sreda, 21 februarja, 2024
5.3 C
Kamnik
5.3 C
Kamnik
sreda, 21 februarja, 2024
5.3 C
Kamnik
sreda, 21 februarja, 2024
5.3 C
Kamnik
sreda, 21 februarja, 2024
DomovIzletiPolhograjska gora 824 m (Sv. Lovrenc)

Polhograjska gora 824 m (Sv. Lovrenc)

Moj sin je bil s šolo na ogledu Muzeja pošte in telekomunikacij v Polhovem Gradcu, kjer mu je ena izmed učiteljic povedala, da so tu lepe pohodniške poti in da o teh krajih govorijo tudi legende. Hvala, sinu oziroma učiteljici za idejo. Odločila sem se, da se tudi sama odpravim na Polhograjsko goro ter raziščem kraj in tamkajšnje legende.


Priznati moram, da sem bila prvič in odkrila precej stvari, kot so Blagajev grad, muzej, Polhov doživljajski park za najmlajše, in veliko možnosti za pohodništvo. Najprej pa obljubljena legenda, ki pravi, da je davno davno, ko se je Gromadi reklo preprosto gora, na planoti pod njo bival mlad pastir Anže. Jožici, hčeri najbolj premožnega selana iz vasi, ki je danes Polhov Gradec, je bil mladenič nadvse všeč. Pod pretvezo, da hodi nabirat jagodičje, ga je obiskovala in med njima se je vnela burna ljubezen. Oče zanjo ni smel izvedeti, a strastna navezanost, ki kot žejna zemlja vode potrebuje bližino, prej ko slej postane slepa. Dekle je zanosilo. Nekaj časa je še prikrivala, potem pa je njeno stanje postalo vsem očitno. Oče se je silno razjezil. »Kdo je bil?« jo je pestil toliko časa, da mu je razodela. Ko je izvedel, da je to ubožni Anže … Hu – takrat šele se je razsrdil! Pograbil je lok in poln tul pšic ter odjezdil na goro. Jožica, na smrt prestrašena, je kljub kasni nosečnosti odhitela na pomoč. Gnala se je po bližnjici, tako zelo, da je skoraj omedlela. Skoraj, ker je vedela, da si tega ne more privoščiti. Napol mrtva je prispela do potoka. Mrzla voda jo je spravila k sebi. Pričela se je razgledovati po okolici in na vrhu ronka, ki se na drugi strani prepadno vesi v krnico današnjega Mačkovega grabna, ga je uzrla. »Atej morajo zdaj zdaj priti!« jo je spreletelo. Stekla je k Anžetu. Mladenič jo je opazil in se pognal nasproti. Baš v trenutku, ko naj bi mu padla v naročje, je skozi zrak šinila puščica in dekle se je ljubljenemu zrušilo pred noge. Ko je oče videl, kaj je storil, ga je vsa maščevalnost minila. Nič se ni trudil, da bi hudo ranjeno hči peljal domov. Postal je spravljiv, na smrt prestrašen. Hčerko je prepustil Anžetu v oskrbo, sam pa je odhitel po padarja. Ranocelnik se je potrudil in uspel rešiti dete, nedonošenega pobiča, Jožica pa je že naslednjo noč umrla. Anže je zelo žaloval. Na nikogar se ni oziral, ko jo je pokopal na očarljivem kraju zloveščega spomina, torej na mestu, kjer jo je doletela usoda. Bilo je koncem zime. Zemlja je bila še zmrznjena in delo je bilo težko, a Anže ni odnehal, dokler grob ni bil zadosti globok. Jožikin oče je bil odslej strt človek. Posest vrh sedanje Kalvarije, krog katere je bilo gradišče (sedanji Polhov Gradec), je prodal, pol imetja prepustil Anžetu in vnučku, sam pa je izginil iz sela in nihče več ga ni videl. Vse to se je zgodilo v kratkem času. Anže je na grobek položil šopek kozlovca (čez stoletja se ga je prijelo ime Blagajev volčin) – to so bile edine rožice, ki jih je bilo tisti čas najti. Vsak dan je prihajal, vsakič s svežim šopkom kozlovca. Za praznik sv. Jožefa, na Jožicin imendan, pa še kozlovca ni bilo več. V sili je odlomil par borovih vejic in s seboj vzel tudi sinka, ki se je končno toliko okrepil, da je zmogel daljši sprehod. »Da te mami vidi,« mu je ljubeče šepetal. Ko se je približal grobu mrtve ljubezni, je pomislil: »Joj, kaj bi dal, če bi ji mogel darovati šopek rdečih rož – te je imela najrajši,« in – ostrmel: gomila je bila vsa prekrita z drobnimi, a prelepimi, kot solza velikimi krvavo rdečimi cvetovi, kakršnih Anže še ni nikoli videl. Kmalu se je izkazalo, da jih tudi nihče iz vasi ni poznal. Ljudje so se čudili, šepetali so o čudežu. Prihajali so na grob, občudovali cvetke in ni minilo dolgo, ko se jih je prijelo ime Jožefice. Že naslednje leto niso rasle samo na njenem grobu, pač pa tudi po okolici in v nekaj letih so se razširile na celotno območje gore, ki še danes slovi po čudovito dišečem cvetju, ki ga še danes (po domače) kličejo Jožef’ce.

Peljemo se po avtocesti iz Ljubljane proti Kopru in se usmerimo na izvoz Brezovica. Na križišču se usmerimo proti Polhovem Gradcu. V neposredni bližini Polhograjske graščine parkiramo in sledimo oznakam za Sv. Lovrenc. Pot je sprva asfaltirana in nas pelje mimo čebelarskega doma, nato pa se strmeje vzpne v gozd vse do travnate jase, kjer stoji zapuščena kmetija, nato pa še nekaj metrov po kolovozu do cerkvice, ki stoji na razgledni točki, kjer sem nam odpre lep razgled na Ljubljansko kotlino in notranjske hribe. Vrnemo se lahko po isti poti ali pa izberemo katero drugo, ob kateri potrebujemo nekoliko orientacije.

Bogomira Skvarča Jesenšek

SORODNI ČLANKI

Krožna pot Pentlja

Kožbana (300 m)

VREME

Kamnik
clear sky
5.3 ° C
9.2 °
2.9 °
78 %
0.5kmh
0 %
sre
6 °
čet
9 °
pet
8 °
sob
9 °
ned
9 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano

DomovIzletiPolhograjska gora 824 m (Sv. Lovrenc)

Polhograjska gora 824 m (Sv. Lovrenc)

Moj sin je bil s šolo na ogledu Muzeja pošte in telekomunikacij v Polhovem Gradcu, kjer mu je ena izmed učiteljic povedala, da so tu lepe pohodniške poti in da o teh krajih govorijo tudi legende. Hvala, sinu oziroma učiteljici za idejo. Odločila sem se, da se tudi sama odpravim na Polhograjsko goro ter raziščem kraj in tamkajšnje legende.


Priznati moram, da sem bila prvič in odkrila precej stvari, kot so Blagajev grad, muzej, Polhov doživljajski park za najmlajše, in veliko možnosti za pohodništvo. Najprej pa obljubljena legenda, ki pravi, da je davno davno, ko se je Gromadi reklo preprosto gora, na planoti pod njo bival mlad pastir Anže. Jožici, hčeri najbolj premožnega selana iz vasi, ki je danes Polhov Gradec, je bil mladenič nadvse všeč. Pod pretvezo, da hodi nabirat jagodičje, ga je obiskovala in med njima se je vnela burna ljubezen. Oče zanjo ni smel izvedeti, a strastna navezanost, ki kot žejna zemlja vode potrebuje bližino, prej ko slej postane slepa. Dekle je zanosilo. Nekaj časa je še prikrivala, potem pa je njeno stanje postalo vsem očitno. Oče se je silno razjezil. »Kdo je bil?« jo je pestil toliko časa, da mu je razodela. Ko je izvedel, da je to ubožni Anže … Hu – takrat šele se je razsrdil! Pograbil je lok in poln tul pšic ter odjezdil na goro. Jožica, na smrt prestrašena, je kljub kasni nosečnosti odhitela na pomoč. Gnala se je po bližnjici, tako zelo, da je skoraj omedlela. Skoraj, ker je vedela, da si tega ne more privoščiti. Napol mrtva je prispela do potoka. Mrzla voda jo je spravila k sebi. Pričela se je razgledovati po okolici in na vrhu ronka, ki se na drugi strani prepadno vesi v krnico današnjega Mačkovega grabna, ga je uzrla. »Atej morajo zdaj zdaj priti!« jo je spreletelo. Stekla je k Anžetu. Mladenič jo je opazil in se pognal nasproti. Baš v trenutku, ko naj bi mu padla v naročje, je skozi zrak šinila puščica in dekle se je ljubljenemu zrušilo pred noge. Ko je oče videl, kaj je storil, ga je vsa maščevalnost minila. Nič se ni trudil, da bi hudo ranjeno hči peljal domov. Postal je spravljiv, na smrt prestrašen. Hčerko je prepustil Anžetu v oskrbo, sam pa je odhitel po padarja. Ranocelnik se je potrudil in uspel rešiti dete, nedonošenega pobiča, Jožica pa je že naslednjo noč umrla. Anže je zelo žaloval. Na nikogar se ni oziral, ko jo je pokopal na očarljivem kraju zloveščega spomina, torej na mestu, kjer jo je doletela usoda. Bilo je koncem zime. Zemlja je bila še zmrznjena in delo je bilo težko, a Anže ni odnehal, dokler grob ni bil zadosti globok. Jožikin oče je bil odslej strt človek. Posest vrh sedanje Kalvarije, krog katere je bilo gradišče (sedanji Polhov Gradec), je prodal, pol imetja prepustil Anžetu in vnučku, sam pa je izginil iz sela in nihče več ga ni videl. Vse to se je zgodilo v kratkem času. Anže je na grobek položil šopek kozlovca (čez stoletja se ga je prijelo ime Blagajev volčin) – to so bile edine rožice, ki jih je bilo tisti čas najti. Vsak dan je prihajal, vsakič s svežim šopkom kozlovca. Za praznik sv. Jožefa, na Jožicin imendan, pa še kozlovca ni bilo več. V sili je odlomil par borovih vejic in s seboj vzel tudi sinka, ki se je končno toliko okrepil, da je zmogel daljši sprehod. »Da te mami vidi,« mu je ljubeče šepetal. Ko se je približal grobu mrtve ljubezni, je pomislil: »Joj, kaj bi dal, če bi ji mogel darovati šopek rdečih rož – te je imela najrajši,« in – ostrmel: gomila je bila vsa prekrita z drobnimi, a prelepimi, kot solza velikimi krvavo rdečimi cvetovi, kakršnih Anže še ni nikoli videl. Kmalu se je izkazalo, da jih tudi nihče iz vasi ni poznal. Ljudje so se čudili, šepetali so o čudežu. Prihajali so na grob, občudovali cvetke in ni minilo dolgo, ko se jih je prijelo ime Jožefice. Že naslednje leto niso rasle samo na njenem grobu, pač pa tudi po okolici in v nekaj letih so se razširile na celotno območje gore, ki še danes slovi po čudovito dišečem cvetju, ki ga še danes (po domače) kličejo Jožef’ce.

Peljemo se po avtocesti iz Ljubljane proti Kopru in se usmerimo na izvoz Brezovica. Na križišču se usmerimo proti Polhovem Gradcu. V neposredni bližini Polhograjske graščine parkiramo in sledimo oznakam za Sv. Lovrenc. Pot je sprva asfaltirana in nas pelje mimo čebelarskega doma, nato pa se strmeje vzpne v gozd vse do travnate jase, kjer stoji zapuščena kmetija, nato pa še nekaj metrov po kolovozu do cerkvice, ki stoji na razgledni točki, kjer sem nam odpre lep razgled na Ljubljansko kotlino in notranjske hribe. Vrnemo se lahko po isti poti ali pa izberemo katero drugo, ob kateri potrebujemo nekoliko orientacije.

Bogomira Skvarča Jesenšek

SORODNI ČLANKI

Krožna pot Pentlja

Kožbana (300 m)

VREME

Kamnik
clear sky
5.3 ° C
9.2 °
2.9 °
78 %
0.5kmh
0 %
sre
6 °
čet
9 °
pet
8 °
sob
9 °
ned
9 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano