutu sem imela že tri koncerte, zadnjič lani, ko sva z Nejcem Škoficem predstavila pesmi iz filmov in muzikalov. Ambient je res krasen, tako za nastopajoče kot publiko. Sem pa veliko nastopala tudi po drugih lokacijah, v Jazz klubu Gajo recimo, ki je (bil) še en tak čudovit prostor, kjer se vsi vedno odlično počutijo, večkrat na Jazzu v stari Ljubljani  pa na Kamfestu na gradu Zaprice.

Težko je primerjati dom in Ameriko. Doma je vedno prijetno, ker imaš ob sebi veliko prijateljev in je vzdušje res sproščeno, toplo. Je pa res, da v Ameriki ljudje veliko bolj reagirajo na tvoj nastop z raznimi vzkliki in komentarji med showom in po njem. Prav tako v Sloveniji še nisem doživela nastopa pred polno dvorano, ki sprejme 1500 ljudi. No, upam, da me to še čaka.

Foto: osebni arhiv

Obiskujete Berklee College of Music, sedaj že četrto leto. Kako poteka študij?

Študij je super, ampak precej naporen. Če si polno vpisan študent, imaš na semester 16 kreditov, to pomeni od 14 do 18 ur predavanj tedensko. Sem je treba prišteti še dodatne vaje, naloge in razne projekte. Tvoj dan je zapolnjen od 7. ure zjutraj do vsaj 11. zvečer. Za večino študentov na Berkleeju je znano, da spijo štiri ure na noč. Jaz si seveda za spanje vedno vzamem čas, saj bi se mi v nasprotnem primeru glas prehitro utrudil, česar si kot “performance major” ne morem privoščiti. Z višjim semestrom pa pride tudi več nastopov. Teh je lahko od 3 do 10 na semester, od manj do bolj pomembnih, vendar je vsak dodatna izkušnja, ki koristi in pomaga spoznavati nove ljudi. Imamo pa na Berkleeju poleg osnovnih glasbenih predmetov tudi recimo akustiko, psihologijo glasbe (kako glasba deluje na možgane), učenje vseh mogočih inštrumentov, ki so značilni za posamezne dele sveta, pa tudi izredno veliko neglasbenih predmetov: ameriška zgodovina, številni jeziki pa plesi od baleta, jazz baleta, hip-hopa, salse itd. do dramske igre, celo zgodovine indijskega filma, zgodovine ameriških mest, skratka, res se dogaja.

Poleg študija delam še v pisarni na Berkleeju in se trenutno pripravljam na kar nekaj projektov. Med drugim bom igrala v dveh muzikalih: Nine in Curtain Up, avtorji slednjega so naši študenti. Seveda pa mi je priprava albuma Sonder vzela še preostali čas, saj sem sama vse organizirala. Poiskala sem glasbenike, koordinirala vaje in to pri 25 sodelujočih glasbenikih ni bilo enostavno, se dogovarjala za snemanja. Veliko časa sva bila na zvezi z Ninom, ki trenutno snema v Mehiki. Nabavljala sem tudi hrano in pijačo za sodelujoče in skrbela, da so bili vsi zadovoljni. Poleg tega sem skrbela še za objave na facebooku pa razne intervjuje. Nikoli si nisem mislila, da bo snemanje albuma zahtevalo toliko energije, časa, organizacije in denarja, ampak sem vesela, da končno delam nekaj svojega.

Foto: osebni arhiv

Če sem prav prebrala, je bila štipendija na tem kolidžu nagrada, ki ste jo julija 2013 prejeli v Italiji na poletni šoli Berklee Jazz Clinics v Perugii, ki je potekala v okviru Umbria Jazz festivala, in sicer kar med 60 sodelujočimi mladimi pevci iz 29 držav. So se vaši načrti zaradi te štipendije spremenili? Kaj bi počeli sicer?

Moj načrt je bil v vsakem primeru iti na neko glasbeno akademijo oz. konservatorij. V mislih sem imela Nizozemsko in pa Gradec. Dogodek v Perugii pa je vse postavil na glavo. Nekaj časa nisem vedela, kaj bi, potem pa smo se doma odločili, da bomo ne glede na astronomske stroške naredili vse, da mi uspe priti na Berklee. Pri tem me je spodbujala tudi moja profesorica na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani Nada Žgur, ki me je učila glavni predmet petje – jazz in zabavna glasba. Ona mi je ves čas govorila, da sem jaz prava za Berklee. Seveda je vedela, saj je tudi sama pred leti tam študirala.

Če ne bi bila glasbenica, bi postala psihologinja ali pa socialna delavka. To se mi zdi tako zanimivo delo, še posebej zato, ker zelo rada govorim z ljudmi, sploh če imajo težave, jih poslušam in poskušam pomagati.

Ali štipendija zadostuje za študij ali pomagajo tudi starši?

Berkleejeva štipendija je bila sicer zelo visoka, na koncu kar 20 tisoč dolarjev za leto študija, a ta stane še enkrat toliko in temu je treba dodati še stroške življenja. Ko smo že skoraj obupali, sem prejela štipendijo AS Fundacije (takrat KD Fundacija), za kar sem jim neizmerno hvaležna. Potem pa ni bilo več druge, kot da sta starša vzela še kredit. No, po prvem letniku, ki sem ga odlično zaključila, sem le prišla še do štipendije na Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije.

Življenje v Bostonu je zelo drago, zato sem zelo hvaležna fakulteti, da lahko delam tam kot “event planning assistant” (asistentka pri načrtovanju dogodkov). To delo mi je zelo všeč, saj zelo rada oblikujem vabila in plakate, imam pa tako možnost spoznati tudi zanimive osebnosti z ameriške glasbene scene, ki jih Berklee vsako leto za nekaj dni povabi v goste. Tako sem osebno spoznala Lionela Richija, pevko Lucindo Williams in pa pevko, plesalko ter igralko Rito Moreno, marca pa me čaka srečanje s Kurtom Ellingom.

Foto: osebni arhiv

Ali imate zaradi prejete štipendije obveznosti do Berkleeja po koncu študija?

Ne, po končanem študiju nimam nikakršnih obveznosti do Berklee College of Music. To bi bilo kar absurdno, glede na to, koliko še vseeno dodatno plačam, da pokrijem šolnino. Je pa res, da moram med študijem ohranjati dobro povprečje ocen in sodelovati pri projektih za šolo. Namreč, vsako leto aprila mora vsak prejemnik štipendije predložiti, kaj vse je naredil v šolskem letu, na podlagi česar se odločijo, ali ti štipendijo podaljšajo ali odvzamejo.

V vseh dosedanjih semestrih študija  bili vpisani na prestižno lestvico najboljših študentov Dean´s list. Kaj to pomeni?

Da si vpisan na to lestvico, moraš imeti poprečje ocen vsaj 3,6 od 4. Kar se mene tiče, to pomeni, da se od prvega semestra, ko sem prišla na Berklee res trudim, ogromno delam, da imam lahko zelo lepe ocene. Moje povprečje je 3,93. A ne ustrašite se, to ne pomeni, da sem ves čas samo pridna. (smeh) Skrivnost je, da res uživam v svojem študiju.

Lani spomladi ste edini med študenti prejeli prestižno nagrado Berklee College of Music – Outstanding Jazz Vocalist Award 2017. Dobivate veliko nagrad, pohval … Je zato vaša pot lažja?

Res je! Bila sem edina prejemnica te nagrade izmed 1.500 pevcev na Berkleeju. Nagrada mi pomeni ogromno, tudi zato, ker sem jo dobila na predlog velikega števila profesorjev! Na mojo srečo je bila povrhu še denarna nagrada, kar mi je potem v prejšnjem semestru še nekoliko znižalo šolnino. Vendar moja pot zaradi nagrad ni lažja. Na žalost je na Berkleeju tako, da se moraš kar naprej dokazovati in truditi, ker je tu toliko odličnih študentov z vsega sveta. Če se ne trudiš dovolj, ostajaš neopazen. Nagrada je zame vsekakor priznanje, da delam dobro. Sem pa morda postala še bolj samozavestna, komunikativna in odprta. Vem, da moram čim več ljudi spoznati in tukaj res ni nezanimivih. Tak je pač glasbeni posel.

Foto: osebni arhiv

Berklee College of Music je v Bostonu. Kakšno je mesto? Se dobro počutite? Ali vas kaj moti, kaj pogrešate?

Boston je res prekrasno mesto. Meni je zelo všeč. Se mi zdi, da je precej evropsko, tako da se počutim kot doma. Včasih me moti vreme, ker znajo biti zime kar dolge in mrzle, še posebej, ko zapiha. Ja, sedaj se vedno rada vrnem v Boston. Ljudje so zelo prijazni in všeč mi je, da jih je na ulicah in po barih ter restavracijah veliko. Ves čas se nekaj dogaja! Seveda je pa Boston še lepši, ko sije sonce in super je teči ali se sprehajati ob reki Charles River ali iti v Downtown Boston in do morske obale.

Kaj pa hrana? Veliko tistih, ki študirajo in živijo v Ameriki, pravi, da najbolj pogrešajo prav domačo hrano …

Če bi me to vprašali pred dvema letoma, bi verjetno hrano čisto skritizirala. Zdaj pa moram priznati, da sem se je že tako navadila, da sploh več ne čutim razlike. No, razen v mesu, mleku, jajcih, kruhu in kavi, seveda, ampak tem stvarem se zdaj bolj izogibam. Kavo imam pa iz Slovenije, ker je Barcaffe pač top. Na mojem krožniku je več zelenjave, ker je tudi cenejša in bolj zdrava! Konec tedna grem rada na tržnico in se vrnem s polnimi vrečkami. Nisem mislila, da bom kdaj imela tako rada zelenjavo, še posebej surovo! Ko sem bila v Sloveniji, sem živela za svinjsko pečenko in ocvrtega piščanca, zdaj pa za “stir-fry”, to je zelo na hitro popečena zelenjava, in za  avokado.

Baje ob vsaki vrnitvi v Slovenijo napolnite kovček z domačimi izdelki, ki jih odnesete s seboj v Ameriko. Kaj vse se znajde v kovčku?

Oh ja, res, čeprav vedno manj. Na začetku sem nesla vse, kar se je nesti dalo. (smeh)  Še domači so mi pošiljali pakete. Zdaj pa nikoli ne pozabim tune – vzamem 3 pakete po 9 kosov (smeh), metinega čaja, medu, veganskih namazov in paštet.

Foto: osebni arhiv

Kako pogosto se vračate domov? Zgolj na dopust ali tudi zaradi dela?

No, jaz nikoli nimam dopusta. Kot glasbenica nimam in mogoče tudi ne bom imela redne službe, ki bo časovno omejena. Poleg tega še študiram. Glasbeniki tako rekoč ves čas delamo, plačilo pa pride (ali pa tudi ne) kasneje. Če ne pišemo, pa vadimo ali se učimo ali pa učimo druge, snemamo ali se družimo in druženja so vedno povezana z glasbo, pojemo ali plešemo. Vsakič, ko se vrnem v Slovenijo, me čaka nekaj nastopov, česar se zelo veselim, ampak vse to vzame precej časa, saj gre z novim bandom vse na novo. Domov pridem za en mesec konec decembra in pa za poletne počitnice, septembra pa že začenjamo z novim semestrom. Seveda pa zelo rada potujem po svetu. Lani poleti sem obiskala bivšo sošolko v Parizu, s prijateljico sem bila v Londonu, poleg tega pa sem bila še 14 dni v Dubrovniku, kjer sem nastopala v Jazz Troubadour Clubu. To pa so bile tudi krasne počitnice.

To leto bo drugače, saj bom ostala v Bostonu čez poletje, prav tako se nisem vrnila domov za zimske počitnice, ker sem rajši tukaj delala, da bom lahko pokrila stroške albuma. Bom pa letos diplomirala!

Kako boste nadaljevali svojo profesionalno pot po koncu študija? Se boste vrnili v Slovenijo ali je cilj predvsem tujina?

Ne vem, če se bom vrnila v Slovenijo, ki je sicer zelo lepa deželica, ampak se mi zdi, da ni toliko priložnosti, kot jih je drugje po svetu. Vedno bolj se nagibam k odločitvi, da ostanem v tujini. Sicer se pa na koncu vedno vrnem domov. Po diplomi lahko eno leto ostanem v Ameriki in delam oz. nastopam, potem pa nameravam vpisat master –magisterij. Ampak zaenkrat še ne vem, kam me bo vodila pot.

Na spletu sem našla vaš recital v okviru študija, ki je mešanica stand up nastopa in glasbe, v kateri se dotaknete Slovenije, dedka, dekliških težav s fanti itd. Se spogledujete tudi z igranjem, filmom?

Ja, tako je. Gre za One-Woman predstavo, ki sem jo napisala sama. Govori o mojem življenju in selitvi iz Slovenije v Boston, s tem pa tudi o kulturnih razlikah in med drugim tudi o razlikah med moškimi v Sloveniji in v Ameriki. Ko sem bila še na gimnaziji, sem obiskovala tudi igralsko šolo Gledališka igra – sistem Stanislavski na JSKD in pa gralsko šolo Barice Blenkuš v Ljubljani, tako da imam nekaj igralske podlage.

Spogledujem se kar z vsem. Pri meni je problem, ker me zanima preveč stvari, preveč glasbenih zvrsti in se ne morem odločiti, kaj bi rada počela. Najraje kar vse po malem. Se pa pri vsem zelo potrudim.

Ali so tovrstni nastopi obvezni, so dogovorjeni v okviru študija?

Ta nastop je bil seveda predstavljen kot moj zaključni koncert, ki ga moram opraviti, da lahko diplomiram. Nisem hotela, da bi bil to navaden koncert, ker sem teh na Berkleeju precej že imela, zato sem se odločila, da naredim nekaj posebnega in zabavnega. In tako je nastala ta predstava, nad katero so bili gledalci navdušeni.

Slišali smo, da je vaš dedi včasih igral harmoniko pa tudi orglice. Vi in vaša sestrična Lara sta velikokrat z njim preprevali ljudske pesmi vse popoldneve, da se je slišalo po celi hiši. Torej imate radi glasbo že od malih nog?

Ja. Z dedijem Martinom sva velikokrat peli ljudske, ko je igral na harmoniko. Ko sva malce zrasli, sva pripravljali pevsko-plesne nastope, saj je ona trenirala hip-hop. Oh ja, obožujem glasbo! Kaj bi brez nje?

Imate dva brata, Bora in Lana. Kako se razumete? Vi ste najmlajši. Sta bila zaščitniška?

Super se razumemo. Seveda smo se kot majhni otroci radi kdaj stepli (smeh), ampak načeloma se res dobro razumemo. Ves čas nas je povezovala glasba, saj je tudi Bor igral trobento, skupaj pa sva pela pri Domžalčkih. Ne vem, no, če sta bila Lan in Bor zaščitniška brata. Meni se zdi, da ne preveč – ali pa le nočeta pokazati. Ko poslušam prijatelje, kako zaščitniške so njihove sestre in bratje, sem vesela, da se ne vtikata preveč vame in me pustita pri miru.

Tudi brat Lan je glasbenik, študira saksofon, smer jazz v Celovcu. Ali bo nastal tudi kakšen skupen projekt?

Tako je! Nikoli ne reci nikoli, kajne?! Lan bo tudi gost na koncertu v Domžalah, tako da to je že nek skupni projektek. Pa tudi jaz sem že pela “back vokale” pri snemanju plošče njegovega banda RondNoir. Ko sva z Nejcem Škoficem lani nastopala v Blunoutu, se nama je tudi pridružil. Poslušalcem je bilo zelo všeč. V glavnem sodelujeva vsake toliko časa.

Brat Lan nam je zaupal, da ste morali v avtu, ko ste se vozili na družinska potepanja v hribe, vedno poslušati glasbo po vašem izboru. Večinoma sta bili to skupini Game over in Be Pop ter pevec Sebastian. Kdaj pa je v vaš glasbeni repertoar vstopil jazz?

(Smeh) Jooj. To sem se pa res nasmejala. Ja, takrat so bili Game Over top! Pa tudi Sebastian in Be Pop. Joj, sem se spomnila enega dogodka, ki se mi je zgodil. Ko sem bila majhna, sem bila nora na Denisa iz Game Over. Vse bi dala, da bi ga lahko spoznala! Še na plesne sem se hotela vpisati, ker je tam učil. Spomnim se, stara sem bila okoli 12 ali celo manj, ko mi je prijateljica dala njegovo telefonsko, za katero ne vem, kje jo je dobila. V glavnem, klicala sem ga, ker sem ga želela le slišati. No in se javi na telefon in jaz z nekim čudnim glasom: »Živjo, Lojzka pri telefonu, bi lahko dobila Franceta?« In on meni: »Joj, to bo pa pomota.« in prekine. No, potem sem padla v jok, ker sem mislila, da bo poklical policijo, ker sem se zlagala, da sem Lojzka. (smeh) V glavnem,  jazz meni sploh ni dišal do sedemnajstih let. Ko sem bila v 2. letniku konservatorija pri prof. Nadi Žgur, pa mi je postal res všeč in takrat sem postala, če tako rečem, resna glede jazza in sem res trdo delala in vadila, da bi se lahko dokazala. Želela sem biti kot Ella Fitzgerald. Seveda, nikoli ne bom, ker ona je bila neverjetna! Zdaj se od jazza spet nekoliko oddaljujem in mi po sedmih letih prav ustreza malo spremembe.

Na splošno ste zelo povezana družina – tako pravite tudi v recitalu – z mami se pogovarjata o vsem, tudi o fantih. Res?

Ohh ja! Z mami sva se vedno pogovarjali o vsem. Nekako sem imela občutek, da ji moram povedati pomembne stvari. Zdaj sem še bolj sproščena, kot sem bila prej in ji res skoraj vse povem. Mi je res fino, da imam take starše, ki jim lahko zaupam prav vse. Ja, drugače sem bila pa kar navihana! Ko sem bila še deklica, sem se kar zaljubljala v fante. (smeh) Zdaj seveda ne več tako zlahka.

Mateja Štrajhar

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
clear sky
16.8 ° C
18.7 °
15.9 °
89 %
1.5kmh
0 %
sre
28 °
čet
26 °
pet
25 °
sob
27 °
ned
24 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano