Za kamišibaj smo najbrž slišali že vsi. Zadnja leta je namreč sila priljubljen tudi v slovenskem prostoru. Gre za edinstveno obliko japonske umetnosti, kjer skozi pripoved ob slikah, postavljenih na manjši oder (butaj), prisluhnemo edinstveni zgodbi. Kamišibaj dobesedno prevajamo kot papirnato dramo (kami = papir in shibai = igra/drama), ki na Japonskem predstavlja pomemben del kulturne dediščine. Običajno pripoved sestoji iz 12 do največ 16 slik.

Avtorica prispevka je Barbara Kopač.

Pripovedovanje skozi/s pomočjo slik pa sicer ni omejeno zgolj na japonski prostor, tovrstno kulturo (pripoved ob slikah) namreč poznamo vsi narodi – freske v cerkvah, denimo, so že lep primer. Na Japonskem so s tovrstno obliko pripovedi začeli budistični menihi, ki so na takšen način podajali vsebino svetih zgodb, dandanes pa ima kamišibaj že kultni status, kjer je ključna prav vsaka najmanjša podrobnost – od tega, kako in s kakšno hitrostjo premikamo slike, do tega, kako beremo/pripovedujemo. Za ustrezno izvedbo pristnega kamišibaja torej ne stoji zgolj umetnost, temveč tudi dejanska znanost.

Prva javna predstavitev kamišibaja je v Sloveniji potekala v Hiši otrok in umetnosti, in sicer v letu 2013, k nam pa jo je zanesel Igor Cvetko. Odtlej priljubljenost kamišibaja vse bolj narašča, v njem se urijo tako otroci kot odrasli, v rezultatih njihovega dela pa posledično uživamo vsi. In tako je bilo tudi tokrat, ko smo se na četrtkov večer v sončno-vetrovnem marcu srečali v Kulturnem domu v Trzinu, da bi prisluhnili čudovitim kamišibajem trzinskih izvajalk. Izobraževanje s področja kamišibaja in sam večer so omogočili Kulturni dom Franc Kotar Trzin, Občina Trzin in Zavod AZUM. Pet pripovedovalk kamišibaja se v umetnosti pripovedovanja zgodb ob slikah uri pod mentorstvom Saše Hudnik, ki se je tej umetnosti približala pod mentorstvom enega izmed začetnikov kamišibaja v Sloveniji.

Kot rezultat ponedeljkovih srečanj, na katerih dame krepijo veščine kamišibaja, smo se obiskovalci tokrat lahko naužili pet edinstvenih papirnatih dram, ki so se tako vsebinsko kot tudi slogovno razlikovale. Kljub različnim potem, po katerih so dame peljale svoje zgodbe, pa jih je vseskozi družila ena rdeča nit. Sreča.

Prva pripovedovalka se je s pomočjo slik sprehodila skozi lastno življenje. Kaj je sreča? Kje jo iščemo? Zakaj jo iščemo? Jo mar tudi najdemo? Na vsa ta vprašanja si je skozi lasten kamišibaj Ada tudi odgovarjala, hkrati pa občinstvu podajala jasne odgovore, kaj dejansko je sreča in kje jo najdemo. Ni bilo govora o gmotni plati, temveč predvsem o manjših stvareh, ki v življenju predstavljajo največji poklon.

Nadalje je vlogo pripovedovalke kamišibaja prevzela Olga. Tudi druga nastopajoča se je sprehodila skozi vprašanje “Kaj je sreča?” in številna druga podvprašanja, povezana s srečo. Družina, hčerki, vnuki. Ključne vrednote, izpostavljene tudi v drugi edinstveni življenjski pripovedi o sreči in o tem, kako slednjo ne le najti, temveč tudi obdržati.

S čim pa je nadaljevala Minka? Ne boste verjeli, prav tako o sreči. Poleg že omenjenih dejavnikov, ki vselej doprinesejo k sreči, je tretja pripovedovalka dodala še moč narave. Sprehodi, drevesa, Mati Narava. Gobe. Zanjo te predstavljajo vrhunec sreče. In pristni človeški stiki. Ti prav tako predstavljajo pristno srečo in človeku zarišejo nasmeh na obraz. Nasmeh, ki zlepa ne zbledi.

Kot četrta se je predstavila Danica, s katero smo se sprehodili po čudoviti Sloveniji. Res je sprva spregovorila o lepotah (in grozotah) Indije, a bolj kot protiutež temu, kar najdemo doma. Indija zanjo ni predstavljala sreče, medtem ko domovina, ki jo je imela možnost med obdobjem pandemije dodobra raziskati, to vsekakor pooseblja. Pristno srečo.

Nazadnje pa smo prisluhnili še Heleni, ki se je s kančkom humorja dotaknila tistega, kar zanjo predstavlja srečo. Točnost. Skozi slikovit prikaz nenavadno vznemirljivih prizorov, ki so se zgodili na njeni poti na eno izmed ponedeljkovih srečanj, smo tako spoznali, zakaj ji občasno uspe zamuditi minuto ali dve. Ko prispe točno, pa to ne predstavlja nepopisne sreče le zanjo, temveč tudi za ostale udeleženke srečanja.

Kamišibaj v Sloveniji torej še kako živi. Morda v ne najstrožji obliki, kakršna velja na Japonskem, a vendar pristen, iskren, življenjsko privlačen, predvsem pa dostopen vsakomur, ki ga tovrstna veja umetnosti zanima. Kulturni večer je namreč jasen dokaz, da se v pripovedovanje ob pomoči slik lahko vživi vsakdo, da v čevlje pripovedovalca kamišibaja lahko vstopi vsak posameznik, ki ima željo naučiti se veščin, ki jih kamišibaj predvideva. In to deliti naprej. Kot tudi samo srečo, ki jo z deljenjem še množimo. In tega v današnjem času nikakor ni preveč.

Za kamišibaj smo najbrž slišali že vsi. Zadnja leta je namreč sila priljubljen tudi v slovenskem prostoru. Gre za edinstveno obliko japonske umetnosti, kjer skozi pripoved ob slikah, postavljenih na manjši oder (butaj), prisluhnemo edinstveni zgodbi. Kamišibaj dobesedno prevajamo kot papirnato dramo (kami = papir in shibai = igra/drama), ki na Japonskem predstavlja pomemben del kulturne dediščine. Običajno pripoved sestoji iz 12 do največ 16 slik.

Avtorica prispevka je Barbara Kopač.

Pripovedovanje skozi/s pomočjo slik pa sicer ni omejeno zgolj na japonski prostor, tovrstno kulturo (pripoved ob slikah) namreč poznamo vsi narodi – freske v cerkvah, denimo, so že lep primer. Na Japonskem so s tovrstno obliko pripovedi začeli budistični menihi, ki so na takšen način podajali vsebino svetih zgodb, dandanes pa ima kamišibaj že kultni status, kjer je ključna prav vsaka najmanjša podrobnost – od tega, kako in s kakšno hitrostjo premikamo slike, do tega, kako beremo/pripovedujemo. Za ustrezno izvedbo pristnega kamišibaja torej ne stoji zgolj umetnost, temveč tudi dejanska znanost.

Prva javna predstavitev kamišibaja je v Sloveniji potekala v Hiši otrok in umetnosti, in sicer v letu 2013, k nam pa jo je zanesel Igor Cvetko. Odtlej priljubljenost kamišibaja vse bolj narašča, v njem se urijo tako otroci kot odrasli, v rezultatih njihovega dela pa posledično uživamo vsi. In tako je bilo tudi tokrat, ko smo se na četrtkov večer v sončno-vetrovnem marcu srečali v Kulturnem domu v Trzinu, da bi prisluhnili čudovitim kamišibajem trzinskih izvajalk. Izobraževanje s področja kamišibaja in sam večer so omogočili Kulturni dom Franc Kotar Trzin, Občina Trzin in Zavod AZUM. Pet pripovedovalk kamišibaja se v umetnosti pripovedovanja zgodb ob slikah uri pod mentorstvom Saše Hudnik, ki se je tej umetnosti približala pod mentorstvom enega izmed začetnikov kamišibaja v Sloveniji.

Kot rezultat ponedeljkovih srečanj, na katerih dame krepijo veščine kamišibaja, smo se obiskovalci tokrat lahko naužili pet edinstvenih papirnatih dram, ki so se tako vsebinsko kot tudi slogovno razlikovale. Kljub različnim potem, po katerih so dame peljale svoje zgodbe, pa jih je vseskozi družila ena rdeča nit. Sreča.

Prva pripovedovalka se je s pomočjo slik sprehodila skozi lastno življenje. Kaj je sreča? Kje jo iščemo? Zakaj jo iščemo? Jo mar tudi najdemo? Na vsa ta vprašanja si je skozi lasten kamišibaj Ada tudi odgovarjala, hkrati pa občinstvu podajala jasne odgovore, kaj dejansko je sreča in kje jo najdemo. Ni bilo govora o gmotni plati, temveč predvsem o manjših stvareh, ki v življenju predstavljajo največji poklon.

Nadalje je vlogo pripovedovalke kamišibaja prevzela Olga. Tudi druga nastopajoča se je sprehodila skozi vprašanje “Kaj je sreča?” in številna druga podvprašanja, povezana s srečo. Družina, hčerki, vnuki. Ključne vrednote, izpostavljene tudi v drugi edinstveni življenjski pripovedi o sreči in o tem, kako slednjo ne le najti, temveč tudi obdržati.

S čim pa je nadaljevala Minka? Ne boste verjeli, prav tako o sreči. Poleg že omenjenih dejavnikov, ki vselej doprinesejo k sreči, je tretja pripovedovalka dodala še moč narave. Sprehodi, drevesa, Mati Narava. Gobe. Zanjo te predstavljajo vrhunec sreče. In pristni človeški stiki. Ti prav tako predstavljajo pristno srečo in človeku zarišejo nasmeh na obraz. Nasmeh, ki zlepa ne zbledi.

Kot četrta se je predstavila Danica, s katero smo se sprehodili po čudoviti Sloveniji. Res je sprva spregovorila o lepotah (in grozotah) Indije, a bolj kot protiutež temu, kar najdemo doma. Indija zanjo ni predstavljala sreče, medtem ko domovina, ki jo je imela možnost med obdobjem pandemije dodobra raziskati, to vsekakor pooseblja. Pristno srečo.

Nazadnje pa smo prisluhnili še Heleni, ki se je s kančkom humorja dotaknila tistega, kar zanjo predstavlja srečo. Točnost. Skozi slikovit prikaz nenavadno vznemirljivih prizorov, ki so se zgodili na njeni poti na eno izmed ponedeljkovih srečanj, smo tako spoznali, zakaj ji občasno uspe zamuditi minuto ali dve. Ko prispe točno, pa to ne predstavlja nepopisne sreče le zanjo, temveč tudi za ostale udeleženke srečanja.

Kamišibaj v Sloveniji torej še kako živi. Morda v ne najstrožji obliki, kakršna velja na Japonskem, a vendar pristen, iskren, življenjsko privlačen, predvsem pa dostopen vsakomur, ki ga tovrstna veja umetnosti zanima. Kulturni večer je namreč jasen dokaz, da se v pripovedovanje ob pomoči slik lahko vživi vsakdo, da v čevlje pripovedovalca kamišibaja lahko vstopi vsak posameznik, ki ima željo naučiti se veščin, ki jih kamišibaj predvideva. In to deliti naprej. Kot tudi samo srečo, ki jo z deljenjem še množimo. In tega v današnjem času nikakor ni preveč.