To poletje sem raziskovala in pohajala po Sloveniji ter odkrila marsikaj zanimivega. Vroči dnevi so me pripeljali med gozdove na Soriško planino.
Kot otrok sem pogosto smučala na tej planini, poleti pa je nisem še nikoli obiskala. Bila sem navdušena, kaj vse se skriva za hribom, kjer so smučišča. Planina je prava krasotica, s prekrasnimi razgledi po dolini Bače, na Bohinjsko kotlino vse do Triglava, na Cerkljansko in Škofjeloško pogorje ter tudi na del Kamniško-Savinjskih Alp. Po vrhovih Lajnara, Slatnika, Možica in Baškega sedla je potekala Rapalska meja, kjer si poleg prečudovitih razgledov lahko ogledate ostanke utrdb, vojašnic, opazovalnih kupol in podzemnih razvejanih hodnikov. Rapalska pogodba je bila sklenjena med Kraljevino Italijo in novonastalo Kraljevino SHS, ko je bila 12. 11. 1920 po dolgotrajnih pogajanjih v italijanskem mestecu Rapallo dokončno in težko pričakovano podpisana mirovna pogodba. Kraji na primorski strani oziroma v dolini reke Bače so tako pripadli Italiji, medtem ko je bila Sorica z okoliškimi kraji priključena Kraljevini SHS. Do Soriške planine se lahko pripeljemo mimo vasi Sorica, ena najlepših gorskih vasi, ki je tudi rojstni kraj slikarja Ivana Groharja.
Povodni mož v Sorici
Včasih je bilo v Selški dolini jezero, ki je segalo do Lubnika, do Ratitovca. Jezerski vodi pa je zabranjevala odtok velika pečina v Soteski pod Lubnikom. Takrat je bila Sorica edina vas na bregu jezera. V jezeru je čemel povodni mož, ki je Soričanom seganjal ribe v mreže in sačlje, da so imeli zmeraj ribe v skledi. Nikoli jim ni manjkalo ne ribjega ne ovčjga mesa, saj so imeli toliko ovac, da so se od njih belile frate na Ratitovcu. Najbogatejši med vsemi Soričani pa je bil kmet, ki je imel toliko ovac, da bi jih ne preštel tri dni. A četudi je bil tako bogat, je bil lakomen skopuh, da drugega ni jedel kakor kruh. Če je ovco zaklal, je vse meso prodal. Njegov pastir je na lokah ob jezeru pasel ovce. Ena ovca je padla v jezero in utonila. Ovčar pa se je gospodarja bal in se mu je zlagal, da je ovco ukradel povodni mož in jo potegnil v svoj podvodni lož. Lakomni kmet je nagal pasirja, sam pa je odšel na jezerski breg, kjer je bentil in povodnega moža grdil, češ da je ovčji tat. Zmerjavke je slišal povodni mož. Zamerilo se mu je, da ga kmet dolži tatvine. Splaval je na dno jezera, poiskal utopljeno ovco ter jo vrgel na breg, kjer je stal kmet. »Tu imaš ovco, ki je utonila,« je rekel povodnjak. »Jaz je nisem ukradel, ne požrl, saj imam zadosti rib.« Skopuški kmet pa je povodnega moža še kar naprej grdil: »Šentani povodni mož! Ovce kradeš, ribe žreš. Vse nam boš požrl, podavil ribe, ovce odrl.« Užaljeni povodni mož je zdajci odplaval v Sotesko. Porušil je skalo, da je voda odtekla v Soro in jezero je usahnilo. Od takrat je Sorica visoko visoko v bregeh. Tako so Soričani prišli ob ribolov. Selščani pa pripovedujejo, da povodni mož še zdaj čepi v Selščici in se smeji v tolmunu, če vidi Soričana, kadar na bregu Sore v vodo strmi, gleda za ribami in sline cedi. (Vir: Lojze Zupanc, Kamniti most)
Peljemo se v smeri Škofje Loke mimo Železnikov in se usmerimo proti Soriški planini mimo vasi Sorica. Parkiramo na parkirišču na Soriški planini. Odpravimo se peš po pašnikih do vrha Lajnarja, lahko pa se odpeljemo tudi z sedežnico, s katere imamo prečudovito razgledno vožnjo vse do vrha Lajnarja. Na vrhu je jeklena opazovalna kupola, s katere so Italijani nadzorovali dogajanja na nikogaršnjem prostoru, v zemlji pa so vkopani bivalni prostori utrdbe. Nadaljujemo po vrhu do Slatnika. Pot, ki se spušča in dviga, je ves čas zelo dobro označena, in sicer kot tematska pot. Z vrha Slatnika nadaljujemo proti Možicu, kjer se pod opazovalno kupolo skriva niz hodnikov in skrbno zgrajenih prostorov za osebje. Pot lahko podaljšamo do Vrha Bače, kjer lahko vidimo utrdbo, vkopano v živo skalo. Vrnemo se proti Lajnarju in nato vse do parkirišča, kjer se v gostišču okrepčamo z zelo okusnimi jedmi, kot so sirovi štruklji, obara in žganci ter razne sladke dobrote.
Izhodišče: parkirišče Soriška planina (1306 m)
Zahtevnost: lahka
Čas hoje: 2,5–3,5 ure
Najprimernejši čas: kopni meseci
Časa vožnje: 90 minut v eno smer
