V soboto je pozno popoldan pri Titanovi brvi, potekala vsakoletna spominska slovesnost v spomin na dogodke, ki so se na tem območju odvijali 27. julija 1941. Kamniški partizani so na to poletno noč dobili ukaz, da zažgejo vojaško skladišče bencina na Zapricah, minirajo Smodnišnico, pretrgajo telefonske zveze s Kranjem, blokirajo ceste in porušijo mostove na Perovem. Pri tem mostu jih ujeli nemški vojaki, ki so ubili Dominika Mlakarja in Antona Miklavčiča, drugi partizani pa so se rešili iz klešč okupatorja. Tako sta Mlakar in Miklavčič, oba skojevca in delavca Titana, postala prvi okupatorjevi žrtvi na Kamniškem. Da bi za njima zakrili vsako sled, so ju Nemci pokopali v skriven grob za zvonikom na kamniških Žalah.
»Marsikdo ima dandanašnji pomisleke glede pomena in smisla organizacije, kakršna je zveza borcev. Pravijo, da je druga svetovna vojna bila daleč nazaj, večina njenih udeležencev je že pokojnih in da se člani združenja borcev zavzemamo za nekaj, kar je preživeto ali pa naj bi nam šlo za kake posebne privilegije. Najodločneje zavračam vse te pomisleke. Želimo le ohranjati spomin na pogum, odločnost, uporništvo in dostojanstvo naših prednikov, ki se niso bili pripravljeni odpovedati svobodi ter dostojanstvu in jo zamenjati za lažen občutek varnosti ali celo sodelovanja z okupatorjem. Naša naloga je, da zastopamo to neuničljivo idejo in ohranjamo spomin na prednike, ki so vedeli, da smo lahko gospodarji lastnih življenj in se temu nismo pripravljeni odpovedati. Zato se ne bomo odpovedali svojim dejavnosti, še več – okrepili jih bomo, in to s ponosom in častno,« je vse zbrane nagovorila predsednica Krajevnega odbora Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik Alenka Jevšnik.
Ob prisotnosti zastavonoš je delegacija k spomeniku položila venec, nato pa je zbrane v imenu Občine Kamnik nagovoril župan Matej Slapar: »Stojimo na mestu, kjer se je s krvjo in dvema mladim žrtvama začel biti boj proti agresorju in okupatorju, ki je želel željo po svobodi slovenskega naroda, slovenskega jezika, kulturne dediščine ter identitete razbiti na tisočere koščke. A na srečo mu to ni uspelo, ker smo bili odločni v svojih dejanjih in preudarni v svojih odločitvah. Uprli smo se tujemu zavojevalcu, velikemu številu nasprotnikov, saj nas je bilo v primerjavi z njimi tako malo. A želja in odločnost nista bili majhni. Daleč od tega. Mlade fante, kot sta bila Miklavčič in Mlakar, sta peljali v hud boj. Ne le ona, številni drugi so izgubili svoja življenja, matere in očetje so izgubili sinove, zato nikoli in nikdar ne pozabimo teh imen. Ne pozabimo vseh, ki so hude vojne in vihre preživeli in imamo ta privilegij, da grozovite zgodbe lahko poslušamo. Bodimo ponosni in veseli na delo slovenskega naroda v zgodovini in cenimo dejanja, ki jih skupaj ustvarjamo tudi mi. V naši lokalni skupnosti, v našem Kamniku. Slava žrtvam vseh vojn na Kamniškem in na celotnem slovenskem ozemlju.«
Slavnostni govornik je bil poslanec Državnega zbora Republike Slovenije, dr. Martin Premk, ki se je v svojem govoru spomnil vojnih časov in se začudil, kako se jih nekateri spominjajo, kot lepe čase, ko so bile na voljo pomaranče.
»Ampak vozili so vlaki Slovence v Srbijo in potem v koncentracijska taborišča, pomaranče so bile pa za tiste, ki so Nemcem hlapčevali. Nemci so začeli izganjati ljudi še, predno je počila prva partizanska puška, ker Nemci niso prišli k nam za to, ker bi nam želeli dobro, ampak zato, ker so smatrali, da je naša dežela njihovo zgodovinsko ozemlje. Zato je bil odziv Slovencev na okupacijo, ustanovitev Osvobodilne fronte 26. aprila 1941. Po vsej državi so začeli nastajati narodnoosvobodilni odbori. Osvobodilna fronta je začela organizirati in podpirati partizansko vojsko in takrat ni samo vodila upora v teh najtežjih razmerah, gradila je slovensko državo, ki jo pred letom 1941 ni bilo«. Spomnil se je še na pomembne dogodke, ki so v tej vojni peljali k osamosvojitvi slovenskega naroda. En tak datum je bil 5. maj 1945, ko so v Ajdovščini ustanovili slovensko vlado in s tem ljudsko republiko Slovenije, še enkrat pa se je tudi dotaknil pomena Osvobodilne fronte.
Dejstvo je, da je bila med II. svetovno vojno smo slovenska partizanska vojska mednarodno priznana vojska zavezništva Združenih narodov in dejstvo je, da je med II. svetovno vojno samo Osvobodilna fronta vodila boj proti okupatorji in ustanavljala novo, slovensko državo. Ali povedano drugače, samo partizani so se borili proti okupatorju in samo Osvobodilna fronta je ustanovila slovensko državo. Res, kot smo že slišali danes, generacije, ki so se borile med II. svetovno vojno počasi odhajajo, spomin bledi in zdaj, po toliko letih, nikogar več ne moremo obsojati, da ga je vojna zanesla kamor koli ga je zanesla. Lahko samo ohranjamo spomin na vse, ki so se borili in dajali življenja za to, da smo Slovenci bili svobodni ter smo zaživeli v svoji državi. In če kaj vemo iz zgodovine, je to, da se sovraštvo in nasilje vedno začne z lažmi. Zato, ne smemo dopustiti, da se dogodki iz II. svetovne vojne zlorabljajo v politične namene in se po II. svetovni vojni laže. To smo dolžni vsem tistim, ki so se borili in so dali življenja za naš narod. Kaj je združevalo partizane v boju? To so bile vrednote enakosti, poštenosti, enakopravnosti, solidarnost. Primorski pesnik Srečko Kosovel, ki je umrl že pred II. svetovno vojno, je te vrednote, vsaj po mojem mnenju, opisal najlepše: »Silni so oni, ki ne poznajo lastne koristi in so jim srca odprta kot smehljajoči travniki. Silni so oni, ki se ne uklonijo, ki se ne zlomijo. In ti premagajo svet in ne umrejo,« zato tudi naši partizani nikoli ne bodo umrli.«
Posebno noto dogodku so dale zastavonoše, za kulturni program so poskrbeli pevci Moškega pevskega zbora DKD Solidarnost pod vodstvom Primoža Leskovca.
