V soboto je bila na Rakitovcu spominska slovesnost. Prisotni so izrazili poklon upornim partizanskim enotam, še posebej 28 padlim borcem Šlandrove in Tomšičeve brigade ter žrtvam požiga vasi Mali in Veliki Rakitovec.
Med drugo svetovno vojno je bilo v Vogarjevih gozdovih več bunkerjev s hrano, sanitetnim materialom in orožjem; pri Ogtradarju na Lasenem so zdravili ranjene in bolne. Zaradi vsega tega so Nemci hoteli 1. decembra 1943 prebivalce izseliti, to pa so jim preprečili borci Šlandrove brigade, ki so jih pregnali. V hiši Antona Žiberta-Bolteta so Nemci 14. januarja 1944 odkrili bunker, poln sanitetne opreme, orožja in hrane, in domačijo zaradi tega požgali. Dva meseca kasneje pa so partizani drugega odreda Šlandrove brigade taborili na Velikem Rakitovcu, borci dela Tomšičeve brigade pa na Malem Rakitovcu. Neznana oseba je Nemcem takrat to izdala in agresor je obe vasi napadel ter pri tem kruto zažgal 10 domačij. Partizani so napad uspeli odbiti, a padle so žrtve in mlada življenja. Mrtve so pokopali v skupen grob nad Malim Rakitovcem, po vojni pa so svojci nekaj pokopanih prekopali in odpeljali v njihove rodne kraje, ostalim, za katere se svojci niso javili in niso znani njihovi podatki, pa je bilo leta 1949 urejeno grobišče s spomenikom, za katerega skrbijo člani KO ZB NOB Rakitovec-Pšajnovica v sodelovanju z Občino Kamnik.
Prisotne je sprva v imenu organizatorjev zbrane pozdravila predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik Igor Kanižar, ki je dejal: »Od leta 1949 se zbiramo tukaj pri spomeniku in grobu nad Malim Rakitovcem, v katerem so pokopani neznani borci Šlandrove in Tomšičeve brigade, ki so prav na današnji dan leta 1944 v bitki z Nemci izgubili svoja življenja. Na današnji slovesnosti se spominjamo krutih dogodkov izpred 80 let. In razmišljamo o miru in vojni, nasilju orožja, o tem, da so še vedno vojne na planetu. In seveda razmišljamo o sedanjosti, da danes grozijo nove vojne, da zaradi globalizacije in narave orožja s katerim naj bi se bojevali, lahko prizadenejo tudi nas. Spominjamo se trpljenja in smrti nedolžnih ljudi. Smrti, ki so povzročile neopisljivo žalost svojcem in nepopravljivo izgubo našemu narodu. Spominjamo se gorja, ki so ga občutili preživeli, žene, matere in otroci, ko so se po hudih tragedijah na pogorišča svojih domačij vrnili brez mož, sinov in očetov. Vsi padli in preživeli partizani so imeli močno voljo, neuničljivo vero v življenje in veliko ljubezen do domovine. Vztrajanje vseh bork in borcev slovenskega narodnoosvobodilnega partizanskega boja nam je tudi danes v neizmeren ponos«.
Slavnostna govornica je bila Romana Učakar, ki je opozorila na pomen takih prireditev, saj ne smemo pozabiti grozot vojn, ki se ne smejo več ponoviti. »Danes, ko stopamo skupaj v imenu tistih, ki so izgubili svoja življenja za našo svobodo, se zavezujemo, da bomo njihov spomin ohranjali živ in da bomo nadaljevali njihovo dediščino. Zavedamo se, da je pot do pravičnosti in enakosti dolga in težka, vendar smo prepričani, da z združenimi močmi in zvestobo našim idealom lahko dosežemo cilj, za katerega so se borili naši padli tovariši. O dogodkih, ki so se odvijali na tem mestu, vem, da znate domačini mnogo več povedati kot jaz, zato mi dovolite, da vam namenim le nekaj misli o zgodbah tod okoli. Tudi s širjenjem idej polpretekle zgodovine opominjamo na nedopustna dejanja tuje oblasti in tujega zavojevalca, ki nam je želel ukrasti tisto, kar je naše. Našo zemljo in našo dediščino. Našo kulturo in našo zgodovino. Našo preteklost in našo prihodnost. Ukradel je zgodbe, mlada življenja in mnogim prebivalkam in prebivalcem teh krajev ukradel sanje o družinskem življenju. A sanj partizank in partizanov… Teh pa mu ni uspelo krasti, je še poudarila v svojem govoru«.
V spremljajočem programu so z recitacijami in glasbo nastopile učenke in učenci Osnovne šole Šmartno v Tuhinju, ubrano je zapel kvartet Tuhinjskih ljudskih pevcev, za vezno besedo je poskrbel Igor Žavbi. Župnik Bernard Rožman je ob tej priložnosti namenil molitev za padle partizane in vse žrtve druge svetovne vojne.
Foto: arhiv Občine Kamnik
