V petek je v vasi Gradišče v Tuhinjski dolini potekala spominska slovesnost, ker je bila vas pomembno oporišče kamniškega bataljona, kjer so vaščani negovali ranjene partizane, Nemci so se nad njimi maščevali 8. julija 1942. Gradišče so izropali in požgali, moške so ločili od svojcev, jih zastražili, nato pa jih na najbolj krut način zažgali. Njihove domove so izropali in požgali, žene in otroke pa odpeljali v nemško taborišče.
Predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik Igor Kanižar je dejal: »Tiho, tiho lega mir, tiho lega na zemljó, tiho, tiho vsak večer v vasi fantje zapojo. Vse vojne nosijo s sabo hudo trpljenje. Ko živimo v miru, si to težko predstavljamo. Človek se v vojni spremeni. Počne stvari, ki si jih drugače niti zamisliti ne. Naše življenje danes in v prihodnosti ne sme biti obremenjeno s preteklostjo ter starimi zamerami. Mora pa temeljiti na resnici. Tudi resnici o tem, kaj se je zgodilo tukaj v teh dneh pred osemdesetimi leti. Če bi namreč med II. svetovno vojno nacistična in fašistična ideologija prevladali, danes nekaterih narodov najbrž ne bi bilo več. Utemeljeno lahko predpostavljamo, da tudi nas Slovencev ne. Spomin na žrtve ne sme zamreti, zato vas prosim, da z minuto molka počastimo spomin nanje«.
»Tukajšnje žrtve so zaradi svoje pripadnosti narodu in ljubezni do domovine izgubile življenja v tistem brezčutnem času, ko so sejali smrt širom Evrope zaradi ideologije in nadvlade. Danes se poklonimo vsem, ki so se tvorno, odločno in srčno borili za obstoj slovenske besede, naroda ter za osvoboditev domovine. Ni najpomembnejše, da spomine iz slovenske zgodovine zgolj obujamo, zgodovina nas mora tudi učiti. Temelj obstoja naroda je medsebojno spoštovanje in zaupanje, če bomo kot narod enotni, bomo skupaj lahko dosegli zastavljene cilje. Z ohranjanjem spomina na temelje slovenske državnosti, ljubezen do domovine, ponos in narodno zavest prenašamo na svoje otroke. Ti so naša prihodnost in garancija, da nas kot narod ne bo uničilo nobeno orožje, in da dokler bo obstajal slovenski narod, bo naša domovina svobodna in suverena,« je povedal podžupan Bogdan Pogačar.
Slavnostni govornik, občinski svetnik Občine Kamnik Igor Žavbi, je dejal: »Prazniki so zato, da jih praznujemo. Kadar se s praznovanjem spominjamo lepih stvari je tudi vzdušje bolj veselo. Obstajajo pa prazniki, in ni jih malo, s katerimi se spominjamo tragičnih dogodkov preteklega časa. KS Šmartno je leta 1977 za svoj praznik izbrala spomin na dan, ki je bil za našo KS verjetno najbolj tragičen v obdobju druge svetovne vojne. Tragični dogodki so bili še boj na Kostavski planini, ki je zahteval 16 žrtev, streljanje 18 talcev v Šmartnem, zajetih v Zgornji Savinjski dolini, in poboj Tančičave družine iz Hruševke decembra 1944. Kraj je zaznamoval tudi povojni poboj v Jevniku, kjer je življenje izgubilo okrog 300 ljudi, ki so se ob koncu vojne vračali na Kočevsko. V spomin na te in druge vojne dogodke je postavljenih v KS Šmartno več kot 10 spomenikov, ki nas opominjajo na krutosti tistega časa. Sicer pa je 2. svetovna vojna v naši KS zahtevala 83 življenj,« je povedal slavnostni govornik, kamniški občinski svetnik Igor Žavbi.
Kaj se je 8. julija dogajalo v vasi?
Svetnik iz domače KS Šmartno je orisal takratne dogodke: »Na današnji dan, leta 1942 v zgodnjih jutranjih urah, nekje med drugo in tretjo uro je bila po navodilu generala Rösenerja vas obkoljena in polna pripadnikov nemških sil. Ženske in otroke so pozvali naj se pripravijo na selitev, moške so pripeljali pred Koritnikovo hišo, kjer je potekala sodba, v kateri so nemški vojaki na smrt obsodili 8 moških iz vasi Gradišče, najmlajši izmed njih je imel komaj 16 let, najstarejši 70. Nato so jih pognali v Vačilarjev skedenj, jih postrelili v noge nato pa skedenj, skupaj z njimi zažgali. Isti dan so pri Homarju ustrelili še štiri moške. Medtem ko se je kolona žensk in otrok pomikala proti Šmartnem, so Nemci vas požgali. Istega dne je enaka krutost doletela tudi vas Koreno v sosednji občini, kjer je v plamenih življenje izgubilo 18 ljudi. Nemci so po požigu vasi izobesili objavo v nemškem in slovenskem jeziku. Pomlad 1945 je prinesla konec vojne. V požgane vasi in domove so se vrnili njihovi prebivalci, ki jih je čakalo težko obdobje obnove njihovih domov.» Danes na grozote vojne spominja samo še obeležje, ob katerem stojimo.
Svečanost je povezovala Tatjana Cevec Drolc, v programu pa so sodelovali Ljudski pevci Tuhinjske doline in recitatorka Anja Kralj Železnik.
