Težko je kaj novega zapisati o Antonu Tonetu Smolnikarju, saj v kamniški javnosti ni zgolj prisoten, temveč jo oblikuje že več kot pet desetletij. Nekoč novinar in župan, danes pa občinski svetnik, ki rad pogleda v zgodovino, sebe opiše: »Sem domoljub. Ponosen sem na svoj rod. Po mamini strani je moj daljni sorodnik France Prešeren. Sem tudi ponosen sin korajžnega Šlandrovega borca. Ponosen sem, da sem se rodil v Kamniku.« Za življenjsko delo na področju novinarstva, poročanja o kamniških uspehih, zagon kamniške lokalne samouprave in štiri mandate županovanja bo Anton Tone Smolnikar prejel naziv častni občan Občine Kamnik.
Postali boste častni občan Občine Kamnik. Kaj vam pomeni priznanje?
Po mojem mnenju je to največje priznanje, ki ga lahko kot Kamničan doživiš in dobiš. Kaže moje dobro delo in dejstvo, da sem rojstnemu Kamniku veliko dal. Rezultati mojega dela so vidni na vsakem koraku. Rad živim tu, saj sem rodnemu mestu namenil veliko življenjske energije.
V teh dneh se sicer pojavljajo očitki, da nisem primeren za naziv, saj sem bil za županovanje plačan. A če pogledate arhiv mojih dejanj, sem bil družbeno aktiven že veliko pred tem. Že med gimnazijo sem se udejstvoval kot mladi novinar, aktiven sem bil v Avto moto društvu, kot povezovalec sem sodeloval na kamniških dirkah in še bi lahko našteval. Ko sem bila zaposlen na televiziji, sem veliko pripomogel, da se je Kamnik pogosto znašel v novinarskih prispevkih – tako mojih kot mojih kolegov. Zelo sem se angažiral, da so določeni dogodki, ki so se dogajali v Kamniku, dobili svoj televizijski čas in s tem prepoznavnost. To je bilo veliko pred mojim županovanjem, ko sem že pomagal graditi prepoznavnost Kamnika.
Kako bo dobiti ta naziv, potem ko so številni nagrajenci v preteklosti prav iz vaših rok prejeli priznanja?
Naj najprej poudarim, da sem ponosen na vse tiste, ki so v preteklosti prejeli priznanje iz mojih rok. Zdaj se jim bom ponosno pridružil tudi sam. Morda bo za trenutek čuden občutek, ampak mislim, da bom prenesel.
Zanimivo je dejstvo, da ste leta 1996 podprli idejo po obuditvi Kamniškega zbornika, ki je po letu 1969 nehal izhajati, in sicer na predlog Marjete Humar, tudi letošnje prejemnice naziva častna občanka Občine Kamnik.
Marjeta je bila vedno zagnana. Njena pobuda je bila zelo pomembna za občino, ki se je na novo oblikovala. Te pobude sem bil zelo vesel, Marjeta si je zelo prizadevala in veliko delala, in tako je še danes, za ohranjanje tradicije Kamniškega zbornika. Naj omenim, da smo isto leto prvič praznovali tudi novi občinski praznik, rojstni dan Kamničana Rudolfa Maistra.
Tri desetletja svojega življenja ste preživeli v občinskih klopeh; najprej pet let kot najmlajši odbornik v nekdanji državi, kot župan med letoma 1994 in 2010, zdaj pa že drugi mandat kot občinski svetnik. Kako gledate na razvoj domače občine v vseh letih?
Občina se lepo razvija. Sam sem kot župan vedno zagovarjal celovit in enakomeren razvoj občine kljub nekaterim drugačnim težnjam, ki so se pojavljale. Nikoli nismo gradili samo v središču, temveč smo vedno vlagali v vse dele občine. Moje razmišljanje o proračunu je bilo gospodinjsko – vsega se ne da naenkrat, delali bomo postopoma in glede na razpoložljiva sredstva. Tudi zato se nikoli nisem zadolževal.
Mislim, da je bilo kar nekaj pomembnih mejnikov, ki so zaznamovali moje županovanje. Od več kot 50 kilometrov vodov kanalizacije v Podgorju, Šmarci, Godiču, Stahovici, Stranjah, Nevljah, hkrati s tem smo poskušali obnavljati še vodovode, javno razsvetljavo in pa ceste. Pomembna je bila plinska napeljava v dolžini 55 kilometrov, ki pomembno prispeva k čistejšemu zraku v naši občini. Zrasli so novi vrtci (Sneguljčica, Kamenček, Zarja), šole in telovadnice (Šmartno v Tuhinju, Stranje, Duplica). Narejena je bil štiripasovnica od Šolske ulice do Maistrove ulice, zgradili smo povezovalno cesto od pošte na Bakovniku proti obvoznici. Dve leti pred začetkom mojega županovanja je bila zaprta Šutna. Veliko smo si prizadevali, da bi obudili življenje na njej, organizirali kulturne dogodke, a zaradi interesov lastnikov hiš je bilo to močno oteženo. Nekateri mi očitajo tudi, da je bilo med mojim županovanjem zgrajenih preveč nakupovalnih središč. Kamnik se je razvijal, med prvimi v Sloveniji smo leta 2001 odprli Mercator. Dobili smo nova delovna mesta, hkrati pa še stanovanja.
Kako težko vam je bilo zapustiti novinarski poklic, ko ste nastopili kot župan?
V prvem mandatu sem še zadržal službo na televiziji, kajti nisem si dobro predstavljal, koliko dela mora opraviti župan. Zavedam se, da me je v prvem mandatu izvolila televizija, bil sem prepoznaven, v drugem mandatu pa sem bil že izvoljen zaradi aktivnosti in rezultatov.
Težko mi je bilo zapustiti novinarsko delo, saj televizija človeka zasvoji. Pa niti ne toliko kamera ali zvezdništvo, to meni ni bilo pomembno, zasvojilo me je delo na terenu. Dneve in noči smo kot novinarji posvetili temam, ki smo jih pokrivali, in te zgodbe so nas obrusile. S televizijo sem odraščal in rastel, zato ni bilo enostavno. Zanimivo je, da me nekateri še vedno spoznavajo kot “tistega s televizije” in ne župana.
Jeseni prihajajo nove lokalne volitve. Ste se morda že odločili o ponovni kandidaturi za svetnika?
Zaenkrat še ne razmišljam o tem, morebiti je bilo 30 let dovolj. Lista Toneta Smolnikarja živi tako ali drugače. Ali bomo kandidirali za svetniška mesta, je v tem trenutku še prezgodaj napovedovati.
