sobota, 26 novembra, 2022
3.6 C
Kamnik
3.6 C
Kamnik
sobota, 26 novembra, 2022
3.6 C
Kamnik
sobota, 26 novembra, 2022
3.6 C
Kamnik
sobota, 26 novembra, 2022
3.6 C
Kamnik
sobota, 26 novembra, 2022
DomovKulturaGlasba je poslanstvo

Glasba je poslanstvo

Mnogi pravijo tako, a za Franca Kompareta to niso le besede, temveč čista resnica, kar dokazuje tudi dejstvo, da je v lanskem letu zabeležil 60 let aktivnega glasbenega ustvarjanja. 76-letni Mengšan, ki je trobentač postal po naključju, je pustil globok pečat tako v slovenskem kot mednarodnem glasbenem svetu. »Glasba mi predstavlja svet čustev in srca. Še vedno redno vadim eno uro na dan,« poudari Kompare, za katerega lahko rečemo, da živi glasbo.


Franca je glasba poklicala že pri rosnih trinajstih letih. Želel si je igrati harmoniko. A doma denarja za to glasbilo ni bilo. Tako je na prigovarjanje someščana Janeza Pera pristal pri Mengeški godbi. »Tam so mi dali trobento, povezano z žico, in tako se je začela moja ljubezen do tega inštrumenta. Prav nikoli mi ni bilo žal, da nisem igral harmonike,« pravi vitalen 76-letnik in poudari, da ima glasbo v krvi. Njegov stric je bil namreč Anton Šubelj, operni in koncertni pevec, ki je živel in deloval v Ameriki, nastopil pa tudi v sloviti Metropolitanski operi. Francetova hči Nina Kompare Volasko pa je odlična pevka, ki je študirala solo petje na Kraljevem konservatoriju v Birminghamu in z odliko zaključila diplomski študij na Kraljevem konservatoriju v Bruslju, danes pa poučuje petje na glasbeni šoli v Logatcu. Oče in hči, ki sta se našla tudi v razumevanju in dojemanju glasbe, sta skupaj posnela šest glasbenih projektov v različnih zvrsteh.

Franc Kompare je prvi del svojega glasbenega udejstvovanja posvetil igranju v narodnozabavnih ansamblih. Prvi ansambel, v katerem je igral, se je imenoval Veseli Vandrovčki. Nekaj let po odsluženi vojaščini se je pridružil ansamblu Vita Muženiča, kasneje pa ustanovil svoj ansambel Marela, ki je bil tako na Slovenskem kot v tujini poznan po raznoliki glasbi, saj so igrali od narodnozabavne in countryja do dixielanda in popa. Njihov največji uspeh se je zgodil leta 1989, ko so igrali v Dresdnu pred 165 tisoč gledalci ob padcu Berlinskega zidu.

Pred 25 leti se je Kompare po nasvetu akademika dr. Antona Trstenjaka odločil za solistično pot. »Z Antonom Trstenjakom sva se večkrat skupaj vozila. Nekoč me je vprašal, s čim se ukvarjam. Ko sem mu povedal, da igram trobento z domačim ansamblom v tujini, mi je dejal: prepustite zabavati ljudi mlajšim, sami pa naredite claydermanovsko trobento, da se Slovenci ne bodo pomendrali med seboj,« se spominja Kompare, ki je sledil tej ideji in kariero nadaljeval samostojno in v stilu, kot mu je to predlagal pronicljivi psiholog. »To, kar delajo vsi, mene nikoli ni zanimalo,« kratko opiše rdečo nit svojega glasbenega ustvarjanja, ki je podčrtala njegovo delovanje tako v skupini Marela kot v solistični karieri.

Razpet med Slovenijo in Švico

Čeprav je življenje glasbenika videti glamurozno, Franc pravi, da je vse prej kot to. »Ljudje imajo romantično predstavo o glasbi, v resnici pa je življenje glasbenika precej drugačno. Če nimaš discipline in poštenosti, ne moreš biti glasbenik,« pravi Kompare. Delavnosti in discipline se je naučil že kot otrok; doma denarja ni bilo, oče je imel multiplo sklerozo, sedem otrok je bilo. »Star sem bil le 12 ali 13 let, ko sem po Mengšu že prodajal pesek z naše njive,« se spominja Franc, ki se je kasneje izučil za avtomehanika in poleg glasbenega ustvarjanja vse življenje delal v lastni delavnici za zaščito vozil. V 90. letih prejšnjega stoletja je prvi v Slovenijo pripeljal folijo za stekla. Danes njegovo delo nadaljujeta sinova Matej in Aljaž. Zakaj se ni posvetil samo glasbi? »Oče mi je svetoval: če boš izgubil sprednje zobe, ne boš mogel več igrati. Držal sem se očetovega nasveta in ni mi bilo žal,« pravi Mengšan, ki je bil zaradi te odločitve pravzaprav polovico življenja razpet med Slovenijo in Švico, od koder prihaja njegova žena Esther. Tudi njo mu je “prinesla” glasba, saj sta se spoznala na enem od koncertov blizu njenega domačega kraja, kjer je Franc igral trobento. »Že ko sem jo zagledal, sem se odločil, da bo moja. Potem sem se ves čas vozil sem in tja. V Sloveniji sem delal, v Švici igral. V tem času sem prevozil milijon kilometrov in zamenjal štiri avtomobile,« smeje pripoveduje Kompare.

Vsa ta leta je ostal zvest tudi Mengeški godbi, zadnja leta igra v njeni veteranski sekciji. Po njegovi zaslugi je nastala prireditev Pod mengeško Marelo, njegov je tudi slogan “Mengeš je glasbeno mesto”, leta 1985 so v Mengšu na njegovo pobudo postavili temeljni kamen EGS, evropskega glasbenega središča. Kakšni so načrti za naprej? »Zdaj igram za drugi svet, rad rečem v šali. Za ta svet mi ni treba več, saj sem finančno preskrbljen, živim skromno, uživam, imam deset vnukov, z ženo rada potujeva,« pravi Franc, ki zadnja leta z ženo živi v idilični hiši na robu Mengša, še vedno pa se tudi glasbeno udejstvuje, poleg veteranske godbe tudi v cerkvenem zboru, ki ga vodi, in igra trobento.

Njegovo delo pa tudi celotna glasbena pot dokazujeta globoko predanost glasbi. Čeprav Franc ugotavlja, da se v Sloveniji prvemu in zadnjemu na nekem področju radi posmehujemo, kar je tako v glasbi kot v podjetništvu izkusil tudi na lastni koži, mu muzika pomeni vse. »Človeku, ki je zdrav in discipliniran ter najde svojo vizijo, talent in veselje, je uspeh zagotovljen. Odkriti je treba talent, ga razvijati in s tem obogatiti svojo življenjsko pot in razveseljevati druge ljudi,« zaključuje Franc.

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
broken clouds
3.6 ° C
9.1 °
2.9 °
100 %
1kmh
75 %
sob
8 °
ned
7 °
pon
5 °
tor
5 °
sre
5 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano