»Dan se po jutru pozna!« so mi govorili starši. Decembrsko nedeljsko jutro, zasnežene planine in sonce, ki počasi vstaja. Grem na Gorenjsko na svež zrak. V Kamniku še nizka oblačnost in megla, bolj ko se bližam Bledu, vse več modrine na nebu. Obvezna oprema so rokavice in kapa. Tokrat je moj cilj Jelovica, Lovski dom na Taležu, razgledni rob Jelovice na planini Talež. Od tu se odpre prečudovit razgled proti Blejskemu jezeru, delu Karavank, Stolu in njegovim sosednjim vrhovom. Ko dolina še spi, sončni žarki pa že počasi objemajo zasnežene vrhove, začutiš srečo.
Anekdota o Babjem zobu na Jelovici
Stari ljudje pravijo, da na Jelovški planoti stara baba je živela. Nekateri so celo trdili, da je več kot sto petdeset let že imela, da čarovnica je bila, ki se skrivala je tam, češ drugače jo bi pogubili na grmadi. Baba je zelišča nabirala, s čarovništvom in napitki se je ukvarjala ter v dolino svoje uroke je pošiljala. V dolini vsi so se babe bali, saj kadar je uroke pošiljala, nihče od kmetov upal ni na njivo ali gozd, ker tam še danes hudičeva ježa preži, ki marsikaterega kmeta lahko zaradi njenih urokov takoj pogubi. Ko pa baba že bila je stara, ni več tako dobro zelišč nabirala, saj počasi že prihajal njen je čas. Nihče pa vedel, koliko je stara, saj krepko čez sto jih je že nabrala. Nekega dne pa, ko baba dovolj zelišča ni nabrala, preko roba planote z jezo uroke je metala, in, glej, babi stari spodrsne na planoti tej. Tako omahne v globine prostrane, od koder slišati je bilo še vedno njene uroke stare. In iz odmeva gora slišati urok bilo je celo v dolino: »Jelovica, ti ne boš več strma kot prej, takoj škrbino naredi na mesti tej.« In od takrat se na koncu Jelovice, ki se zaključuje proti Bohinjski Beli, vidi velik Babji zob, ki ga že več sto let iz roda v rod vsi tako imenujejo. V bližini še danes koča stoji, ki da lastnikov se zvrstilo že več je kot tri. Avtor: Vinko Guzej (Vir: https://www.hribi.net/gora/babji_zob/21/523)
Avtocesto Ljubljana–Jesenice zapustimo pri izvozu za Bledu. Nadaljujemo v smeri Bleda, kjer se usmerimo za Ribno. Ko prispemo v Ribno, na tretjem križišču zavijemo desno na Savsko cesto, ki nas pripelje do mosta čez Savo. Parkiramo tik pred mostom, od tu nadaljujemo peš čez most, nato se usmerimo desno. Pot je označena s tablicami, ki jim sledimo vse do koče. Pot lahko podaljšamo do Tolstega vrha. Pot je mestoma precej strma in poteka po gozdu. Na vrhu se okrepčamo in naužijemo prečudovitih razgledov. Vrnemo se po isti poti.
Izhodišče: Ribenski most (427 m)
Zahtevnost: lahka
Čas hoje: 1,5–2 uri
Najprimernejši čas: v vseh letnih časih
Časa vožnje: 50 minut v eno smer
Foto in besedilo: Bogomira Skvarča Jesenšek
