V ponedeljek, 28. februarja, je Društvo upokojencev Žerjavčki Trzin pripravilo poučno in sila uporabno predavanje na temo nujne medicinske pomoči. Oživljanje je namreč področje, s katerim se seznanimo pri pripravi na pridobitev vozniškega dovoljenja, in to znanje (pre)redko obnavljamo. Četudi je bil obisk skromen, so se obiskovalci marsičesa naučili oziroma obnovili morda že malce zaprašene podatke o temeljnem postopku oživljanja.
Avtorica prispevka ja Barbara Kopač.
Svoje 27-letne izkušnje je z nami delil Erik Juhant, izkušen reševalec Zdravstvenega doma Domžale, nekdaj zaposlen tudi na Univerzitetnem kliničnem centru in v Slovenski vojski, sicer tudi predavatelj na Rdečem križu, ki je svojo poklicno pot posvetil nujni medicinski pomoči. Ta je tako postala ne le njegovo delo, marveč kar življenjski slog, saj ga spremlja tako v javnem kot tudi v zasebnem življenju.
Spogledali smo se. Kaj je VODDO? Beseda, ki nam pomaga, da si lažje zapomnimo temeljni postopek oživljanja. Ko naletimo na nezavestno osebo, moramo najprej poskrbeti za varnost. Da, tudi svojo lastno. V = VARNOST. Preden pristopimo k poškodovancu, se prepričajmo, da lastnega življenja ne postavljamo v nevarnost. O = ODZIVNOST. S pomočjo dotika in s pomočjo zvoka preverimo, ali se oseba odziva. Ključna je uporaba obojega, saj se, denimo, gluhonema oseba ne bo odzvala na govor, bo pa, če je pri zavesti, odgovorila na dotik. D = DIHALNA POT. Poskrbimo za prosto dihalno pot. Nagib glave vznak, z eno dlanjo na čelu in drugo na bradi, je ključen, da se jezik, ki se drži zgornjega neba, od slednjega odlepi in zraku pusti prosto pot. D = DIHANJE. Ko je dihalna pot sproščena, preverimo, ali ponesrečena oseba diha. Uho prislonimo ob poškodovančeva usta, pogled usmerimo v prsni koš. Dihanje moramo slišati, občutiti na licu in zaznati s pogledom. Predvsem v zimskem času moramo onemoglega sleči, saj skozi več plasti oblačil ne moremo zaznati premikanja prsnega koša. O = OŽIVLJANJE. Če v 10 sekundah preverjanja dihanja ne zaznamo 2 dihov (2 vdihov in 2 izdihov), sklepamo, da oseba ne diha, in začnemo s temeljnim postopkom oživljanja.
Na urbanih območjih je marsikje na voljo tudi avtomatski defibrilator, za kar pa potrebujemo pomoč. Nekdo mora namreč vseskozi oživljati, medtem ko druga oseba namesti elektrodi defibrilatorja na ustrezni mesti. Naprava potem izvajalca nujne medicinske pomoči jasno in glasno vodi skozi postopek, zato je sama uporaba preprosta.
Erik je na podlagi lastnih izkušenj podal številne primere nudenja nujne medicinske pomoči, na za to namenjeni lutki pa smo svoje znanje preizkusili tudi udeleženci predavanja. Tako smo se lahko znebili strahu, ki je najpogosteje tisti dejavnik, zaradi katerega ljudje oklevajo oziroma ki nam pogosto prepreči, da bi se odzvali in pomagali ponesrečeni osebi. Marsikoga namreč skrbi, da bi položaj še poslabšal, a na tej točki je izkušeni reševalec postavil najpomembnejše vprašanje večera: »Naletimo na ponesrečeno osebo. Preverimo okolico in sklenemo, da je varna. Osebi lahko pomagamo, vendar se bojimo, da ji morda poškodujemo prsnico ali polomimo rebra, da lahko poslabšamo trenutno stanje. Naj vas vprašam – ali je, medicinsko gledano, kaj hujšega/slabšega od tega, da je oseba neodzivna in ne diha?«
Strinjali smo se, da je odgovor ne. Naš strah je torej neutemeljen, nas pa pogosto zaustavlja, da se ne odzovemo. In četudi res lahko pride do poškodbe, se kosti vedno lahko zacelijo, izgubljenega življenja pa, kot pravi Erik, ne moremo povrniti. »Tu je treba doumeti, da ima življenje vedno prednost pred vsakršno morebitno poškodbo.«
