Želja pomagati vodi kamniške gorske reševalce, ki že sto let pomagajo ponesrečenim in izgubljenim v gorah nad Kamnikom. Častitljivo obletnico delovanja Društva Gorska reševalna služba Kamnik so v petek, 17. junija, obeležili s prijetno in ganljivo umetniško prireditvijo Želja pomagati, ki nas je popeljala po zgodovini reševanja v gorah skozi zgodbe reševalcev, pričevanja rešencev in doživljanje gorsko reševalnega poslanstva s strani svojcev gorskih reševalk in reševalcev, ki so nekoč in tudi danes prostovoljno darovali svoj čas, znanje in izkušnje za varnost sočloveka.
Za začetek organiziranega delovanja gorskega reševanja na Kamniškem se šteje 22. junij 1922. Takrat je bila ustanovljena Reševalna postaja Kamnik, predhodnica današnjega društva GRS. Nastala je iz skupine reševalcev iz doline Kamniške Bistrice, ki je na pobudo Slovenskega planinskega društva začela organizirano reševati. Prvi reševalci so bili štirje bratje Erjavški: Franc, Lojze, Tone in Peter. Kmalu so se jim pridružili tudi drugi fantje, ki jih je vodila želja pomagati. Danes društvo GRS Kamnik šteje 58 članov, od tega je 8 zaslužnih članov, imajo še 5 izrednih članov. Trije pripravniki so letos opravili vse izpite in postali zelo aktivni redni člani. Povprečna starost članstva je 47 let, kar je relativno visoko, zato v društvu pripravljajo pomlajevanje ekipe. Kamniško sodi med večja reševalna društva, tako po številu članov kot po velikosti območja, kjer delujejo (Kamnik, Domžale, Mengeš, Trzin, Komenda, Moravče, Lukovica), in številu intervencij. Ob tem poudarjajo, da se število obiskovalcev gora izredno povečuje, poleg tega pa se srečujejo z novimi oblikami reševanja, kot so adrenalinske dejavnosti, ki se dogajajo na zahtevnem terenu. V zadnji deset letih so kamniški reševalci na okoli 300 intervencijah pomagali približno 360 osebam, tudi s pomočjo helikopterja in satelitske navigacije, iskali so pogrešane ali izgubljene poškodovane planince, plezalce, padalce, kolesarje, smučarje, pohodnike. Največ dela imajo v poletnih mesecih, največkrat gre za poškodbe spodnjih okončin zaradi zdrsa. Napredek je silovito spremenil delo gorskih reševalcev in potek reševalnih akcij, tudi možnost preživetja ponesrečenih, a narava dela se ni spremenila – gorski reševalec še vedno vstane od kosila ali sredi noči in odide reševat neznane ljudi. Vodi ga ista sila, kot je pred sto leti vodila brate Erjavške in njihove naslednike – želja pomagati.
Vaše delo je neprecenljivo
Da je prispevek gorskih reševalcev neprecenljiv in spoštovan, je v svojem nagovoru poudaril Stanislav Lotrič, namestnik generalnega direktorja Uprave za zaščito in reševanje. »Posebej je treba poudariti, da člani človekoljubno delo opravljate prostovoljno in častno, in je za vas značilna zlasti izjemna strokovna usposobljenost, izurjenost in še posebej psihofizična pripravljenost. Reševanje v gorah je tisto, ki določa standarde na tem področju in ti so izredno visoki. Neupoštevanje teh pomeni lahko tudi nepopravljive in celo tragične posledice tudi za vas. Sodobno reševanje v gorah, podprto z zrakoplovi, zahteva nova znanja, dodatna usposabljanja, skratka profesionalnost v vseh pogledih. Vi taka znanja in usposobljenost imate, in so rezultat 100-letnih izkušenj reševanja v gorah,« je dejal Lotrič in poudaril, da standardov, ki vplivajo na delo reševalcev, ne bodo zniževali, hkrati pa bodo že naprej podpirali in financirali dejavnost gorske reševalne službe.
Za ta posluh za gorsko reševanje, ki ga uprava za zaščito in reševanje ima, se je zahvalil Gregor Dolinar, predsednik Gorske reševalne zveze Slovenije, pod okriljem katere deluje Društvo GRS Kamnik. »Poleg usposobljenosti sta za varno reševanje izjemnega pomena tudi odlična oprema in ustrezni pogoji. Tukaj lahko poudarim, da oboje po zaslugi odličnega sodelovanja z upravo imamo. Gorsko reševanje je nevarno in gorski reševalci se velikokrat zavestno podajajo v situacije, ki za njih pomenijo tudi nevarnost, ki jo lahko v največji možni meri zmanjšamo prav z usposobljenostjo in opremo,« je dejal Dolinar.
Tudi župan Matej Slapar je poudaril, da so v Kamniku iskreno ponosni na vse članice in člane GRS Kamnik: »Vedno ste na voljo in svoj čas namenjate tistim, ki pomoč potrebujejo. Takih plemenitih ljudi ni veliko, vi to ste. Skupnost, ki ima take posameznike, je lahko upravičeno ponosna. Ste cenjeni in spoštovani ter izredno pomemben del naše skupnosti.«
Kamniški gorski reševalci so prikazali svojo ustvarjalno moč
Na umetniški prireditvi, ki so jo pripravili kar sami, so predstavili vse razsežnosti gorskega reševanja, nastalega pred sto leti iz majhne skupine spoštovanja vrednih domačinov, ki so s pogumom in velikim občutkom poklicanosti sami od sebe pomagali ljudem v stiski. V dramskih prizorih so nam Tadej Trobevšek, Rožle Repanšek, Boris Bodlaj in Aleš Janžekovič predstavili reševanje nekoč in danes. O doživljanju gorskega reševanja so v filmski projekciji spregovorili otroci gorskih reševalcev, medtem ko smo misli, ki gredo reševalcem po glavi med reševanjem, spoznali skozi literarne odlomke Šopek v slovo in Tri iztrganke iz spomina avtorja Mira Štebeta (odlomka je interpretiral Matej Bizjak) ter Kako sta oče in sin dobila še en rojstni dan avtorja Tadeja Trobevška (odlomek je interpretiral Primož Hostnik).
Poleg umetniških vložkov smo na odru kamniškega doma kulture lahko prisluhnili tudi zanimivim spominom in anekdotam, ki so jih na okrogli mizi z nami delili kamniški gorski reševalci Cene Griljc, Janez Kosec, Irena Mušič Habjan, Jernej Lanišek in Matej Ogorevc. Pogovor z njimi je simpatično vodila Mojca Volkar Trobevšek, sicer tudi avtorica in povezovalka celotne prireditve.
Jeseni še zbornik in novi prostori
Poleg novih prostorov, ki bodo odprti jeseni in v katerih bo deloval center gorskega reševanja v Kamniku, namenjen predvsem osveščanju in preventivi, nastaja tudi zbornik, v katerem bo še več zgodb in anekdot kamniških gorskih reševalcev.
»Naše zgodbe so pisane. Včasih pomaga humor, včasih črn humor. To so zgodbe, ki so enkratne, in po njih si zapomnimo, v čem je smisel življenja,« je za konec dejal slavnostni govornik, predsednik Društva GRS Kamnik, Srečo Podbevšek. »GRS se je rodila iz planinstva in ljubezni do gora. Odnos do gora je bil v naših krajih vedno pomemben in nekaj posebnega. … Hvaležen sem vsem za vse, kar se dela v društvu. Poskušamo narediti vse, da bi tudi bodoče generacije reševalcev imele čim boljše pogoje. Najbolj pomembno pa je, da nam je uspelo med seboj povezati stare in mlade reševalce in tako nastaja kreativen duh, zaradi česar se nam ni bati, da bi stopili na stranpot, saj je v ekipi dovolj takih, ki nas bodo popeljali po pravi poti,« je zaključil Podbevšek.
