S temi besedami se je začel literarni večer, ki je potekal ob 100. obletnici smrti Mire Mokriške v dvorani Frančiškanskega samostana v Kamniku. Zgodbo neznane umetnice sta raziskovali prof. Nataša Špende, profesorica na Šolskem centru Rudolfa Maistra in njena mentoriranka, nekdanja dijakinja te šole, Lucija Baša. V kulturnem programu so številni obiskovalci tako lahko prisluhnili besedam te neznane umetnice.
V drugi polovici 20. stoletja je pokojni novinar Jože Hudeček v ruševinah na Karlovški cesti v Ljubljani našel Mirino rokopisno zapuščino. Predal jo je prof. Nataši Hribar, ki je v svoji diplomski nalogi Analiza zapuščine Mire Mokriške, pesnice in pisateljice rekonstruirala njeno življenje in delo. Raziskovanje se je nadaljevalo v letu 2020, ko je Lucija Baša pod njenim vodstvom začela preučevati pesmi iz zapuščine in napisala raziskovalno nalogo z naslovom Cvetje so besede tvoje, pozabljena pesniška zapuščina Mire Mokriške. Sobotni literarni večer je bil zaključek tega raziskovalnega projekta, za katerega obe upata, da se bo še nadaljeval.
Kdo je Mira Mokriška?
Mira Mokriška je psevdonim, pod katerim je pisala pesnica Anica Žemlja, rojena Omejc. Rodila se 7. novembra 1875 v Ljubljani. Po vsej verjetnosti je začela pisati dnevnik pri 28-ih letih, ko je že poznala moža Franca Žemljo. Njun zakon je bil harmoničen, otrok nista imela, kar je Anico zelo težilo. Med leti 1907 in 1915 sta živela v Volčji Dragi, kjer se je počutila sprejeta, imela je veliko prijateljev in bila v tem času ustvarjalno na višku svojih moči. Izobraževala se je z branjem slovenskih, hrvaških, čeških in nemških avtorjev, igrala klavir in se ukvarjala s filatelijo. Vojna je njenega moža pregnalo v Bosno, njo pa na Bled in kasneje v Ljubljano, kjer je osamljena leta 1922 umrla. Skupaj z možem in njegovo drugo ženo je pokopana je na Plečnikovih Žalah, blizu grobnice slovenske moderne.
Napisala je več kot 500 pesmi, a je le malo od njenih pesmi objavljenih. Od leta 1898 do leta 1903 je v Domu in svetu pod psevdonimom Mira objavila 14 pesmi, v Slovenki iz Trsta leta 1899 z imenom Mokriška 12 pesmi, v Domačem prijatelju kot Anica Omejčeva dvajset ugank, palindromov, logografov in silhueto. Pisala je v času, ki je bilo pisanje predvsem rezervirano za moške. Ženske pa naj bi skrbele predvsem za dom. Miro je pod svoje okrilje vzel časnik Slovenka, ki je bil prvi slovenski ženski časopis. Uredništvo je ustvarjalke vzelo po svoje okrilje in jim nudilo podporo. Ponujeno ji je bilo tudi urednikovanje te revije, a ga je zavrnila.
Praznovanja obletnice smrti
Letos so v Volčji Dragi odprli razstavo, ki je prikazovala Mokriško kot filatelistko. Izdali so tudi osebno znamko, priložnostni poštni žig, spominsko ovojnico in razglednico. Odkrili so tudi njeno spominsko ploščo. Na kamniškem literarnem večeru pa so se pesnici poklonili z doživetim recitiranjem, njenih pesmi, delov dnevnika in pisem. Nastopali so tako člani Lucijine družine kot tudi gostje iz Volčje Drage.
