Pa ne kakršnihkoli … Prav vseh štirinajst v garaži, ki obsega celoten spodnji del hiše Zvoneta Dolenca s Prevoj pri Lukovici, je starodobnikov, med njimi je največ fičkov, Zvonetu pa sta ljuba tudi opla iz petdesetih let prejšnjega stoletja, medtem ko posebno mesto v njegovem srcu zaseda ameriški pontiac, letnik 1948. »To je moja ljubezen. Ves denar, kar ga imam, pa tudi čas vložim v starodobnike, ki so zame neprecenljivi,« o svojih avtomobilih pravi čil 70-letnik.
Če ste pomislili, da je Zvone po poklicu mehanik – priznam, to je bilo tudi eno od mojih prvih predvidevanj ob obisku – se pošteno motite. Zvone je po poklicu papirniški tehnik, več kot dve desetletji je bil tudi inštruktor v avtošoli. A avtomobili ga zanimajo že od malih nog. Ko je bil dovolj velik, da je dosegel “komande”, se je že začel voziti z očetovim “tribrzincem”, razlaga in doda: »Že kot otroci smo sedeli ob magistralni cesti Ljubljana–Maribor in opazovali avtomobile, ki so vozili mimo.« Njegova strast do starodobnikov je sicer prišla nekoliko kasneje, natančneje leta 1999, ko je kupil prvega med starodobniki, moskviča, letnik 1938. »Našel sem ga za cesto v Črnučah pri prekupčevalcu z avtomobili,« pove Zvone in doda, da je to kopija avta opel kadett, ki so ga izdelovali v Rusiji, »v njem je malo prostora, tako da je moral šofer biti majhen, medtem ko je za sopotnike zadaj več prostora.« Z moskvičem je bila zbirateljska ljubezen rojena, nadaljeval je s fički in dvema oploma – prvi je opel olimpia iz leta1953, drugi opel record iz leta 1954.
Obnova traja približno pol leta
V njegovi garaži je danes kar sedem fičkov, enega med njimi, belega fiča iz leta 1974, tudi prodaja, kajti v garaži počasi zmanjkuje prostora za njegove jeklene konjičke. No, Zvone jih ljubkovalno reče kar “stare gare”, čeprav so po videzu in ohranjenosti daleč od tega. Vsak fičo nosi posebno zgodbo. Zvone mi pripoveduje, kako je kupil rdečega. »Klicala me je gospa iz Prekmurja. Zaradi starosti ji niso podaljšali vozniškega dovoljenja. A gospa fiča ni hotela prodati nekomu v svoji okolici. Zanjo je imel preveliko sentimentalno vrednost. Ker ji je bil preveč ljub, je želela, da ga kupim jaz, sicer bi ga dala na uničenje. In sem ga odpeljal,« smeje pripoveduje Zvone. Avtomobili ponavadi k njemu pridejo v slabem stanju. Zvone jih razdre, razstavi in potem delček po delček sestavlja nazaj. Je samouk, ki se je ravno z razdiranjem in sestavljanjem, naučil vsega, kar zna. V povprečju obnova traja približno pol leta. Dela je veliko, tudi strošek ni nezanemarljiv, pravi Zvone. Tudi zato ne želi več obnavljati avtomobilov drugih, ker pravi, da ljudje preprosto ne razumejo, da se pri razdiranju veliko stvari polomi, hkrati pravi, da je sam preveč natančen in zato tudi predrag. Težav, kje kupiti rezervne dele, Zvone nima, čeprav se jih dandanes težko dobi. »Včasih si lahko vse kupil na bencinski črpalki, danes rezervnih delov ni več. Jaz sem začel z obnavljanjem še pravi čas, tako da sem že na začetku kupil ogromno rezervnih delov in si naredil zalogo, ki jo imam še danes,« razloži Zvone, ki stare avtomobile kupi po navdihu, nima posebnega načrta ali želja, kaj hoče kupiti. Rad bi imel še kakšnega, čeprav mu že zdaj primanjkuje prostora v garaži.
Fičo je avto za zaljubljene
Fičkoti so njegova ljubezen. Tudi prvi avto, ki ga je imel, je bil fičo, zato ni presenetljivo, da je Zvone tudi predsednik Fičo kluba Slovenija, njegov pobudnik in ustanovitelj. »Fičo je avto naše generacije, avto za zaljubljene. Četudi sta bila dva skregana, je bil tako majhen, da sta morala tiščati skupaj, ko sta se peljala,« hudomušno razlaga Zvone in doda, da ni več veliko voznikov, ki še zna peljati tak avto, »kdor zna peljati fiča, zna peljati vsak avto. Kdor zna peljati BMW-ja, pa fička ne zna.« Poleg tega mi obrazloži še, da fičo nima nastavljivega sedeža, torej se tega ne more spustiti v ležeč položaj. Zakaj? »Ker tisti, ki ima toliko denarja, da kupi fiča, lahko tudi dekle v hotel pelje,« šegavo pojasnjuje Zvone.
S srebrno puščico na potep
Čeprav med vsemi starodobniki, ki jih ima v lasti, nima najljubšega oz. so mu najljubši prav vsi, je še posebej ponosen na ameriškega pontiaca z letnico 1948, ki je edini tak v Evropi. »To je Pontiac Silver Streak, srebrna puščica. V njem je prostora za šest oseb, po trije lahko sedijo na vsaki klopi. To je okoren avto, ki se med vožnjo ziba, saj nima teleskopskih blažilcev, in na trenutke zavije malce po svoje. Motor ima 4000 kubikov, 115 konj, na en kilometer porabi liter bencina,« razlaga Zvone, ki je želel avtomobil ohraniti v čim bolj originalnem stanju, zato je izvirno belo barvo pustil nedotaknjeno, medtem ko je blatnike in del karoserije pobarval temno rdeče, in sicer z odtenkom, kakršen je v tovarniškem katalogu. Tudi notranjost je v rdečem skaju, kar se lepo poda barvi karoserije. Zvone je pontiaca kupil leta 2008, registriral ga je tri leta kasneje. »Avto je prišel v Švico, kjer sem ga kupil, iz Srednje Amerike. V Salvadorju je bil policijski avto. To je bila ljubezen na prvi pogled,« pravi Zvone in, ko me z njim popelje po Prevojah, vidim, da je avtomobil tudi zelo opazen, saj skoraj ni mimoidočega, ki se ne bi ozrl za nama, ko se peljeva mimo. Pontiac brez težav zmore 90 kilometrov na uro, Zvone pa pravi, da se lahko pelje tudi do 140 kilometrov na uro. Vožnjo sicer mojstrsko obvlada, a prizna, da je avto neroden: »V garažo ga dajem pol ure, saj je dolg kar šest metrov. Tudi sprednje vetrobransko steklo je majhno, zato je vidljivost oz. preglednost med vožnjo zelo slaba. Vsakomur rečem, naj se raje umakne, če me vidi na cesti, kajti jaz pred seboj vidim le malo.«
V modronovični regiji ni prav nikogar, ki bi imel doma toliko starodobnikov kot Zvone. Namenja jim ogromno prostega časa, saj jih čisti, z zrakom napolni gume, menja olje, ureja akumulatorje, jih malo pelje naokrog. »Vsak dan je treba kaj urediti,« pravi Zvone, a vidi se, da mu je to delo v veselje – ko razlaga o podrobnostih vsakega od avtov, iz njegovih besed poleg ogromnega znanja veje ljubezen in ponos. Če koga zanimajo avtomobili, jih tudi rad pokaže, nikoli pa jih ne posoja. Čeprav življenje Zvonetu ni prizanašalo, po možganski kapi pred leti se je moral marsičesa ponovno naučiti, med drugim je moral obnoviti tudi znanje o avtomobilih, se kot mehanik samouk zaveda, da vaja dela mojstra. In Zvone Dolenc mojster nedvomno je.
Mateja Štrajhar
